Jedro

Prekomeren hrup - odmera višine odškodnine

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da izrek sedaj v celoti glasi: „ I. Toženka je dolžna prvemu tožniku R.T. plačati odškodnino v znesku 2.000,00 EUR, drugemu tožniku M.T. odškodnino v znesku 2.400,00 EUR, tretji tožnici V.T. odškodnino v znesku 2.500,00 EUR in četrti tožnici L.S. odškodnino v znesku 1.900,00 EUR, vsakemu s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni.

II. Tožbeni zahtevek tožnikov se nad dosojenim zneskom, do vtoževanega zneska za vsakega tožnika, zavrne.

III. Toženka je dolžna tožnikom v roku 15 dni povrniti njihove pravdne stroške v višini 1.526,38 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila.“

II. V preostalem obsegu se pritožba zavrne.

III. Tožniki so dolžni toženki v roku 15 dni povrniti pritožbene stroške v znesku 92,75 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po preteku roka za prostovoljno izpolnitev do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo toženki naložilo, da prvemu tožniku R.T. plača odškodnino v znesku 2.300,00 EUR, drugemu tožniku M.T. odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, tretji tožnici V.T. odškodnino v znesku 3.000,00 EUR in četrti tožnici L.S. odškodnino v znesku 2.300,00 EUR, vsakemu s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 10. 2009 dalje do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo. V presežku je tožbeni zahtevek nad dosojenim zneskom do vtoževanega zneska za vsakega tožnika zavrnilo ter odločilo, da je toženka dolžna tožnikom v roku 15 dni povrniti njihove pravdne stroške v višini 1.873,22 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki pričnejo teči prvi dan po preteku roka za prostovoljno izpolnitev in tečejo do plačila.

2. Zoper obsodilni del citirane sodbe je pritožbo vložila toženka, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Pritožba sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v razlogih sodbe ni odgovorilo na ugovor o neobstoju podlage tožbenega zahtevka, ki je temeljil na ugotovitvah v izvedenskem mnenju Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor, da porast hrupnosti na cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega in da zato posledično ne gre za imisije oziroma škodo, ki bi presegala običajne meje. Nadalje je izpodbijana sodba nerazumljiva in se ne da preizkusiti. Denarni odškodninski zahtevek po 133. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) je odvisen od odgovora na ključno vprašanje, ali je nastala oziroma nastaja škoda, ki presega običajne (normalne) meje. Ker porast hrupnosti na cesti G1-3 izrazito odstopa od cest iste kategorije v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), medtem ko porast hrupnosti na cesti G1-1 v slovenskem merilu ni nič posebnega, toženka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbene zahtevke že iz tega razloga zavrniti. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri ugotavljanju utemeljenosti tožbenega zahtevka na podlagi 9. člena Zakona o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO) v zvezi s tretjim odstavkom 133. člena OZ pri zapolnjevanju pravnega standarda normalnih meja oziroma običajnih obremenitev, ni izhajalo iz vrednosti imisij primerljivih tranzitnih cest v RS ter pri tem spregledalo splošno znano dejstvo, da se je v istem obdobju promet v RS povečal tudi na drugih tranzitnih cestah. V nadaljevanju iz pritožbenih izvajanj izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnikom prisodilo previsoko odškodnino, da ni uporabilo pravnega standarda pravične denarne odškodnine ter v okviru le-tega objektivne materialne možnosti družbe in sodno prakso v podobnih primerih. V zvezi s subjektivnimi navedbami tožnikov je neutemeljeno upoštevalo tudi njihove trditve v zvezi s prahom in tresljaji, saj so to nevšečnosti, katerim so izpostavljeni vsi, ki živijo ob cestah in železnicah, prav tako pa tožniki niso zatrjevali, niti dokazovali, da so bili izpostavljeni takšnim imisijam. Upoštevaje ugotovitev izvedencev, da naraščanje hrupnosti v relevantnem obdobju na cesti G1-1 in G1-3 ni primerljivo, toženka meni, da je nesprejemljivo, da je sodišče prve stopnje tožnikom prisodilo enake zneske odškodnin, kot so bili prisojeni tožnikom ob cesti G1-3 na relaciji Spodnja Ščavnica – Dolga vas za enako obdobje, ob enaki oddaljenosti od ceste ter ob enakem statusu (zaposleni, upokojenci, itd.), čeprav je bila njihova izpostavljenosti hrupu bistveno manjša, s tem pa tudi zatrjevane škodne posledice. Toženka se zavzema za spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oziroma znižanja prisojene odškodnine, s posledično spremembo stroškovne odločitve, podrejeno pa za razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ter priglaša pritožbene stroške.

3. Tožniki so v odgovoru na pritožbo nasprotovali pritožbenim navedbam in predlagali zavrnitev pritožbe ter priglasili stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Po presoji sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa zatrjevana odločilna dejstva, svojo odločitev v dejanskem pogledu ustrezno utemeljilo in na podlagi ugotovljenih dejstev tudi napravilo pravilne dejanske zaključke, pri čemer ni storilo bistvenih kršitev določb postopka. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju. Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje pri odmeri odškodnine napačno uporabilo materialno pravo, kakor bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Tožniki v predmetnem postopku od toženke zahtevajo plačilo odškodnine zaradi duševnih bolečin, ki so jih trpeli v posledici prekomernega hrupa oziroma imisij, ki jih je povzročal prekomerni promet vozil na cesti G 1-1 (Miklavž - Hajdina), ob kateri živijo. Ustava RS (v nadaljevanju URS) v prvem odstavku 72. člena zagotavlja vsakomur pravico do zdravega življenjskega okolja. V primeru posega v to pravico, ima prizadeti pravico zahtevati povrnitev nastale škode na podlagi 133. člena OZ, ki določa, da če nastane škoda pri opravljanju splošno koristne dejavnosti, za katero je dal dovoljenje pristojni organ, je mogoče zahtevati povrnitev škode, ki presega običajne meje. Denarni odškodninski zahtevek na tej podlagi je tako odvisen od odgovora na vprašanje, ali škoda presega običajne oziroma normalne meje. Mero, do katere morajo oškodovanci trpeti imisije, za konkretni primer določa Uredba o mejnih vrednostih kazalcev hrupa v okolju (Uradni list RS, št. 105/2005, ki velja od 1. 1. 2006 – v nadaljevanju Uredba), ki obremenitev s hrupom posebej vrednoti za dnevni, večerni in nočni čas. ZVO definira čezmerno in kritično obremenitev v 3. členu: čezmerna obremenitev okolja je obremenitev, ki presega mejne vrednosti imisije, standarde kakovosti okolja, pravila ravnanja ali dovoljeno rabo naravne dobrine (točka 6.1). Kaj pomeni mejna vrednost določa 19. člen Uredbe, po katerem je mejna vrednost tista, ki ne sme biti presežena, če pa je, pa je treba izvajati ukrepe za zmanjševanje hrupa, česar pa, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, toženka ni (pravočasno) storila. Zapisana definicija mejne vrednosti pa pomeni, da gre za takšno vrednost, ki ustreza standardu običajne meje po OZ ter pomeni v izvedenskem mnenju ugotovljeno preseganje mejne vrednosti tudi preseganje običajne meje.

8. Sodišče prve stopnje je ustrezno ovrednotilo izvedensko mnenje, pridobljeno v pravdni zadevi Okrožnega sodišča na Ptuju, opr. št. P 337/2009 (ter njegovo dopolnitev), ki sta ga povzeli obe stranki in je svoje dokazne zaključke ustrezno obrazložilo. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da izpodbijana sodba ne vsebuje dokazne ocene in nima dejanske podlage, saj je sodišče prve stopnje natančno raziskalo relevantno dejansko stanje, prav tako pa na podlagi tega, upoštevaje za odločitev relevantne dokaze, opravilo celovito dokazno oceno. Ker so bile v spornem obdobju ves čas presežene mejne vrednosti dovoljenega hrupa dan – večer – noč, je pravilen prvostopenjski zaključek, da zatrjevane imisije presegajo običajne meje. Prekoračitve mejne vrednosti hrupa so posledica prometa na cesti G1-1, zato je podana vzročna zveza med škodo in ravnanjem povzročitelja (upoštevaje, da je na podlagi 16. člena Zakona o javnih cestah toženka upravljalec državnih cest in kot taka odgovorna za plačilo odškodnine zaradi prekomernih dejanj).

9. Splošno povečevanje prometa na tranzitnih cestah ni nekaj posebnega, dokler hrupnost ne presega mejnih oziroma že kritičnih vrednosti. Le takšno povečevanje prometa, brez preseganja mejnih oziroma kritičnih vrednosti, bi po oceni sodišča druge stopnje predstavljalo normalno posledico povečevanja pretoka ljudi in blaga, zaradi česar običajne meje hrupa v podobnem okolju ne bi bile presežene. Tožniki pa nikakor niso dolžni trpeti posledic povečanja prometa, ki predstavljajo ne le prekoračitev mejnih, temveč prekoračitev celo kritičnih vrednosti hrupa, ne glede na rast prometa na letni ravni v primerjavi s cesto G1-3 in ne glede na finančne sposobnosti toženke pri zagotavljanju izgradnje avtocest in s tem preusmeritve prometa. Sodišče druge stopnje pritrjuje prvostopenjski oceni o obstoju temelja tožbenega zahtevka, nasprotna pritožbena prizadevanja pa zavrača kot neutemeljena.

10. Sodišče druge stopnje kot brezpredmetna ocenjuje obširna pritožbena izvajanja, da je prometna obremenjenost sporne ceste G1-1 v povprečju bistveno nižja, kot je bila v primeru prekmurske regionalne ceste G1-3. Obliko nedopustne škode v predmetni zadevi predstavljajo prekomerne imisije oziroma hrup in s tem povezane duševne bolečine oškodovancev zaradi posega v njihove osebnostne pravice, zlasti pravico do zdravega življenjskega okolja (72. člen URS). Jakost hrupa, ki ima za posledico pravno upoštevne duševne bolečine oškodovancev, je odvisna od mnogih dejavnikov – poleg števila vozil in njihove vrste so to še konfiguracija terena ob cestišču, karakteristike cestišča, oddaljenost bivališča oškodovancev od ceste, morebitna protihrupna zaščita, subjektivne lastnosti oškodovancev itd. Pravno odločilne za odmero višine odškodnine so zato po naravi stvari vrednosti hrupa, kot so za relevantno obdobje na naslovu bivališča tožnikov bile izmerjene s strani izvedenske ustanove, katere izvedensko mnenje sta pravdni stranki v celoti povzeli, ne pa tudi sam trend naraščanja hrupnosti v primerjavi z ostalimi cestami v Sloveniji, npr. G1-3. 11. V nadaljevanju se je sodišče druge stopnje ukvarjalo z višino odškodnine. Iz dejanskih ugotovitev, ki v pritožbenem postopku med pravdnima strankama niso sporne, je sodišče prve stopnje povzelo pravno odločilna dejstva, na podlagi katerih je odmerilo denarno odškodnino. Za pravilno odmero odškodnine je bilo v konkretnem primeru nujno upoštevati naslednje okoliščine: - Hiša, v kateri so v spornem obdobju živeli tožniki, je od ceste G 1-1 oddaljena 8 metrov, 30 metrov vstran pa je semaforizirano križišče. - Obdobje izpostavljenosti prekomernemu hrupu, ki se upošteva pri odmeri odškodnine, je trajalo od 30. 10. 2006 do 16. 7. 2009, kar znaša 32,5 mesecev.

- V tem obdobju so bile ves čas presežene mejne vrednosti dovoljenega hrupa dan – večer – noč, ki so v letu 2006 in 2007 v dnevnem času znašale 70 dBA, v večernem času 69 dBA, v nočnem času 66 dBA, v letu 2008 v dnevnem času 71 dBA, v večernem času 69 dBA, v nočnem času 66 dBA, v letu 2009 pa so v dnevnem času znašale 70 dBA, v večernem času 68 dBA ter v nočnem času 65 dBA (pri tem iz Uredbe izhaja mejna vrednost za dnevni čas 65 dBA, za večerni čas 60 dBA in za nočni čas 55 dBA).

- Tožniki so v relevantnem obdobju živeli na hrupnem območju, pri čemer je prvi tožnik bil zaposlen in odsoten 160 ur na mesec, zaradi službe je vstajal ob štirih zjutraj; drugi tožnik je bil upokojenec, v hišo na tem naslovu se je preselil leta 2003, upokojil pa leta 2002, zadnjih 5-6 let je slabše slišal; tretja tožnica je bila upokojenka že 22 let; četrta tožnica pa zaposlena in odsotna 160 ur na mesec.

- Okna na hiši so bila menjana po odprtju avtoceste.

- Pri tožnikih so ugotovljene številne nevšečnosti (moten spanec, slabša komunikacija zaradi hrupa oziroma glasnejši govor, zmanjšana koncentracija, večja razdražljivost, itd.).

12. V zvezi s pritožbenimi izvajanji, ki se nanašajo na stalno prebivališče četrte tožnice, sodišče druge stopnje ugotavlja, da so le-ta neutemeljena, saj je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter prepričljivo in logično zaključilo (točka 14 obrazložitve izpodbijane sodbe), da verjame četrti tožnici, da je v spornem obdobju dejansko bivala na naslovu Ptujska cesta 116, Miklavž na Dravskem polju. Takšni zaključki pa so po mnenju sodišča druge stopnje tudi izkustveno sprejemljivi, saj veliko ljudi ne spremeni stalnega prebivališča na naslovu, kjer dejansko bivajo, ker se želijo izogniti stroškom menjave dokumentov.

13. Sodišče druge stopnje glede na zgoraj povzeta dejstva ocenjuje, da je denarna odškodnina v zneskih, kot jo je določilo sodišče prve stopnje, odmerjena previsoko.(1) Tožnike je glede na merila iz sodne prakse, ki so se izoblikovala v množičnih sporih zaradi prekomernih imisij, šteti v krog oškodovancev, ki so s hrupnimi imisijami zaradi cestnega prometa bili bolj obremenjeni (hiša je od ceste oddaljena 8 metrov). Sodišča so oškodovancem v dosedanjih postopkih prisojala za obdobje okrog 32 mesecev izpostavljenosti prekomernemu hrupu odškodnine v zneskih od 3.000,00 EUR – 3,2 povprečne neto plače (zaposleni, šolarji in študenti)(2) do 3.500,00 EUR – 3,8 povprečne neto plače (upokojenci, brezposelni) ter za obdobja okrog 54 mesecev izpostavljenosti prekomernemu hrupu odškodnine v zneskih od 5.400,00 EUR – 5,8 povprečne neto plače (zaposleni, šolarji in študenti) do 6.500,00 EUR – 6,9 povprečne neto plače (upokojenci, brezposelni). Primerljive odškodnine so določene tudi v sodbah Vrhovnega sodišča II Ips 417/2011, II Ips 411/2011, II Ips 291/2010, II Ips 335/2010, II Ips 130/2011. V obravnavanem primeru je bilo za obdobje 32,5 mesecev prvemu tožniku prisojenih 2.300,00 EUR – oziroma 2,3 povprečne neto plače(3), drugemu tožniku 3.000,00 EUR – oziroma 3,0 povprečne neto plače, tretji tožnici 3.000,00 EUR – oziroma 3,0 povprečne neto plače ter četrti tožnici 2.300,00 EUR – oziroma 2,3 povprečne neto plače. 14. Pritožba toženke omenja vrsto odločitev višjih sodišč in Vrhovnega sodišča RS o primerni višini odškodnine za nepremoženjsko škodo in izpostavlja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da se v urbanih okoljih imisije vseh vrst povečujejo, sodišče prve stopnje pa bi moralo v večji meri upoštevati še prepoved vožnje po Odredbi o omejitvi prometa na cestah v RS in dejstvo, da je bila izvedena ustrezna protihrupna zaščita. Sodišče druge stopnje ob tem pojasnjuje, da gre odločilna teža v danem primeru nespornim ugotovitvam o oddaljenosti bivališča tožnikov od ceste G1-1 in obdobju izpostavljenosti slednjih prekomernemu hrupu (32,5 mesecev), in sicer tako kumulativno gledano, kakor tudi z vidika povprečne dnevne navzočnosti doma. Tem kriterijem je sodišče druge stopnje sledilo tudi pri preizkusu višine denarne odškodnine v obravnavani zadevi, pri čemer je upoštevalo vse posebne okoliščine danega primera (navzočnost doma, lega spalnih in bivalnih prostorov, presežene mejne vrednosti hrupa, protihrupna zaščita). Ob tem je dodati, da škodne posledice nedovoljenih imisij na nepremoženjskih dobrinah po naravi stvari ne nastajajo sorazmerno s časom izpostavljenosti, ampak je večji obseg škodnih posledic nastopil po krajšem obdobju izpostavljenosti, le manjši pa pozneje, zato odškodnine ni mogoče določati izključno glede na čas izpostavljenosti v enem ali drugem primeru.

15. Po navedenem je sodišče druge stopnje, upoštevaje tudi sodno prakso v podobnih primerih, ob pravilni uporabi materialnega prava prvemu tožniku prisojeno odškodnino znižalo iz 2.300,00 EUR na 2.000,00 EUR – 2,0 povprečne neto plače, drugemu tožniku iz 3.000,00 EUR na 2.400,00 EUR – 2,4 povprečne neto plače, tretji tožnici iz 3.000,00 EUR na 2.500,00 EUR – 2,5 povprečne neto plače ter četrti tožnici iz 2.300,00 EUR na 1.900,00 EUR – 1,9 povprečne neto plače, kar predstavlja primerno in pravično denarno odškodnino.

16. Glede na pritožbene navedbe je še dodati, da na samo prisojo odškodnine ni vplivalo, da je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzemalo izpovedbe tožnikov, da v času omejitve prometa neugodnosti niso bile nič manjše in so izjemno gost promet osebnih vozil spremljale še druge neugodnosti (stoječe kolone vozil, uriniranje potnikov na njihovih parcelah, prah, tresljaji...).

17. Sodišče druge stopnje se ni ukvarjalo s pritožbenimi izvajanji glede spremenjenih določb aktualnega Zakona o varstvu okolja – (v nadaljevanju ZVO-1), ki veljajo od 23. 11. 2013 dalje, saj le-te za odločanje v predmetni zadevi, kjer tožniki zahtevajo odškodnino za obdobje pred tem, niso relevantne.

18. Po povedanem je sodišče druge stopnje pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo, kot izhaja iz izreka te sodbe (peta alineja 358. člena ZPP), v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (353. člen ZPP).

19. Sodišče druge stopnje je deloma spremenilo sodbo sodišča prve stopnje in prisodilo tožnikom nižjo odškodnino, zato se je spremenil uspeh pravdnih strank v postopku (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena ZPP). Ker pritožba ne izpodbija stroškovne odločitve, je sodišče druge stopnje opravilo uradni preizkus, ki ni pokazal kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), nato pa je na novo izračunalo uspeh pravdnih strank in temu primerno spremenilo stroškovno odločitev. Do skrčitve tožbenega zahtevka uspeh tožnikov znaša 31,77 % in so le-ti v tej fazi postopka (glede na priznane stroške v znesku 2.403,32 EUR) upravičeni do povrnitve stroškov v višini 763,53 EUR, toženka pa je glede na njen uspeh 68,23 % (ob upoštevanju priznanih stroškov v znesku 167,90 EUR) upravičena do povrnitve 114,56 EUR. Po skrčitvi tožbenega zahtevka uspeh tožnikov znaša 64,23 %, kar pomeni, da jim je toženka (glede na priznane stroške v znesku 1.403,82 EUR) dolžna povrniti 901,67 EUR, tožniki pa toženki glede na njen uspeh 35,77 %, (ob upoštevanju priznanih stroškov v višini 73,40 EUR) stroške v višini 26,26 EUR. Po opravljenem pobotu je tako toženka glede na pritožbeno spremenjen uspeh pravdnih strank dolžna tožnikom povrniti pravdne stroške v znesku 1.526,38 EUR.

20. Toženka je s pritožbo delno uspela (pritožbeno spornih je bilo 10.600,00 EUR, uspela je v znesku 1.800,00 EUR, kar pomeni 17 % uspeh), zato so ji tožniki dolžni sorazmerno povrniti stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Sodišče druge stopnje je toženki priznalo nagrado za postopek v višini 545,60 EUR (tar. št. 3210 po Zakonu o odvetniški tarifi), kar glede na njen uspeh pomeni, da ji morajo tožniki povrniti pritožbene stroške v znesku 92,75 EUR. Tožniki so sicer odgovorili na pritožbo, vendar odgovor ni v ničemer doprinesel k razrešitvi zadeve, zato ti stroški niso bili potrebni (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP) in jih tožniki krijejo sami.

Op. št. (1) : V slovenskem odškodninskem pravu se je v zvezi z ugotavljanjem obsega nepremoženjske škode in določanja denarne odškodnine izoblikoval postopek, v skladu s kriteriji iz 179. in 182. člena OZ. Prvi odstavek 179. člena OZ opredeljuje pravno priznane oblike nepremoženjske škode, kjer je določeno, da se pravična denarna odškodnina prisodi, če okoliščine primera, zlasti stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (subjektivni kriteriji, našteti primeroma), drugi odstavek pa določa še dodatne kriterije, saj mora sodišče upoštevati tudi pomen prizadete dobrine (pozitivni kriterij) in namen odškodnine ter tudi to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (negativni kriterij – oba skupaj objektivna kriterija). V skladu s temi kriteriji se nato opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca (individualizacija v ožjem pomenu). Šele pravilna uporaba teh kriterijev in metode ter na njihovi podlagi uporabljen pravni standard „pravične denarne odškodnine“ pomenita tudi pravilno uporabo materialnega prava. V skladu z 182. členom OZ sodišče prisodi denarno odškodnino tudi za bodočo nepremoženjsko škodo, če je po običajnem teku stvari gotovo, da bo le-ta trajala tudi v prihodnje. Šele pravična uporaba teh kriterijev in metod ter na podlagi tega konkretiziran pravni standard „pravične denarne odškodnine“ pomeni tudi pravilno uporabo materialnega prava.

Op. št. (2) :Glede na to, da je bilo v večjem delu zadev glede ceste G1-3 razsojeno v letu 2009, razlike v mesečnih povprečnih neto plačah pa so bile v tem letu precejšnje, je sodišče druge stopnje pri presoji izhajalo iz povprečne neto plače, izračunane na letni ravni - in sicer zneska 930,00 EUR.

Op. št. (3) : Ki je v času izdaje sodbe prve stopnje znašala 1.000,80 EUR.