Jedro

Skladno z panožno KP delavcu pripada solidarnostna pomoč enkrat letno v primeru daljše bolezni (nad 3 mesece). Ker je bil tožnik v daljšem bolniškem staležu v dveh letih, je upravičen do izplačila solidarnostne pomoči za vsako leto, v katerem je izpolnil pogoje iz 2. odstavka 68. člena panožne KP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 3. odstavek).

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Revizija se ne dopusti.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku obračunati in izplačati solidarnostno pomoč v višini 154.361,30 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.4.2004 dalje do plačila, v roku 8 dni, pod izvršbo (1. odstavek). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek). Odločilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (3. odstavek).

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper ugodilni del sodbe (1. in 3. odstavek) iz vseh razlogov po določilih 338. člena ZPP in pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da v celoti zavrne tožbeni zahtevek oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navajala je, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da pravica do solidarnostne pomoči ni zakonska pravica, temveč pravica iz kolektivne pogodbe, zmotno pa je navedlo, da se upošteva veljavnost in uporaba aneksa k podjetniški kolektivni pogodbi od dneva podpisa vseh pogodbenih strank, ker so podpisnice šele s svojim podpisom izrazile sporazum o bistvenih sestavinah kolektivne pogodbe kot to določa 15. člen Obligacijskega zakonika in aneks k podjetniški kolektivni pogodbi ne more imeti učinka za nazaj, to lahko določi le zakon, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice (155. člen Ustave RS).

Za urejanje razmerij, ki niso oblastveni akti, je uveljavljeno načelo dispozitivnosti oziroma načelo avtonomije volje, kar pomeni, da lahko stranke same urejajo ta razmerja na način, za katerega menijo, da je najprimernejši oziroma najpravičnejši. Aneks ni bil samovoljno sprejet s strani tožene stranke, bil je sklenjen z dogovorom med obema reprezentativnima sindikatoma in toženo stranko. Sodišče prve stopnje je napačno navedlo, da ne gre posegati v pridobljene pravice. Pri določitvi višine solidarnostne pomoči v znesku 154.361,30 SIT je sodišče svojo odločitev oprlo na 58. člen Podjetniške kolektivne pogodbe, ki določa, da se solidarnostna pomoč izplača v višini 100% povprečne plače. Podjetniška kolektivna pogodba le določa, da pripada solidarnostna pomoč zaradi nepretrgane bolniške odsotnosti najmanj 3 mesece. Tako je sodišče storilo absolutno bistveno kršitev pravdnega postopka v smislu 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku. Glede na to, da višina solidarnostne pomoči ni opredeljena v zadevni podjetniški kolektivni pogodbi, gre za neizvršljiv tožbeni zahtevek, zato bi moralo sodišče tak tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do ustaljene sodne prakse v zadevi opr. št. Pdp 1173/95, kjer je pritožbeno sodišče zavzelo stališče, da solidarnostna pomoč pripada delavcu v primeru dalj časa trajajočega bolniškega staleža le kot enkratna oblika pomoči. Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 - 2/2004 - ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti ni zagrešilo in je na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

V zvezi z zatrjevano absolutno bistveno kršitvijo pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da le-ta ni podana. Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi s prisojeno višino solidarnostne pomoči je jasna in nedvoumna. Sodišču prve stopnje se tudi ni bilo potrebno posebej opredeljevati do zadeve Pdp 1173/95 z dne 9.5.1997, ko naj bi pritožbeno sodišče zavzelo drugačno stališče glede izplačila solidarnostne pomoči v primeru daljšega bolniškega staleža, saj v našem pravnem sistemu ne velja precedenčno pravo (po katerem predstavlja izrečena sodba formalni vir za odločanje v enakih zadevah). Ustaljena sodna praksa pa je sestavina pravne prakse (in varnosti), ki odraža način uporabe določenih pravnih pravil pri reševanju konkretnih sporov v praksi. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče še poudarja, da različne branžne oziroma podjetniške kolektivne pogodbe različno urejajo pravico do solidarnostne pomoči iz različnih razlogov tako po temelju kot tudi po višini. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da je v zadevi Pdp 1173/95 z dne 9.5.1997 šlo za pravico do izplačila solidarnostne pomoči zaradi smrti ožjega družinskega člana - tožnikove matere, pravna podlaga za odločanje pa je bila podana v Kolektivni pogodbi dejavnosti gostinstva in turizma Slovenije (Ur.l. RS št. 2/91) in torej ni šlo za solidarnostno pomoč v primeru dalj časa trajajočega bolniškega staleža. Kolektivna pogodba za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektro industrijo Slovenije (Ur. l. RS št. 37/96 - panožna KP) v 2. odstavku 68. člena določa, da delavcu pripada solidarnostna pomoč enkrat letno tudi v primeru daljše bolezni (nad 3 mesece). O višini solidarnostne pomoči se dogovorita delodajalec in sindikat glede na okoliščine posameznega primera.

Neupošteven je pritožbeni ugovor glede veljavnosti aneksa k podjetniški KP, saj je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da aneks ne more veljati za nazaj in velja šele od podpisa dne 10.5.2004. Ob navedenem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da za rešitev predmetne zadeve niti ni pomembno dejstvo od kdaj aneks k podjetniški KP velja, saj so pravice, ki jih določajo branžne KP neposredno iztožljive in sta se tako tožena stranka in sindikat lahko dogovorila la za večje pravice kot jih določa njihova branžna KP ne pa za manjše. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik v daljšem bolniškem staležu tako leta 2003 kot leta 2004 in sicer v vsakem letu več kot 3 mesece za poln delovni čas. Glede na to, da je tožena stranka tožniku izplačala le solidarnostno pomoč za leto 2003, je tožnik upravičen do izplačila solidarnostne pomoči tudi za leto 2004. Sodišče prve stopnje je ob navedenem pravilno upoštevalo podjetniško kolektivno pogodbo tožene stranke, ki v 58. členu določa, da delavcu oziroma njegovi družini pripada solidarnostna pomoč zaradi nepretrgane najmanj 3 mesečne bolniške odsotnosti zaradi poškodbe pri delu v višini 100% povprečne plače, kot povprečna plača pa se vzame povprečno neto plačo v Republiki Sloveniji za pretekle 3 mesece.

Sodišče prve stopnje je pravilno odmerilo tudi višino pripadajoče solidarnostne pomoči v znesku 153.521,00 SIT in sicer upoštevaje povprečne plače v gospodarstvu RS za mesec januar, februar in marec 2004, saj 58. člen podjetniške KP določa solidarnostno pomoč v primeru nepretrgane bolniške odsotnosti zaradi poškodbe na delu v višini 100% povprečne plače, kot povprečna plača pa se vzame povprečna neto plača v RS za pretekle tri mesece. V kolikor pa sindikat ali direktor ni podal predloga za izplačilo, kot to določa 2. odstavek 58. člena podjetniške KP, pa to ne more iti na škodo delavca.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka tako, da je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka iz razloga, ker je tožnik uspel s pretežnim delom svojega tožbenega zahtevka. Pravna podlaga za navedeno odločitev pa je podana v določilu 3. odstavka 154. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sodbo v izpodbijanem delu zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilu

353. člena ZPP.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilu 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom ZPP.

Ker denarna terjatev tožnika proti toženi stranki ne presega revizijskega minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno v skladu s 5. točko 31. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 - ZDSS-1) in 32. členom istega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 pritožbeno sodišče dopusti revizijo le v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. V konkretni zadevi ne gre za nobenega od teh primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče odločilo, da revizije ne dopusti.