Jedro

Ob poudarjenem kolektivnem usposabljanju in posnemanju izrednih ali vojnih razmer je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij ni primeren (2. alineja); ta ni primeren, ker sicer cilj usposabljanja ne bi bil dosežen, in ne ker bi šlo za takšne osebe, ki bi zasedale visoke strokovne funkcije ali imajo pooblastila za dostop do podatkov visoke stopnje tajnosti. Poleg tega je sodišče prve stopnje presodilo, da bi šlo tudi za drugo izjemo (1. alineja), in sicer operativno urjenje, čemur v pritožbi niti ne oporeka.

V zvezi s stražo je toženka pred sodiščem prve stopnje uveljavljala predvsem izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede in operativno urjenje (1. alineja), kar je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje. Pravilno je presodilo tudi, da ne gre za izjemo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren (2. alineja); v zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo; kot bistveno je pravilno izpostavilo, da se je organizacija straža spreminjala, kar je nenazadnje navedla tudi sama toženka. Že samo dejstvo, da je toženka določena obdobja stražo organizirala na način, da so pripadniki rotirali, potrjuje, da gre za izjemo od uporabe direktive.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke, ki so bile podane v zvezi z varovanjem meje; v zvezi s to dejavnostjo je toženka pred sodiščem prve stopnje predvsem uveljavljala izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede (1. alineja). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da niti ta izjema niti katera druga ni podana. Množičnih migracij v spornem obdobju ni mogoče opredeliti kot izredni dogodek, varovanje meje pa se je lahko izvajalo s sistemom rotacij.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati neto zneske prikrajšanja pri plači od po višini opredeljenih bruto zneskov, ki so za vsak posamezni mesec razvidni iz izreka sodbe, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi; v presežku je zahtevek zavrnilo; in da mu povrne pravdne stroške v višini 1.122,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

2. Zoper zavrnilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da toženka ni dokazala, da bi bila dejavnost - vojaške vaje in usposabljanje - izvzeta od uporabe Direktive 2003/88/ES. Za izjemo gre lahko le v primeru napotitve v drugo državo ali kriznega stanja, kadar delovnega časa ni mogoče načrtovati niti ni mogoče uspešno preprečevati poklicnih tveganj. Prisotne morajo biti izredne razmere. Toženka tega ni dokazala; ni dokazala, da bi bile v zvezi z vajami, ki so večinoma potekale na A., izredne razmere. Šlo je za redno delo tožnika. Toženka sama je navedla, da se proces vojaškega usposabljanja nikoli ne konča. Posebne lastnosti bi se lahko nanašale le na vojaške osebe, ki imajo pooblastila za dostop do podatkov visoke stopnje tajnosti ali so visoko specializirane za določene naloge, tako da jih je stežka nadomestiti (sodba SEU C‑147/17). Da bi bil tožnik takšna oseba, toženka ni niti trdila niti dokazala. Tožnik je dokazal, da so bile vaje vnaprej načrtovane. Da je šlo za tožnikovo redno delo, so potrdile zaslišane priče. Z drugačno organizacijo vaj in zadostnim številom vojakov bi toženka lahko spoštovala zahteve iz direktive. B. B. je izpovedal, da rotacij ni bilo zaradi oddaljenosti kraja vaj od vojašnic, C. C. pa, da bi na kvaliteto vaj vplivalo, če bi se pripadniki vozili. Nobena priča ni potrdila, da bi bila z rotacijami ogrožena uspešna izvedba vaj. Ni razlogov, da bi zgolj zaradi oddaljenosti vaj bila ta dejavnost izvzeta od uporabe direktive. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da v tem delu zahtevku ugodi, oziroma podredno ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper ugodilni del navedene sodbe ter posledično zoper stroškovno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da že sama narava sporne dejavnosti - varovanje državne meje in straža - ni izvzeta od uporabe Direktive 2003/88/ES. Sodišče EU je državam članicam omogočilo izvzem vojaških dejavnosti. Toženka je bila dolžna dokazati, da je dejavnost izvzeta, pri čemer je nebistveno, kakšno delo je opravljal tožnik. Tožnik bi lahko podal nasprotne navedbe (in jih dokazal), torej da glede na njegovo delo določbe direktive veljajo. Z zmotno porazdelitvijo dokaznega bremena je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Gre za sodbo presenečenja. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je nebistveno, iz katerega razloga je bila odrejena pripravljenost. Primere in način izvajanja pripravljenosti določi načelnik generalštaba. Upoštevanje stališča Vrhovnega sodišča RS, da straža sodi v običajno službo pripadnika Slovenske vojske, je zmotno. Ne gre za redno delo, sploh v tožnikovem primeru; tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar. Spregledalo je poslanstvo in delovanje vojske. Straža je dejavnost, za katero sistem rotacij zaposlenih ni primeren. Do tovrstnih navedb toženke se sodišče prve stopnje ni opredelilo - ni se opredelilo do navedb, da so objekti bolje varovani, če stražarji ne rotirajo. Pri vojaških objektih obstaja potreba po naraščanju sil, vedno obstaja možnost za izredne dogodke. Sodišče prve stopnje ni dokazno ocenilo izpovedi C. C. in vseh predloženih listin; podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka, dejansko stanje je zmotno ugotovljeno. Tožnik je med drugim stražo izvajal na objektu skladišče D., kjer se še vedno izvaja klasična straža. Četudi toženka ni navedla, za kateri objekt gre, to izhaja iz seznama opravljenih ur in pisne izjave E. E. Izpodbijana sodba nima razlogov o za odločitev bistvenih dejstvih. Toženka je v zvezi z mejo uveljavljala izjemo po vseh štirih alinejah, kot izhajajo iz sodbe SEU C‑742/19, sodišče prve stopnje v zvezi s tem ni naredilo dokazne ocene, ampak je le dvostavčno zaključilo, da ne gre za vojaško operacijo. Poseglo je v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Do navedb glede ciljev operacije F., in da se je tožnik na meji usposabljal, se ni opredelilo. Glede tega, da operacija F. ni izredna, ni podalo prave utemeljitve. Zaradi navedenega je sodba obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je spregledalo izpovedi G. G. in H. H., da rotacije vplivajo na učinkovitost varovanja meje. Ni utemeljilo, zakaj ni sledilo navedbam toženke, da je operacija F. vojaška operacija v pravem pomenu besede, ki so jo potrdili G. G., H. H. in I. I. Slednjega kot vojaškega strokovnjaka sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo niti v zvezi s tem ni navedlo prave utemeljitve. Vojaške operacije potekajo tudi v mirodobnem času. V letu 2020 sta bili vojska in policija pri varovanju meje v prirejenem položaju, delovanje vojske je bilo vojaško organizirano. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani ugodilni del sodbe spremeni tako, da zahtevek tudi v tem delu zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

4. Stranki podajata odgovor na pritožbo, v katerem prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke. Pritožbenemu sodišču predlagata, da pritožbo nasprotne stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi z njene strani izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitev, ki jih uveljavljata pravdni stranki. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo ustrezno utemeljilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve sodbe, ter se v nadaljevanju opredeljuje do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

7. Tožniku, vojaku specialistu, vzdrževalcu komunikacijskih sistemov, je bila ukazana pripravljenost v času straže, v zvezi z varovanjem državne meje in vajami oziroma usposabljanjem. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o utemeljenosti njegovega zahtevka za plačilo razlike v plači med 50 odstotkov urne postavke, kolikor je v Kolektivni pogodbi za javni sektor (KPJS; drugi in tretji odstavek 46. člena KPJS) določen dodatek za čas stalne pripravljenosti, in 100 odstotkov urne postavke pravilno izhajalo iz 97.e člena Zakona o obrambi (ZObr), ki določa, da se pripravljenost ne všteva v število ur tedenske oziroma mesečne delovne obveznosti. Tožnik je podal navedbe, da je bil v času, ko mu je bila odrejena pripravljenost, na določenem kraju in na razpolago delodajalcu, zaradi česar se je zavzemal, da se ta čas šteje v delovni čas, kar bi pomenilo neposredno uporabo direktive in upravičenost do plačila v višini 100 odstotkov urne postavke. Toženka je temu nasprotovala in uveljavljala, da gre za izjemo od uporabe Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. 11. 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa.

8. Sodba Sodišča EU C-742/19, ki jo je pri odločanju upoštevalo in v bistvenem delu povzelo sodišče prve stopnje, opredeljuje izjeme, v katerih je treba člen 1(3) Direktive 2003/88/ES v povezavi s členom 4(2) Pogodbe o Evropski uniji razlagati, tako da je dejavnost, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena od uporabe te direktive; ob upoštevanju člena 2(2) Direktive Sveta z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu (Direktiva 89/391/EGS) je posamezna dejavnost oboroženih sil izključena od uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar tej uporabi neizogibno nasprotujejo posebne značilnosti te dejavnosti.

9. Ne drži, da je za presojo, ali se izključi uporaba Direktive 2003/88/ES, bistveno le, ali je mogoče načrtovati delovni čas, za kar si neutemeljeno prizadeva tožnik v pritožbi, oziroma da gre za izjemo od uporabe direktive le v primeru napotitve v drugo državo ali kriznega stanja oziroma izrednih razmer. Kot izhaja iz sodbe SEU C-742/19, se uporaba Direktive 2003/88/ES izključi: - kadar ta dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; - kadar pomeni tako posebno dejavnost, da zanjo ni primeren sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotoviti spoštovanje zahtev navedene direktive; - kadar je glede na vse upoštevane okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena; - kadar bi se uporaba navedene direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacij ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

10. Za odločitev je bistveno, kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, ali je posamezna dejavnost, v zvezi s katero je bila tožniku odrejena pripravljenost, izvzeta od uporabe direktive; če je (vaje in usposabljanje), je bil kljub poudarjeni razpoložljivosti upravičen do plačila v višini 50 odstotkov urne postavke skladno z nacionalno zakonodajo. V nasprotnem primeru, za kar je šlo pri straži in varovanju državne meje, pa je, ker se pripravljenost šteje v delovni čas, njegov zahtevek iz naslova razlike v plači utemeljen.

11. V zvezi z vajami je sodišče prve stopnje povzelo vsebino predložene Doktrine vojaškega izobraževanja in usposabljanja, izpovedi tožnika, prič J. J., B. B. in C. C.; dokazno jih je ocenilo; na ta način je ugotovilo, kako so vaje potekale. Potekale so na način, da se vzpostavijo oziroma posnamejo enaki pogoji, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede, torej kot bi veljale v izrednih ali vojnih razmerah. V zvezi s tem tožnik v pritožbi neutemeljeno izpostavlja dele izpovedi B. B. in C. C., ki v zvezi s tožnikovim delom ni izpovedal nič določnega. Namesto njune izpovedi je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo J. J., tudi v delu, v katerem je izpovedal, da je mogoče v okviru rednega dela zagotavljati usposobljenost le na nivoju posameznika, zagotavljanje končnih operativnih zmogljivosti na nivoju enote pa je mogoče izvesti le v okviru kontinuirane dejavnosti. Pri odločanju je ustrezno upoštevalo, da je bil tožnik del logistične enote; kot izhaja iz povzete izpovedi J. J., okoliščine v zvezi z vajami veljajo enako tudi za te pripadnike.

12. Ob poudarjenem kolektivnem usposabljanju in posnemanju izrednih ali vojnih razmer je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je podana izjema od uporabe Direktive 2003/88/ES, ker sistem rotacij ni primeren (2. alineja); ta ni primeren, ker sicer cilj usposabljanja ne bi bil dosežen, in ne ker bi šlo za takšne osebe, ki bi zasedale visoke strokovne funkcije ali imajo pooblastila za dostop do podatkov visoke stopnje tajnosti, ki jih neutemeljeno omenja tožnik v pritožbi. Poleg tega je sodišče prve stopnje presodilo, da bi šlo tudi za drugo izjemo (1. alineja), in sicer operativno urjenje, čemur v pritožbi niti ne oporeka. Ob presoji, da je podana izjema, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno presojati še, ali bi se uporaba direktive z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede (4. alineja). S tem povezane pritožbene navedbe, ki se nanašajo na drugačno organizacijo vaj oziroma zagotavljanje zadostnega števila vojakov, za odločitev niso bistvene.

13. Toženka neutemeljeno navaja, da gre pri odločitvi, da se zahtevku v delu, v katerem se nanaša na varovanje meje in stražo, ugodi, za sodbo presenečenja, pri čemer izpostavlja kršitev pravila o dokaznem bremenu. Tudi če bi sodišče prve stopnje zmotno porazdelilo dokazno breme (pa ga ni), to ne bi privedlo do sodbe presenečenja (o kateri je mogoče govoriti, kadar sodišče uporabi pravno podlago, na katero se nobena od strank ni sklicevala), ampak bi šlo kvečjemu za drugo kršitev določb pravdnega postopka.

14. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena je, da dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje obstoj določenega dejstva, in ne tisti, ki ga zanika. Ker je bila toženka tista, ki je zatrjevala, da je dejavnost izvzeta od uporabe direktive, je v zvezi s temi navedbami nosila dokazno breme. Kot že navedeno in poudarja tudi sama toženka v pritožbi, je za presojo, ali je podana izjema, bistvena dejavnost (varovanje meje, straža), v okviru katere je bila tožniku odrejena pripravljenost. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje štelo, da ni bistveno, iz katerega razloga je bila tožniku odrejena pripravljenost; navedeno je treba razumeti v smislu, da se kriteriji za opredelitev izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES uporabljajo za vse dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila ta odrejena, torej tako za varovanje meje kot za stražo. 15. V zvezi s stražo je toženka pred sodiščem prve stopnje uveljavljala predvsem izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede in operativno urjenje (1. alineja), kar je pravilno zavrnilo sodišče prve stopnje. Pravilno je presodilo tudi, da ne gre za izjemo za dejavnost, za katero sistem rotacije zaposlenih ni primeren (2. alineja); v zvezi s tem je pravilno ugotovilo, da je straža redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih razmerah niti kot odziv na neposredno grožnjo; kot bistveno je pravilno izpostavilo, da se je organizacija straža spreminjala, kar je nenazadnje navedla tudi sama toženka. Že samo dejstvo, da je toženka določena obdobja stražo organizirala na način, da so pripadniki rotirali, potrjuje, da gre za izjemo od uporabe direktive. V zvezi s tem pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da, četudi bi imela organizacija straže v večdnevnih rotacijah (z odrejanjem pripravljenosti) določene prednosti, to ne pomeni, da gre za tako posebno dejavnost, da zanjo organizacija dela, ki bi omogočala spoštovanje zahtev direktive, ni primerna. Do splošnih navedb toženke, da je straža bolj učinkovita in so objekti bolje varovani, če pripadniki ne rotirajo (vsakodnevno), ki jih toženka ponavlja v pritožbi, se sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeliti; ni namreč bistveno, kako bi bilo mogoče določeno dejavnost organizirati bolj učinkovito. Uveljavljana neobrazloženost sodbe kot bistvena kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP) ni podana.

16. Toženka se neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da tožnik ni bil razporejen na formacijsko dolžnost stražar, saj to, na katero formacijsko dolžnost je bil razporejen v spornem obdobju in katera dela je običajno opravljal v okviru te formacijske dolžnosti, za odločitev v tem sporu ni bistveno. Pred sodiščem prve stopnje je sama v pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2022 navedla, v katerih obdobjih je tožnik izvajal stražo na objektu skladišče D., pri čemer je v zvezi s stražo na tem objektu navedla, da se varovanje ne izvaja več z odrejanjem pripravljenosti, ampak po sistemu rotacij (na naroku za glavno obravnavo dne 21. 3. 2023 je sicer te navedbe nekoliko spremenila, pri čemer ni navedla, na kateri objekt se nanašajo). V pritožbi neutemeljeno izpostavlja izpoved C. C., ki, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka njegovega zaslišanja na naroku za glavno obravnavo dne 21. 3. 2023, z delom tožnika v spornem obdobju sploh ni bil seznanjen. Njegove izpovedi tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni upoštevalo v večji meri. Vsebine katerih listin poleg tega ne bi upoštevalo, da bi zaradi tega dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovilo, pa toženka ne konkretizira.

17. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb toženke, ki so bile podane v zvezi z varovanjem meje; v zvezi s to dejavnostjo je toženka pred sodiščem prve stopnje predvsem uveljavljala izjemo, da gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede (1. alineja). Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da niti ta izjema niti katera druga ni podana. Svojo presojo je v izpodbijani sodbi izčrpno utemeljilo, tako da uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi v tem delu ni podana, pri čemer pritožbeno sodišče pritrjuje tako stališču, da množičnih migracij v spornem obdobju ni mogoče opredeliti kot izredni dogodek (to bi kvečjemu bile na začetku, v letu 2015, ko je vojska na meji delovala na podlagi sklepa Vlade RS, pri čemer dela ni organizirala z odrejanjem pripravljenosti), in da bi se varovanje meje lahko izvajalo s sistemom rotacij, kot se je pred spornim obdobjem; z operacijo F. se je sicer spremenil formalni okvir izvajanja varovanja meje, sama dejavnost pa se s tem ni spremenila.

18. Sodišče prve stopnje ni spregledalo izpovedi G. G. in H. H.; v obrazložitvi sodbe ju je povzelo, tudi v delu, v katerem sta izpovedala, da bi rotacije vplivale na učinkovitost oziroma odzivnost vojske ali na kvaliteto varovanja meje. V zvezi s tem je pravilno razlogovalo, da na presojo, da so rotacije primerne, ker je treba izjeme od uporabe Direktive 2003/88/ES tolmačiti ozko, ne vpliva, kakšna izvedba določene dejavnosti bi bila bolj učinkovita.

19. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je sodišče prve stopnje zmotno štelo, da je bila vloga vojske na meji podporna in da je za varovanje meje pristojna policija; tako je sama navedla v pripravljalni vlogi z dne 5. 12. 2022. Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je vloga vojske z operacijo F. spremenila; iz podporne je prerasla v sodelovalno. Kljub temu je pravilno štelo, da pri operaciji F. ne gre za vojaško operacijo v pravem pomenu besede. S tem ni z ničemer poseglo v pravico države, da določeno nalogo opredeli kot vojaško operacijo. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sledilo toženkinim navedbam glede operacije F. po sistemu vojaških taktik. Kot bistveno je pravilno izpostavilo, da so bile naloge vojske popolnoma načrtovane, nadzorovane in usklajene s policijo, oziroma da gre za običajno delo pripadnikov v mirodobnem času.

20. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, zakaj ni sledilo opredelitvi operacije F. kot vojaške operacije v pravem pomenu besede, za katero se je zavzemala toženka; v obrazložitvi sodbe se je posebej opredelilo tudi do predložene pisne izjave I. I. Vojaška operacija v pravem pomenu besede je pravni standard, ki ga je treba napolniti v vsakem primeru posebej. Z izpodbijano sodbo mu je sodišče prve stopnje podelilo ustrezno vsebino, pri čemer ta oziroma posledično opredelitev izjeme od uporabe direktive ne more biti odvisna od tega, kako operacijo F. razume toženka ali z njene strani predlagane priče; toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja izpovedi G. G. in H. H. ter pisno izjavo I. I. 21. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi utemeljeno sledilo stališčem, zavzetim v sodbi in sklepu VS RS VIII Ips 196/2018 z dne 1. 2. 2022, ki se nanaša na plačilo za čas pripravljenosti vojaške osebe in tako temelji na enaki pravni podlagi (ter deloma enakemu dejanskemu stanju - šlo je za stražo). Izpodbijana odločitev je skladna s sodno prakso Višjega delovnega in socialnega sodišča, skladno s katero se za varovanje meje in stražo uporabljajo določbe Direktive 2003/88/ES (sodbe Pdp 382/2023 z dne 16. 11. 2023, Pdp 411/2023 z dne 12. 9. 2023 in Pdp 412/2023 z dne 19. 10. 2023), vojaške vaje, usposabljanje in urjenje pa so izvzeti (sodba in sklep Pdp 324/2023 z dne 14. 9. 2023, sodbi Pdp 340/2023 z dne 14. 9. 2023 in Pdp 382/2023 z dne 16. 11. 2023).

22. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

23. Odločitev, da tožnik in toženka, ki v pritožbenem postopku nista uspela, krijeta vsak svoje stroške tako pritožbe kot odgovora na pritožbo, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP.