Jedro

Upnik v obveznostnem razmerju je upravičen zahtevati od dolžnika izpolnitev obveznosti, dolžnik pa jo je dolžan izpolniti poštevno v vsem,kot se glasi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje plačilni nalog Okrajnega sodišča v Škofji Loki z dne 12.12.1996, opr.štev. Pl 25/96 zaradi plačila zneska 1.433.560,00 SIT, vzdržalo v celoti v veljavi.

Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 139.753,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka ter sodišču druge stopnje predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo in zavrne tožbeni zahtevek, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da tožeča stranka v mesecih, za katere je izstavila račune za pavšal, ni opravila skoraj nikakršnih odvetniških storitev za toženo stranko, to zlasti velja za račune štev. 2/I-96, 15/I-96 in 8/II-96 ter 10/6-95, saj med pravdnima strankama ne obstaja dogovor o plačilu v skladu z 2. členom pogodbe. Ves čas postopka je tožena stranka ugovarjala, da je za večino računov tožbeni zahtevek neutemeljen tako po višini kot po temelju. Kar se višine tožbenega zahtevka tiče je tožena stranka pozvala tožečo stranko, da naj predloži specificirane stroškovnike, da bi lahko na podlagi teh ugotovila, kolikor dejansko dolguje in ali ji sploh kaj dolguje. Ne drži ugotovitev prvega sodišča, da sta pravdni stranki utemeljenost računov sporazumno ugotovili, saj je tožena stranka ugovarjala računu v znesku 500.135,00 SIT. Tožena stranka poudarja, da bi morala tožeča stranka višino svojega zahtevka dokazati s specificiranimi stroškovniki za vse izdane račune. Glede priznanja terjatve tožeče stranke po računih izdanih do konca meseca februarja 1996, tožena stranka poudarja, da je iz izpovedi B. V. razvidno, da gre za priznanje samo nespornih računov. Račun za znesek 500.135,00 SIT je tožena stranka prejela šele po 6.6.1996. Tožeča stranka tudi ni z ničemer dokazala, da je po ustnem sporazumu o nadaljevanju pogodbenega razmerja opravila kakršnokoli odvetniško storitev za toženo stranko. Tudi ne drži zaključek prvega sodišča, da je priča B. V. potrdil celotno dejansko stanje,kot ga je ugotovilo prvostopno sodišče v izpodbijani sodbi.

Pritožba ni utemeljena.

V čem naj bi bila podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, tožena stranka v pritožbi ne pove, tistih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti pa sodišče druge stopnje ni ugotovilo. Uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako ni podan.

Tudi v dejanskem pogledu izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nobenih pomanjkljivosti. Na podlagi izvedenih dokazov je prvo sodišče ugotovilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi pa je prvo sodišče tudi materialnopravno pravilno odločilo o tožbenem zahtevku.

Pravno razmerje med pravdnima strankama temelji na pogodbi o opravljanju storitev pravne pomoči z dne 1.9.1990, na dveh aneksih k tej pogodbi z dne 18.1.1991 in z dne 30.4.1993 ter na ustnem sporazumu. Pogodbeno razmerje med strankama je prenehalo s pismeno pogodbo o prekinitvi pogodbe o opravljanju storitev pravne pomoči z dne 12.2.1996. Ni spora o tem, da tožnik v tem času ne bi opravljal storitve pravne pomoči za toženo stranko. Kot izhaja iz dokaznih listin v spisu, je tožena stranka tožniku tudi priznavala storitve, ki jih je opravil zanjo in tudi račune, ki jih je izstavil za opravljene storitve. Šele v pravdi tožena stranka ugovarja tožnikovim računom in pri tem zatrjuje, da bi moral tožnik za vsak izstavljeni račun specificirati opravljene storitve. Ne glede na to, v kakšni meri je taka zahteva tožene stranke utemeljena, je prvo sodišče materialnopravno pravilno odločilo, ko je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo tožnikovemu tožbenemu zahtevku. To svojo odločitev je prvo sodišče utemeljeno oprlo na pogodbo o prekinitvi pogodbe o opravljanju storitev pravne pomoči z dne 12.2.1996 in izpovedbe priče B. V.. Iz 2. odstavka 1. člena navedene pogodbe izhaja, da sta pogodbeni stranki nesporno ugotovili, tožena stranka pa izrecno priznava tožnikovo terjatev do tožene stranke in sicer po računih, izdanih s strani tožnika vse do konca meseca februarja 1996, pri čemer se je tožena stranka tudi posebej zavezala, da bo to obveznost tožniku plačala. Priča B. V., ki je kot direktor tožene stranke podpisal navedeno pogodbo, je kot priča povedal, da je tožnik upravičen do pavšala, iz njegove izpovedbe pa tudi sledi, da je prejel račun štev. 10/6-95 (priloga A1). Tožena stranka se je torej pogodbeno zavezala plačati tožniku njegovo terjatev za opravljeno delo v višini, kakršna izhaja iz izdanih računov in to za vse tiste račune, ki jih je tožnik izdal do konca meseca februarja 1996. Med te račune pa spada tudi račun štev. 10/VI-95, za katerega tožena stranka v pritožbi trdi, da naj bi ga tožnik dostavil šele 6.6.1996.Ta pritožbena navedba ni točna, tožnik je tega datuma dostavil le duplikat računa, original računa pa je toženi stranki poslal že prej, kot to izhaja iz izpovedb direktorja B. V.. V času, ko je tožena strakna s tožnikom sklenila pogodbo o prekinitvi pogodbe o opravljanju storitve pravne pomoči in ko se je v njej zavezala, da bo tožniku poravnala vse izstavljene račune (pri čemer sta pogodbeni stranki tožnikove terjatve nesporno ugotovili), takrat tožena stranka ni terjala od tožnika predložitev specificiranih računov, kot je to sedaj uveljavljala v pravdi in kot to uveljavlja v pritožbi. Dejstvo je, da je tožena stranka s citirano pogodbo odobrila tožnikove račune. Prav tako ne more tožena stranka glede na vsebino navedene pogodbe sedaj zatrjevati, da tožnik naj ne bi zanjo opravljal storitve pravne pomoči, oziroma da bi opravil kakršnokoli storitev. V kolikor bi tožena stranka hotela uveljavljati svoje ugovore, tedaj bi morala dokazovati njihovo utemeljenost, hkrati pa tudi, da je prišlo pri sklepanju pogodbe do napake volje. Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je zato sodišče druge stopnje na podlagi 368.člena ZPP zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.