Jedro

Če sodišče ugotovi pravno relevantna dejstva na podlagi drugih dokazov, lahko enega opusti oziroma ob konkretni situaciji ugotovi, da ni več potreben.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala plačilo odškodnine 32.000,00 EUR s pripadki.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Vztraja, da bi sodišče moralo pribaviti gradbeni dnevnik, ki bi ovrgel izpovedbe priče R. in M, češ da tistega dne delovišče ni bilo neurejeno. Poskusi sodišča za ureditev gradbenega dnevnika niso bili zadostni. Moral bi predložiti ali drugi kupec, ki se ni odzval, to je P. D., bodisi nadzornik Z. Večkrat bi bilo treba pozivati P. D., da predloži dnevnik. Ker tožnik ne razpolaga z dnevnikom, lahko pride do tega le z angažiranjem sodišča. S tem ko sodišče tega ni storilo, je kršilo določilo 227. člena ZPP. Gradbeni dnevnik mora imeti tudi zavarovanec tožene stranke, R. Najprej je trdil, da je nadzornik bil B. Ko pa je ta sporočil sodišču, da ni bil, je R. posredoval podatke o drugem nadzorniku. To dokazuje tožnikove trditve o neresničnosti izpovedbe zavarovanca tožene stranke in njegovega delavca I. Delodajalec je moral poskrbeti tudi za okolico, saj je bila hiša dograjena. Ker ni bilo varnega okolja za delo, je tožniku nastala škoda. Tožeča stranka celo meni, da je podana objektivna odgovornost. Priča R. in I. sta prišla v nasprotje. Razlikujeta se glede izpovedbe o položaju električne omarice, na kateri je bil električni kabel in o tem, ali je bil oporni zid že končan ali ne. R. je tudi izpovedal, da so lahko ostali še ostanki lesa in železne armature. Če mreže ni bilo, potem je na gradbišču ostal še drugi material. 3. Na vročeno pritožbo tožena stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožba najprej trdi, da je sodišče zagrešilo relativno bistveno kršitev določb ZPP in prvega odstavka 339. člena v zvezi z 227. členom ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da 227. člen ureja edicijsko dolžnost nasprotne stranke. Gre za primer, ko stranka, ki se sklicuje na listine, listine nima, ima jo pa druga stranka in sodišče takrat zahteva, da jo druga stranka predloži. Edicijska dolžnost zavezuje le nasprotno stranko (primerjaj J. Zobec, Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, stran 429). Pritožba pa sama trdi, da ima en izvod dnevnika zavarovanec tožene stranke in ne tožena stranka. Temeljna predpostavka edicijske obveznosti je, da listina sploh je pri nasprotni stranki in glede tega nosi dokazno breme stranka, ki uveljavlja edicijski zahtevek, to je tožeča stranka. Tožeča stranka v pravdi trdi, da je dnevnik pri delodajalcu tožnika, to je M., s.p. Ta je izpovedal, da dnevnika nima in da je dnevnik pri nadzorniku ali pri enemu izmed kupcev. S. Z. je sodišče obvestil, da gradbenega dnevnika nima. Drugi kupec P. D. pa ni reagiral. Res je delodajalec najprej sporočil, da je bil nadzornik B. Vendar so kasneje ugotovili, da je bil to Z. E., ki se na poziv sodišča ni odzval. Zato je sodišče ponovno pozvalo pričo M. R. na sporočitev podatkov, vendar se ta ni odzval. Ne gre torej za položaj iz 227. člena. Sodišče je opravilo veliko procesnih dejanj in dovolj poskušalo, da pridobi ta dokaz. Ker pa je med postopkom ugotovilo iz drugih izvedenih dokazov vsa pravno pomembna dejstva, je ta dokaz opustilo. Zato ni podana očitna relativna bistvena kršitev določb ZPP. Pritožbeno sodišče je tudi preizkušalo smiselno zatrjevano absolutno bistveno kršitev določb iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in ugotovilo, da ni podana. Če sodišče ugotovi pravno relevantna dejstva na podlagi drugih dokazov, lahko enega opusti oziroma ob konkretni situaciji ugotovi, da ni več potreben.

6. Pritožba je najprej trdila, da je obstajala objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke, uveljavljala pa je tudi krivdno. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja prič in tožnika ugotovilo, kako se je zgodil škodni dogodek. Ugotovilo je, da je bil kabel priključen na razdalji 20 metrov, da je tožnik ta kabel vlekel in je nato padel ter se poškodoval. Sodišče je ugotovilo, da tožniku ni uspelo dokazati, da se je električni podaljšek zataknil med kamenje in da mu je zato spodrsnilo na razmočenih tleh in je padel. Nobena zaslišana priča ni potrdila tožnikove izpovedbe o tem, kako se je dogodek zgodil in tudi ni potrdila, da je bil kraj neurejen in nevaren v nasprotju s 5. členom Zakona o varstvu in zdravju pri delu. Ugotovilo je, da delodajalcu ni mogoče očitati, da je opustil ukrepe za zagotovitev varnega delovnega okolja. Ugotovilo je, da so bila razmočena tla na delovišču, saj je tistega dne deževalo. Vendar to ne ustreza opisu nevarne snovi ali nevarne dejavnosti, kot to določa za objektivno odgovornost prvi odstavek 131. člena OZ in 149. člen OZ. Gre za pravna standarda, ki jo je izoblikovala sodna praksa in ne gre za takšno povečano nevarnost, kjer obstaja neobičajno velika možnost, da tretjim osebam nastane škoda in je pri normalnem teku dogodkov pričakovati, da takšna škoda tudi lahko nastane. V nasprotnem primeru bi pomenilo, da je vsako gradbišče nevarna stvar oziroma vsako gradbeništvo nevarna dejavnost. 7. Toženi stranki se je tudi uspelo razbremeniti očitka, da je bilo delovišče neurejeno in da je zato prišlo do zatikanja kabla in tožnikovega padca. Dejstvo, da sta se priča R. in I. razhajala o tem, kje je bila električna omarica oziroma kako se je zgradil oporni zid, ne dokazuje trditve tožeče stranke, da naj bi bilo delovišče neurejeno in v nasprotju z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih premičnih gradbiščih. Sodišče je na podlagi opravljenega dokaznega postopka ugotovilo, da je šlo pri tej gradnji za končna dela, da je bila okolica delovišča urejena ter pripravljena na ureditev zelenic in dvorišča stanovanjske hiše. Delovišče je bilo celo bolj pospravljeno kot je v gradbeništvu običajno. Ne more biti pa delovišče popolnoma prazno. Sodišče tudi pravilno šteje, da tla niso bila tako razmočena, da ne bi ustrezala običajnim razmočenim tlem in zato niso predstavljala povečane nevarnosti.

8. Ker je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe OZ in ker pri tem ni zagrešilo nobene očitane kršitve določb ZPP in tudi ne tistih, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).