Jedro

Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in A.A. v zvezi s tem, kdo je odločal, koga bo potrebno odpustiti, čeprav je tožnica zatrjevala, da je bil razlog, da je prav ona dobila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v njenem zdravstvenem stanju oziroma dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Niti iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti iz redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa ni mogoče razbrati, zakaj je prenehala potreba prav po delu tožnice. Ker izpodbijana sodba nima razlogov glede utemeljenosti teh tožničinih zatrjevanj (pri čemer je dokazno breme v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delodajalcu - prvi odstavek 84. člena ZDR-1, če pa delavec v primeru spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR, pa je dokazno breme, da delodajalec ni kršil načela enakega obravnavanja, na njem - šesti odstavek 6. člena ZDR-1), ta dejstva pa bi lahko odločilno vplivalo na presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposliti iz poslovnega razloga z dne 28. 8. 2014, posledično pa je zavrnilo tudi njen reintegracijski in reparacijskih zahtevek (I. točka izreka izpodbijane sodbe). V II. točki izreka je odločilo, da tožnica sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku, toženi stranki pa naloži plačilo tožničinih pravdnih stroškov, oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je že v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da ji je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana iz diskriminatornih razlogov in sicer zaradi njenega slabega zdravstvenega stanja in daljšega bolniškega staleža. V letu 2014 je bila praktično vseskozi v bolniškem staležu, v nadaljevanju ji je bila s strani ZZZS priznana pravica do skrajšanega delovnega časa 4 ure dnevno, zaradi izgube delazmožnosti je bil sprožen tudi postopek pred invalidsko komisijo, tožnici pa je bil priznan status invalida III. kategorije, s čimer je bila tožena stranka seznanjena. Ko se je tožnica konec avgusta 2014 iz bolniškega staleža vrnila na delo k toženi stranki, ji je ta šikanozno onemogočila opravljanje dela (ni ji zagotovila niti delovnih sredstev niti dela), to je trajalo ves teden do vročitve odpovedi in še v teku odpovednega roka. Z istočasno vročitvijo obvestila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je tožena stranka namerno kršila 31. člen podjetniške kolektivne pogodbe (saj ta določa 8 dnevni razmik med vročitvijo obvestila in odpovedi). S tem je preprečila tožnici pridobitev statusa varovane kategorije delavca iz prvega odstavka 114. člena ZDR (ta status je tožnica pridobila 3. 9. 2014). Če bi tožena stranka 31. člen podjetniške kolektivne pogodbe spoštovala, bi morala tožnici redno odpoved pogodbe o zaposlitvi vročiti 8 dni po vročitvi obvestila (obvestilo ji je vročila 29. 8. 2014), to pa pomeni, da bi bila v času pravilne vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožnica že varovana po prvem odstavku 114. člena ZDR-1. Poleg tega je zatrjevala, da ni obstajal resen in utemeljen razlog za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, vendar pa tega sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo. Do zatrjevane diskriminacije tožene stranke zaradi tožničine bolezni se sodišče prve stopnje niti ni opredelilo oziroma je ta njen ugovor zavrnilo iz napačnih razlogov. S tem je storilo bistveno kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker je odločitev sodišča prve stopnje v nasprotju z vsebino zapisnikov o zaslišanju tožnice, priče A.A. in zakonitega zastopnika, je podana tudi bistvena kršitev določb postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, posledično pa je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Tožena stranka v postopku ni pojasnila, zakaj je izmed vseh delavk v finančnem sektorju (po podatkih spisa so bile v letu 2014 v tem oddelku zaposlene 4 delavke) prav tožnici podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, oziroma zakaj naj bi prenehala prav potreba po delu tožnice iz njene pogodbe o zaposlitvi. Na izrecno vprašanje v zvezi s tem nista znala odgovoriti niti direktorica finančnega sektorja A.A. niti zakoniti zastopnik tožene stranke, oziroma sta s svojimi odgovori prihajala v kontradikcijo drug z drugim. Tožnica v pritožbi navaja sporne odgovore A.A. in zakonitega zastopnika tožene stranke. Tožena stranka ni z ničemer ovrgla tožničinega ugovora, da ji je bila pogodba odpovedana iz diskriminatornega razloga oziroma zaradi bolezni, saj obe zgoraj navedeni osebi nista vedeli pojasniti konkretnih razlogov za odpoved. Ker je sodišče prve stopnje njuni izpovedbi označilo kot prepričljivi (čeprav to nista bili) in nanju oprlo svojo odločitev, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je bila seznanjena s slabim zdravstvenim stanjem tožnice, saj so ji bile sproti vročane tudi odločbe ZZZS, kar sicer izhaja tudi iz izpovedbe A.A.. Tožnica je imela od vseh delavk v oddelku za plačilni promet najdaljšo delovno dobo, svoje delo je opravljala odlično (kot dobro delavko jo je izrecno izpostavila tudi A.A., zakoniti zastopnik pa tega ni ovrgel). Vse to dokazuje, da ji je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zaradi njenega bolniškega staleža in zdravstvenih težav. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno presodilo tudi težo kršitve 31. člena podjetniške kolektivne pogodbe, saj bi bila tožnica (kolikor bi tožena stranka to določbo spoštovala) v času vročitve redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga varovana kategorija po prvem odstavku 114. člena ZDR-1. Za to dejstvo so pri toženi stranki vedeli (A.A., kadrovska služba), zato so drugačni zaključki sodišča prve stopnje neutemeljeni. Zaradi hkratne vročitve obvestila in redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi je prišlo do tega, da je bila tožnica ovirana oziroma onemogočena pri uveljavljanju svojih pravic, zato je ta kršitev povzročila nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 253/2007 z dne 17. 6. 2008, sklep VDSS, opr. št. Pdp 63/2010 z dne 6. 5. 2010). Ker tožena stranka ni dokazala, zakaj je postalo nepotrebno prav delo tožnice, ki ga je opravljala po pogodbi o zaposlitvi, tožena stranka ni dokazala utemeljenega razloga za odpoved. Tožnica je pravočasno podala tudi dopolnitev pritožbe, v kateri dodatno utemeljuje razloge za nezakonitost izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Priglaša stroške in dopolnitve pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da dejstvo sočasne vročitve obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz 31. člena kolektivne pogodbe tožene stranke (A4 - podjetniška kolektivna pogodba) in izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga še ne pomeni, da je bila ta redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz tega razloga nezakonita. Nadalje je zaključilo, da iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožena stranka vedela za dejstvo, da bo tožnica 3. 9. 2014 (redna odpoved z dne 28. 8. 2014 ji je bila vročena 29. 8. 2014) pridobila status varovane kategorije po prvem odstavku 114. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013), da bi ji prav iz tega razloga sočasno z obvestilom o nameravani redni odpovedi vročila tudi redno odpoved, da redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ni bila podana iz diskriminatornih razlogov (zaradi njenega bolniškega staleža oziroma njenega zdravstvenega stanja) in da je za izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi obstajal utemeljen razlog (sprememba organizacije dela pri toženi stranki - avtomatizacija plačil v tujino, plačevanje obveznosti le enkrat tedensko, prenos knjigovodstva za družbo B. na računovodstvo, za opravljanje ostalih del tožena stranka ni najela niti zunanjih izvajalcev niti ni na novo zaposlovala delavcev). Ker je nadalje ugotovilo, da je tožnici delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo v skladu s tretjim odstavkom 116. člena ZDR-1, je njen tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

6. Pritožbeno sodišče le deloma soglaša z zgoraj navedenimi zaključki sodišča prve stopnje. Tudi po stališču pritožbenega sodišča izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni nezakonita zato, ker je bila tožnici vročena istočasno z obvestilom o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi. ZDR-1 tega obvestila ne predvideva več (kar je sicer pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje). Podjetniška kolektivna pogodba je sicer v 31. členu določala, da mora delodajalec delavca o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pisno obvestiti najmanj 8 dni pred odpovedjo, vendar je zakoniti zastopnik v zvezi s to določbo pojasnil, da je bila običajna praksa pri toženi stranki (podjetniška kolektivna pogodba je bila sprejeta v času prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih; ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.), da so po uveljavitvi ZDR-1 delavcem obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov vročali sočasno. Pri takem načinu vročanja niso delali med delavci nobenih izjem. Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice, da je tožena stranka namerno (z namenom, da ji vroči redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, preden bi tožnica pridobila status varovane kategorije po prvem odstavku 114. člena ZDR-1) sočasno vročala obvestilo in redno odpoved. V zvezi s tem se tožnica po stališču pritožbenega sodišča neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, opr. št. VIII Ips 253/2009 oziroma na sklep VDSS opr. št. Pdp 63/2010, saj sta Vrhovno sodišče RS in VDSS v citiranih odločbah zavzeli stališče v zvezi s prepozno vročenim obvestilom o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica pa v zvezi s tem dejansko uveljavlja razlog, da ji je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi vročena prezgodaj.

7. Pritožbeno sodišče nadalje soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, ki temelji na pravilni dokazni oceni izvedenih dokazov, da tožena stranka ni bila seznanjena s tem, kdaj bo tožnica pridobila status varovane kategorije po prvem odstavku 114. člena ZDR-1 in da bi zato tožnici namenoma podala in vročila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi le nekaj dni, preden bi tožnica pridobila zgoraj omenjeni status. Prav tako pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je prišlo pri toženi stranki zaradi sprememb organizacije dela tudi do zmanjšanja potreb po delu določenih delavcev.

8. Tožnica pa v pritožbi utemeljeno opozarja, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga prav njej (in ne morebiti kateri od njenih sodelavk, ki so delale na oddelku za plačilni promet oziroma na oddelku za plačevanje obveznosti). Tožnica je v postopku zatrjevala, da je dobila prav ona redno odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker je bila večji del leta 2014 v bolniškem staležu. V zvezi s tem je njena nadrejena A.A. izpovedala, da se je zaradi sprememb v organizaciji dela pri toženi stranki zmanjšal obseg del za vse zaposlene v financah, da so v času tožničine bolniške odsotnosti njeno delo razporedili med ostale sodelavke, da ji ni znano, zakaj je ravno tožnici prenehalo delovno razmerje in da je ni nihče vprašal, katero od sodelavk oziroma podrejenih delavk bo najlažje pogrešala. Na vprašanje, zakaj je bila pogodba odpovedana prav tožnici in ali je prenehala potreba ravno po njenem delu, je A.A. pojasnila, da na to ne more odgovoriti, da ni v njeni pristojnosti, da bi odločala, komu se pogodba prekine, pri čemer je dodala še, da je bila tožnica dobra delavka. Po drugi strani pa je iz izpovedbe zakonitega zastopnika tožene stranke razvidno, da je A.A. kot vodja finančnega sektorja (v sodelovanju s kadrovsko službo) odločala, katerega v njenem sektorju je treba odpustiti in da je bil nadrejeni tisti (v konkretnem primeru je bila to A.A.), ki je predlagal, komu naj se odpove pogodba o zaposlitvi. Glede na njegovo izpovedbo, da naj bi po vsej verjetnosti A.A. dala spisek kadrovski službi, da se odpove pogodba o zaposlitvi prav tožnici, je vsaj preuranjen dokazni zaključek sodišča prve stopnje, da so zatrjevani razlogi iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi resnični oziroma, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljeno odpovedana prav tožnici. Sodišče prve stopnje se namreč do zgoraj omenjenih delov izpovedb zakonitega zastopnika tožene stranke in A.A. v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredelilo, čeprav je tožnica zatrjevala, da je bil razlog, da je prav ona dobila redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, v njenem zdravstvenem stanju oziroma dalj časa trajajočem bolniškem staležu. Ob tem pritožbeno sodišče dodaja, da niti iz obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi niti iz izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni mogoče razbrati, zakaj je prenehala potreba prav po delu tožnice iz njene pogodbe o zaposlitvi. Ker izpodbijana sodba nima razlogov glede utemeljenosti teh tožničinih zatrjevanj (pri čemer je dokazno breme v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na delodajalcu - prvi odstavek 84. člena ZDR-1, če pa delavec v primeru spora o prenehanju pogodbe o zaposlitvi navaja dejstvo, ki opravičuje domnevo, da je kršena prepoved diskriminacije zaradi okoliščin iz prvega odstavka 6. člena ZDR pa je dokazno breme, da delodajalec ni kršil načela enakega obravnavanja, na njem - šesti odstavek 6. člena ZDR-1), to dejstvo pa bi lahko odločilno vplivalo na presojo zakonitosti izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je s tem podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

9. Glede na to je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti zgoraj ugotovljeno pomanjkljivost in nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka.

10. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.