Jedro

Tožnik je v vtoževanem obdobju (od 15. 9. 2018 do 31. 8. 2019) opravljal naloge mejne kontrole (na mejnih prehodih, kar je naloga delovnega mesta višji policist), na enak način in v enakem obsegu kot njegovi sodelavci, ki so bili zaposleni na delovnem mestu višji policist. Zato mu je sodišče prve stopnje za to obdobje pravilno prisodilo vtoževano razliko v plači za dejansko opravljeno delo - glede na višje vrednoteno delovno mesto višjega policista.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijana sodba in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku iz naslova dejansko opravljenega dela obračunati razliko v bruto plači, in sicer za čas od 15. 9. 2019 (pravilno: 15. 9. 2018 – o čemer naj sodišče prve stopnje izda popravni sklep) do 31. 12. 2018 med plačo za 26. plačni razred, skupaj s pripadajočimi dodatki, in izplačano plačo; za čas od 1. 1. 2019 do 31. 8. 2019 pa med plačo za 27. plačni razred, skupaj s pripadajočimi dodatki, in izplačano plačo, od obračunanih mesečnih zneskov razlike v plači plačati prispevke in davke ter mu izplačati vsakokratni mesečni neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila. Odločilo je še, da je toženka dolžna povrniti tožniku stroške postopka v znesku 842,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Z izpodbijanim dopolnilnim sklepom pa je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Zoper sodbo in dopolnilni sklep se pravočasno pritožuje toženka.

4. Zoper sodbo se pritožuje zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Meni, da tožnik ni v celoti izpovedoval verodostojno in da je sodišče prve stopnje pričo – komandirja A.A., ki je bil po njeni oceni najbolj seznanjen s tožnikovim delom, zmotno ocenilo kot neverodostojno. Ker so prav vse zaslišane priče in tožnik potrdili, da je tožnik delal mejno kontrolo na vseh mejnih prehodih, razen na B., je to dejstvo pravilno ugotovljeno. Napačno pa je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožnik mejno kontrolo opravljal tudi na mejnem prehodu B.. Tožnik takrat ni opravljal nalog višjega policista. Tožnik je, ko je opravljal naloge mejne kontrole, opravljal tudi naloge svojega delovnega mesta policista SR - NDM. Iz izpovedb vseh zaslišanih izhaja, da se je tožnikovo delo razlikovalo od del, ki so jih opravljali njegovi sodelavci – višji policisti. Tožnik je večino svojih nalog opravljal v okviru nalog svojega delovnega mesta in le redke iz opisa nalog višjega policista, te pa so mu bile odrejene s strani nadrejenega. Tožnik je torej opravljal naloge, določene v pogodbi o zaposlitvi. Nadalje meni, da bi bil tožnik upravičen do razlike v plači le, če bi opravljal vse naloge zahtevnejšega delovnega mesta in ne le posamezne naloge. A tudi če bi bile naloge, ki jih je tožnik opravljal, identične nalogam višjega policista, mu sodišče ne bi smelo dosoditi razlike v plači kar za celotno vtoževano obdobje. Tako mu sodišče ne bi smelo dosoditi razlike v plači za dneve, ko je delo opravljal na mejnem prehodu B., in za dneve, ko je bil napoten na izobraževanje in samoobrambo, ki izhajajo iz tabele, ki jo je predložil tožnik in ki je toženka ni prerekala. Nadalje navaja, da ji je sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe naložilo plačilo razlike v plači od 15. 9. 2019 do 31. 12. 2018, kar pa ni obdobje, ki ga je tožnik uveljavljal s tožbo. Zato je podana kršitev določb postopka. Pritožuje se še zoper odločitev o obrestnem delu zahtevka, saj se sklep KAZI, na katerega se v zvezi z izplačilnimi dnevi sklicuje sodišče prve stopnje, ne nanaša na čas od 15. 9. 2018 do 30. 11. 2018. Poleg tega pa meni, da sklep KAZI tudi sicer ne spreminja določbe pogodbe o zaposlitvi, skladno s katero je toženka dolžna tožniku izplačevati plačo najkasneje do 15. dne v mesecu za pretekli mesec.

5. Zoper dopolnilni sklep pa se toženka pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da če bo uspela s pritožbo zoper sodbo, ji bo moral tožnik povrniti vse pravdne stroške, tožnik pa bo dolžan svoje stroške – tudi stroške sodne takse kriti sam.

6. Tožnik je na pritožbi odgovoril. Meni, da sta pritožbi neutemeljeni.

7. Pritožbi nista utemeljeni.

8. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijano sodbo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

9. Tožnik je imel v vtoževanem obdobju sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto policist SR – NDM. Glavna naloga tega delovnega mesta je bila nadzor državne oziroma zelene meje (na zunanji meji EU). Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedb vseh zaslišanih prič in tožnika ter listine – razpredelnice razporeda dela od 3. 7. 2017 do 13. 6. 2019 (A12) pravilno ugotovilo, da je tožnik v vtoževanem obdobju (od 15. 9. 2018 do 31. 8. 2019) opravljal naloge mejne kontrole (na mejnih prehodih, kar je naloga delovnega mesta višji policist), na enak način in v enakem obsegu kot njegovi sodelavci, ki so bili zaposleni na delovnem mestu višji policist. Zato mu je sodišče prve stopnje za to obdobje pravilno prisodilo vtoževano razliko v plači za dejansko opravljeno delo – glede na višje vrednoteno delovno mesto višjega policista.

10. Zaključek sodišča prve stopnje potrjujejo tudi v pritožbi izpostavljeni deli izpovedb tožnika in zaslišanih prič, tudi priče A.A., komandirja Postaje mejne policije B., glede katerega izpovedbe pritožba meni, da bi ji moralo sodišče prve stopnje dati večjo težo. Nenazadnje pritožba izrecno zapiše, da so tako tožnik kot vse tri zaslišane priče potrdili, da je tožnik delal mejno kontrolo (to je delo višjega policista) na vseh mejnih prehodih, razen na B. (to je na prehodih C., D., E., F., G.), in da je to dejstvo s strani sodišča prve stopnje pravilno ugotovljeno. Glede mejnega prehoda B. pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je priča A.A. izpovedal, da ima mejna kontrola več faz, in sicer preveritev listin za prestop državne meje, preveritev osebe v policijskih evidencah, preverjanje pogojev prestopa meje, pregled prtljage, prevoznega sredstva in oseb; ter da je tožnik, ko je delal na mejnem prehodu B., pregledoval skrita mesta na vlakih. Tožnik je torej tudi upoštevaje izpoved priče A.A. na mejnem prehodu B. opravljal naloge mejne kontrole, le da ne vseh faz te kontrole (kot jih je na ostalih mejnih prehodih), pač pa je pregledoval (le) prevozna sredstva. Bistveno pri tem pa je, da iz izpovedb zaslišanih, tudi priče A.A., izhaja, da tožnik na mejnem prehodu B. in ostalih mejnih prehodih ni opravljal nadzora državne oziroma zelene meje, kar je bila glavna naloga delovnega mesta, ki ga je tožnik zasedal na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Končno tudi iz razpredelnice razporeda dela od 3. 7. 2017 do 13. 6. 2019 (glede katere toženka v pritožbi poudarja, da je zanjo nesporna) izhaja, da je tožnik izvajal mejno kontrolo tudi, ko je bil razporejen na mejni prehod B..

11. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo, da je tožnik v celotnem vtoževanem obdobju (tudi na mejnem prehodu B.) opravljal naloge mejne kontrole, torej naloge, ki so jih sicer opravljali višji policisti, zaposleni na višje vrednotenem delovnem mestu. Dejstvo, da je bil tožnik v vtoževanem obdobju nekajkrat napoten na izobraževanje in samoobrambo, pa je toženka prvič navedla šele v pritožbi. Zato gre v tem delu pritožbe za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

12. S pritožbenim zatrjevanjem, da so naloge, ki jih je v vtoževanem obdobju opravljal tožnik, identične definiciji pojma "mejna kontrola" po Zakonu o nadzoru državne meje (Ur. l. RS, št. 60/2007 in nasl., ZNDM-2),1 se pritožba neutemeljeno zavzema za presojo, da naloge, ki jih je opravljal tožnik, spadajo v okvir delovnega mesta policist SR - NDM (nadzornik državne meje). Kot že omenjeno, iz izvedenih dokazov izhaja, da tožnik na mejnem prehodu B. in ostalih mejnih prehodih ni opravljal nadzora državne oziroma zelene meje, kar je glavna naloga delovnega mesta policist SR – NDM, pač pa je opravljal mejno kontrolo oziroma enako delo, kot ga opravljajo višji policisti, ki delajo na teh mejnih prehodih, saj se tam drugega dela niti ne da opravljati. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno upoštevalo, da je v opisu delovnega mesta policist SR - NDM (med drugim) navedeno: "izjemoma pomoč pri opravljanju mejne kontrole na zunanji meji EU zaradi nepredvidljivih varnostnih okoliščin", vendar pa tožnik del mejne kontrole ni opravljal le izjemoma, ampak jih je v celotnem vtoževanem obdobju opravljal stalno in samostojno. Zato je neutemeljeno tudi pritožbeno zatrjevanje, da je lahko v pogodbi o zaposlitvi določeno tudi opravljanje drugega potrebnega dela po odredbi nadrejenega, to je dela, ki spada v opis nalog nekega drugega delovnega mesta. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi bilo tožniku delo, ki je enako delu višjih policistov, odrejeno le po potrebi. Takšno delo je opravljal ves čas v vtoževanem obdobju, zato je pravilen zaključek, da je v celotnem vtoževanem obdobju opravljal delo delovnega mesta višji policist. Pogoj za plačilo za dejansko opravljeno delo pa ni, da bi moral tožnik opravljati prav vse naloge tega višje vrednotenega delovnega mesta.

13. Sodišče prve stopnje je v I. točki izreka izpodbijane sodbe res napačno navedlo, da je toženka dolžna tožniku obračunati razliko v plači od 15. 9. 2019 (do 31. 12. 2018), namesto pravilno od 15. 9. 2018 (do 31. 12. 2018), kar pa predstavlja očitno pisno pomoto, ki jo bo moralo sodišče prve stopnje odpraviti z izdajo popravnega sklepa (skladno z določili 328. člena ZPP). V obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje pravilno presojalo vtoževano obdobje (od 15. 9. 2018 dalje), kar priznava tudi pritožba. Navedena očitna pisna pomota tako ne predstavlja v pritožbi uveljavljane kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Neutemeljena je tudi pritožba zoper odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti od mesečnih neto zneskov razlik v plači, ki jih je sodišče prve stopnje pravilno dosodilo od vsakega 6. dne v mesecu za razliko v plači preteklega meseca. Toženka je namreč v celotnem vtoževanem obdobju tožniku plačo izplačevala 5. dne v mesecu (nekajkrat celo že prej – 3. oziroma 4. dne v mesecu), kar izhaja iz tožnikovih plačilnih list za to obdobje in kar je skladno s sklepom Komisije Vlade RS za administrativne zadeve in imenovanja, ki določa plačilne dni za plače zaposlenih v državnih organih in javnih zavodih. Zato je toženka od naslednjega dne (6. dne v mesecu) v zamudi in od takrat dalje dolguje zakonske zamudne obresti (378. člen Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). S strani toženke določen dan za izplačilo plač – 5. dan v mesecu je za tožnika tudi ugodneje določen kot v pogodbi o zaposlitvi, ki določa, da je toženka dolžna tožniku plačo izplačati najkasneje 15. dne v mesecu (prim. 32. člen Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Zato toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da je prišla v zamudo šele 16. dne v mesecu.

15. Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijano sodbo pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku, je posledično tudi pravilno odločilo o stroških postopka in pravilno izdalo izpodbijani dopolnilni sklep, s katerim je odločilo, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), in sicer priglašeno in plačano sodno takso v višini 120,00 EUR. Taksna obveznost za postopek v individualnih delovnih sporih zaradi plačila denarnih terjatev iz delovnega razmerja pred sodiščem prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.) nastane takrat, ko je sodna odločba vročena stranki. Zato je sodišče prve stopnje na podlagi določil 325. člena, četrtega odstavka 326. člena in 332. člena ZPP o priglašeni sodni taksi kot strošku postopka, ker je ta strošek nastal naknadno, odločilo z izpodbijanim sklepom.

16. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in dopolnilni sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

17. Ker toženka s pritožbama ni uspela, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP).

18. Ker odgovor na pritožbo ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve in ga zato ni mogoče šteti za strošek, ki je bil potreben za ta spor, krije tudi tožnik sam svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 V skladu z 28. členom ZNDM-2 sme policist, ki opravlja mejno kontrolo, zahtevati predložitev dokumentov, potrebnih za prestop državne meje za osebe in predmete; vnesti v dokumente ustrezne podatke; opraviti kontrolo potnikov, prevoznega sredstva in stvari; zadržati osebo za nujno potreben čas, vendar največ 48 ur.