Jedro

Postopanje sodišča prve stopnje je v nasprotju s splošnim načelom prepovedi ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim ravnanjem (prepoved venire contra factum proprium). To načelo ne veže le strank v postopku v okviru načela vestnosti in poštenja, ampak tudi sodišče v okviru zagotavljanja poštenega sojenja (22. in 23. člen URS) in pravne varnosti kot podnačela pravne države (2. člen URS). Stranke lahko učinkovito uveljavljajo sodno varstvo in sodelujejo v postopku le, če se lahko zanesejo na ravnanja in stališča sodišča, ki jih načeloma ne sme brez pojasnila in utemeljenega razloga spreminjati.

Sodišče prve stopnje je razpisalo narok, na katerem je tudi izvedlo zaslišanje upnikovega pooblaščenca kot priče (v zvezi z obstojem dogovora novacije), nato narok prekinilo in ni zaslišalo dolžnika iz procesnega razloga, ker pooblaščenec po zaslišanju kot priče ne more več zastopati upnika, upnik pa ni bil prisoten, pri čemer je pojasnilo, da mora imeti možnost poiskati novega pooblaščenca. Pri tem je sodišča prve stopnje navedlo, da bodo o novem naroku stranke pisno obveščene. Dolžnik je zato utemeljeno pričakoval, da bo lahko v nadaljevanju sodeloval v postopku dokazovanja dogovora glede novacije in se tudi izjavil o razultatih dokazovanja, kar pa se ni zgodilo, saj novega naroka sodišče prve stopnje nikoli ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je po preteku daljšega časovnega obdobja le še izdalo obravnavani sklep o ugovoru, ne da bi predhodno strankam svoje ravnanje pojasnilo in jim omogočilo, da se odzovejo na situacijo, ki je zanje zagotovo pomenila presenečenje. Stranke morajo imeti možnost, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice, in možnost vplivati na tek in rezultat postopka.

Ustna in javna obravnava predstavlja temeljno procesno jamstvo poštenega sojenja. Le izjemoma je dopustno navedeno pravico omejiti, pri presoji dopustnosti izjeme pa je pomembna narava zadeve. Slovenski izvršilni postopek ni tipični nepravdni postopek. V fazi ugovornega postopka se močno približa pravdnemu postopku, kjer je ustno obravnavanje ključno.

Pravila glede navajanja novot niso sama sebi namen, ampak se z njimi zasleduje načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člen ZIZ), ki pa ju ne smemo upoštevati kot ultima ratio postopka, ampak v sobivanju z ostalimi temeljnimi načeli postopka, kot je tudi načelo materialne resnice. Ker je celovita in pravilna ugotovitev odločilnih dejstev ob učinkovitem izjavljanju strank bistveni cilj postopka, ta ne sme biti prizadet s sklicevanjem na načelo hitrosti in prekluzijo v položajih, ko obstojijo utemeljeni razlogi za kasnejše navajanje strank v postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, v drugem odstavku (zavrnilnem delu) I. točke in III. točki sklep razveljavi in v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugovoru prvega in četrtega dolžnika delno ugodilo, sklep o izvršbi razveljavilo in predlog za izvršbo zavrnilo v delu, ki se nanaša na zakonske zamudne obresti od zneska 2.754,34 EUR od 20. 1. 2016 do plačila (prvi odstavek I. točke izreka), v ostalem ugovor zavrnilo (drugi odstavek I. točke izreka) in predlog dolžnikov za odlog izvršbe zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da morata dolžnika upniku povrniti stroške ugovornega postopka v višini 298,66 EUR z zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Dolžnika v pravočasni pritožbi zoper zavrnilni del sklepa o ugovoru (drugi odstavek I. točke izreka) in stroškovno odločitev (III. točka izreka) navajata procesne kršitve sodišče prve stopnje, ki se nanašajo na izvedbo naroka in obravnavo predlaganih dokazov. Sodišču prve stopnje očitata, da jima je bilo onemogočeno, da bi se učinkovito izjavila v postopku, ker jima sodišče ni pravočasno pred narokom posredovalo odgovora na ugovor. Menita, da bi morala biti izkazana vabila za narok za vse štiri dolžnike, ker so v razmerju nujnega sosporništva. Posebej izpostavljajo procesno kršitev, ker je sodišče prve stopnje narok izvedlo in ga prekinilo, nato pa ga nikoli ni nadaljevalo, da bi se izvedla predlagana zaslišanja, kot je sicer navedlo sodišče prve stopnje v zapisniku prekinjenega naroka. Menita, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi trditve in predlagane dokaze, podane na naroku, saj sta bila v dobri veri, da bo zaslišanje pooblaščenca upnika zadoščalo, kar pa se je izjalovilo. Pojasnjujeta, da sta bila prepričana, da je prišlo do novacije obveznosti, zaradi katere sta prosta obveznosti, ko sta jo izpolnila, kot je bilo dogovorjeno z upnikovim pooblaščencem. Sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj zaslišanje pooblaščenca upnika o novaciji, ki ga je izvedlo, ni bilo potrebno. Pojasnilo tudi ni, zakaj ni nadaljevalo obravnave z zaslišanjem dolžnika, ampak je tri leta in pol od vložitve ugovora le še izdalo sklep o ugovoru, ne da bi raziskalo ugovorno zatrjevano dejstvo dogovora o novaciji. Navajata, da upnikov predlog za izvršbo ni bil ustrezno substanciran, upnik pa je zahteval višjo glavnico, kot izhaja iz izvršilnega naslova. Teka obresti upnik ni pojasnil, sodišče prve stopnje pa se tudi ni opredelilo do ugovornih navedb, da je bil upnik upravičen le do obresti v višini predpisane obrestne mere, zmanjšane za TOM. Sodišče prve stopnje ne bi smelo sámo namesto upnika pojasnjevati, katere obveznosti so zajete v izterjevanem skupnem znesku, saj je s tem ravnalo pristransko v korist upnika. Navajata, da izvršilni naslov ni opremljen s klavzulo izvršljivosti. Glede zastaranja zamudnih obresti menita, da bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti triletni in ne desetletni zastaralni rok, pri čemer se sklicujeta na sodno prakso. Zavzemata se za omejitev izvršbe zaradi preživljanja mladoletnih otrok. Grajata stroškovno odločitev, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da sta dolžnika delno uspela v ugovornem postopku. Predlagata spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se njunemu ugovoru v celoti ugodi. Priglašata pritožbene stroške.

3. Odgovor na pritožbo ni bil podan.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Z namenom učinkovitega uresničevanja pravice strank do izjave v postopku obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze, z nedopustno zavrnitvijo pa to pravico krši (8. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - v nadaljevanju ZIZ).1 Sodišče lahko zavrne dokazni predlog le iz utemeljenih razlogov, ki jih mora konkretizirano pojasniti. Ker predlaganih dokazov z zaslišanjem strank sodišče prve stopnje ni izvedlo, izveden dokaz z zaslišanjem pooblaščenca upnika pa ni upoštevalo, svoje ravnanje pa utemeljilo le s posplošenim pojsnilom, da dokazi niso bili potrebni, je onemogočilo dolžniku, da bi učinkovito sodeloval v postopku.

6. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja, opredeljene v 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS), kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je tudi velikega pomena, da stranka lahko spozna, da se je sodišče z njenimi navedbami seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.2 V tem oziru je v okviru jamstev poštenega sojenja zagotovljeno jamstvo izčrpne, jasne, razumljive in razumne obrazložitve odločitve.3 Sodišče prve stopnje tudi navedene zahteve ni izpolnilo, saj so nosilni razlogi nejasni in premalo razumljivi. Po eni strani je sodišče prve stopnje v obrazložitvi opredelilo v ugovoru zatrjevano novacijo kot način prenehanja obveznosti, kar je ugovorni razlog iz 8. točke prvega odstavka 55. člena ZIZ, nato pa navedlo, da navedenega ne upošteva. Sklicevalo se je na načelo formalne legalitete in podalo skopo pojasnilo, da ima upnik izvršilni naslov, ki ni bil spremenjen v ustreznem sodnem postopku, in nadalje, da ga z dogovorom ni dopustno spreminjati. Pojmovno prenehanje obveznosti ne pomeni poseganja v izvršilni naslov, zato je tovrstno utemeljevanje nejasno.

7. Kot pomemben razlog je sodišče prve stopnje še dodalo, da je upnik izrecno zavrnil obstoj dogovora o novaciji. Ob taki obrazložitvi ni razumljivo ali sodišče prve stopnje na splošno ne dopušča uveljavljanja novacije, ali le v obravnavani zadevi, ker navedeno odločilno dejstvo ni bilo nesporno. Navedena obrazložitev je toliko bolj nerazumljiva, ker je sodišče prve stopnje izvajalo dokaz z zaslišanjem priče o obstoju navedenega dogovora o novaciji. Nejasnost se kaže tudi v povezavi s posplošeno zavrnitvijo predlaganih dokazov, ker ti niso bili potrebni, čeprav so se nanašali na dokazovanje prenehanja obveznosti na podlagi dogovorjene novacije kot ugovornega razloga. Dokazni postopek se po pojasnjenem pokaže kot potreben.

8. Pojasnjeno kršitev je poglobilo postopanje sodišča prve stopnje v nasprotju s splošnim načelom prepovedi ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim ravnanjem (prepoved venire contra factum proprium). To načelo ne veže le strank v postopku v okviru načela vestnosti in poštenja, ampak tudi sodišče v okviru zagotavljanja poštenega sojenja (22. in 23. člen URS) in pravne varnosti kot podnačela pravne države (2. člen URS). Stranke lahko učinkovito uveljavljajo sodno varstvo in sodelujejo v postopku le, če se lahko zanesejo na ravnanja in stališča sodišča, ki jih načeloma ne sme brez pojasnila in utemeljenega razloga spreminjati.

9. Sodišče prve stopnje je razpisalo narok, na katerem je tudi izvedlo zaslišanje upnikovega pooblaščenca kot priče (v zvezi z obstojem dogovora novacije), nato narok prekinilo in ni zaslišalo dolžnika iz procesnega razloga, ker pooblaščenec po zaslišanju kot priče ne more več zastopati upnika, upnik pa ni bil prisoten, pri čemer je pojasnilo, da mora imeti možnost poiskati novega pooblaščenca. Pri tem je sodišča prve stopnje navedlo, da bodo o novem naroku stranke pisno obveščene. Dolžnik je zato utemeljeno pričakoval, da bo lahko v nadaljevanju sodeloval v postopku dokazovanja dogovora glede novacije in se tudi izjavil o razultatih dokazovanja, kar pa se ni zgodilo, saj novega naroka sodišče prve stopnje nikoli ni izvedlo. Sodišče prve stopnje je po preteku daljšega časovnega obdobja (naveden narok je bil izveden 8. 11. 2016) le še izdalo obravnavani sklep o ugovoru, ne da bi predhodno strankam svoje ravnanje pojasnilo in jim omogočilo, da se odzovejo na situacijo, ki je zanje zagotovo pomenila presenečenje. Stranke morajo imeti možnost, da se branijo pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njihove pravice, in možnost vplivati na tek in rezultat postopka.4

10. Sodišče druge stopnje poudarja, da predstavlja ustna in javna obravnava temeljno procesno jamstvo poštenega sojenja (prvi odstavek 6. člena EKČP, 22. člen URS).5 Le izjemoma je dopustno navedeno pravico omejiti, pri presoji dopustnosti izjeme pa je pomembna narava zadeve. Slovenski izvršilni postopek ni tipični nepravdni postopek. V fazi ugovornega postopka se močno približa pravdnemu postopku, kjer je ustno obravnavanje ključno.6 V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ustno obravnavo štelo kot potrebno, saj se je odločilo, da bo izvedlo narok (prvi odstavek 29.a člen in drugi odstavek 58. člena ZIZ). Prekinjeno obravnavo na prvem naroku bi tako moralo zaključiti na novem naroku, ki ga je sámo predvidelo in o tem obvestilo stranke, kot izhaja iz zapisnika prekinjenega naroka.

11. Ker so navedene procesne kršitve absolutne bistvene kršitve postopka (8. in 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki so že same zase razlog za razveljavitev sodne odločbe, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, v izpodbijanem delu sklep razveljavilo in sodišču prve stopnje v tem obsegu vrnilo zadevo v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Odločitev o pritožbenih stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

12. V novem postopku bo sodišče prve stopnje moralo izvesti narok in na njem dokončati prekinjeno obravnavo zadeve. Sodišče prve stopnje se bo moralo opredeliti do vseh dokaznih predlogov strank in jih načeloma izvesti v zvezi s pravno odločilnimi dejstvi. Kot je sodišče druge stopnje že pojasnilo, so dejstva v zvezi z zatrjevano novacijo pravno pomembna, saj jo je dopustno uveljavljati kot ugovorni razlog (prvi odstavek 323. člena Obligacijskega zakonika - OZ in 8. točka prvega odstavka 55. člena ZIZ). Šele izvedeni dokazni postopek in dokazna ocena bosta dala odgovor, ali je bil zatrjevani dogovor o novaciji sklenjen, ali ne.

13. Morebitno zavrnitev dokazov bo moralo sodišče prve stopnje konkretizirano obrazložiti. Pri tem sodišče druge stopnje pojasnjuje, da ne deli stališča sodišča prve stopnje o absolutni prepovedi navajanja novot po vložitvi ugovora, kar je upoštevalo pri zavrnitvi dolžnikovih navedb in predlogov dokazov, podanih na naroku. Pravila glede navajanja novot niso sama sebi namen, ampak se z njimi zasleduje načeli ekonomičnosti in pospešitve postopka (prvi odstavek 11. člen ZIZ), ki pa ju ne smemo upoštevati kot ultima ratio postopka, ampak v sobivanju z ostalimi temeljnimi načeli postopka, kot je tudi načelo materialne resnice. Ker je celovita in pravilna ugotovitev odločilnih dejstev ob učinkovitem izjavljanju strank bistveni cilj postopka, ta ne sme biti prizadet s sklicevanjem na načelo hitrosti in prekluzijo v položajih, ko obstojijo utemeljeni razlogi za kasnejše navajanje strank v postopku.7

14. Izvršilni postopek v ZIZ ni celovito urejen, ampak ga dopolnjujejo določila ZPP (15. člen ZIZ). Določilo drugega odstavka 53. člena ZIZ, na katerega se je sklicevalo sodišče prve stopnje, splošno opredeljuje le pogoje obrazloženosti ugovora, ne določa pa prepovedi kasnejšega navajanja strank.8 Tudi 56. člen ZIZ ne preprečuje smiselne in subsidiarne uporabe določil ZPP, saj ne ureja celovito vseh situacij v sistemu prekluzij, ki so sicer celovito opredeljene v 286. in 286.a členu ZPP.9 Tudi 56. člen ZIZ pa ne določa absolutne prepovedi novot, saj opredeljuje možnost njihovega nekrivdnega kasnejšega navajanja.10 Razumevanje o absolutni omejitvi dolžnikovega navajanja zgolj na ugovor je neprepričljivo še iz razloga, ker ne upošteva, da mora dolžnik imeti možnost ugovorno obrambo svojih interesov dopolniti glede na upnikov odgovor na ugovor, v katerem je upniku še dovoljeno, da dopolnjuje procesno gradivo, ki ga je podal v predlogu za izvršbo (tretji odstavek 58. člena ZIZ). Čeprav zakonodajalec tega v ZIZ ni izrecno predvidel, tovrstna zahteva izhaja iz pojasnjenih ustavnih jamstev učinkovitega izjavljanja. Očitno je, da izključno opiranje na ZIZ, kot je storilo sodišče prve stopnje, ne zadošča in prekomerno oži dolžnikov prostor možnosti vplivanja na rezultat postopka.

15. Sodišče prve stopnje bo tudi moralo upoštevati, da breme glede ustrezno opredeljenih obveznosti nosi upnik, ki predlaga izvršbo (tretja alineja prvega odstavka 40. člena ZIZ). Sodišče lahko opravi preizkus skladnosti predloga za izvršbo glede izterjevanih obveznosti z izvršilnim naslovom (prvi odstavek 17. člena ZIZ) le, če upnik določno razdela skupne zneske, med drugim tudi jasno loči glavnico in obresti, pri tem pa tudi navede za obresti vse opredelilne elemente (obdobje teka, obrestno mero in znesek glavnice, od katere tečejo). Sodišče v tej smeri sámo ne sme dopolnjevati upnikovih navedb, saj bi s tem kršilo razpravno načelo. Šele ustrezno substanciran upnikov predlog za izvršbo omogoča dolžniku, da se lahko v ugovornem postopku učinkovito brani in izjavi. V obsegu, v katerem upnik navedenega bremena ne zmore, sodišče prve stopnje ne sme dovoliti predlagane izvršbe.

16. Sodišče druge stopnje tudi ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da velja za obresti, ki izhajajo iz izvršilnega naslova sodne odločbe (judikatne terjatve), le 10 letni zastaralni rok. Zakonodajalec loči med obrestmi, ki so zajete v časovne meje pravnomočnosti sodbe (obresti, zapadle do zaključka glavne obravnave), za katere opredeljuje desetletni rok (prvi odstavek 356. člena OZ), in tiste obresti, ki sicer izhajajo iz izvršilnega naslova sodbe, pa zapadejo pozneje, za katere opredeljuje triletni zastaralni rok (drugi odstavek 356. člena in prvi odstavek 347. člena OZ).

17. Sodišče prve stopnje se bo tudi moralo opredeliti do okoliščine, da je bil pooblaščenec upnika zaslišan kot priča, in presoditi, ali še lahko opravlja vlogo pooblaščenca.

1 Zobec, J. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem. Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, 2. knjiga, str. 357. Betetto, N. v: prav tam, str. 611. 2 Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-147/09 (8. točka obrazložitve). 3 Prav tam. Obširneje o tem pritrdilno ločeno mnenje ustavnega sodnika Jana Zobca. 4 Pravica do izjave zagotavlja, da bo človek v razmerju do države v položaju subjekta, in s tem preprečuje, da bi se človek pretvoril le v objekt državnega odločanja. Ker je utemeljena na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva (34. člen URS) stranki zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic. Odločba Ustavnega sodišča RS, št. Up-597/14 (5. točka obrazložitve). 5 Galič, A. v: Komentar Ustave Republike Slovenije (2011). Glej komentar 22. člena, 56. točka. https://e-kurs.si/komentar/pravica-do-ustne-obravnave/. 6 Slovenski izvršilni postopek je zasnovan tako, da omogoča izvršilnemu sodišču, da samo (in ne šele sodišče v pravdi) ugotavlja vsa sporna odločilna dejstva in celovito vsebinsko presodi vse ugovorne razloge. Pravna teorija izpostavlja, da naj se v izvršilnem postopku dejansko stanje, ki je med strankami sporno, razreši v največjem možnem obsegu. Zastopano je stališče, da mora izvršilno sodišče pri odločanju o ugovoru smiselno upoštevati ustrezna določila pravdnega postopka, da se dejansko stanje razjasni na način in do stopnje, ki jo narekujejo standardi pravdnega postopka. Orož, D.:Ugovor v izvršbi in njegov vpliv na stopnjo pravne varnosti, doktorska disertacija. Univerza v Mariboru, Pravna fakulteta, 2018, str. 186. Pravna teorija kot pravilo opredeljuje izvedbo naroka v izvršilnem postopku, ko gre za dokazovanje spornih dejstev. Galič, A., Jan, M., Jenull, H.: Zakon o izvršbi in zavarovanju (vključno z novelo ZIZ-A), Komentar novele in uvodna pojasnila. GV Založba, Ljubljana, 2002, stran 195. 7 Ker prekluzija glede navajanja novot pomeni občuten poseg v pravico stranke, da se izjavi v postopku, in tudi negativno vpliva na zagotavljanje materialno pravilne odločitve, je treba vztrajati pri njenem izjemnem značaju in jo dopustiti le, če je nujno potrebna za pospešitev postopka in predvsem pod pogojem, da je zamudo mogoče pripisati krivdi stranke. Galič, A. v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, Uradni list in GV Založba, Ljubljana, 2006, 2. knjiga, str. 598. 8 Iz zakonske dikcije ne izhaja, da bi morala stranka navesti vsa dejstva in dokaze, niti, da jih kasneje ne bo smela. Navedeno določilo določa le zahtevo sklepčnosti ugovora, naveden institut pa ni podlaga za opredelitev prekluzije glede novot. 9 VSM sklep I Ip 550/2015. 10 Pogoj nekrivde zajema tudi položaje, ko je stranka za določena dejstva in dokaze že vedela, vendar jih sodišču ni navedla, ker še ni mogla pričakovati, da bodo relevantni (sodba II Ips 347/2010). Tak je tudi primer, ko se je dokaz, ki je bil za stranko ključen, izjalovil (sodba II Ips 295/2004). Naveden razlog tudi navaja dolžnik v pritožbi. Tak položaj lahko nastopi tudi, ko sodišče prve stopnje ne opravi ustreznega materialnega procesnega vodstva in ne razkrije ustrezno pravne kvalifikacije zadeve (smiselno 285. in 286.a člen ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V obravnavani zadevi pravna kvalifikacija sodišča prve stopnje ni bila dovolj jasna, kot je bilo že navedeno. Materialno procesno vodstvo rahlja razpravno načelo, ki je uveljavljeno tudi v izvršilnem postopku, ter prebija pravilo o prekluziji. Če je pomanjkljiva trditvena in dokazna podlaga posledica prav te opustitve, potem stranki ni mogoče pripisati krivde za to, da ni (pravočasno) navedla pravno relevantnih dejstev in ponudila dokaznih sredstev (sodba II Ips 33/2014). Drugače Orož, ki s sklicevanjem na prekluzijo utemeljuje odsotnost dolžnosti materialnega procesnega vodstva v izvršilnem postopku. Navedeno vodstvo omejuje na pravni pouk sklepa o izvršbi. Orož, D., nav. delo, str. 60.