Jedro

Toženka bi morala ob uporabi načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP dati tožniku možnost, da se izjavi o izjavi GeoZS z dne 4. 11. 2016, kajti dejstva in okoliščine iz te izjave je uporabila za zavrnitev tožnikove vloge na podlagi materialne določbe 6. alineje četrtega odstavka 35. člena ZRud-1.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za infrastrukturo št. 0141-10/2016/7 (00911294) z dne 24. 1. 2017 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v nov postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 15,00 EUR v 15-ih dneh od vročitve te sodbe.

Obrazložitev

1. Toženka (Ministrstvo za infrastrukturo) je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožnika za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje proda v pridobivalnem prostoru ... na navedenih zemljiščih. V obrazložitvi je navedla, da je tožnik 17. 6. 2016 vložil vlogo za izkoriščanje proda na pridobivalnem prostoru na podlagi 2. točke drugega odstavka 34. člena Zakona o rudarstvu (ZRud-1). Ugotavlja, da se vloga nanaša na prod, ki je nekovinska mineralna surovina ter da je tožnik bodisi lastnik zemljišč, ki so vključena v predlagani pridobivalni prostor, bodisi ima na teh parcelah vpisano služnost pridobivanja in izkoriščanja gramoza ter da so zato izpolnjeni vsi pogoji iz 2. točke drugega odstavka 34. člena ZRud-1. Vloga se nanaša na izkoriščanje 77.546 m3 zalog proda v raščenem stanju, predlagani čas trajanja koncesije oziroma izkoriščanja pa je 6 let. ZRud-1 v 6. alineji četrtega odstavka 35. člena določa, da toženka predlaga vladi izdajo rudarskega koncesijskega akta pod pogojem, da je predlagani pridobivalni prostor v skladu z državno rudarsko strategijo. Skladno z drugim odstavkom 154. člena ZRud-1 se do sprejema državne rudarske strategije kot državna rudarska strategija po tem zakonu šteje splošni načrt gospodarjenja z mineralnimi surovinami iz 6. člena Zakona o rudarstvu (Uradni list RS, št. 98/04). Ta pa v tretjem odstavku podpoglavja 4.7 izrecno določa, da morajo biti lokacije oziroma koncentracije lokacij za izkoriščanje apnenca, dolomita ter proda in peska: - znotraj transportnega radia prodaje (večinoma med 20 in 30 km); - imeti dovolj zalog (vsaj za 15 let); imeti zadostno letno proizvodnjo (najmanj 30.000 m3 raščene mineralne surovine). Tožnik želi pridobiti koncesijo za 6 let, kar je v neskladju z državnim programom, pa tudi zaloge 77.546 m3 proda zadoščajo za proizvodnjo v šestih letih za največ 12.924 m3 proda letno. V ugotovitvenem postopku je toženka v zvezi s tem, ali vloga izpolnjuje pogoje iz državnega programa, pridobila izjavo Geološkega zavoda Slovenije (GeoZS), ki skladno s 1. točko 18. člena ZRud-1 izdeluje strokovne podlage za državno rudarsko strategijo. GeoZS je ugotovil, da vloga ne izpolnjuje zahtev po zadostnih zalogah in izjavil, da nameravano izkoriščanje ni skladno z državnim programom gospodarjenja, zato je vlogo na podlagi 6. točke četrtega odstavka 35. člena ZRud-1 zavrnila.

2. Tožnik navaja, da je vložil vlogo za rudarsko pravico za izkoriščanje proda po določbah ZRud-1. Vlogi je predložil ustrezen rudarski projekt - maj 2016 in zaprosil za rudarsko pravico na manjšem delu lokacije gramoznice ... Toženka je njegovo vlogo obravnavala, kot bi šlo za nahajališče mineralne surovine in ne le za del nahajališča (VII polje) ter tako napačno ugotovila, da predlagani pridobivalni prostor ni skladen z državno rudarsko strategijo. V celoti je prezrla vsebino rudarskega projekta - maj 2016, v katerem je odgovorni rudarski projektant v poglavju 3.3.4. z naslovom "Skladnost z rudarsko strategijo" podrobno predstavil dejansko stanje v zvezi z gramoznico, zlasti glede velikosti in njene razdelitve v manjše enote - etape ter količine zalog. Namesto vpogleda v projekt je pridobila mnenje GeoZS, za katerega pa tožnik zgolj sklepa, da ne temelji na dejanskem stanju. Tožnik je vložil vlogo za rudarsko pravico na podlagi 2. točke drugega odstavka 34. člena, v povezavi s petim odstavkom 35. člena ZRud-1. Toženka pa je v postopku ugotovila, da je vloga skladna z 2. točko drugega odstavka 34. člena ZRud-1. Pri zavrnitvi pa se sklicuje na 6. alinejo četrtega odstavka 35. člena ZRud-1. V zvezi s to določbo pa ugotavlja, da iz njene vsebine ni jasno, kdaj je pridobivalni prostor skladen z državno rudarsko strategijo. Po prepričanju tožnika je mogoče skladnost preverjati samo v primeru, ko je pridobivalni prostor po velikost enak nahajališču, kar pa ni v obravnavanem primeru, saj se tožnikova vloga nanaša na pridobivalni prostor, ki je manjši del nahajališča gramoznice ..., na kar se nanašajo kriteriji iz državnega programa gospodarjenja. To izhaja tudi iz Pravilnika o klasifikaciji in kategorizaciji zalog in virov trdnih mineralnih surovin. Toženka svojo ugotovitev o neskladnosti pridobivalnega prostora z državnim programom gospodarjenja temelji tudi na izjavi GeoZS. Ker ga toženka z vsebino izjave GeoZS, ni seznanila, je bistveno kršila pravila postopka. Tožnik si že od leta 2012 prizadeva za pridobitev rudarske pravice. Toženka mu vedno postavlja različne birokratske ovire. Upravno sodišče s sodbo I U 212/2014 in I U 1070/2015, ni sprejelo nobene vsebinske odločitve, kar je prispevalo k temu, da si rudarske pravice še do danes ni uspel pridobiti. Tožniku se zdi nedopustno, da toženka tokrat svojo odločitev opira na izjavo GeoZS, saj tu ne gre za strokovno vprašanje, ampak zgolj za pravno vprašanje, ali je mogoče primerjati tožnikov pridobivalni prostor z zahtevami iz državnega programa gospodarjenja, ki veljajo za potencialne prostore oziroma nahajališča in ali zahteve iz državnega programa gospodarjenja veljajo tudi retroaktivno za lokacije, ki so bile v prostorske dokumente umeščene pred uveljavitvijo državne rudarske strategije. Predlaga odpravo izpodbijanega akta in zahteva povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da seznanja sodišče, da je za namen reševanje primerov, ko je rudarska pravica na določenem pridobivalnem prostoru zaradi različnih razlogov potekla, ugasnila ali kako drugače prenehala, pa na tem območju še obstajajo zaloge mineralne surovine, ki pa jih ni dovolj, da bi bili izpolnjeni pogoji za podelitev rudarske pravice iz državne rudarske strategije, trenutno v javni obravnavi in medresorskem usklajevanju sprememba Državnega programa gospodarjenja z mineralnimi surovinami.

4. Tožba je utemeljena.

5. Z izpodbijano odločbo je toženka zavrnila vlogo tožnika za pridobitev rudarske pravice za izkoriščanje proda v pridobivalnem prostoru ... Zavrnitev temelji na določbi 6. alineje četrtega odstavka 35. člena ZRud-1, ki določa, da ministrstvo, pristojno za rudarstvo, predlaga vladi izdajo rudarskega koncesijskega akta na podlagi ocene, da obstaja potreba po izkoriščanju določene vrste mineralne surovine na določenem območju, pod pogojem, da je predlagani pridobivalni prostor v skladu z državno rudarsko strategijo.

6. Da predlagani pridobivalni prostor ni v skladu z državno rudarsko strategijo, pa je toženka utemeljila na vsebini izjave GeoZS z dne 4. 11. 2016, v kateri GeoZS ugotavlja, da tožnikova vloga ne izpolnjuje zahtev po zadostnih zalogah in zato nameravano izkoriščanje ni skladno z državno rudarsko strategijo.

7. Tožnik ugovarja, da je toženka bistveno kršila določbe postopka, ker tožnika z vsebino dokumenta, na katero opira svojo ugotovitev in odločitev, ni seznanila pred izdajo odločbe, čeprav bi ga po pravilih postopka morala (9. člen ZUP). Tožnikov ugovor je utemeljen. V upravnem postopku morajo biti udeležencem zagotovljena ustavna procesna jamstva, med katerimi je tudi pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave), ki je v upravnem postopku uveljavljena z določbo 9. člena ZUP. Po določbi prvega odstavka 9. člena ZUP je, preden se izda odločba, treba dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo (zaslišanje stranke), po tretjem odstavku pa organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Glede na navedeno določbo 9. člena ZUP bi morala toženka ob uporabi načela zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP dati tožniku možnost, da se izjavi o izjavi GeoZS z dne 4. 11. 2016, kajti dejstva in okoliščine iz te izjave je uporabila za zavrnitev tožnikove vloge na podlagi materialne določbe 6. alineje četrtega odstavka 35. člena ZRud-1. Gre za vprašanje, ki med strankama ostaja sporno tudi v upravnem sporu, ali je z vlogo zahtevani pridobivalni prostor ..., na v izreku specificiranih parcelnih številkah, šteti za pridobivalni prostor v smislu Državnega programa gospodarjenja.

8. Tožnik namreč trdi, da ker njegov pridobivalni prostor obsega manjši del nahajališča gramoznice ..., da toženka ni mogla uporabiti kriterijev iz državnega programa gospodarjenja, ki se nanašajo na pridobivalni prostor v smislu definicije iz točke 2.2.2., 2. člena ZRud-1, ki določa, da je pridobivalni prostor z naravnimi ali umetnimi črtami omejen del zemeljske površine in globine pod njo, določene z rudarskim koncesijskim aktom. Tožnik torej toženki očita, da je kljub razmeroma jasni določbi zakona pojem pridobivalnega prostora povezala s količino zalog, kar pomeni napačno uporabo določbe 6. alineje četrtega odstavka 35. člena ZRud-1, zaradi česar je izpodbijana odločba nezakonita.

9. Vprašanje, ali je z vlogo predlagani pridobivalni prostor ... obravnavati kot pridobivalni prostor v smislu državnega programa gospodarjenja, je okoliščina, ki je bistvena za pravilno odločitev v zadevi, kolikor ta temelji na določbi 6. alineje četrtega odstavka 35. člena ZRud-1. V ponovnem postopku reševanja zadeve naj toženka tožniku posreduje sporno izjavo GeoZS, da se bo v zvezi z dejstvi in okoliščinami iz te izjave, ki mu preprečujejo pridobitev rudarske pravice, lahko izjavil ter se nato opredeli do njegovih ugovorov.

10. Tožena stranka je glede na navedeno kršila pravila postopka, ta kršitev pa je vplivala na odločitev o zadevi. Sodišče je odločitev o odpravi izpodbijane odločbe in vrnitvi zadeve v ponoven postopek sprejelo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).

11. Ker je tožnik v tem upravnem sporu uspel, mu je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 15,00 EUR (25. člen ZUS-1) v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Stroške mu je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.