Jedro

Po določbah ZVCP za odločanje o zahtevi tujca za zamenjavo vozniškega dovoljenja je pravno pomemben le čas prebivanja in začetek prebivanja. V obravnavani zadevi je pravno pomembno dejstvo le, da je tožnik ob uveljavitvi ZVCP (1. 5. 1998) že prebival v Republiki Sloveniji, kar izhaja tudi iz uradnih evidenc. Ker tožnik ne sodi v kategorijo oseb, za katere ureja status poseben zakon (ZUSDDD), sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka z izpodbijano odločitvijo obravnavala tožnika kot tujca na podlagi določb ZVCP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo upravne enote A. z dne 11. 11. 2002, s katero je bila zavrnjena vloga tožnika za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje, ker jo je vložil prepozno.

V nadaljevanju navaja pritožbene navedbe tožnika in na podlagi uradnih evidenc ugotavlja, da tožnik, ki je prebival v Republiki Sloveniji od 27. 11. 1987 do 26. 2. 1992 in je ponovno prijavil prebivališče 9. 2. 1998 ter je dne 18. 7. 2001 pridobil dovoljenje za stalno prebivanje, ne spada v skupino oseb, ki bi na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih republik naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 in 64/01) pridobil dovoljenje za stalno prebivanje ali vložile prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Zato zanj zamenjava vozniškega dovoljenja po 36. členu novele Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 67/02 - ZVCP-C), ki določa dodatni enoletni rok za zamenjavo tujih vozniških dovoljenj za slovenska vozniška dovoljenja ne pride v poštev, saj mu je bilo dovoljenje za stalno prebivanje izdano po zakonu o tujcih. Ker tožnik neprekinjeno prebiva v Republiki Slovenji že od začetka leta 1998, bi moral glede na določbe 1. odstavka 135. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98, 61/00, 21/02 in 67/02 - ZVCP), v enem letu od uveljavitve ZVCP to je do 1. 5. 1999 vložiti vlogo za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja. Po presoji tožene stranke tožnik, ki svojega tujega vozniškega dovoljenja v zakonsko določenem roku ni zamenjal, le-tega ne more več zamenjati po preteku enoletnega roka. Tožniku pojasnjuje, da dejstvo, da so mu bila posamezna dovoljenja za začasno prebivanje izdana s krajšim zamikom, na neprekinjenost njegovega bivanja v Republiki Sloveniji nima nobenega vpliva.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo tožene stranke zaradi nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V zvezi s tem navaja, da tožena stranka pri odločanju ni upoštevala 21. člena novele ZVCP-C, s katero je bil spremenjen 1. odstavek 135. člena ZVCP. Z navedenim določilom imajo pravico do pridobitve oz. zamenjave vozniškega dovoljenja za slovensko dovoljenje tudi osebe, ki v RS začasno prebivajo več kot šest mesecev. Po mnenju tožnika začne zaradi določil 21. in 36. člena ZVCP-C rok za zamenjavo ponovno teči, saj bi sicer zakon neenakopravno obravnaval tujce, ki so pridobili dovoljenje za stalno prebivanje po Zakonu o tujcih in tiste, ki so dovoljenje pridobili po ZUSDDD. Z navajanjem podatkov (nalepk v potnem listu) organu prve stopnje očita, da je nepravilno ugotovil datum njegovega neprekinjenega bivanja v Republiki Sloveniji. Ker mu je Upravna enota v A. izdala dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji dne 3. 7. 2001, bi lahko upravni organ po uradni dolžnosti odločil v prid tožeči stranki tako, da bi štel za začetek dejanskega prebivanja datum 3. 7. 2001. Po tožnikovem mnenju neenako obravnavanje v zadevah zamenjave tujega vozniškega dovoljenja pripelje v neenakopraven položaj osebe, ki so obravnavane po Zakonu o tujcih in osebe za katere status ureja ZUSDDD. To pa je v nasprotju s 14. členom Ustave RS. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in mu prizna pravico po z novelo spremenjenim prvim odstavkom 135. člena ZVCP.

Tožena stranka, ki odgovora na tožbo ni podala, je sodišču predložila upravne spise.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem upravnem sporu ni prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Kolikor tožnik v tožbi ponavlja pritožbene ugovore, sodišče ugotavlja, da je nanje pravilno odgovorila tožena stranka z izpodbijano odločbo. Sodišče s temi razlogi soglaša in se nanje sklicuje (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 - popr. in 70/00 - ZUS). Tem razlogom v zvezi s tožbenimi ugovori pa sodišče še dodaja: Zakon o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 30/98 - ZVCP) je že pred novelo zakona (Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o varnosti cestnega prometa - ZVCP-C) v prvem odstavku 135. člena določal, da tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji več kot šest mesecev lahko zahteva zamenjavo veljavnega tujega vozniškega dovoljenja za slovensko vozniško dovoljenje v enem letu od pričetka prebivanja v Republiki Sloveniji. Tudi po spremenjenem 1. odstavku 135. člena ZVCP (21. člen ZVCP-C) lahko tujec, ki prebiva v Republiki Sloveniji več kot 6 mesecev, zahteva zamenjavo vozniškega dovoljenja v roku enega leta od pričetka prebivanja. V prehodnih in končnih določbah pa so v 36. členu ZVCP-C predpisane pravice za tiste osebe, ki so na podlagi Zakona o urejanju statusa državljanov drugih republik naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 61/99, 54/00 - odl. US in 64/01 - ZUSDDD) pridobili dovoljenje za stalno prebivanje ali vložile prošnjo za takšno dovoljenje, pa o njej še ni bilo odločeno. Osebe, ki so upravičene do urejanja statusa po ZUSDDD pa so le tisti državljani drugih republik nekdanje SFRJ, ki so imeli na dan 25. 6. 1991 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in so od tega dne dalje na območju Republike Slovenije tudi dejansko živeli. Da bi tožnik spadal v to kategorijo oseb, pa iz ugotovljenega dejanskega stanja ne izhaja. V postopku je bilo namreč to, da tožnik ne spada v navedeno kategorijo oseb, izrecno ugotovljeno, temu pa tožnik niti v upravnem postopku in niti v tožbi ne ugovarja. Glede na navedeno sta tudi po presoji sodišča oba upravna organa svojo odločitev pravilno oprla na določbo 1. odstavka 135. člena ZVCP in na tej podlagi pravilno ugotovila, da je tožnikova zahteva za zamenjavo tujega vozniškega dovoljenja z dne 17. 9. 2002 prepozna. Po oceni sodišča je tudi zmotno stališče tožnika, ki meni, da so tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zatrjevanih kršitev materialnega prava podani zato, ker je dne 3. 7. 2001 pridobil dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Po že navedenih določbah ZVCP za odločanje o zahtevi tujca za zamenjavo vozniškega dovoljenja je pravno pomemben le čas prebivanja in začetek prebivanja. Zato je brez pravne podlage očitek, da bi moral upravni organ po tem, ko je bilo tožniku izdano dovoljenje za stalno prebivanje odločiti v korist tožnika. Na drugačno odločitev v tem upravnem sporu pa tudi ne more vplivati tožbena navedba o nepravilno ugotovljenem pričetku bivanja tožnika v Sloveniji, saj je v obravnavani zadevi pravno pomembno dejstvo le, da je tožnik ob uveljavitvi ZVCP (1. 5. 1998) že prebival v Republiki Sloveniji, kar izhaja tudi iz uradnih evidenc, na katere se sklicuje tožena stranka v izpodbijani odločbi. Ker tožnik ne sodi v kategorijo oseb, za katere ureja status poseben zakon (ZUSDDD), sta upravni organ prve stopnje in tožena stranka z izpodbijano odločitvijo obravnavala tožnika kot tujca na podlagi določb ZVCP. Zato je neutemeljen tožbeni očitek, da je bila tožniku z izdajo izpodbijane odločbe kršena ustavna pravica do enakosti pred zakonom.

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. zato je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena ZUS.