Jedro

Univerzalno pravno nasledstvo ima za posledico tudi učinkovanje pravnomočne sodbe na univerzalne pravne naslednike, kar pomeni, da gre v tem primeru za že razsojeno zadevo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo z dne 22. 11. 2013, s katero je tožnik uveljavljal plačilo 5.552,06 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 4.787,76 EUR za čas od 23. 11. 2012 dalje do plačila, ter od zneska 764,30 EUR za čas od 25. 7. 2013 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je bilo o zahtevku iz te pravde že pravnomočno odločeno, zato je, skladno z določbo drugega odstavka 319. člena ZPP, tožbo zavrglo.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker je štelo, da je bilo na podlagi sodbe in sklepa I Pg 4489/2012 z dne 5. 6. 2013 že pravnomočno odločeno o tožbenem zahtevku. Prvostopenjsko sodišče ni upoštevalo subjektivnih mej pravnomočnosti sodne odločbe oziroma dejstva, da je identiteta tožbe podana le, če gre za iste stranke in identičen tožbeni predlog. Poudarja, da zoper toženko še nima pravnomočnega in izvršljivega pravnega naslova. Zahtevek po predmetni tožbi tudi ni identičen zahtevku po tožbi I Pg 4489/2012, saj poleg različnih strank in vtoževanih zneskov temelji tudi na povsem drugi dejanski in pravni podlagi. Bistvena za odločitev sodišča prve stopnje bi morala biti ugotovitev, ali sploh obstoji pravno nasledstvo med družbo M., d. o. o. in toženko v obravnavani zadevi, za kar pravno podlago predstavljajo določbe ZGD-1 in ne določbe Obligacijskega zakonika. Prav tako ne gre za isti historični dogodek, saj je bilo v postopku I Pg 4489/2012 obravnavan dolg družbe M., d. o. o. za opravljene storitve s strani tožnika, medtem ko gre pri predmetni pravdi za vprašanje pravnega nasledstva, ki ne izhaja neposredno iz sodnega registra. Zgolj na podlagi izvedene izčlenitve dela premoženja iz prenosne družbe M., d. o. o. na toženko še ni moč zaključiti, da je bilo nanjo preneseno tudi premoženje oziroma dejavnost, ki je bila predmet zahtevka po tožbi I Pg 4489/2012. Sodišče prve stopnje bi moralo vsebinsko odločiti o vprašanju pravnega nasledstva. Prvostopenjsko sodišče pa je tudi bistveno kršilo določbe postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker izpodbijani sklep sploh nima razlogov o odločilnih dejstvih in se ga ne da preizkusiti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Negativna funkcija (materialne) pravnomočnosti se izraža v prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari (ne bis in idem); pravnomočna sodba preprečuje novo sojenje o istem zahtevku med istima strankama. Pravnomočnost je torej negativna procesna predpostavka, na katero sodišče pazi ves čas postopka po uradni dolžnosti (prim. drugi odstavek 319. člena ZPP). Pri presoji, ali gre za pravnomočno razsojeno stvar (res iudicata), mora sodišče oceniti, ali obstojita objektivna in subjektivna identiteta tožbenega zahtevka. V sodni praksi je v fazi po pravnomočnosti odločbe uveljavljena procesno-ekvivalenčna teorija, ki pri oceni istovetnosti tožbenega zahtevka v objektivnem smislu enakovredno upošteva dva elementa: tožbeni predlog in (dejanski) tožbeni temelj (1).

5. Pritožnik neutemeljeno opozarja, da v obravnavani zadevi ne gre za pravnomočno razsojeno stvar. Pri presoji pravnomočno razsojene stvari mora sodišče oceniti, ali obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru med zahtevkom, ki je bil postavljen v zadevi I Pg 4489/2012, in zahtevkom v obravnavani zadevi obstoji subjektivna in objektivna identiteta tožbenega zahtevka. Neutemeljen in v nasprotju s tožbeno naracijo je pritožbeni ugovor, da v obravnavani zadevi tožnik še nima pravnomočnega in izvršljivega naslova zoper toženko. V tožbi je na več mestih izpostavil, da je toženka univerzalna pravna naslednica, ki je vstopila v vsa obstoječa pravna razmerja med družbo M., d. o. o., in solidarno odgovarja za obveznosti družbe. Poudaril je, da je toženka kot univerzalna pravna naslednica družbe M., d.o.o. dolžna v celoti poravnati njegov zahtevek po pravnomočni in izvršljivi sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 4489/2012 z dne 5. 6. 2013. Iz trditvene podlage, na katero je sodišče vezano, in ob upoštevanju predložene listinske dokumentacije povsem nedvoumno izhaja, da je toženka univerzalna pravna naslednica družbe M., d. o. o, ki ji je bilo s sodbo in sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 4489/2012 naloženo plačilo obveznosti, ki jo sedaj v tej pravdi tožnik uveljavlja od toženke.

6. Nobenega razloga ni, da bi se prvostopenjsko sodišče ukvarjalo z vprašanjem pravnega nasledstva, saj ga tožnik celo sam zatrjuje, izkazujejo pa ga tudi predložene dokazne listine. Ob izhodiščni premisi, da je toženka univerzalna pravna naslednica družbe M., d. o. o., je pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrženju tožbe. Univerzalno pravno nasledstvo ima namreč za posledico tudi učinkovanje pravnomočne sodbe na univerzalne pravne naslednike, kar pomeni, da gre v tem primeru za že razsojeno zadevo – drugi odstavek 319. člena ZPP.

7. Obstaja pa tudi objektivna identiteta tožbenega zahtevka – tožnik namreč uveljavlja povsem isti znesek, kot mu je bil priznan že s pravnomočno in izvršljivo odločbo Okrožnega sodišča v Ljubljani I Pg 4489/2012. Zmoten je tudi pritožbeni ugovor, da ne gre za enak historični dogodek. Podlaga vtoževani terjatvi je opravljena storitev, ne more pa biti podlaga vprašanje pravnega nasledstva, kot zmotno meni pritožba.

8. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj sklep sodišča prve stopnje vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih. Ti razlogi so jasni in si ne nasprotujejo, ne nasprotujejo pa niti izreku. Pritožbeni preizkus odločitve je zato mogoč. Bistveno je, da se sodišče prve stopnje sklicuje na univerzalno pravno nasledstvo toženke ter na zadevo I Pg 4489/2012 z dne 5. 6. 2013, s katero je bila tožniku priznana terjatev do družbe M., d. o. o. Prvostopenjsko sodišče je pojasnilo, da je bilo o zahtevku, ki je vtoževan v tej pravdi, že pravnomočno odločeno. Takšna obrazložitev je po mnenju pritožbenega sodišča povsem ustrezna, zato ni podana zatrjevana kršitev po drugem odstavku 14. točke 339. člena ZPP.

9. Ker niso podani pritožbeni razlogi, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP), je v skladu z 2. točko 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

10. Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.

(1) Prim. sodbo in sklep II Ips 44/2008.