Jedro

Že Ustavno sodišče RS je v odločbi U-I-77/2012 in Up-376/12 z dne 18. 4. 2014 pojasnilo, da lahko zakonodajalec predpiše obveznost plačila sodne takse kot delnega plačila sodnih stroškov, ustavnopravni temelj zanjo pa ima v prvem odstavku 146. člena Ustave RS.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema tega sklepa povrniti njene stroške pritožbenega odgovora v znesku 149,33 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne od izteka izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje štelo tožnikovo pritožbo zoper sodbo P 125/2019 z dne 10. 12. 2021 za umaknjeno.

2. Zoper ta sklep se po pooblaščencu pravočasno in iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je sodno takso plačal pred izdajo izpodbijanega sklepa, zato meni, da je bilo plačilo izvedeno pravočasno, kar bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, saj mu je v nasprotnem primeru kršena ustavna pravica do pravnega sredstva, ki ne more biti omejena zgolj na pravočasno plačilo sodne takse. Nadalje izpostavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, da se zaradi nepravočasnega plačila sodne takse šteje njegova pritožba za umaknjeno nesorazmerna in nepravična, kar pa ni v skladu s 23. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava RS), prav tako pa ne v skladu s 25. členom Ustave RS. Tožnik tudi meni, da je določba drugega in tretjega odstavka 105.a člena ZPP v delu, da mora biti sodna taksa plačana najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse oziroma v delu, po katerem se šteje, da je vloga umaknjena v primeru nepravočasnega plačila, neustavno in nezakonito. Ta sankcija je po prepričanju tožnika prestroga in nesorazmerna, kar je v nasprotju z določbami 23. in 25. člena Ustave RS. V nadaljevanju se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018 in citira sodno prakso Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju: Sodišče EU) ter Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP), ki pa jo sodišče druge stopnje zaradi neutemeljenosti pritožbenih navedb ne povzema. V tem delu še izpostavlja, da je slovenska ureditev v ZPP v nasprotju s 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP). Predlaga, da sodišče prve stopnje njegovi pritožbi ugodi oziroma da sodišče sproži postopek za oceno ustavnosti drugega in tretjega odstavka 105.a člena ZPP ali da v predmetni zadevi na Sodišče EU naslovi predhodno vprašanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predvsem izpostavlja, da je Ustavno sodišče RS o tem vprašanju že odločilo v odločbi U-I-77/12, Up 376/12 z dne 18. 4. 2014 in sklenilo, da takšna ureditev ni protiustavna. Tako meni, da je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožba pa neutemeljena, zato naj se zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Plačilo sodne takse za pritožbo je procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena preden sodišče začne z vsebinsko obravnavo pritožbe (105.a člen ZPP). Sodna taksa mora biti plačana ob vložitvi pritožbe oziroma najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse (prvi in drugi odstavek 105.a člena ZPP). Če v tem roku sodna taksa ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, se šteje, da je pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP).

6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je sodišče prve stopnje odločitev sprejelo na podlagi ugotovitev: (-) da je bil tožniku plačilni nalog za plačilo sodne takse vročen 25. 2. 2022; (-) da se je rok za plačilo sodne takse iztekel 14. 3. 2022; (-) da je tožnik sodno takso plačal 18. 3. 2022, kar je po izteku navedenega roka; (-) da je bil tožnik v plačilnem nalogu opozorjen na pravne posledice nepravočasnega plačila in (-) da hkrati niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodne takse.

7. Zgoraj povzetih ključnih ugotovitev, ki utemeljujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, pritožba ne izpodbija, temveč navaja, da je sodno takso plačala pravočasno, saj je plačilo izvedla pred izdajo izpodbijanega sklepa, kar sodišče prve stopnje napačno ni upoštevalo, prav tako pa očita protiustavnost drugega in tretjega odstavka 105.a člena ZPP (kršitev 23. in 25. člena Ustave RS oziroma kršitev 6. člena EKČP).

8. Sodišče druge stopnje najprej pojasnjuje, da je po določbi 125. člena Ustave RS v zvezi s prvim odstavkom 3. člena Zakona o sodiščih sodnik pri svojem delu vezan na ustavo in zakon. Po določbi prvega odstavka 23. člena Zakona o ustavnem sodišču mora sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, postopek prekiniti in z zahtevo začeti postopek za presojo njegove ustavnosti. V obravnavani zadevi za takšen primer ne gre. Kot pravilno navaja toženka v odgovoru na pritožbo, je Ustavno sodišče RS v odločbi U-I-77/2012 in Up-376/12 z dne 18. 4. 2014 že pojasnilo, da lahko zakonodajalec predpiše obveznost plačila sodne takse kot delnega plačila sodnih stroškov, ustavnopravni temelj zanjo pa ima v prvem odstavku 146. člena Ustave RS. Stvar zakonodajalčeve presoje je, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi (pravdnega) postopka. Tudi Vrhovno sodišče RS je že v več svojih odločbah1 zavzelo stališče o ustavni skladnosti navedene določbe, ki ne posega v pravico strank iz 25. člena Ustave RS, saj gre (le) za zakonsko določitev načina uresničevanja te ustavne pravice. Enako ESČP obveznosti plačevanja sodnih taks za tožbe ali pritožbe v civilnih zadevah ne pojmuje kot takšne omejitve izvrševanja pravice do dostopa do sodišča iz prvega odstavka 6. člena EKČP, ki bi bila sama po sebi nedopustna.2 Glede na presojo sodišča druge stopnje, tako ne gre za neustavno ureditev (torej za kršitev 23. oziroma 25. člena Ustave RS ter v zvezi s tem 6. člena EKČP na katerega se sklicuje pritožba). S pojasnjenim je odgovorjeno tudi na pritožbeno navedbo, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožnik plačal sodno takso pred izdajo sklepa s katerim je štelo, da je njegova pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje umaknjena. Sodno takso je torej potrebno plačati v roku, ki je določen v plačilnem nalogu kot to določa drugi odstavek 105.a člena ZPP. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na odločbo Ustavnega sodišča RS št. U-I-46/15 z dne 25. 4. 2018. Navedena zadeva se je nanašala na ustavno presojo tretjega odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (t. j. glede zavrženja predloga za oprostitev plačila sodne takse, če predlagatelj ni priložil izpolnjene izjave o premoženjskem stanju na predpisanem obrazcu in predpisane priloge tudi za družinske član), ki pa niti več ne velja, tudi če bi, pa se v predmetni zadevi ta določba ne bi uporabila. V zvezi s pritožbenim navajanjem, da bi moralo sodišče druge stopnje na Sodišče EU nasloviti predhodno vprašanje, pa sodišče druge stopnje zgolj še pojasnjuje, da za odločanje o tem Sodišče EU sploh ni pristojno, saj se v konkretnem primeru uporablja izključno slovensko pravo (tretji odstavek 19. člena Pogodbe o Evropski uniji).

9. Glede na obrazloženo, je sodišče prve stopnje ob pritožbeno nespornih ugotovitvah povzetih v 6. točki obrazložitve tega sklepa, utemeljeno štelo, da je tožnikova pritožba umaknjena (tretji odstavek 105.a člena ZPP). Pritožbene navedbe niso utemeljene. Ker sodišče druge stopnje ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

10. Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, sam nosi svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Na podlagi istega določila pa je toženki, ki se je obrazloženo opredelila do pritožbenih navedb, tožnik dolžan povrniti njene stroške pritožbenega postopka. Skladno s priloženim stroškovnikom in Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT), ti predstavljajo nagrada za sestavo odgovora na pritožbo (tar. št. 21/2 OT) v obsegu 200 odv. točk, slednje povečano za 2 % materialne stroške (tretji odstavek 11. člena OT) v obsegu 4 odv. točk (t. i. v pavšalnem znesku v višini 2 % od skupne vrednosti storitve do 1.000 odv. točk), oboje povečano za zahtevani 22 % DDV (drugi odstavek 12. člena OT). Ob upoštevanju vrednosti točke v znesku 0,60 EUR, mora tožnik plačati toženki stroške pritožbenega odgovora v skupnem znesku 149,33 EUR, in sicer v roku 15 dni po prejemu pisnega odpravka tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku tega roka dalje do plačila.

1 Glej npr. sklep III Ips 97/2010 z dne 8. 3. 2011, sklep II Ips 325/2011 z dne 8. 12. 2011 ali sklep II Ips 248/2011 z dne 15. 12. 2011. 2 Glej na primer na primer 60. točko obrazložitve sodbe v zadevi Kreuz proti Poljski z dne 19. 6. 2001 na katero se sklicuje že pritožba sama in 64. točko obrazložitve sodbe v zadevi Podbielski in PPU Polpure proti Poljski z dne 26. 7. 2005.