Jedro

Upnik mora imeti v mislih, da z nastopom pravnomočnosti še ne bo nujno prišel do zavarovanja. S tem trenutkom odločba ne bo nujno tudi izvršljiva. Upnik, ki je predlagal prekratko veljavnost začasne odredbe lahko še pred potekom predlaga podaljšanje. Zato lahko gre pri trajanju začasne odredbe in roku za vložitev tožbe za različna časovna trenutka. ZIZ ne določa, da bi morala biti enaka.

Izrek

I. Pritožba dolžnika zoper I. točko izreka se zavrne in se v tem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Nadaljnja pritožba dolžnika zoper II. izreka sklepa sodišča prve stopnje se zavrne, pritožbi upnika zoper II. točko izreka sklepa se ugodi in se spremeni izpodbijana točka tako, da se znesek 933,30 EUR nadomesti z 1.596,86 EUR.

III. Dolžnik je dolžan v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa povrniti upniku 1.742,22 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne po vročitvi tega sklepa dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo ugovor dolžnika z dne 7. 11. 2022 zoper sklep o začasni odredbi z dne 12. 10. 2022 (I. točka izreka). Dolžniku je naložilo, da mora povrniti upniku stroške ugovornega postopka 933,30 EUR v roku 8 dni od vročitve sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka). Ugotovilo je, da gre pri upniku in dolžniku za povezani pravni osebi, saj imata isto lastnico, ki je bila pred stečajem hkrati direktorica obeh, kar izhaja iz podatkov AJPES. Upnik je zaradi preteklega protipravnega postopanja nekdanje direktorice in lastnice, ki je hkrati sedanja direktorica in lastnica dolžnika, pričel preusmerjati finančne tokove ter poslovanje na dolžnika (predvidoma zaradi izigranja in oškodovanja upnikovih upnikov). Iz tega naslova tudi izhajajo terjatve upnika do dolžnika, zato obstaja več razlogov, ki so v prid zaključku, da ima upnik do dolžnika izkazane precejšnje terjatve. Gre za obveznosti iz naslova kratkoročnega posojila v skupni višini 334.266,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Upnik je plačila, ki jih je dolžnik prejel na podlagi s strani upnika izstavljenih faktur, enako plačila, ki jih je dolžnik prejel na podlagi lastnih faktur, izdanih za storitve, ki jih je dejansko opravil upnik, v poslovnih knjigah evidentiral kot dolg dolžnika iz naslova kratkoročnega posojila. Upnik je z verjetnostjo izkazal, da ima zoper dolžnika izkazane terjatve v skupni višini 334.266,96 EUR, poknjižene kot kratkoročno posojilo, kot to izhaja iz predloženih konto kartic. Upnik je v predlogu za izdajo začasne odredbe podal konkretizirane in z dokazi medsebojno skladno podkrepljene navedbe o načinu in razlogih preteklega sodelovanja med dolžnikom in upnikom, to je o medsebojno usklajenem preusmerjanju finančnih tokov in poslovanja iz upnika na dolžnika, predvidoma zaradi namena skrivanja premoženja in oškodovanja upnikovih upnikov. Glede na način poslovanja, katerega se je posluževala direktorica upnika, je verjetno izkazana nevarnost, da bo na enako nedopusten in za upnike neposredno škodljiv način postopala tudi, ko bo z enakimi finančnimi in poslovnimi težavami soočen dolžnik. Upnik je z verjetnostjo izkazal, da poslovanje, pri katerem druga družba izdaja fakture za storitve, ki jih je dejansko opravila prva družba, predstavlja preusmerjanje finančnih tokov oziroma poslovanja, ki ga ob nastopu insolventnosti zakon šteje za neenakopravno obravnavo upnikov in ga zato prepoveduje. Dolžnik svojih navedb ni konkretiziral ter v utemeljitev ni predlagal dokaznih predlogov, iz katerih bi izhajalo nasprotno.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlagata pritožbi stranki po pooblaščenkah. Dolžnik vlaga pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po 1. ter 2. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). Upnik vlaga pritožbo zoper odločitev o stroških v II. točki izreka sklepa iz razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. ter 3. točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in s 15. členom ZIZ.

O pritožbi dolžnika:

4.3. Dolžnik v pritožbi navaja, da ni logično, da bi veljala začasna odredba še 60 dni po pravnomočnosti odločitve, ker je takšno zavarovanje skregano s pojmom trajanja pravdnega postopka oziroma zaključka in izvršljivosti. Začasna odredba ne more veljati 60 dni po zaključenem pravdnem postopku, ker ni izkazan pravni interes. Sodišče se je kljub temu, da je navedlo, da se za izdajo začasne odredbe zahtevati nižji standard, postavilo na stališče gotovosti v nasprotju z zatrjevanjem dolžnika. Upnik ni postavljal trditev kot gotovo dejstvo, zato je bil dokazni predlog po zaslišanju stečajnega upravitelja in priče utemeljen. Sodišče bi moralo izvesti predlagane dokaze, saj samo z vpogledom v stečajni spis St 1413/2022 kaj takega ne more ugotoviti. Sodišče je mimo dokazov le sledilo navedbam upnika ne, da bi navedbe presojalo v smislu resničnosti. Sodišče že prejudicira, ko se sklicuje na pravno podlago 569. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Dolžnik ničesar ne skriva. Pri nepremičninah ni zaznambe, ki bi nakazovala na namero dolžnika po odtujevanju ali obremenitvi nepremičnin, ni zaznambe vrstnega reda za pridobitev lastninske pravice, za pridobitev hipoteke, zato bi moral upnik izkazati obstoječo nevarnost in ne zgolj predpostavke o možnosti prodaje. Ni dokazano, da bi dolžnik skrival premoženje, da bo odtujeval premoženje, ni indica o razpolaganju z nepremičninami.

4. Upnik v odgovoru na pritožbo po pooblaščenki navaja, da iz pozivu priložene listine ne izhaja, da bi dolžnik vložil kakšno vsebinsko novo pravn0 sredstvo, saj je očitno zgolj ponovno posredoval dobesedno enak ugovor z dne 7. 11. 2022 zoper sklep z dne 12. 10. 2022, ki ga je sodišče sprejelo v obravnavo 10. 11. 2022. O ugovoru je bilo odločeno s sklepom z dne 9. 1. 2023.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Dolžnik zgolj ponavlja, celo dobesedno prepisuje ugovor v pritožbo. Na ta način se ne sooči z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje ter jih obrazloženo ne izpodbija.

7. Dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ga je prikrajšalo za pravico do izjave, kar je bistvena kršitev pravil postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in da je izdalo sklep o začasni odredbi ne da bi imel možnost podati odgovor. Zakon ne določa, da bi moral imeti dolžnik možnost pred izdajo sklepa o začasni odredbi podati odgovor nanj. V postopku zavarovanja terjatev se zaradi zavarovanja interesov upnika kontradiktornost vzpostavi šele v ugovornem postopku. Sodišče prve stopnje je oddalo sklep o začasni odredbi na pošto 13. 10. 2022 in naslednji dan 14. 10. 2022 je poslalo dolžniku še predlog za izdajo začasne odredbe (pomotoma ga ni priložilo sklepu), vendar že dolžnik v pritožbi navaja, da sta mu bila tako sklep kot predlog vročena 2. 11. 2022. Zakaj ob hkratni vročitvi vseh potrebnih listin ne bi mogel izkoristiti pravice do pravnega sredstva oziroma v čem naj bi bil prikrajšan zaradi kasnejšega odposlanja predloga za izdajo začasne odredbe v pritožbi ne pojasni.

8. Nadalje dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je odločitev o trajanju začasne odredbe sama s seboj v nasprotju, da odločitev ni obrazložena v smislu pravnega interesa upnika glede trajanja začasne odredbe. Sodišče prve stopnje je v sklepu o začasni odredbi določilo, da velja začasna odredba še 60 dni po pravnomočnem zaključku pravdnega postopka in da je upnik dolžan zoper dolžnika v roku 30 dni od prejema sklepa vložiti tožbo.

9. ZIZ v 277. členu določa, da v sklepu, s katerim izda začasno odredbo, sodišče odloči, koliko časa naj odredba traja. Če izda začasno odredbo pred vložitvijo tožbe oziroma pred začetkom kakšnega drugega postopka ali če izda začasno odredbo v zavarovanje terjatve, ki še ni nastala, določi sodišče upniku, kakšno tožbo mora vložiti oziroma kakšen drug postopek mora začeti, da odredbo opraviči. Sodišče določi upniku tudi rok, v katerem je to dolžan opraviti in o tem sodišču predložiti dokazilo ter ga opozori na posledice iz prvega odstavka 278. člena tega zakona. Sodišče lahko na upnikov predlog začasno odredbo podaljša. Predlog iz tretjega odstavka tega člena sme upnik vložiti le do izteka časa, za katerega je bila odredba izdana.

10. Upnik mora imeti v mislih, da z nastopom pravnomočnosti še ne bo nujno prišel do zavarovanja. S tem trenutkom odločba ne bo nujno tudi izvršljiva. Upnik, ki je predlagal prekratko veljavnost začasne odredbe lahko še pred potekom predlaga podaljšanje. Zato lahko gre pri trajanju začasne odredbe in roku za vložitev tožbe za različna časovna trenutka. ZIZ ne določa, da bi morala biti enaka.

11. Dolžnik neutemeljeno očita sodišču prve stopnje bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, da že prejudicira zadevo, saj se sklicuje na pravno podlago 569. člena OZ, da se upnik ni skliceval na to podlago in da je sodišče prekoračilo trditveno podlago upnika. Materialnopravne določbe zakona pozna sodišče po uradni dolžnosti in pri tem ni vezano na trditveno podlago strank.

12. Dolžnik še neutemeljeno navaja, da sklepa ni mogoče preizkusiti, kar je postopkovna kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, da iz sklepa ni mogoče ugotoviti katere predloge je imelo sodišče v vidu, da se do ostalih navedb v predlogu glede obstoja terjatve in nevarnosti ni posebej opredeljevalo, ker niso pravno odločilne. Na dolžniku je trditveno in dokazno breme, da konkretno pove katere so bile njegove trditve in predlogi, na katere naj ne bi odgovorilo sodišče prve stopnje. Tega v pritožbi ni storil.

13. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ima upnik do dolžnika izkazane precejšnje terjatve, da gre za obveznosti iz naslova kratkoročnega posojila v skupni višini 334.266,96 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, da je upnik plačila, ki jih je dolžnik prejel na podlagi s strani upnika izstavljenih faktur, enako plačila, ki jih je dolžnik prejel na podlagi lastnih faktur, izdanih za storitve, ki jih je dejansko opravil upnik, v poslovnih knjigah evidentiral kot dolg dolžnika iz naslova kratkoročnega posojila, da ima upnik zoper dolžnika izkazane terjatve v skupni višini 334.266,96 EUR in poknjižene kot kratkoročno posojilo, kot izhaja iz predloženih konto kartic (8. točka obrazložitve sklepa). Kot že ugotovljeno, dolžnik teh ugotovitev sodišča prve stopnje obrazloženo ne izpodbija, temveč le ponavlja ugovorne trditve. Bistveno je, da za svoje trditve ni ponudil nobenih dokazov, kar je ravno tako ugotovilo sodišče prve stopnje (8. točka obrazložitve sklepa). Pravilno je zaključilo, da je upnik izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo zoper dolžnika nastala, kar je pogoj po prvem odstavku 270. člena ZIZ.

14. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre pri upniku in dolžniku za povezani pravni osebi, saj imata isto lastnico, ki je bila pred stečajem hkrati direktorica obeh, kar izhaja iz podatkov AJPES, da je upnik zaradi preteklega protipravnega postopanja nekdanje direktorice in lastnice, ki je hkrati sedanja direktorica in lastnica dolžnika, pričel preusmerjati finančne tokove ter poslovanje na dolžnika, da je upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe podal konkretizirane in z dokazi medsebojno skladno podkrepljene navedbe o načinu in razlogih preteklega sodelovanja med dolžnikom in upnikom, to je o medsebojno usklajenem preusmerjanju finančnih tokov in poslovanja iz upnika na dolžnika, predvidoma zaradi namena skrivanja premoženja in oškodovanja upnikovih upnikov, da je upnik z verjetnostjo izkazal, da poslovanje, pri katerem druga družba izdaja fakture za storitve, ki jih je dejansko opravila prva družba, predstavlja preusmerjanje finančnih tokov oziroma poslovanja, ki ga ob nastopu insolventnosti zakon šteje za neenakopravno obravnavo upnikov in ga zato prepoveduje (8. in 9. točka obrazložitve sklepa). Tudi teh ugotovitev dolžnik obrazloženo ne izpodbija, temveč le ponavlja ugovorne trditve. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je glede na način poslovanja, katerega se je posluževala direktorica upnika, verjetno izkazana nevarnost, da bo na enako nedopusten in za upnike neposredno škodljiv način postopala tudi, ko bo z enakimi finančnimi in poslovnimi težavami soočen dolžnik. Pravilno je štelo za dokazan pogoj po drugem odstavku 270. člena ZIZ in je zavrnilo ugovor dolžnika.

15. Dolžnik neutemeljeno izpodbija odločitev o stroških ugovornega postopka, da sodišče ne bi smelo všteti sodne takse, ker je upnik ni plačal. Upniku je bilo s sklepom sodišča prve stopnje z dne 10. 10. 2022 odloženo plačilo sodne takse za predlog za obdobje dvanajstih mesecev (list. št. 15 – 19 spisa). Slednjo je plačal 9. 11. 2022, o čemer je odgovoru na ugovor predložil potrdilo o pregledu prometa BKS Bank z dne 9. 11. 2022 (list. št. 42 spisa). Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo dolžnika in potrdilo izpodbijano I. točko izreka sklepa ter zavrnilo njegovo pritožbo zoper II. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

16. Upnikovi stroški za odgovor na pritožbo so bili potrebni za postopek zavarovanja po petem odstavku 38. člena ZIZ, sodišče druge stopnje mu je za odgovor priznalo 2.100 točk po 7. točki tar. št. 31 Odvetniške tarife (v nadaljevanju: OT), 2 % izdatke do 1.000 točk in 1 % izdatkov v presežku nad 1.000 točk po 11. členu OT, 22 % DDV. Ni priznalo sodne takse, pričnine in izvedenine, ker jih sodišče ni zahtevalo ter upnik ne plačal. Skupaj znašajo upnikovi stroški za odgovor na pritožbo 1.559,89 EUR.

O pritožbi upnika:

17. Upnik v pritožbi navaja, da odločitev o stroških temelji na napačni predpostavki glede vrednosti predmeta spora v točkah. Ta nesporno znaša 334.266,96 EUR, sodišče je pri odmeri očitno po pomoti opravilo napačno računsko operacijo, po kateri je vrednost spora v točkah izračunalo tako, da jo je množilo s trenutno vrednostjo točke 0,60 EUR, namesto, da bi jo delilo.

18. Dolžnik ni odgovoril na pritožbo.

19. Pritožba je utemeljena.

20. Upnik je odgovoril na ugovor dolžnika, ta je bil potreben za izvršbo. V pritožbi utemeljeno navaja, da mu za odgovor na ugovor pripada nagrada 2.100 točk po 7. točki tar. št. 31 OT, materialni stroški 2 % do 1.000 točk in 1 % nad 1.000 točk, poleg po sodišču prve stopnje že priznanih stroškov za odgovor na ugovor. Skupaj znašajo upnikovi stroški za odgovor na ugovor 1.596,86 EUR. Sodišče prve stopnje je v II. točki izreka pravilno ugotovilo dejansko stanje, zmotno je uporabilo materialno pravo. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi upnika (potem, ko je zavrnilo nadaljnjo pritožbo dolžnika zoper ta del sklepa) in spremenilo izpodbijano II. točko tako, da je upniku priznalo vse stroške (peta alineja 357. člena ZPP v zvezi s tretjo točko 365. člena ZPP in 15. členom ZIZ).

21. Upnik je uspel s pritožbo, zato je zanjo upravičen do stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje mu je priznalo nagrado za sestavo pritožbe 200 točk po 7. točki tar. št. 31 OT, 2 % izdatke po 11. členu OT, 22 % DDV, sodno takso za pritožbo 33,00 EUR. Skupaj znašajo 182,33 EUR.

Upnikovi skupni stroški tega pritožbenega postopka:

22. Upnikovi skupni stroški tega pritožbenega postopka znašajo 1.742,22 EUR. Odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od priznanih stroškov temelji na Načelnem pravnem mnenju Vrhovnega sodišča RS št. 1/2006.

-------------------------------

(1) N. Pogorelčnik Vogrinc, Začasne odredbe v civilnih sodnih postopkih, Scientia Iustitia, Ius Software, GV založba Ljubljana 2015, stran 158.

Zveza:

Zakon o izvršbi in zavarovanju (1998) - ZIZ - člen 277

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.