Jedro

Postopnost zaostrovanja kazenskih sankcij je bila pri obdolžencu izčrpana, izrečeni mladoletniški zapor nanj ni vplival, tudi ne že izrečena kazen zapora, zato se odločitev sodišča prve stopnje za izrek vzgojnega ukrepa oddaje mlajšega polnoletnega storilca v prevzgojni dom kaže kot nepravilna.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom mlajšemu polnoletniku A. A. na podlagi prvega odstavka 94. člena Kazenskega zakonika (KZ) v zvezi z 80. členom KZ in 357. členom KZ-1B izreklo vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Obdolženca je po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sklep se je pritožil državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženca in predlagala, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

_Glede kršitve kazenskega zakona_

5. Pritožnik očita, da je sodišče prve stopnje, ko je obdolžencu kot mlajšemu polnoletniku izreklo vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom na podlagi prvega odstavka 94. člena KZ v zvezi z 80. členom KZ in 375. členom KZ-1B, izpodbijani sklep nepravilno izreklo ob uporabi določb „starega“ Kazenskega zakonika (KZ), čeprav njihova uporaba za polnoletne storilce kaznivih dejanj ni mogoča. Navaja, da sta po uveljavitvi KZ-1 Vrhovno sodišče z načelnim mnenjem občne seje z dne 11. 5. 2009 ter Ustavno sodišče RS v zadevi U-I-73/09 opredelili, da za mladoletnike velja KZ-1 in posebne določbe „starega“ KZ. V zakonsko materijo (KZ-1 iz l. 2008), ki je omogočala uporabo „starega“ KZ za mladoletnike kot tudi za mlajše polnoletnike, je nato posegel zakonodajalec z novelama KZ-1A in KZ-1B, pri čemer je slednja dokončno spremenila dotedanjo prehodno določbo glede uporabe „starega“ KZ. Določba 375. člena KZ-1B odtlej velja v nespremenjeni obliki in je po oceni pritožnika jezikovno povsem jasna – ob upoštevanju načela zakonitosti jo je mogoče razlagati samo tako, da se nanaša le na mladoletnike in je ni mogoče uporabiti za nobeno drugo skupino storilcev kaznivih dejanj. Opozarja na določbe prvega odstavka 4. člena KZ-1 ter drugega in tretjega odstavka 5. člena KZ-1 in povzema, da je odmik o načela enake osebne veljave KZ-1 za polnoletne storilce mogoč zgolj izjemoma, to je pod pogojem, da je to v KZ-1 ali v posebnem zakonu izrecno predpisano. Posebni zakon za mladoletnike oziroma mlajše polnoletnike še ni bil sprejet, veljavna prehodna določba 375. člena KZ-1B se nanaša izključno na mladoletnike, za vse ostale polnoletne storilce, vključno z obdolženim, pa veljajo določbe splošnega in posebnega dela KZ-1, ki vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom ne pozna.

6. Bistvo pritožnikovega izvajanja je, da je KZ-1 iz leta 2008, tudi ob upoštevanju razlage Vrhovnega sodišča RS in Ustavnega sodišča RS, omogočal uporabo „starega“ KZ tako za mladoletnike kot tudi za mlajše polnoletnike, do spremembe pa naj bi prišlo s kasnejšim posegom zakonodajalca z novelama KZ-1A in KZ-1B v dotedanjo prehodno določbo tako, da je po veljavnem 375. členu KZ-1B uporaba določb „starega“ KZ zdaj mogoča le še za mladoletnike, ne pa tudi kategorijo mlajših polnoletnikov.

7. Takšna razlaga pritožnika je zgrešena, zato je sodišče druge stopnje ne sprejema. Prehodna določba 375. člena KZ-1 je določala, da se do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnike uporabljajo taksativno naštete določbe „starega“ KZ. Novela KZ-1A je omenjeno prehodno določbo spremenila tako, da je določala, da se do uveljavitve kazenskega zakona za mladoletnike iz drugega odstavka 5. člena KZ-1 _za mladoletnike_ uporabljajo taksativno naštete določbe „starega“ KZ, določbe KZ-1, kot sicer veljajo za polnoletne, pa le, kolikor ne nasprotujejo navedenim določbam KZ; novela KZ-1B je nato zgolj razširila nabor določb KZ, ki ostaja v uporabi, ter dodala odstavek, da se vzgojni ukrep, izrečen mladoletniku, izbriše v enem letu od takrat, ko je bilo izvrševanje ustavljeno.

8. Dejstvo, da je besedilu 375. člena KZ-1, ki napotuje na določbe KZ, z novelama KZ-1A in KZ-1B dodana besedna zveza _za mladoletnike_, ne pomeni, da je uporaba taksativno navedenih določb KZ izključena za mlajše polnoletnike, saj je kategorija mlajših polnoletnikov že pojmovno del mladoletniškega kazenskega prava; slednje se kaže tudi v tem, da materialni kot procesni kazenski zakon materijo mlajših polnoletnikov urejata v poglavjih, naslovljenih na mladoletnike (ZKP procesni položaj mlajših polnoletnikov ureja v XXVII. poglavju z naslovom Postopek proti mladoletnikom, KZ pa materialne določbe za kategorijo mlajših polnoletnikov ureja v šestem poglavju z naslovom Vzgojni ukrepi in kazni za mladoletnike). Uporaba določb KZ tudi za mlajše polnoletnike pa je še zlasti razvidna iz nabora taksativno naštetih določb KZ, ki v skladu s 375. členom KZ-1 ostajajo v uporabi, saj med njimi tudi po spremembi z novelama KZ-1A in KZ-1B ostajata določbi drugega odstavka 70. člena KZ (ta med drugim določa, da se posebne določbe, ki veljajo za mladoletne storilce kaznivih dejanj, pod pogoji določenimi v tem (op. v šestem) poglavju, uporabljajo tudi za polnoletne, kadar se jim sodi za kazniva dejanja, ki so jih storili kot mladoletniki, izjemoma pa tudi za tiste, ki so storili kaznivo dejanje kot mlajši polnoletniki) in 94. člena KZ (izrekanje vzgojnih ukrepov mlajšim polnoletnikom), ki se izrecno nanašata (tudi) na mlajše polnoletnike. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v pritožbi zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana, saj veljavni kazenski zakon omogoča izrek vzgojnega ukrepa mlajšemu polnoletniku.

_**Glede bistvene kršitve določb kazenskega postopka**_

9. Državni tožilec navaja, da sodišče prve stopnje o obtožbah tožilstva zoper obdolženca ni odločilo na procesno veljaven način, saj je predmet obtožbe namesto s sodbo rešilo s sklepom, ki ne vsebuje krivdoreka in opisa dejanja, ne da bi za tako odločitev imelo podlago v določbah ZKP. Postopek je vodilo kot povsem običajen skrajšani kazenski postopek, brez uporabe določb XXVII. poglavja ZKP, ki ureja pravila postopka proti mladoletnikom, vse do razglasitve odločitve, ko je namesto s sodbo „razsodilo“ s sklepom. O obtožbi zoper mlajšega polnoletnika je tako odločilo s (tiho) uporabo pravil postopka proti mladoletnikom, konkretno določbe 483. člena ZKP, čeprav uporaba te določbe v konkretni zadevi ni dovoljena. Prvostopenjsko sodišče ne more poljubno izbirati med splošnimi pravili (skrajšanega) kazenskega postopka in postopka proti mladoletnikom, vključno z vrsto sodne odločbe, ki jo bo uporabilo. Normativno podlago za razmejitev med postopkoma predstavlja določba drugega odstavka 451. člena ZKP, ki določa, katere določbe postopka proti mladoletnikom se uporabljajo v postopku zoper mlajšega polnoletnika, če se do začetka glavne obravnave ugotovi, da glede njega pride v poštev izrek vzgojnega ukrepa. V tej zadevi se je glavna obravnava pričela dne 15. 3. 2022, zagovornica obdolženca pa se je za izrek morebitnega vzgojnega ukrepa oziroma obravnavo obdolženca kot mlajšega polnoletnika zavzela na naroku dne 1. 7. 2022. Če se šele na glavni obravnavi ugotovi, da bi za obdolženega mlajšega polnoletnika prišel v poštev vzgojni ukrep, sodišče in tožilstvo ne ravnata več po določbah postopka proti mladoletnikom, ampak po splošnih pravilih ZKP. Te ugotovitve narekujejo tako razlago določbe drugega odstavka 451. člena ZKP, da lahko sodišče, če se šele tekom glavne obravnave ugotovi (ali zgolj zatrjuje) potreba po izreku vzgojnega ukrepa mlajšemu polnoletniku, o tem odloči le s sodbo. Pritožnik uveljavlja kršitve 7. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, drugega odstavka 443. člena ZKP, 356. člena ZKP in 359. člena ZKP.

10. Pritožbene navedbe niso utemeljene. V skladu z drugim odstavkom 451. člena ZKP se taksativno naštete določbe postopka proti mladoletnikom uporabljajo (tudi) v postopku proti mlajšemu polnoletnemu, če se do začetka glavne obravnave ugotovi, da prihaja glede njega v poštev izrek vzgojnega ukrepa kot kazenske sankcije za mladoletnike, in če takrat še ni star enaindvajset let. To pomeni, da se v primeru, da se do začetka glavne obravnave ugotovi, da prihaja za obdolženega mlajšega polnoletnika v poštev izrek vzgojnega ukrepa, zoper njega vodi redni (oz. skrajšani) kazenski postopek z uporabo taksativno naštetih posebnih določb postopka proti mladoletnikom, pri čemer je namen te določbe zlasti, da se za potrebe izbire ustreznega vzgojnega ukrepa ugotovijo okoliščine, ki se tičejo osebnosti, duševne razvitosti, življenjskih razmer ipd. mlajšega polnoletnika ter okoliščine, v katerih je storil dejanje.

11. Če se, tako kot v predmetni zadevi, šele na glavni obravnavi ugotovi, da prihaja za obdolženega mlajšega polnoletnika v poštev izrek vzgojnega ukrepa po 94. členu KZ, ta ocena na vodenje kazenskega postopka ne bo vplivala, saj uporaba posameznih členov posebnega postopka proti mladoletnikom ne bo več mogoča in se bo postopek vodil kot splošni (redni oz. skrajšani) kazenski postopek1. Vendar pa bo sodišče vzgojni ukrep starejšemu mladoletniku lahko še vedno izreklo, tudi če bo šele na glavni obravnavi ugotovilo, da le-ta pride v poštev, seveda pod pogojem, da bo še pravočasno (preden bo mlajši polnoletnik dopolnil 21 let) pridobilo potrebne podatke glede osebnosti mlajšega polnoletnika in okoliščin, v katerih je storil dejanje, glede na to, da to ni bilo ugotavljano v predhodni fazi preiskave oziroma posameznih preiskovalnih dejanj. V predmetni zadevi je sodišče prve stopnje s temi podatki razpolagalo, saj je v fazi glavne obravnave pribavilo in prebralo izvedenska mnenja sodnih izvedencev C. C., D. D., E. E. in F. F. za obdolženca ter zapisnike o njihovem zaslišanju iz druge kazenske zadeve, ki je tekla zoper obdolženca, oziroma je izvedenko F. F. samo zaslišalo na glavni obravnavi, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

12. Vzgojni ukrep mladoletniku sodišče po določbi tretjega odstavka 483. člena ZKP vedno izreka s sklepom, pri čemer v izreku takega sklepa navede samo, kateri ukrep mu izreka, ne izreče pa, da je mladoletnik kriv za kaznivo dejanje, katerega je bil obdolžen. V obrazložitvi sklepa opiše dejanje in navede okoliščine, ki opravičujejo izrečeni vzgojni ukrep. Vzgojni ukrep se tudi mlajšemu polnoletniku v skladu s stališčem sodne prakse (določba 483. člena namreč ni zajeta v drugem odstavku 451. člena ZKP, ki določa uporabo nekaterih določb postopka proti mladoletnikom tudi v postopku proti mlajšemu polnoletnemu) vedno izreče s sklepom in ne s sodbo, in to ne glede na to, ali je bila možnost izreka vzgojnega ukrepa ugotovljena do začetka glavne obravnave ali kasneje. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka, ker je sodišče o obtožbah zoper obdolženca odločilo s sklepom namesto s sodbo, zato ni podana.

_**Glede (ne)primernosti izrečene kazenske sankcije**_

13. Prvi odstavek 94. člena KZ določa, da sme sodišče storilcu, ki je kot polnoleten storil kaznivo dejanje, pa med sojenjem še ni dopolnil enaindvajset let, izreči vzgojni ukrep nadzorstva organa socialnega varstva ali zavodski ukrep, če spozna, da je _glede na njegovo osebnost in okoliščine, v katerih je storil dejanje_, primerneje namesto kazni zapora izreči tak ukrep. Bele v komentarju splošnega dela KZ navaja, da se na ravni presojanja posameznih zadev pokaže kot nesmotrno in nepravično, če se proti tistim, ki kaznivo dejanje ob že doseženi polnoletnosti storijo iz pobud, značilnih za mladoletne storilce, hkrati pa se pri njih še vedno kažeta potreba in možnost po vzgojnem vplivanju nanje, ne bi uporabili vzgojni ukrepi kot kazenske sankcije, prilagojene za storilce s takimi lastnostmi. Vzgojni ukrep se lahko izreče le kot nadomestilo za kazen zapora. Za razliko od kategorije polnoletnikov, ki so kazniva dejanja storili kot starejši mladoletniki, pri katerih se vzgojni ukrepi štejejo kot primarne kazenske sankcije, se mlajšim polnoletnikom po 94. členu KZ vzgojni ukrepi izrekajo le _subsidiarno_.2

14. Obdolženi je mlajši polnoletnik, saj je očitana kazniva dejanja storil kot polnoleten, v času sojenja pa še ni dopolnil enaindvajset let. Sodišče prve stopnje mu je po določbi prvega odstavka 94. člena KZ v zvezi z 80. členom KZ in 357. členom KZ-1B namesto kazni zapora izreklo vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, saj je ocenilo, da je to primerneje glede na njegovo osebnost in okoliščine, v katerih je storil dejanje. Razloge za takšno odločitev je navedlo v tč. 13, 14 in 15 razlogov izpodbijanega sklepa in jih je moč povzeti takole: nizka starost obdolženca v času storitve kaznivih dejanj in sojenja (storitev očitanih kaznivih dejanj v manj kot pol leta po dopolnjeni starosti 18 let, starost 19 let v času sojenja pred sodiščem prve stopnje); težko otroštvo ter vzgojna nemoč staršev in vzgojno izobraževalnih ustanov (uživanje drog od 12. leta starosti, ko je še živel pri mami v Srbiji, nato selitev k očetu v Slovenijo, nedokončano šolanje, namestitev v vzgojnih zavodih X. in Y., od koder je pogosto pobegnil) ter ugotovitve sodnih izvedencev C. C., D. D., E. E. in F. F., ki jih je sodišče prve stopnje povzelo v sklepno ugotovitev, da je treba nad obdolženčevim funkcioniranjem vzpostaviti trajnejši nadzor, da je ključno, da razvije delovne navade in se nauči določene vztrajnosti, ki mu bo pomagala, da si najde zaposlitev in tudi dokonča šolo, kar vse bo lahko dosegel le s pomočjo strokovne pomoči, vzpodbude in usmeritve. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje presodilo, da je v največjo korist obdolženca izrek vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom, saj bo imel tam obdolženi ustrezno vodenje in bo podvržen stalnemu nadzoru, omogočeno mu bo zdravljenje odvisnosti od drog, stabilno in urejeno okolje z dnevno rutino, v okviru katere se bo lahko naučil skrbi zase, poskrbljeno bo za njegovo pravilno prehrano, za možnost izobraževanja in za usposobljenost za delo.

15. Državni tožilec v pritožbi primernost izrečene kazenske sankcije obdolžencu utemeljeno graja. Pravilno izpostavlja, da so osebne okoliščine, ugotovljene pri obdolžencu, bolj ali manj že izoblikovane osebnostne poteze, ki niso pogojene z njegovo mladostjo, pa tudi, da je za obdolženca postopnost zaostrovanja sankcij za mladoletnike že izčrpana, dosedanje namestitve v vzgojni dom, pa tudi prestana kazen mladoletniškega zapora, pa nanj niso imele pričakovanega vpliva, da bi se pri njem odpravil vzgojni primanjkljaj in bi obdolženi prenehal z izvrševanjem kaznivih dejanj, zato je polaganje takšnih pričakovanj na izrek vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom brez realne podlage. Nadalje se pritožbeno sodišče pridružuje pravilni ugotovitvi pritožnika, da je vse želene pozitivne učinke kazenske sankcije, ki jih sodišče prve stopnje navaja v prid izreka navedenega vzgojnega ukrepa, za obdolženca mogoče zagotoviti z izrekom kazni zapora, kot bo vse pojasnjeno v nadaljevanju tega sklepa.

16. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku prebralo izvedenska mnenja sodnih izvedencev nevrološke, psihiatrične in klinično-psihološke oz. nevro-psihološke stroke (nevrologa prof. dr. C. C., psihiatrinje prof. dr. D. D., klinične psihologinje dr. E. E. in klinične nevropsihologinje dr. F. F.), izdelanih v kazenski zadevi III K 44167/2021, ki se je zoper obdolženca v istem času vodila pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani. Prebralo je tudi zapisnike o zaslišanju izvedencev C. C., D. D. in E. E. v navedeni okrožni zadevi, sámo pa je na glavni obravnavi neposredno zaslišalo sodno izvedenko dr. F. F. 17. Na kratko povzete bistvene ugotovitve izvedencev za obdolženca so: - nevrolog prof. dr. C. C. je ob preučitvi zdravstvene dokumentacije obdolženca ugotovil, da je bil v letu 2016 pri njem ugotovljen in nato endoskopsko operiran hidrocefalus, omogočen je bil iztok cerebrospinalne tekočine, zaradi s suma na gliom (redek tumor možganskega debla) je bilo svetovano spremljanje. Glede navedeno je pri obdolžencu podana organska spremenjenost možganov. Ob zadnji kontroli pri pediatrični nevrologinji 11. 9. 2018 in pri nevrološkem pregledu, ki ga je izvedenec opravil 25. 3. 2022, v nevrološkem statusu obdolženca ni bilo odstopanj od normalnega. Izvedenec ob pregledu ni ugotovil sprememb oziroma okrnjenosti v funkcioniranju obdolženca, ki bi kazale na organsko spremenjenost možganov; - psihiatrinja prof. dr. D. D. je pri obdolžencu izpostavila hud problem odvisnosti od alkohola in prepovedanih drog, kar determinira njegovo vedenje. Obdolženi je tudi nekoliko slabše intelektualno opremljen (v okvirih normalnega, čeprav na spodnji meji), ima nekaj znakov manjše pozornosti. Na njegovo vedenje vpliva hlepenje po drogi in motnje kontrole vedenja ter zmanjšana odgovornost in odsotnost razmisleka o posledicah dejanja. Obstaja velika verjetnost ponavljanja kaznivih dejanj, saj ni opravil zdravljenja odvisnosti. Potrebuje dolgotrajno zdravljenje odvisnosti v varovanem okolju, vendar ne v bolnišnici, smiselno bi bilo npr. dolgotrajno zdravljenje v programu odvisnosti z ustreznimi zaposlitvenimi programi. Nobena druga obravnava ne bi mogla doseči zmanjšanja nevarnosti, razen stalnega nadzora, ki ga ima v zaporu. Zaslišana je povedala, da je zdravljenje odvisnosti v zaporu mogoče, saj imajo ustrezne programe, enkrat tedensko lahko zaporniki vidijo psihiatra, so možnosti za delo, odvisno je tudi od iniciative zapornikov. Poleg terapevtskih obdolženi potrebuje tudi vzgojne, omejitvene ukrepe. Glede na dosedanje vedenje in zgodovino inštitucionalizacije ne verjame, da bi obdolženi dosegel bistven napredek v vzgojnem zavodu; v zavodih zaprtega tipa je neka možnost zanj, vendar bi moral biti to zavod z visoko stopnjo nadzora, ker obdolženi ves čas išče droge; - klinična psihologinja dr. E. E. je ugotovila, da gre pri obdolžencu za prepletanje neugodnih razvojnih pogojev (v zgodnjem otroštvu je živel ob materi, ki ga je vzgojno zanemarjala) in disfunkcionalnega razvoja kognitivnih in izvršilnih sistemov ter s tem povezanim osebnostnim razvojem. Pri obdolžencu napetost prerašča njegovo zmožnost kontrole že v običajnih življenjskih obremenitvah, kaže pa se v neustreznih vedenjskih vzorcih. Z disocialnim vedenjem vstopa v življenjski prostor drugih ljudi, vse pa je v funkciji blaženja trenutne napetosti. Obtoženi se burno odziva v situacijah, ki prekoračujejo njegovo kognitivno učinkovitost, saj jih doživlja kot grožnjo njegovi navidezni samopodobi. V konfliktni situaciji, ki je zanj nevarna ni pričakovati umika, ker gre na račun nevropsihološke disfunkcionalnosti. Obstajajo nevropsihološki deficiti, predvsem na nivoju izvršilnega funkcionalnega sistema, to je planiranje, predvidevanje, primarna in sekundarna kontrola, zavedanje lastnega vedenja in vpliva, ki ga ima s svojim vedenjem na okolico in na lastno življenje, verbalna regulacija vedenja, predvidevanje in tako dalje. Glede osebnostnih motenj izvedenka pri obdolžencu ugotavlja disocialno vedenje. Obdolženi ne razpolaga z ustreznim uvidom v svoj način urejanja življenja, nima ustreznih strategij spoprijemanja s težavami, kljub temu, da verbalno izraža neko kritičnost in željo po spremembi življenja, tega sam, brez ustrezne strokovne podpore, ne bo zmogel. Ključno zanj je, ali bo sprejel pomoč ali ne, pri čemer zaenkrat ne kaže dobro; - klinična nevropsihologinja dr. F. F. je na podlagi pregleda obdolženca dne 17. 10. 2022 ugotovila, da so v kognitivnem funkcioniranju pri njem v ospredju izrazite težave s pozornostjo, v okviru izvršilnih funkcij se kot poglavitna težava kaže impulzivnost. Opisane motnje ne izkazujejo organskih vzrokov; obdolženi je povečano impulziven ter izrazito nepremišljen v najširšem smislu, v večini medosebnih situacij, razvil je tudi sindrom odvisnosti od psihoaktivnih substanc, kar dodatno povečuje impulzivno ravnanje. Osebnostno je šibkeje strukturiran, zanj je značilna izrazita opozicionalnost, nezaupanje in dvom v avtoriteto ter zanikanje odgovornosti za lastno ravnanje. Njegovo vedenje se kaže kot nezrelo, bolj podrejeno zadovoljevanju trenutnih potreb, z nezmožnostjo vlaganja naporov v dolgoročnejše oziroma oddaljene cilje. Čustvovanje je izrazito nezrelo, impulzivno. Zanj je značilna šibka, ranljiva samopodoba. Ko se počuti ogroženega v medsebojnih odnosih, postane napadalen, lahko tudi poniževalen, konflikten. Izvedenka ugotavlja izrazite težave na področju kontrole impulzov in čustvovanja, na področju identitete in medosebnih odnosov ter na področju splošne prilagojenosti socialnim in družbenim normam; v tem oziru se obdolženi zelo približuje kriterijem za osebnostne motnje. Dodatno je izkazana tudi bolezen odvisnosti od psihoaktivnih substanc. V celoti manj prilagojeno osebnostno funkcioniranje bo izkazoval tudi v prihodnje, saj je ta osebnostni vzorec že močno ukoreninjen, obdolženi pa ne razpolaga z notranjimi viri za pomembne spremembe v pozitivni smeri. Kot prvi korak pri obvladovanju težav obdolženca bi bilo potrebno zdravljenje bolezni odvisnosti, nadalje pa učenje strategij obvladovanja čustvovanja ter oblikovanja konkretnih ciljev in delovnih navad preko vedenjskih strategij.

Zaslišana na glavni obravnavi je izvedenka povedala, da je pri obdolžencu največji problem odvisnost od psihoaktivnih substanc, ker ni bil nikoli zdravljen. Ključno zanj bi bilo, da abstinira, kljub abstinenci pa bo imel še vedno težave s svojim vedenjem, saj se težko obvladuje, tudi če ni pod vplivom drog, ker je njegova osebnost impulzivna, nekontrolirana, nepotrpežljiva. Potrebuje najprej abstinenco, ko je ta vzpostavljena, pa neko strogo strukturo, jasno vodenje, navodila, ki bi se jim z ustrezno avtoriteto moral podrediti in jim slediti. Slovenija nima ustrezne ustanove za obdolženca, kjer bi bil istočasno vključen v programe zdravljenja in bi imel strogo strukturo, jasna navodila in neko zaposlitev. Tudi, če bi taka ustanova obstajala, bi strokovnjaki imeli z obdolženim zaradi njegovih kognitivnih deficitov ogromno dela. Po teoriji ima obdolženi sicer več prostora, da se popravi, v primerjavi z odraslim, saj se možgani do 22., 23. oz. pri nekaterih tudi do 25. leta še razvijajo. Pri obdolžencu je še prostor za vzgojno vodenje, ki pa bi moralo biti zelo individualno, pri čemer izvedenka v resnici ne ve, ali bi pri konkretnem obdolžencu prinesle uspeh. Obdolženi bi moral ustanovo spoštovati; pri avtoriteti, ki jo obdolženi ne bo spoštoval, bo rezultat obraten, bo več upora, več opozicionalnosti. Potrebna je obdolženčeva prostovoljna odločitev v smeri spreminjanja in doseganja zastavljenih ciljev, pri čemer bo pri obdolžencu ta notranja motivacija težja, izvedenka meni, da glede na svojo nezrelost ni sposoben takšne odločitve oziroma je to zanj težje. Izvedenka je vprašana povedala še, da optimalne oblike ustanove za obdolženca ni, zapor bi nanj slabše vplival, tudi vzgojni zavod ne bi najboljše vplival, vprašana glede prevzgojnega doma in zapora pa je kot manj slabo možnost opredelila prevzgojni dom.

18. Glede na navedeno je uvodoma pritrditi pritožniku, da osebnostne poteze obdolženca, ki so ga vodile v izvršitev kaznivih dejanj, niso pogojene z obdolženčevo mladostjo, temveč gre pri obdolžencu za že močno ukoreninjen osebnostni vzorec manj prilagojenega osebnostnega funkcioniranja z izrazitimi težavami na področju kontrole impulzov in čustvovanja, na področju identitete in medosebnih odnosov ter na področju splošne prilagojenosti socialnim in družbenim normam, z dodatno izkazano boleznijo odvisnosti od prepovedanih drog (dr. F. F.). Obdolženi je dolgoletni odvisnik od psihoaktivnih substanc, kar so kot odločilno prepoznali vsi angažirani izvedenci, prav bolezen odvisnosti oziroma hlepenje po drogi, skupaj z motnjo kontrole vedenja ter zmanjšane odgovornosti in odsotnosti razmisleka o posledicah dejanja pa je tisto, kar determinira njegovo vedenje in bo, v kolikor bo ostalo nezdravljeno, vodilo obdolženca v ponavljanje kaznivih dejanj (prof. dr. D. D., dr. F. F.). Državni tožilec nadalje pravilno opozarja, da je obdolženi v tej zadevi obravnavana premoženjska kazniva dejanja izvršil za potrebe nakupa prepovedanih drog, ter da okoliščine izvršitve kaznivih dejanj zato niso posebej značilne za mladoletniško delinkvenco; ne gre za rezultat mladostniške nepremišljenosti, osebne in socialne nezrelosti kot posledice mladosti, temveč za ustaljen način delovanja obdolženca, ki je lasten specialnim povratnikom premoženjskih kaznivih dejanj (obdolženi je predkaznovan za premoženjska kazniva dejanja, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju), ki so odvisniki od prepovedanih drog.

19. Pritožbeno sodišče na podlagi spisovnih podatkov ugotavlja, da je obdolženi do 12 leta živel pri materi v Srbiji, bil je vzgojno zanemarjen, zapadel je v odvisnost od prepovedanih drog. Zaradi vzgojne nemoči matere je šel živet k očetu v Slovenijo, kjer so se težave stopnjevale, postajal je uporniški, nasilniški, neobvladljiv, posledično so bile težave tudi v šoli, usmerjen je bil v nižji izobrazbeni standard. Zaradi vzgojne nemoči je oče podal soglasje za namestitev obdolženca v Vzgojni zavod X., kamor je bil z odločbo CSD oddan 20. 3. 2017. Tam je uspešno zaključil 7. in 8. razred osnovnošolskega izobraževanja z nižjim izobrazbenim standardom, s tem pa tudi zaključil osnovnošolsko obveznost. Po tem ga je vzgojni zavod s strinjanjem očeta 4. 12. 2018 enostransko odpustil iz zavoda z razlogom, ker je izpolnil osnovnošolsko obveznost, šolanja ne želi nadaljevati, zaradi neprisotnosti duševne motnje in povsem povprečnih intelektualnih sposobnosti pa ne izpolnjuje osnovnih pogojev za bivanje v tem vzgojnem zavodu. Iz Poročila Vzgojnega zavoda X. z dne 30. 11. 2018 izhaja, da je bil obdolženi v času bivanja popolnoma nekritičen do konzumiranja psihoaktivnih snovi, droge je zlorabljal tudi v prostorih zavoda, v program zdravljenja odvisnosti se ni želel vključiti, njegova verbalna in fizična agresija se je stopnjevala, grozil je učiteljem, ni upošteval avtoritete, do sošolcev je bil nesramen, mlajši in šibkejši otroci so se ga bali. Večkrat je bil na begu. Zaradi svoje vzgojne nemoči je Vzgojni zavod X. predlagal izrek ukrepa v prevzgojni dom.

20. Kot mlajši mladoletnik je obdolženi pri dopolnjenih 14. letih storil kaznivo dejanje nasilništva po drugem v zvezi s prvim odstavkom 296. člena KZ-1 (med časom bivanja v Vzgojnem zavodu X., zoper enega izmed preostalih tam nastanjenih otrok), za kar mu je bil s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani 16401/2018 z dne 3. 12. 2018, pravnomočnim 20. 3. 2019, izrečen vzgojni ukrep oddaje v vzgojni zavod. Predvidena je bila namestitev v Zavod za vzgojo in izobraževanje Y., ki pa na dogovorjeni datum ni bila realizirana, ker je obdolženi pobegnil. Obdolženi je bil nato dne 20. 11. 2019 s strani policistov pripeljan v Zavod, kjer je ostal do naslednjega dne, ko je ponovno pobegnil. Zoper mladoletnika je bil izdan tudi sklep Okrajnega sodišča v Trbovljah o izrečenem vzgojnem ukrepu nadzorstva organa socialnega varstva, ki pa ga zaradi bega mladostnika ni bilo mogoče realizirati.

21. Obdolženi je kot starejši mladoletnik, v času storitve kaznivih dejanj star 16 let, storil nadaljevano kaznivo dejanja velike tatvine po 1. oz. 3. točki prvega odstavka 205. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, za kar mu je Okrožno sodišče v Ljubljani s sodbo I Km 1160/2020 z dne 23. 3. 2020, pravnomočno 19. 5. 2020, izreklo mladoletniški zapor v višini enega leta. Kazen je obdolženi začel prestajati 28. 5. 2020, dne 8. 1. 2021 pa je bil iz zapora izpuščen. Dne 24. 2. 2021 je obdolženi postal polnoleten. Dne 3. 3. 2021 je kot mlajši polnoletnik, v času storitve kaznivega dejanja star 18 let, storil kaznivo dejanje zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1, za katero mu je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani III K 51271/21 z dne 7. 12. 2021, pravnomočno 28. 1. 2022, izrečena kazen štirih mesecev zapora. Trenutno je zoper obdolženca odprtih še šest kazenskih postopkov, v katerih se mu očitajo storitve premoženjskih kaznivih dejanj v letu 2021. 22. Glede na navedeno je pritrditi državnemu tožilcu, da predhodne namestitve v različnih vzgojnih ustanovah, pa tudi pred storitvijo kaznivih dejanj v tej zadevi izrečena in prestana kazen mladoletniškega zapora, pri obdolžencu niso prinesle želenih učinkov, da bi zaživel življenje brez drog in izvrševanj kaznivih dejanj, ob neuspehu dosedanje obravnave obdolženca, ko za dosego cilja pravilnega razvoja, vzgoje in prevzgoje mladoletnika niso zadostovali ne izrečeni vzgojni ukrepi ne kazen mladoletniškega zapora, pa ni utemeljeno pričakovati, da bi vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom lahko privedel do pozitivnega premika v funkcioniranju obdolženca. Postopnost zaostrovanja kazenskih sankcij je bila pri obdolžencu izčrpana, izrečen mu je bil že tudi mladoletniški zapora, ki nanj ni vplival, nazadnje mu je bila kot mlajšemu polnoletniku izrečena tudi že zaporna kazen, zato vračanje na milejšo sankcijo, vzgojni ukrep oddaje v prevzgojni dom, ni na mestu. Sodišče prve stopnje zato v izpodbijanem sklepu neutemeljeno navaja, da gre za zadnjo oziroma življenjsko priložnost obdolženca, da si uredi življenje v okviru izrečenega vzgojnega ukrepa, saj je obdolženi to priložnost že imel, pa je ni izkoristil. 23. Na kazniva dejanja mladoletnikov vplivajo posebni notranji in zunanji vzroki; storitev kaznivega dejanja pri mladoletnikih je posledica interakcije med njihovo posebno duševnostjo in vplivanjem okolja nanje, pri čemer se pričakuje, da se s pozitivnimi vplivi na mladoletnike lahko še vedno pomembno spremeni njihovo odzivanje v pozitivno smer.3 Temu so prilagojene kazenske sankcije za mladoletnike, katerih namen je, da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in s pomočjo, z nadzorstvom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj.4

24. Zgodovina inštitucionalizacije obdolženca kaže, da na obdolženca ni bilo mogoče vplivati, vzgojni zavodi so bili nemočni, avtoritete strokovnih delavcev obdolženi ni priznaval in se ji ni podredil, zato ni pričakovati, da bo v prevzgojnem domu kaj drugače. Pri tem je treba upoštevati ugotovitev sodne izvedenke E. E., da je za obdolženca ključno, ali bo sprejel pomoč ali ne, saj sam, brez ustrezne strokovne podpore, pozitivnih življenjskih sprememb ne bo zmogel, ter izvedenke F. F., da je za obdolženca značilna izrazita opozicionalnost, nezaupanje in dvom v avtoriteto, ter da bi moral obdolženi ustanovo, kamor bi ga oddali, spoštovati, saj bo pri avtoriteti, ki jo obdolženi ne bo spoštoval, rezultat obraten, bo več upora, več opozicionalnosti. F. F. je nadalje izpostavila potrebo po izrazito individualni obravnavi obdolženca, strokovnjaki bi imeli težko delo, izvedenka pa ne more napovedati, ali bi bila obravnava uspešna ali ne, zato tudi iz tega razloga ni mogoče zagovarjati, da je izrečeni vzgojni ukrep za obdolženca primernejši od zapora, saj mu takšne obravnave ne bi omogočal; ustrezne ustanove za obdolženca v Sloveniji pravzaprav ni. Prav tako je izpostaviti, da je glavni namen izreka vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom v tem, da mladoletnik dokonča izobraževanje, kar je sodišče prve stopnje izpostavilo tudi pri navajanju ciljev izreka tega ukrepa za obdolženca, pri tem pa je spregledalo, da je obdolženi obvezno osnovnošolsko izobraževanje že zaključil v času nastanjenosti v Vzgojnem zavodu X., za nadaljnje izobraževanje pa interesa nima.

25. Sodišče prve stopnje se je pri izbiri kazenske sankcije za obdolženca preveč osredotočilo na zaključek izpovedbe sodne izvedenke F. F., da je za obdolženca še najmanj slaba oddaja v prevzgojni dom, in ni opravilo temeljite analize izvedenskih mnenj in izpovedb vseh angažiranih sodnih izvedencev. Kot prvi in ključni korak pri obvladovanju težav obdolženca sta namreč izvedenki D. D. in F. F. izpostavili zagotavljanje abstinence oziroma dolgotrajno zdravljenje odvisnosti od prepovedanih drog v varovanem okolju, pa tudi strogo strukturo, jasna navodila in zaposlitev. Zdravljenje odvisnosti je odvisno od odločitve obdolženca, kar pomeni, da bo moral razviti samokritičen odnos do svoje odvisnosti, kar bo zanj težko. D. D. je kot najprimernejšo ustanovo za obdolženca izpostavila zapor zaradi stalnega nadzora, programov za zdravljenje odvisnosti in možnosti za delo zapornikov, drug zavod pa le, če je zaprtega tipa in zagotavlja visoko stopnjo nadzora, ker obdolženi ves čas išče droge. F. F. je navedla, da ustrezne ustanove za obdolženca v Sloveniji pravzaprav ni.

26. Pritožbeno sodišče nadalje pritrjuje državnemu tožilcu, da je za obdolženca na voljo ostal le še izrek zaporne kazni kot poslednjega institucionaliziranega sredstva prisile in zadosti odločnega sporočila družbe o nesprejemljivosti obdolženčevih ravnanj, pa tudi, da je vse želene pozitivne učinke kazenske sankcije na obdolženca, ki jih sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu navaja v prid izreka vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni doma, mogoče uresničiti z izrekom kazni zapora. Zapor nudi stalen nadzor, stabilno in urejeno okolje s striktno dnevno rutino, ki se ji bo obdolženi moral podrediti, vsaj zmanjšan dostop do psihoaktivnih substanc, zadostno strokovno pomoč, tudi pri zdravljenju odvisnosti od psihoaktivnih substanc, možnost opravljanja dela ter redno spremljanje napredka skozi spremljanje uresničevanja individualiziranega programa prestajanja zaporne kazni, dogovorjenega ob nastopu kazni zapora, kot to pravilno izpostavlja tudi pritožnik.

27. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugega sodnika posameznika, ker je sodnica posameznica v tej zadevi že zavzela dokončno stališče. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju ponovno izvesti dokaze, jih oceniti, nato pa sprejeti odločitev o krivdi obdolženca, če pa ga bo spoznalo za krivega, bo moralo pri izbiri kazenske sankcije upoštevati usmeritve te odločbe, ter svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti.

1 S. Gril v M. Šepec et al., Zakon o kazenskem postopku (ZKP) s komentarjem, 3. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 292. 2 Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2001, str.504 do 505. 3 Bele, I., Kazenski zakonik s komentarjem, Ljubljana 2001, str.413 do 414. 4 VSL Sklep II Kp 19468/2020 z dne 7. 7. 2020.