Jedro

Presoja okoliščin, ki utemeljujejo obstoj ponovitvene nevarnosti in begosumnosti.

Izrek

Zahteva zagovornika obdolženega B.A. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

Dežurna preiskovalna sodnica je z uvodoma navedenim sklepom odredila pripor zoper B.A. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki 1. odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), ki je utemeljeno osumljen kaznivih dejanj velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena in po 1. točki 1. odstavka 212. člena KZ. Senat Okrožnega sodišča v Ljubljani je s sklepom, navedenem v uvodu, pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik je zoper navedeni pravnomočni sklep dne 23.1.2007 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti. Zahtevo je vložil iz razlogov po 2. in 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, zlasti zaradi kršitve določil 201. člena ter 199. a člena ZKP, prav tako pa tudi zaradi kršitve obdolženčeve ustavne pravice iz 20. člena Ustave Republike Slovenije. V zahtevi zagovornik opozarja, da je vprašljivo, ali je glede na kriminalno količino, ki jo je moč pripisati obdolženemu, odreditev pripora sorazmerna stopnji ogroženosti drugih ljudi oziroma njihovega premoženja. Po prepričanju zagovornika tudi ni utemeljena očitana begosumnost oziroma priporni razlog po 1. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Predlagal je, da Vrhovno sodišče razveljavi oba sklepa ter obdolžencu pripor odpravi.

Vrhovni državni tožilec M.V. je z dopisom dne 29.1.2007 odgovoril na zahtevo ter predlagal, da se kot neutemeljena zavrne, ker je sodišče obstoj pripornega razloga natančno utemeljilo, prav tako pa je utemeljilo tudi sorazmernost. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

V obeh izpodbijanih sklepih sta natančno obrazložena priporna razloga ponovitvene nevarnosti in begosumnosti. Obdolženec je bil pravnomočno obsojen zaradi več premoženjskih kaznivih dejanj, nazadnje je bil pogojno odpuščen s prestajanja zaporne kazni dne 30.9.2006, kazen pa bi v celoti prestal dne 17.3.2006. To pomeni, da naj bi kaznivi dejanji, ki ju je utemeljeno osumljen, storil v času pogojnega odpusta. Ta okoliščina je bila v izpodbijanih sklepih povsem pravilno ocenjena, iz nadaljnjih ugotovitev, da obdolženec potrebuje precejšne vsote denarja za nabavljanje mamil in da prejema zgolj minimalno socialno pomoč, pa sledi pravilna ugotovitev, da je potrebno za preprečitev ponavljanja kaznivih dejanj odrediti pripor.

Prav tako je pravilna ugotovitev, da obdolženec ne živi na naslovu, na katerem je stalno prijavljen, ampak prenočuje v različnih zapuščenih stavbah na območju L., obdolženčeva mati živi v Avstriji, sam pa je dolgo živel na Nizozemskem. Iz tega sledi utemeljeno sklepanje, da je podana nevarnost, da bi obdolženec na prostosti pobegnil, saj bi imel zato nedvomno interes, da bi se s tem izognil kazenskemu postopku.

V izpodbijanih sklepih je tudi pravilno opredeljena sorazmernost med odrejenim priporom in nevarnostjo, da bi obdolženec na prostosti ogrožal premoženje ljudi s ponavljanjem kaznivih dejanj.

Dežurni preiskovalni sodnik in senat Okrožnega sodišča v Ljubljani torej z izpodbijanima sklepoma nista kršila določb Zakona o kazenskem postopku, kar jima v zahtevi očita zagovornik. Poleg tega je potrebno poudariti, da zagovornik s svojim prikazovanjem vprašanja begosumnosti, ponovitvene nevarnosti in sorazmernosti ukrepa z ogrožanjem ljudi izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljeno dejansko stanje. S tem torej uveljavlja razlog, ki ga glede na določbo 2. odstavka 420. člena ZKP v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, ki jih uveljavlja obdolženčev zagovornik, poleg tega pa je zahteva vložena zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V skladu z določbo 425. člena ZKP je zato zahtevo kot neutemeljeno zavrnilo.