Jedro

Dopustnost gradnje, o kateri se odloča v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je določena s prostorskim aktom, ki v osnovi določa, katere vrste gradenj so dopustne.

Stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ne more uveljavljati prekomernih emisij nasploh, temveč se mora sklicevati na neizpolnjevanje predpisov in standardov, ki se nanašajo na konkretno nameravano gradnjo oziroma na kršitve konkretnih določb prostorskega akta, ki naj bi negativno vplivale na njegovo nepremičnino.

To pomeni, da se ne more preprečiti izdaje gradbenega dovoljenja zaradi kakršnekoli spremembe osončenja svoje stavbe - ta mora biti taka, da gradnja ne bi bila več v skladu s pogoji iz OPN.

Primarno se osončenje sosednjih stavb zagotavlja s pravili o razdaljah (odmikih) med stavbami. Zadostna osončenost obstoječih stavb pa se zagotavlja tudi s pravili o gabaritih nove stavbe, predvsem glede njene višine.

Za osončenost je bistveno, da svetloba prihaja v prostor in ga s tem osvetljuje. Pri tem pa ni pomembno, pod kakšnim kotom sije svetloba v prostor ali kolikšno površino okna osvetjulje.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

III.Tožeča stranka je dolžna stranki z interesom povrniti stroške tega postopka v znesku 746,64 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ stranki z interesom izdal gradbeno dovoljenje za gradnjo večstanovanjskega objekta na zemljiščih s parcelnima številkama 555 in 554, obe k. o. ... (stara parcelacija), oziroma na zemljiščih s parcelnimi številkami 554/1, 554/2, 554/3 in 554/4, vsa k. o. ... (nova parcelacija). V izreku gradbenega dovoljenja so navedeni še opis gradnje, vrsta objekta in klasifikacijska številka. Našteti so tudi splošni pogoji gradnje. Upravni organ je odločil še, da gradbeno dovoljenje preneha veljati, če investitor v petih letih po njegovi pravnomočnosti ne začne gradnje, ter da lahko investitor začne gradnjo s pravnomočnostjo gradbenega dovoljenja oziroma po njegovi dokončnosti na lastno odgovornost, in da posebnih stroškov postopka ni.

2.V obrazložitvi med drugim navaja, da 21. člen Odloka o občinskem prostorskem načrtu Mestne občine Ljubljana - izvedbeni del (v nadaljevanju Odlok OPN MOL) določa, da sta za tip objekta NV določeni največja etažnost P+2+T in največja višina 14 m. Predvidena etažnost predlaganega objekta bo K+P+1N+2N+T, skupna višina stavbe pa 13,30 m, kar pomeni, da bo objekt v dopustni etažnosti in višini. Prav tako so vsi predvideni odmiki predlaganega objekta od parcelnih mej večji od 4 m, kot to določa 24. člen Odloka OPN MOL. Navaja tudi, da je bilo v času vodenja postopka vloženih več študij osončenja. Prvo je vložil investitor (stranka z interesom) v vodilni mapi projekta PGD, naknadno študijo pa je vložil tožnik (izdelal jo je A. A.). Tretjo študijo osončenja je znova vložila stranka z interesom (izdelal jo je B. B.). Prva študija izkazuje splošno zadostno osončenost predlaganega objekta. Druga in tretja študija pa se nanašata izključno na osončenost določenega okna objekta na naslovu ... Ta je od predlaganega objekta oddaljen 13,22 m in se nahaja na drugi strani ulice.

3.V študiji, ki jo je pripravil A. A., je navedeno, da bo ob izgradnji predlaganega objekta točno določena točka na sredini okna ob zimskem solsticiju osvetljena 35 min. Študija je bila izdelana na podlagi dimenzij obstoječih objektov s portala GURS ter meritev z metrom in laserskim merjenjem višin. Upravni organ še izpostavi, da je v tekstualnem delu študije navedeno, da bo nov objekt po obsegu 2,7-kratnik obstoječega objekta, kar ne drži, saj iz PGD-projekta izhaja 1,7-kratna povečava (kar je mogoče ugotoviti tudi z izračunom volumnov obstoječega in predvidenega objekta). Tožnikova študija tudi ni uporabila geodetskega digitalnega posnetka in digitalne datoteke 3D-modela predvidene novogradnje.

4.Študija, ki jo je pripravil B. B., je bila izdelana na podlagi geodetskega digitalnega posnetka stanja in digitalnih podatkov projektanta za novogradnjo. Osončenost spornega okna je izkazana s slikami senc v intervalu 3 min in izkazuje njegovo zadostno osončenost (1 ura in 1 min) glede na zahteve 91. člena Odloka OPN MOL. Po tožnikovih navedbah, da študija ne upošteva obstoječih objektov na ... in ..., je bila študija posredovana izdelovalcu v dopolnitev. V dopolnitvi je njen izdelovalec pojasnil, da se tudi ob upoštevanju teh objektov osončenje tožnikovega okna ni zmanjšalo. Upravni organ je odločil, da je študija stranke z interesom prepričljivejša, saj je bila pripravljena na podlagi metodologije, ki upošteva priporočila prostorskih aktov za njeno izdelavo, PURES 2010 in tehnično regulativo s tega področja.

5.Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. Odločil je še, da se zavrne tožnikova zahteva za povrnitev stroškov postopka in da mora tožnik stranki z interesom povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

6.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in zoper njo vlaga tožbo iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej trdi, da je glede osončenja predložil dve študiji (Študijo osončenja št. 0317-01 in Dopolnitev študije osončenja št. 03-17-01/A) in da se upravni organ do njiju ni opredelil, kar naj bi imelo za posledico nepravilno ugotovitev relevantnega dejanskega stanja. Tožnik zato ponovno trdi, da projekt ni izdelan v skladu s prostorskim aktom v delu, ki se nanaša na osončenje njegovega objekta. Strokovno mnenje o vplivih na okolje - osončenje (elaborat B. B. št. 170407-102 in njegova dopolnitev) naj ne bi bilo izdelano v skladu s predpisi, in sicer z 91. členom Odloka OPN MOL in 14. členom Pravilnika o minimalnih tehničnih zahtevah za graditev stanovanjskih stavb in stanovanj (v nadaljevanju Pravilnik). Navaja, da tlorisna dimenzija otroške sobe objekta na ... meri 13,86 m2, okno pa je veliko 2,346 m2, kar predstavlja le 16,9 % tlorisne površine sobe, in ne 20 %, kot to zahteva Pravilnik. Posledično meni, da mora biti osončeno celotno okno in ne le njegov del. Celotno okno pa bo 21. 12. osvetljeno le 13 min in ne vsaj 1 uro, kot to zahteva 91. člen Odloka OPN MOL. Elaborat B. B. pri izračunu trajanja osvetljenosti tega okna 21. 12. (1 ura in 1 min) pa upošteva že vsakršno (tudi najmanjšo) osvetlitev okna. Do teh trditev se upravni organ naj ne bi opredelil v zadostni meri, zato naj bi bila podana bistvena kršitev določb postopka. Ta naj bi bila podana tudi zato, ker upravni organ ni postavil dodatnega izvedenca za presojo pravilnega osončenja spornega okna. Tožnik sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo ter 2. in 3. točko izreka drugostopenjske odločbe odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

7.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

8.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da tožnikovo sklicevanje na Pravilnik ni pravilno, saj se ta uporablja za novogradnje. Nadalje ne drži, da naj bi študija B. B. upoštevala osončenje že, ko prvi sončni žarek posije na okno. Študija upošteva celotno površino okna. Dodaja, da tožnik ni izkazal, da je sporno okno sploh okno bivalnega prostora. Izpostavlja tudi, da tožnikova študija temelji na osončenosti točno določene (središčne) točke na oknu, kar predstavlja pogoj, ki ni določen v 91. členu Odloka OPN MOL. Prav tako je po mnenju stranke z interesom arbitraren tudi razlog za izbiro te točke, in sicer da sonce uporabniku prostora sije neposredno v oči. Takšna osvetlitev je po njenem mnenju moteča, ne pa zaželena. Prav tako ne drži, da bi zgolj osončenost središčne točke na oknu pomenila, da je prostor dovolj osončen, kot trdi tožnikova študija. Izpostavlja, da tudi osončenost drugih površin okna pomeni, da je prostor osončen. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Priglaša še stroške postopka.

9.Sodišče je 14. 4. 2026 opravilo javno glavno obravnavo. Obravnave sta se udeležila tožnik in stranka z interesom s svojima pooblaščencema. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A1 do A4. Dokazni predlog tožnika za postavitev izvedenca arhitekturne stroke je sodišče zavrnilo v skladu s tretjim odstavkom 20. člena in 52. členom ZUS-1, ker gre za dokaz, ki ga tožnik v upravnem postopku ni predlagal, razlog za to opustitev pa po presoji sodišča ni opravičljiv. Tožnik se namreč sklicuje na to, da bi moral upravni organ v položaju, ko sta obstajali dve nasprotujoči si strokovni mnenji in ob dejstvu, da sam ne razpolaga z ustreznim strokovnim znanjem, sam postaviti izvedenca. Po presoji sodišča navedeno lahko pomeni procesno kršitev, ki jo tožnik med drugim tudi uveljavlja v tem upravnem sporu, ne more pa opravičevati tožnikove nedejavnosti v upravnem postopku. Če je menil, da je nujno postaviti še dodatnega izvedenca arhitekturne stroke, bi ta dokazni predlog lahko podal ne glede na ravnanje upravnega organa.

10.Tožnik je na naroku v zvezi s svojo tožbo še dodal, da je treba, ker ne obstajajo pravni viri, ki bi se nanašali na že obstoječe stavbe, uporabiti strokovne kriterije, ki so določeni v pravnih virih za novogradnje. Pravilnik po njegovem mnenju pojasnjuje, kaj pomeni pomanjkljiva osvetlitev, zato ga je izdelovalec njegove študije tudi uporabil. Študija, ki jo je predložila stranka z interesom, pa kriterija za meritev osončenosti sploh ne omenja, sklicuje se le na tehnične smernice, ki se na osvetlitev prostorov sploh ne nanašajo. Meni, da je bil upravni organ soočen z dvema strokovnima pristopoma k meritvam osončenosti, pri tem pa ne poseduje ustreznega strokovnega znanja, da bi lahko enega izbral kot boljšega. Posledično bi moral postaviti še svojega strokovnega izvedenca. Ker tega ni storil, je nepravilno ugotovil dejansko stanje ter kršil načelo materialne resnice. Izpostavlja še, da naj bi kriterij osvetljenosti središčne točke na oknu vsebovala tudi 45. člen Odloka o izvedbenem delu OPN Občine Prebold (Ur. list RS, št. 143/22, v nadaljevanju OPN Občine Prebold) in 24. člen Odloka o OPN Pod Vrbco (pravilno: Odlok o občinskem podrobnem prostorskem načrtu "Pod Vrbco", Ur. List RS št. 85/24, v nadaljevanju OPPN Pod Vrbco).

11.Stranka z interesom glede navedenih tožnikovih trditev uveljavlja prekludiranost. Poleg tega dodaja, da tožnik ni izkazal, da sporno okno služi enemu izmed bivalnih prostorov, opredeljenih v 91. členu Odloka OPN MOL, prav tako ponovno poudarja, da se Pravilnik nanaša le na novogradnje. Tožnikov pogoj osončenosti središčne točke na oknu pa je arbitraren.

12.Sodišče je tožnikove navedbe z naroka za glavno obravnavo upoštevalo pri svoji presoji, saj je tožnik z njimi le vsebinsko razčlenil in preciziral trditve, ki jih je podal že v tožbi. S tem ni nedovoljeno presegel predmeta spora, opredeljenega v tožbi (glej sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 33/2024).

K I. točki izreka

1.Tožba ni utemeljena.

2.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost gradbenega dovoljenja, izdanega za gradnjo večstanovanjskega objekta.

3.Trditveno in dokazno breme o nedovoljenosti nameravane gradnje je po ustaljeni sodni praksi

-na stranki, ki nasprotuje gradnji (stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja), saj dokazno breme (ki hkrati pomeni skrb in odgovornost za uspeh dokazovanja) praviloma nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega pravno pomembnega dejstva, ki ga je treba upoštevati pri odločanju.

-V vseh postopkih, ne le v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja velja, da morajo biti ugovori stranskega udeleženca, ki nastopa v (tujem) postopku zaradi varstva svojih pravnih koristi, jasni in konkretizirani ter tudi podprti z dokazi. Tako ni dovolj le pavšalno zatrjevanje, ampak morajo biti navedbe oziroma ugovori, s katerimi ugovarjajo nameravani gradnji, tako natančni, da omogočajo konkretizacijo spornih vprašanj in njihovo vsebinsko obravnavo.

-V postopku izdaje gradbenega dovoljenja dokumentacijo za izdajo gradbenega dovoljenja pripravljajo ustrezni (področni) za to usposobljeni strokovnjaki. Da bi stranka, ki nasprotuje predvideni gradnji, uspela vzbuditi dvom v pravilnost te dokumentacije in s tem v njeno skladnost s prostorskimi akti, mora zato predložiti ustrezne - tem nasprotne - konkretne in strokovno podkrepljene dokaze, zgolj pavšalno nestrinjanje ni dovolj.

-Eden od zakonskih pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč skladnost projektne dokumentacije z določbami prostorskega akta. Zato je bistvena vsebina postopka izdaje gradbenega dovoljenja preverjanje te skladnosti in na to preverjanje se morajo nanašati ugovori stranskega udeleženca. Investitor mora zato za izdajo gradbenega dovoljenja v projektni dokumentaciji izkazati, da je predvidena gradnja skladna z določbami (zahtevami, tudi omejitvami) prostorskega akta. To zatrjuje z dokumentacijo, ki jo pripravijo ustrezni, za to usposobljeni, strokovnjaki (ki za strokovnost oziroma pravilnost svojih rešitev tudi nosijo odgovornost). Njihove projektne rešitve tako dejansko pomenijo navedbe stranke (investitorja), da oziroma zakaj je njena projektna dokumentacija izdelana v skladu s prostorskim aktom. Da bi bila v teh okoliščinah zagotovljena enakost orožij, je zakonodajalec z navedeno zakonsko določbo naložil enakovredno breme tudi stranskemu udeležencu, ki gradnji nasprotuje. Če se torej nasprotna stranka ne strinja s projektnimi rešitvami oziroma gradnjo v celoti, mora temu ugovarjati z ustrezno kvalitetnimi dokazi.

-Dopustnost gradnje, o kateri se odloča v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, je namreč določena s prostorskim aktom. Ta v osnovi določa, katere vrste gradenj (npr. stanovanjska, kmetijska ipd.) so dopustne na določenem območju (tudi npr. skednji), njihove omejitve (npr. z višino, s površino). S tem pa tak splošni prostorski akt tudi že določa obseg vplivov na okolje, saj dopušča vplive na okolje (hrup, vonjave, ipd.) kot jih povzroči taka (dovoljena) gradnja ali tak (dovoljen) obseg kmetijske proizvodnje, ob upoštevanju podzakonskih aktov, ki opredeljujejo tehnične značilnosti takih objektov (standardi). S tem, ko določa, kaj je na območju, ki ga ureja, dovoljeno graditi, torej prostorski akt posredno določa tudi način (obseg) izvrševanja lastninske pravice. Stranski udeleženec v postopku izdaje gradbenega dovoljenja tako ne more uveljavljati prekomernih emisij nasploh, temveč se mora sklicevati na neizpolnjevanje predpisov in standardov, ki se nanašajo na konkretno nameravano gradnjo oziroma na kršitve konkretnih določb prostorskega akta, ki naj bi negativno vplivale na njegovo nepremičnino.

Na ta način je opredeljena tudi trditvena podlaga, ki jo mora izpolniti stranski udeleženec, ki nasprotuje gradnji: z jasnimi, utemeljenimi navedbami, ki so strokovno dovolj kakovostne in izčrpne, da lahko ustvarijo dvom v ustreznost projektnih rešitev, mora zatrjevati, da nameravana gradnja ne ustreza prostorskim aktom oziroma tehničnim standardom za tako gradnjo. Manjkajoče trditvene podlage pa ne more nadomestiti izvedba nobenega dokaza, tako tudi ne postavitev izvedenca ustrezne stroke. T. i. informativni ali poizvedovalni dokaz, pri katerem manjkajo dejanske navedbe in ki naj se izpelje zato, da bo šele njegova izvedba dala podlago za trditve, ni dovoljen. Predlog za postavitev izvedenca mora torej biti konkreten, določen in substanciran.

Tožnik v svoji tožbi problematizira zmanjšanje osončenosti svoje stavbe (oziroma enega prostora) v primeru izgradnje objekta, dovoljenega z izdanim gradbenim dovoljenjem. Pri tem sodišče uvodoma pojasnjuje, da je Ustavno sodišče v zvezi z zmanjšanjem osončenja obstoječih objektov zaradi načrtovane gradnje v sklepu U-I-238/00 z dne 3. 7. 2000 pojasnilo, da se pravica do zdravega okolja varuje s standardi, ki veljajo za posege v prostor, in s standardi oziroma normami, ki zagotavljajo, da ne pride do takšnih vplivov na okolje, ki bi bili tako prekomerni, da bi ogrožali zdravje ljudi. Ljudje, ki živijo v določeni krajevno povezani skupnosti, pa morajo nujno trpeti tudi nekatere neprijetnosti, ki so neogibno potrebne zaradi življenja v taki skupnosti. Do škodljivih posegov v okolje bi lahko prišlo le, če bi šlo pri omenjenih vplivih za čezmerne obremenitve okolja, ki bi presegale predpisane mejne vrednosti ali okvire dovoljenih posegov v okolje, pri čemer se v skladu z ustaljeno upravnosodno prakso pravni interes, ki izhaja iz pravice do osončenja, nanaša le na bivalne prostore v stavbi. Vse navedeno pomeni, da tožnik ne more preprečiti izdaje gradbenega dovoljenja zaradi kakršnekoli spremembe osončenja njegove stavbe - ta mora biti taka, da gradnja ne bi bila več v skladu s pogoji iz OPN.

Primarno se osončenje sosednjih stavb pri izdajanju gradbenih dovoljenj zagotavlja s pravili o razdaljah (odmikih) med stavbami. Tožnik odmika med njegovo nepremičnino in stanovanjsko hišo, predvideno po izdanem gradbenem dovoljenju, niti ne problematizira, iz same izpodbijane odločbe pa jasno izhaja, da je upravni organ ugotovil izpolnjevanje vseh pogojev iz Odloka OPN MOL. Sodišče na tem mestu še dodaja, da se zadostna osončenost obstoječih stavb zagotavlja tudi s pravili o gabaritih nove stavbe, predvsem glede njene višine. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je višina predvidenega objekta nižja od višine, dovoljene z Odlokom OPN MOL.

V obravnavanem primeru pa se je izkazalo, da je med tožnikom in stranko z interesom sporno izpolnjevanje pogojev iz 91. člena Odloka OPN MOL, ki določa, da se pri izgradnji nove stavbe tudi že obstoječim objektom ne sme zmanjšati osončenja na manj kot 1 uro v času zimskega solsticija (21. 12.). Sodišče zavrača ugovor stranke z interesom, da tožnik ni izkazal, da je sporno okno del enega izmed bivalnih prostorov naštetih v 91. členu Odloka OPN MOL. Dokazov za to svojo trditev tožnik res ni podal, vendar je upravni organ očitno štel, da gre za prostor, namenjen bivanju (otroško sobo), zato ga bo kot takšnega štelo tudi sodišče.

Tožnik v tožbi trdi, da je treba pri merjenju osončenosti njegove stavbe (oziroma točno določenega okna) upoštevati Pravilnik, ki določa, da mora površina okna predstavljati 20 % površine prostora, kateremu je okno namenjeno. V njegovem primeru ima prostor manjše okno, kar naj bi pomenilo, da se pri merjenju osončenosti lahko upošteva le čas, ko je osvetljena celotna površina okna oziroma vsaj središčna točka na oknu.

Temu tožnikovemu stališču sodišče ne more slediti. Pravilnik, ki ga izpostavlja tožnik, določa tehnične standarde za novogradnje in nima nobenega učinka na že zgrajene objekte. Posledično je povsem neutemeljena tožnikova razlaga, da to, ker je njegovo okno manjše od sodobnih tehničnih standardov, pomeni, da mora biti pri merjenju osončenosti osvetljena celotna površina okna oziroma njegova središčna točka. Okno je v svoji celotni površini namenjeno temu, da se prostoru zagotovita ustrezna zračnost in naravna svetloba, ki omogočata zdravo bivanje v njem. Po presoji sodišče je bistveno le to, da svetloba prihaja v prostor in ga s tem osvetljuje. Nenazadnje se tehnični standardi za velikost oken sprejemajo prav zato, da v prostor pride čim večja količina naravne svetlobe. Pri tem pa ni pomembno, pod kakšnim kotom sije svetloba v prostor ali kolikšno površino okna osvetljuje. Prav pa ima tudi stranka z interesom, ko izpostavlja, da je za bivanje v prostoru celo bolje, da svetloba v prostor ne sije neposredno v višini oči uporabnika prostora. Tožnikov kriterij, ki naj bi se nujno moral uporabiti za ugotovitev zadostne osončenosti njegovega okna, je po presoji sodišča v celoti arbitraren, saj ne temelji na nobenem veljavnem pravnem viru in je očitno usmerjen k pridobitvi želenega rezultata študije. Edini zaključek, ki ga je mogoče sprejeti iz Pravilnika, je, da je tožnikovo okno (ob upoštevanju sodobnih standardov) premajhno.

Tega stališča ne more spremeniti niti tožnikovo sklicevanje na OPPN Pod Vrbco in OPN Občine Prebold. V prvem primeru se pravilo nanaša na standarde, ki jih mora izpolnjevati predvidena novogradnja, v drugem pa se pravilo o osvetlitvi središčne točke res nanaša tudi na že obstoječe objekte, vendar navedeni pogoj velja zgolj za enega izmed bivalnih prostorov v stanovanju ali hiši, torej gre za bistveno milejši pogoj, kot je določen v 91. členu OPN MOL, saj se ta nanaša na dnevno sobo, bivalni prostor s kuhinjo, bivalno kuhinjo in otroško sobo (in ne zgolj na enega).

Na podlagi navedenega je upravni organ pravilno presodil, da je študija osončenja spornega tožnikovega okna, ki jo je po naročilu stranke z interesom pripravil B. B., prepričljivejša. To odločitev je tudi v zadostni meri pojasnil z navedbami, da temelji na boljši metodologiji, da je pripravljena ob upoštevanju tehničnih smernic za izdelavo takšnih študij in da je natančnejša, ker obsega slike osončenosti tožnikovega okna na vsake 3 min. Tožnikove trditve o bistveni kršitvi določb postopka zato niso utemeljene. Tožnikovo nestrinjanje z dokazno oceno upravnega organa namreč še ne pomeni, da ta ni obrazložena. Sodišče še dodaja, da tožnikova študija temelji na upoštevanju kriterija, ki ga pravni akti ne določajo, zato je upravni organ ni mogel upoštevati že iz tega razloga.

Sodišče še pojasnjuje, da izbira metodologije za izdelavo študije o osončenosti lahko pomeni npr. uporabo različnih modelov objekta, izračunov poteka in trajanja sončne svetlobe ter načinov prikaza pridobljenih podatkov in rezultatov, ne more pa pomeniti določanja izhodiščnih normativnih pogojev, katerih izpolnjevanje se s študijo šele ugotavlja. Takšne pogoje (npr. katera točka na oknu mora biti osončena) lahko določajo zgolj pravni viri, ti pa, kot priznava tožnik sam, ne določajo, da bi se v obravnavanem primeru morala ugotavljati le osončenost osrednje točke na oknu. Tudi Ustavno sodišče je v sklepu U-I-238/00 poudarilo, da se pravica do zdravega okolja varuje s standardi in normami, ki opredeljujejo meje dopustnih posegov v prostor, zato strokovna metodologija, namenjena izdelavi študije osončenosti, sama po sebi ne more ustvariti dodatnega normativnega pogoja presoje, ki iz veljavnih pravnih virov ne izhaja. Iz tega razloga so neutemeljeni tožnikovi očitki o neustreznosti izbrane metodologije študije, ki jo je v upravnem postopku priložila stranka z interesom, ker naj ne bi upoštevala pogoja, da mora biti osvetljeno celotno okno oziroma vsaj njegova središčna točka. Prav tako niso utemeljeni tožnikovi očitki, da bi moral upravni organ postaviti izvedenca, ki bi pripravil še eno strokovno študijo osončenosti, saj tožnik takšnega dokaznega predloga niti ni podal. Upravni organ pa je argumentirano pojasnil, zakaj je svojo odločitev oprl na eno izmed že predloženih študij. Ne drži niti tožnikov očitek, da je upravni organ pri tem uporabil strokovno znanje, s katerim ne razpolaga. Upravni organ s tem ni posegel na področje samostojne strokovne presoje, temveč je v mejah svoje pristojnosti opravil dokazno oceno predloženih študij in pojasnil, zakaj je eni izmed njih pripisal večjo prepričljivost.

Sodišče glede na povedano ugotavlja, da je upravni organ pravilno in zakonito izvedel ugotovitveni postopek, v katerem je preveril vse bistvene okoliščine in pridobil vsa potrebna mnenja za izdajo gradbenega dovoljenja za predvideni objekt. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da so bili v konkretnem primeru izpolnjeni vsi zakonski pogoji za izdajo gradbenega dovoljenja. Toženka je pravilno ugotovila dejansko stanje in pravilno uporabila materialno pravo, vključno z uporabo določb Odloka OPN MOL. Po povedanem sodišče sodi, da tožnik nezakonitosti izpodbijane odločbe ni uspel izkazati. Ker sodišče obenem ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. in III. točki izreka

Odločitev o stroških postopka, ki jih je priglasil tožnik, temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Po tej določbi trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne. Ob upoštevanju, da je sodišče tožbo zavrnilo, da tožena stranka stroškov postopka ni priglasila, da pa je stroške priglasil tožnik, je sodišče odločilo, da jih krije sam.

ZUS-1 ne ureja povrnitve stroškov, ki jih imajo zaradi sodelovanja v postopku osebe iz 19. člena ZUS-1, kot je stranka z interesom. Glede tega je treba, kot izhaja iz ustaljene sodne prakse, v skladu s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1, uporabiti določbe ZPP, ki urejajo povračilo stroškov stranskemu intervenientu. ZPP v prvem odstavku 154. člena določa, da mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotnistrankiin njenemu intervenientu povrniti stroške postopka. Če je predpisana tarifa za nagrade odvetnikov ali za druge stroške, se taki stroški odmerijo po tarifi (drugi odstavek 155. člena ZPP).

Upoštevajoč navedeno je sodišče strankiz interesom priznalo za odgovor na tožbo 500 točk po Odvetniški tarifi (v nadaljevanju: OT, 1. točka tar. št. 34), udeležbo na naroku 500 točk (3. točka tar. št. 34), torej skupno 1000 točk. Priznalo je še 2 % oziroma 2o točk za materialne izdatke (tretji odstavek 11. člena OT), skupaj 1.020 točk po OT, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR (13. člen OT) znaša 612,00 EUR, povečano za 22 % DDV (pooblaščenec stranke z interesom je zavezanec za DDV) pa 746,64 EUR. Sodišče pa je zavrnilo povračilo priglašenih stroškov posveta s stranko, pregleda listin in dokumentacije ter sporočila sodišču, saj so te postavke predmet povračila le, če se izvedejo samostojno, drugače pa so vključene v druge postavke (pojasnilo k tar. št. 43 OT). Skupni prisojeni znesek stroškov postopka 746,64 EUR mora tožnik strankiz interesom povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe (313. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), od poteka tako določenega izpolnitvenega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena OZ).-------------------------------

Glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 3/2021 z dne 1. 3. 2023.

Glej: Kerševan, Androjna: Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, GV Založba, Ljubljana 2017, str. 274.