Jedro

Sodišče pri izvajanju dokazov ni vezano na svoje prejšnje odločitve o sprejemanju ali izvajanju dokazov.

Sodišče druge stopnje je ravnalo v skladu z določbo 1. odst. 62. člena KZ SFRJ, ko je izreklo obsojencu varnostni ukrep izgona tujca iz države, čeprav je bil obsojencu tak ukrep izrečen tudi z drugo sodbo.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. za izreden preizkus pravnomočne sodbe se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu, je bil obsojenec spoznan za krivega poskusa velike tatvine po 3. odstavku 166. člena KZ RS v zvezi s členom 19 KZ SFRJ. Po 3. odstavku 166. člena KZ RS in z uporabo omilitvenih določb mu je bila izrečena kazen 1 leto zapora, v katero mu je bil vštet čas, prebit v priporu. Hkrati je bil obsojencu izrečen varnostni ukrep izgona tujca iz države za dobo pet let. V uvodu zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe zagovornik obsojenca navaja, da uveljavlja vse v členu 427 ZKP navedene razloge ter predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje in smiselno, da odloži izvršitev pravnomočne sodbe.

Zahteva za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena.

S tem, ko zagovornik trdi v zahtevi, da je sodišče druge stopnje neargumentirano zavrnilo pritožbo, v kateri je uveljavljal, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe kazenskega postopka, smiselno uveljavlja, da je pritožbeno sodišče kršilo določbo 1. odstavka 388. člena ZKP, torej določbo kazenskega postopka v pritožbenem postopku (3. točka 327. člena ZKP). Take kršitve pa senat vrhovnega sodišča ni našel. Iz obrazložitve sodbe v 6. odstavku na 2. strani in na 3. strani izhaja, da je sodišče druge stopnje vsestransko kritično pretehtalo navedbe in stališča pritožbe glede uveljavljanih razlogov bistvene kršitve določb kazenskega postopka in pri tem tudi navedlo razloge za sklepe, zakaj je štelo, da te kršitve niso podane. Tako je določno navedlo razloge o tem, zakaj ni podano nasprotje med izrekom in razlogi sodbe prve stopnje glede zagovora obsojenca o tem, da kaznivega dejanja ni storil, ker je bil takrat v tujini in glede sodelovanja tretjega pri tem kaznivem dejanju. To pa velja tudi glede ocene, da ni podan razlog iz 8. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, ki ga je uveljavljal zagovornik v pritožbi in se nanašajo tako na zagovor obsojenca, danega v preiskavi, kot na ugotovitve organov za notranje zadeve o dejstvih, na podlagi katerih je sklepalo na obstoj subjektivnega elementa obsojenca pri storitvi kaznivega dejanja. Hkrati pa je tudi navedlo razloge o tem, zakaj ocenjuje, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke 364. člena ZKP. V zvezi s to kršitvijo, ki jo uveljavlja zagovornik v zahtevi za izreden preizkus pravnomočne sodbe, pa senat vrhovnega sodišča tudi ocenjuje, da se s spremembo opisa dejanja, ki ga je opravilo sodišče prve stopnje, položaj obsojenca ni v ničemer poslabšal. Če je bil obsojenec s pravnomočno sodbo spoznan za krivega, še ne pomeni, da bo za isto dejanje, kot se zatrjuje v zahtevi, obsojen na podlagi obtožbe, vložene v novem postopku zoper druge obtožence.

Sama zavrnitev dokaznih predlogov zagovornika, da sodišče pribavi album prstnih odtisov, postavi izvedenca, ki bi ga pregledal in podal mnenje, pribavi kazenski spis, pribavijo podatki pri PP o tem, kdaj je bil obsojenec prijet na meji, račun oškodovanca glede datuma popravila avtomobila in da se zasliši priča, še ne pomeni, da je bila kršena obsojenčeva pravica do obrambe na glavni obravnavi. Sodišče more dovoliti strankam, da predlagajo dokaze, vendar ima pravico, da presodi, katere dokaze bo na glavni obravnavi izvedlo. V danem primeru je sodišče pravilno odločilo s sklepom senata po 4. odstavku 292. člena ZKP in je v skladu z določbo 5. odstavka istega člena svojo odločitev tudi objavilo in vpisalo v zapisnik o glavni obravnavi. Čeprav sodišče prve stopnje v sodbi ni izrecno navedlo razlogov o tem, zakaj navedenim predlogom ni ugodilo, pa je to vendarle mogoče ugotoviti iz konteksta razlogov, navedenih v njeni obrazložitvi. Res je, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev sprejeto na glavni obravnavi, da zasliši pričo, na naslednji glavni obravnavi spremenilo, vendar pa je treba pri tem opozoriti, da sodišče pri izvajanju dokazov ni vezano na svoje prejšnje odločitve o sprejemanju ali izvajanju dokazov. Glede na navedeno tudi ni mogoče pritrditi zahtevi, da je podan uveljavljani razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka. V kolikor pa zagovornik meni, da zavrnitev dokaznih predlogov ni prepričljiva, pa s tem ocenjuje, da dejansko stanje ni razčiščeno, s tem pa uveljavlja razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni upošteven.

Končno pa tudi trditve zagovornika, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 364. člena ZKP, ki jo utemeljuje s tem, da se je sodišče oprlo na neresnično izpoved priče in da je izpovedba glede datuma storitve kaznivega dejanja v nasprotju z ugotovitvami v zapisniku o opravljenem ogledu PP, kaže, da ta razlog uveljavlja le navidezno in da se navedbe nanašajo izključno na izpodbijanje dejanskega stanja, ugotovljenega v rednem kazenskem postopku. Enaka ugotovitev velja tudi glede trditve v zahtevi, da sodišče prve stopnje ob tem, da ni imelo drugih dokazov, ne bi smelo svoje odločitve o krivdi obsojenca opreti na uradne zaznamke PP, s katero prikazuje, da je podan razlog iz 8. točke 1. odstavka 364. člena ZKP. Ne glede na to pa je treba povedati, da se ni mogoče strinjati z ocenami zagovornika v zahtevi. Odločitev v pravnomočni sodbi, da je obsojenec storil očitano kaznivo dejanje, temelji na zagovoru obsojenca, ki ga je podal v preiskavi, kot tudi na ugotovitvah daktiloskopske ekspertize, iz katere izhaja, da je odtis, najden na pokrovu avtomobila oškodovanca, identičen odtisu desnega kazalca obsojenca.

Sicer pa tudi ni mogoče pritrditi zahtevi, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe zakona o kazenskem postopku, ker je spis s pritožbo vrnilo sodišču prve stopnje, da izda predsednik senata sklep o izločitvi zapisnika o zaslišanju sestre obsojenca. Sodišče druge stopnje je pri tem ravnalo v skladu s 5. odstavkom 370. člena ZKP. Navedb v zahtevi, da sodišče ni ugotovilo subjektivnega in tudi ne objektivnega elementa kaznivega dejanja poskusa velike tatvine, tudi ni mogoče spraviti v okvir uveljavljanega razloga kršitve kazenskega zakona. Z njimi in s trditvami, da sodišče prve stopnje o tem ni imelo podlage v obsojenčevem zagovoru in drugih dokazih in da bi zato lahko dejanje obsojenca opredelilo le kot kaznivo dejanje odvzema motornega vozila, zagovornik ocenjuje le, da je dejansko stanje v pravnomočni sodbi zmotno ugotovljeno. Iz tega razloga pa ni mogoče uveljavljati zahteve za izreden preizkus pravnomočne sodbe.

Pritrditi pa tudi ni zahtevi, da sodišče druge stopnje ne bi smelo izreči obsojencu varnostnega ukrepa izgona tujca iz države, ker je bil ta varnostni ukrep obsojencu izrečen že s sodbo temeljnega sodišča. Sodišče druge stopnje je pri tem ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 62. člena KZ SFRJ. Ne glede na to pa je treba povedati, da je bila omenjena sodba temeljnega sodišča v postopku za izreden preizkus pravnomočne sodbe razveljavljena s sodbo Vrhovnega sodišča RS.

Vrhovno sodišče je na podlagi navedenih razlogov ocenilo, da zahteva zagovornika za izreden preizkus pravnomočne sodbe ni utemeljena, zaradi česar jo je zavrnilo. Zato pa je tudi odpadla potreba po odločanju o odložitvi izvršitve kazni.