Jedro

Ker je tožena stranka d.o.o., jo je lahko zastopal zgolj njen zakoniti zastopnik. To pa je bil poslovodja (1. odstavek 515. člena ZGD-1) in nikakor ne računovodja tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel kot postopek izvršbe na temelju verodostojne listine. Po ugovoru se je nadaljeval kot pravdni postopek. Tožeča stranka je v tem postopku zahtevala plačilo 4 različnih denarnih zneskov iz 4 različnih gradbenih pogodb, pri katerih je bila tožena stranka naročnik, tožeča stranka pa podjemnik. Te zneske je tožena stranka pridržala kot varščino. Tožeča stranka je zahtevala skupaj 9.836,62 EUR in zakonske zamudne obresti.

2. Prvostopenjsko sodišče je zahtevke zavrnilo.

3. Zoper odločitev prvostopenjskega sodišča je vložila pritožbo tožeča stranka. Vložila jo je pravočasno, in sicer 6. 2. 2014. 4. Po vložitvi pritožbe in po izteku pritožbenega roka je tožeča stranka 5. 9. 2014 vložila še vlogo, ki jo je poimenovala „dopolnitev pritožbe“. Pritožba se lahko vloži sicer v več vlogah. Vloge pa se skupaj upoštevajo kot pritožba le, če so vse vložene znotraj pritožbenega roka (1. odstavek 333. člena ZPP). Če pa je vloga vložena po izteku pritožbenega roka, se ne upošteva kot sestavni del pritožbe. Vloge z dne 5. 9. 2014 pritožbeno sodišče ni upoštevalo zato, ker je bila prepozna.

5. Tožena stranka je sodišču poslala vlogo. V njej je zapisala, da odgovor na pritožbo ni potreben. Povrnitve stroškov ni zahtevala.

6. Pritožba ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

7. Pritožbi z dne 6. 2. 2014 je tožeča stranka priložila še listino. Ta listina naj bi bila po njenih trditvah sestavljena 11. 11. 2013. Trdila je, da je ni mogla priložiti do prvega naroka za glavno obravnavo, saj je nastala po njem. Pritožbi priložena listina je glede na trditve tožeče stranka nastala po zadnjem naroku za glavno obravnavo, ki je bil 8. 11. 2013. 8. Dejansko stanje se ugotavlja glede na do konca zadnjega naroka za glavno obravnavo postavljene trditve in predložene dokaze (1. odstavek 337. člena ZPP). Po zaključku zadnjega naroka za glavno obravnavo nastali dokazi v nobenem primeru niso upoštevni. Pritožbeno sodišče je zato ravnalo, kot da bi bila tožeča stranka listine z dne 8. 11. 2013 sploh ne predložila; pritožbene navedbe v zvezi s to listino ni upoštevalo.

9. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da sta tožeča in tožena stranka sklenili 4 podjemne pogodbe, pri katerih je tožena stranka kot naročnik pri tožeči stranki kot podjemnici naročila kamnoseška dela. V vseh 4 podjemnih pogodbah sta se stranki dogovorili, da lahko tožena stranka zadrži 10 % zneskov potrjenih situacij, če tožeča stranka ne predloži garancije za odpravo napak v garancijski dobi. Garancij tožeča stranka ni predložila, zato njen zahtevek za plačilo teh zadržanih zneskov, ki jih je zahtevala v tem postopku, po stališču prvostopenjskega sodišča ni bil utemeljen. Glede podrobnosti v zvezi s temi pogodbami se pritožbeno sodišče sklicuje na prvostopenjsko sodbo, zlasti še na r. št. 7. 10. Pritožba predvsem meni, da je prvostopenjsko sodišče zmotno presodilo izpis odprtih postavk (v nadaljevanju: IOP). Ugotovitve sodišča, da naj bi bil IOP posredovan s strani računovodja tožene stranke in usklajen s strani računovodja tožeče stranke, se naj ne bi opirale na noben predlagan ali izveden dokaz. Takšen pritožbeni očitek je neutemeljen.

11. Prvostopenjsko sodišče je moralo v okviru dokaznega postopka oceniti dokaz, to je IOP. Tožeča stranka je namreč trdila, da je IOP potrdila tožena stranka in je predlagala dokaz z IOP (1. pripravljalna vloga, str. 3). Tožena stranka je trdila, da je IOP podpisala nepooblaščena uslužbenka v računovodstvu, in še to le pomotoma (pripravljalna vloga tožene stranke z dne 7. 5. 2013, str. 2). Uslužbenka v računovodstvu pa se imenuje računovodkinja. Ugotovitev sodišča, kdo je na strani tožene stranke sestavil listino, se je torej opirala na dokazni predlog. Listinskega dokaza sodišče ni opravilo na lastno pobudo in ga je moralo oceniti, kar je tudi storilo.

12. Pripoznanje terjatve je poseben pravni posel, ki ga OZ sicer ne ureja, ga pa pozna (1. odstavek 341. in 1. odstavek 364. člena OZ). Izjavo volje v okviru kateregakoli pravnega posla, torej tudi pripoznanja terjatve, lahko da le za zastopanje upravičena oseba. Ker je tožena stranka d.o.o., jo je lahko zastopal zgolj njen zakoniti zastopnik. To pa je bil poslovodja (1. odstavek 515. člena ZGD-1) in nikakor ne računovodja tožene stranke. Že zato IOP ni mogel imeti pravne teže pripoznanja terjatve, ki bi jo tej listini pripisala pritožba. Glede na to je tudi brez pomena za pravilno odločitev v tej zadevi, ali je bil znesek usklajen z računovodjem tožeče stranke, ali ne. Morebitno napačno ugotovljeno dejansko stanje ni moglo vplivati na odločitev prvostopenjskega sodišča. 13. Tožeča stranka sploh ne napada ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da sta se stranki tega spora v sklenjenih pogodbah res dogovorili za to, da sme naročnik zadržati 10 % dolgovane odmene za opravljeno delo, če tožeča stranka ne predloži garancije za odpravo napak v garancijski dobi. Pritožbeno sodišče zato te ugotovitve ni preizkušalo. Prav tako pritožnik v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi kazalo na to, da je tožena stranka (glede na sam dogovor o odmeni za opravljeno delo iz 4 pogodb) zadržala izplačilo previsokega zneska.

14. Pritožba sicer tudi meni, da bi morala zahtevke tožeče stranke na povrnitev varščine, ki jih je poslala toženi stranki v obliki računov, tožena stranka zavrniti. Takšne dolžnosti slovensko pravo ne pozna, zato so vsa nadaljnja izvajanja pritožbe v zvezi z zavrnitvijo računov, brez vsakega pomena za odločitev o pritožbi.

15. Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan, ker je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo dejansko stanje in na to dejansko stanje tudi pravilno uporabilo pogodbeno materialno pravo. Tudi preizkus, ki ga mora opraviti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), ni pokazal, da bi bila storjena kakšna kršitev določb pravdnega postopka.

16. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. in 1. odstavku 154. člena ZPP.