Jedro

Če pritožbeno sodišče obsodilno sodbo opre na bistveno drugačne dejanske ugotovitve, kot jih je sprejelo prvostopenjsko sodišče, krši peti odstavek 392. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolženega Š. K. se ugodi in se sodba Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1250/2009 razveljavi ter zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Radovljici je bil Š. K. iz razloga po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oproščen obtožbe zaradi kaznivega dejanja razžalitve po prvem odstavku 169. člena Kazenskega zakonika (KZ). Višje sodišče v Ljubljani je pritožbi pooblaščenca zasebnega tožilca ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženega Š. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja po zasebni tožbi in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen en mesec zapora ter preizkusno dobo tri leta. V plačilo mu je naložilo tudi stroške kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo pritožbenega sodišča, je vložil zagovornik obdolženca pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu, kot pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa da to odločbo razveljavi in zadevo vrne višjemu sodišču v nadaljnji postopek. Pooblaščenci zasebnega tožilca A. P. so na pritožbo odgovorili in predlagajo zavrnitev pritožbe kot neutemeljene ter potrditev sodbe sodišča druge stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. S sodbo že navedenega okrajnega sodišča je bil obdolženi Š. K. oproščen obtožbe, da je po razglasitvi oprostilne sodbe zoper F. P., A. P. in J. P. rekel sodeči sodnici T. F. „koliko pa so vam plačali za tako sodbo?“, zaradi česar se je počutil zasebni tožilec A. P., ki je bil navzoč, razžaljen. Sodišče je izreklo oprostilno sodbo, ker je podvomilo, da je obdolženec te očitke naslovil na zasebnega tožilca A. P., saj so bili očitki naslovljeni izključno na razpravljajočo sodnico, ki je kot priča zaslišana izpovedala, da je obdolženčeve očitke štela kot očitke sebi, vendar jih ni vzela resno, pač pa le kot reakcijo na sodbo. Sodišče je menilo, da bi se dalo iz obravnavane stavčne zveze izluščiti, da bi lahko bili podkupovalci, takratni obdolženci, vendar pa je to premalo, da bi bilo mogoče z gotovostjo trditi, da so bile te besede izrečene prav zasebnemu tožilcu, z namenom, razžaliti ga, še posebej, ker je šlo v tem primeru za zadevo, v kateri so bila čustva zelo razgreta in je morala sodnica v povečanem obsegu skrbeti za red in mir.

5. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo in ugotovilo, da predstavlja navedeni izraz hudo žalitev in predvsem zaničevalen namen obdolženca. Slednje po mnenju pritožbenega sodišča potrjuje tudi dejstvo, da sta bila obdolženec in zasebni tožilec že dalj časa sprta ter je tak način komuniciranja očitno stalna praksa obdolženca v razmerju do zasebnega tožilca.

6. S tem pa se kot rečeno ne strinja zagovornik obdolženca, ki očita pritožbenemu sodišču kršitev določb ZKP, ker se to sklicuje na določena dejstva (da je tak način komuniciranja obdolženčeva stalna praksa), čeprav bi to moralo, če bi se res postavilo na takšno stališče, pogledati vse kazenske in pravdne spise med navedenima strankama in napraviti pravilne zaključke ter zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, in sicer, da ni dokazov, da bi bila žalitev namenjena ravno zasebnemu tožilcu.

7. V skladu z določilom petega odstavka 392. člena ZKP sme pritožbeno sodišče tedaj, ko bi bil edini razlog za razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje zmotno ugotovljeno dejansko stanje, to sodbo spremeniti, če je za pravilno ugotovitev potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, ne pa tudi izvedba novih dokazov. Kot pravilno uveljavlja zagovornik v zahtevi, sodišče prve stopnje ni ugotovilo dejstva, da je sam način komuniciranja obdolženca v razmerju do zasebnega tožilca njegova stalna praksa, iz česar je potem pritožbeno sodišče sklepalo o zaničevalnem namenu obdolženca, temveč je povzelo izpovedbo zaslišane sodnice T. F., da gre za stranki (torej obdolženca in zasebnega tožilca), ki pri medsebojnem komuniciranju presegata mejo primernega oziroma gre tudi v konkretni zadevi za povsem ustaljen način komuniciranja (pri čemer po njenem mnenju prav vsaki izrečeni besedi ni mogoče pripisati značaja razžalitve). Nadalje prvostopenjsko sodišče ugotavlja, da ni verjeti, da bi enega od njiju, v konkretnem primeru zasebnega tožilca, te besede tako zelo razžalile, da bi bila potrebna zasebna tožba, če pa sam hkrati odgovarja s podobnimi očitki in besedami s prav tako negativno težo. Ta dejstva pa pomenijo bistveno drugačno podlago za presojo zaničevalnega namena kot je tista, na katero se je oprlo pritožbeno sodišče. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bil sporni očitek namenjen izključno sodnici pa še to le kot njegov neprimeren odziv na sodbo, ti odločilni dejanski ugotovitvi pa je pritožbeno sodišče zamenjalo s svojimi, in sicer, da je obdolženec obravnavani očitek naslovil prav na zasebnega tožilca, kar je njegova stalna praksa in to z namenom zaničevanja. Ker je na te bistveno drugačne dejanske ugotovitve pritožbeno sodišče oprlo obsodilno sodbo, je kršilo citirano določbo ZKP, zaradi česar je Vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo temu sodišču v ponovno presojo. V ponovljenem postopku bo moralo to sodišče glede na okoliščine konkretnega primera presoditi, ali gre res za napad na čast in dobro ime, in sicer po objektivnih merilih priznanega pojmovanja časti, predvsem pa, ob upoštevanju medsebojnih odnosov obdolženca in zasebnega tožilca, priložnost oziroma okoliščine, v katerih je bila izjava dana ter tudi izpovedbo zaslišane sodnice, ki je opozorila, da med obema strankama tečejo številni postopki, pri čemer gre v konkretnem primeru za besedo oziroma besedno zvezo, ki jo je zasebni tožilec uporabil za to, da bi napravil nov postopek, čeprav sodnica meni, da je bila izjava namenjena izključno in samo njej, pa še to kot neprimerna reakcija na sodbo, ne pa da bi jo imel obdolženec namen žaliti.