Jedro

Ker tožnik sklenitve posojilne pogodbe s toženko v smislu 569. člena OZ in izročitve denarja toženki ni uspel dokazati, so nepomembne pritožbene trditve o tem, da je dokazno breme, da je posojeno vrnila, na toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 4.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2013. Tožniku je naložilo, da mora toženki v 15 dneh povrniti 522,68 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnik meni, da je izrek sodbe nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se je ne da preizkusiti, v njej pa tudi niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Pritožnik meni, da iz izpovedi strank in prič jasno izhaja, da sta pravdni stranki februarja 2010 sklenili posojilno pogodbo, na podlagi katere je tožnik toženki izročil 4.000,00 EUR za nakup zemljišča. Že v pogodbi je jasno zapisano, za kakšen namen je bil denar izposojen in komu ga je treba končno vrniti – toženkini sestri, ker je ta toženki posodila denar za nakup zemljišča. Ker toženka denarja ni imela, si ga je izposodila od tožnika, pa mu ga ni vrnila. Dokazno breme o tem, ali je toženka izposojeni denar vrnila tožniku, je na njeni strani. Sodišče po prepričanju pritožnika na eni strani priznava obstoj posojilne pogodbe, po drugi pa ne in v tem je sodba nesklepčna, zaključki pa nelogični.

Pritožba je na nekaterih mestih nerazumljiva, zato jo višje sodišče v tem delu dobesedno navaja: „Če je namreč dokazano, da si je tožnica izposodila denar od sestre, kot je zapisano v posojilni pogodbi, je potem logično, da držijo navedbe v sami posojilni pogodbi tudi o tem, da si je denar sposodila zato, da ga bo lahko sestri vrnila od tožnika. Da ga pa je vrnila njemu, ni z ničemer izkazala. Tudi ocena sodišča v 8. točki potrjuje trditve in zatrjevanje v obstoječem posojilnem razmerju kot je opisano v posojilni pogodbi, da si je tožena stranka denar izposodila od sestre. Toda zato, da ga je sestri vrnila, si je izposodila od tožene stranke, kateremu pa zneska nikoli ni vrnila, kot je zapisano v posojilni pogodbi in kot je bilo dogovorjeno.“ Po prepričanju pritožnika je 10. točka sodbe nerazumljiva, dokazov, ki bi potrjevali takšne ugotovitve ni.

3. Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala potrditev sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izrek izpodbijane sodbe je popolnoma jasen. Iz njega izhaja, da je sodišče tožbeni zahtevek za plačilo 4.000,00 EUR zavrnilo; tožnik pa mora zato toženki povrniti pravdne stroške. Posplošen pritožbeni očitek, da je izrek nerazumljiv in nasprotuje samemu sebi, je torej neutemeljen.

6. Sodba vsebuje dovolj jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki si ne nasprotujejo, prav tako pa ne nasprotujejo vsebini listin in zapisnikov o izvedbi dokazov, kot zmotno meni pritožnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnik s predložitvijo fotokopije listine, naslovljene “Posojilo! februar 2010“ ni uspel dokazati, da je toženka podpisala posojilno pogodbo in prejela njen izvirnik (zaključek v 6. točki na 4. strani izpodbijane sodbe). Zmotno je torej pritožbeno stališče, da je sodišče ugotovilo, da je bila posojilna pogodba med pravdnima strankama sklenjena. Ugotovilo je prav nasprotno. Prav tako sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi tožnik toženki izročil denar.

7. Očitani bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) torej nista bili storjeni.

8. Tožnik je v tožbi res trdil, da je denar izročil toženki, kar je sicer sprva potrdil s svojo izpovedjo. Drugi dokazi pa so, kot je utemeljeno dokazno ocenilo sodišče prve stopnje, potrdili tezo tožene stranke. Ta je bila, da si je toženka od sestre J. V. po tožnikovem naročilu sposodila 4.000,00 EUR, ki jih je ta vrnil toženkini sestri J.V. (razlogi v 7. in 8. točki na 4. strani izpodbijane sodbe). Sodišče prve stopnje je tudi povsem korektno povzelo tožnikovo dodatno izpoved na naroku 14. 11. 2014 (listovna številka 33 v spisu), ko je ta na vprašanje pooblaščenke tožene stranke odgovoril, da je res on vrnil denar toženkini sestri. Glede na to je sodišče prve stopnje po prepričanju višjega sodišča utemeljeno verjelo toženki in toženkini sestri, ki sta pojasnili, da si je denar od toženkine sestre sposodil tožnik in ji ga tudi vrnil. Da bi poleg tega tožnik enak znesek denarja izročil tudi toženki kot posojilo, pa tožnik (ki je najprej trdil in izpovedal, da je denar izročil toženki, nato pa spremenil izpoved, da je denar izročil njeni sestri) ni uspel dokazati.

9. Ker torej tožnik sklenitve posojilne pogodbe s toženko v smislu 569. člena Obligacijskega zakonika in izročitve denarja toženki ni uspel dokazati, so nepomembne pritožbene trditve o tem, da je dokazno breme, da je posojeno vrnila, na toženi stranki.

10. Pritožba torej ni utemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Ob tem sodišče ni zagrešilo očitanih, pa tudi nobene od tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

11. Toženka je v odgovoru na pritožbo priglasila pritožbene stroške. Glede na vsebino pritožbe pa z odgovorom svojega procesnega položaja ni mogla v ničemer izboljšati, stroški odgovora torej niso bili potrebni, zato jih krije sama. To velja tudi za tožnika, zato ker s pritožbo ni uspel.