Jedro

Iz pisne pogodbe, sklenjene v letu 1968, je pomotoma izpadel zapis o prodaji spornih zemljišč tožniku, da pa je ta pomota bila določno popravljena z dopolnilom (aneksom) med tožnikom in toženčevim očetom dne 3.12.1984. Ker je bil pokojni I. Č. nepismen, navedeni listini sicer ne izpolnjujeta pogojev veljavnosti iz določbe 72. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Vendar pa je njuna dokazna vrednost nesporna s stališča ugotovitve veljavnosti pogodbe, ki ne zadošča opisanemu pogoju, če sta stranki kljub temu izpolnili obveznosti, ki so iz pogodbe nastale (73. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je pravni prednik toženca s kupoprodajno pogodbo, sklenjeno v letu 1968, tožniku med drugim prodal tudi iz zapisa kupoprodajne pogodbe izpadli parceli št. 2814/1 ter 2837/2, vl. št... k.o... Zato je toženi stranki naložilo, da mora tožniku izstaviti listino, s katero se bo ta lahko vpisal kot lastnik navedenih nepremičnin, sicer bo tako listino nadomestila sodba.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga revizijo tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in predlaga njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje in odločanje. Pogodba je sklenjena, ko se stranki zedinita o njenih bistvenih sestavinah. Kadar je za pogodbo potrebna pisna oblika, je sklenjena, ko listino prizadeti podpišejo. Drugačna pogodba nima pravnega učinka. Sporni dve parceli nista zajeti v pogodbi. Izpodbijana sodba sicer izhaja iz načela realizacije, vendar pa ugotovljeno dejansko stanje ne omogoča sklepanja, da je tožnik sporni nepremičnini imel v posesti. Eno od njiju je namreč toženec izročil v posest tretji osebi. Sodišče prve stopnje je ravnalo narobe, ker si spornih zemljišč ni ogledalo s sodelovanjem izvedenca geodeta. Dejanske ugotovitve v izpodbijani sodbi niso "jasno pravno ocenjene". Sodba tudi nima potrebnih razlogov, na katerih podlagi bi bilo mogoče trditi, da je prišlo do realizacije pogodbe, ki ni imela ustrezne oblike.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1977).

Revizija ni utemeljena.

Očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka meri na kršitev iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, čeprav te določbe revizija ne citira. V sodbah nižjih sodišč naj bi po revizijskih trditvah izostala ocena, da bi tožnik postal lastnik spornih nepremičnin na podlagi neoblične pogodbe, ki naj bi se izpolnila. Vendar pa izpodbijana sodba prav te okoliščine obširno obrazloži. Dejanske ugotovitve so bile ocenjene s stališča, da je iz pisne pogodbe, sklenjene v letu 1968, pomotoma izpadel zapis o prodaji spornih zemljišč tožniku, da pa je ta pomota bila določno popravljena z dopolnilom (aneksom) med tožnikom in toženčevim očetom dne 3.12.1984. Ker je bil pokojni I. Č. nepismen, navedeni listini sicer ne izpolnjujeta pogojev veljavnosti iz določbe 72. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Vendar pa je njuna dokazna vrednost nesporna s stališča ugotovitve veljavnosti pogodbe, ki ne zadošča opisanemu pogoju, če sta stranki kljub temu izpolnili obveznosti, ki so iz pogodbe nastale (73. člen ZOR). Dokazno je ocenjeno, da je toženec z zapisom svojih inicialk na dopolnilu z dne 3.12.1984 bil seznanjen z njegovo vsebino in jo je odobril. Med strankama je bil torej sklenjen (najmanj) ustni dogovor o prodaji spornih nepremičnin, ki se je po dokazni oceni izpodbijane sodbe s prepustitvijo v posest in kasnejšim (nemotenim) uživanjem tudi izvršil. Izpodbijana sodba torej vsebuje vse potrebne razloge za revizijski preizkus.

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo. Pravno izhodišče ni samo v ugotovljeni pogodbeni volji ob sklepanju kupoprodajne pogodbe in dopolnila k njej, temveč tudi v dejstvu dejanske izročitve zemljišč v posest in njihovem dolgoletnem (nemotenem) uživanju. Ob taki pravni razlagi so bila ugotovljena vsa odločilna dejstva in je bilo ocenjeno, da ogled z geodetom zaradi določitve lokacije zemljišč ni potreben. Dejanske ugotovitve so namreč take, da je tožnik zemljišči (obe ležita levo od ceste) nemoteno užival že od nakupa v letu 1968. V tej smeri so nanizani dokazi, ki slede iz izpovedi prič ter podatkov v izpodbijani sodbi citiranega zapuščinskega in kazenskega spisa. Ker gre za dejstva dejanskega stanja, revizije v tej smeri niti ni mogoče obravnavati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Izročitev enega od spornih zemljišč tretji osebi že v teku te pravde pa je kot - za to pravdo - pravno neupoštevno dejanje bila v izpodbijani sodbi pravilno ocenjena z uporabo določbe 195. člena ZPP.

Neutemeljeno revizijo je revizijsko sodišče zavrnilo na podlagi določbe 393. člena ZPP.