Jedro

Za materialnopravni sklep, da je (ali ni) do prehoda premoženja prišlo, je potrebno ugotoviti, ali je poseg bil izvršen tudi na tožničinem zemljišču. Vprašanje meje je pomembno, saj bi se tako ugotovilo, kje je bil izvršen posek, ali tudi na zemljišču, last tožnice. Ker tega prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, ni mogoča presoja, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice in toženki naložilo, da plača tožnici 86.310,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vložitve tožbe, to je od 22.6.2000 dalje do plačila in ji povrne 67.900,00 SIT pravdnih stroškov, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izdaje sodbe dalje, vse pa v 15 dneh. Zoper sodbo se je tožena stranka pritožila. Uveljavlja razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo na podlagi izračunov inšpekcijskega pregleda, obračuna GG IM na podlagi zapisa revirnega gozdarja in se ob tem ni menilo za ugovor toženke, da sečnje ni naročila. Sicer pa prikrajšanja ni mogoče ugotoviti, dokler se ne ugotovi potek meje, ki ga lahko pokaže izvedenec geodetske stroke. Spor ima res značaj spora majhne vrednosti, toda zahtevek mora temeljiti na materialnem pravu, sicer bi se na tak način izterjale tudi neobstoječe obveznosti. Nujna bi bila zato pritegnitev izvedenca geodetske stroke, ki bi v naravi pokazal potek meje in tedaj bodo štori na tožničinem zemljišču izkazovali eventuelni obstoj zahtevka. Toženka je sicer podala ustno soglasje za posek, ki ga ni naročila. Izvajalec poseka topolov bi moral skrbeti, da se posek opravi tako, da ne pride do prikrajšanja ene ali druge stranke. Pritožba je utemeljena. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje odločilo v sporu majhne vrednosti. Tožbeni zahtevek se nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 200.000,00 SIT (1. odst. 443. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP), zato se sme sodba izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Na to je bila pritožnica v pravnem pouku izpodbijane sodbe opozorjena, in ta razloga uveljavlja v pritožbi. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je toženka neupravičeno obogatena, vprašanje meje pa v tem sporu ni pomembno, ugotovitev, kje poteka meja, ni pravno pomembno dejstvo. Pritožba tudi po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno opozarja, da temu ni tako. Ugotovljeno je namreč, da je bila opravljena sečnja na toženkinih nepremičninah, ki mejijo na tožničine. Tožnica je trdila, da je bil posek izvršen delno tudi na njenem zemljišču, za kar pa je plačilo prejela toženka. Toženka je trdila nasprotno, ugovarjala, da tožničina pravica ni nastala, ker je bil posek izvršen na njenem zemljišču, štori so še vidni, zato je predlagala dokaz z izvedencem geodetske stroke, ki bi pokazal mejo in s tem lego parcel v naravi. Vprašanje, ali je bil posek izvršen tudi na tožničinem zemljišču, je bilo med strankama sporno. Že prvostopenjsko sodišče je pravilno poudarilo, da ne gre za odškodninski zahtevek, zato so pritožbene trditve, ko pritožnica ponavlja, da sama tega ni zakrivila, za presojo utemeljenosti zahtevka neupoštevne. Zadošča objektivno dejstvo, da je ob odsotnosti pravne podlage, ki bi opravičevala zmanjšanje premoženja na strani tožeče stranke, prišlo do povečanja premoženja na drugi strani, to je na strani tožene stranke (210 in 214. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se za razmerja, nastala pred uveljavitvijo novega Obligacijskega zakonika - OZ, ki je stopil v veljavo 01.01.2002, še uporablja - 1060.čl. OZ). Zatrjuje se torej pridobitev brez veljavnega titulusa, brez privolitve prikajšanca v prikrajšanje in torej izvor te obligacije ni v odškodninski zavezi. Za materialnopravni sklep, da je (ali ni) do takega prehoda premoženja prišlo, pa je potrebno ugotoviti, ali je poseg bil izvršen tudi na tožničinem zemljišču. Vprašanje meje je pomembno, saj bi se tako ugotovilo, kje je bil izvršen posek, ali tudi na zemljišču, last tožnice. Ker tega prvostopenjsko sodišče ni ugotovilo, ni mogoča presoja, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno. Podan je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zato je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ob upoštevanju navedene materialnopravne podlage tudi navedeno pravnoodločilno dejstvo ugotoviti, da bo lahko materialno pravo pravilno uporabilo. Ker je sodba razveljavljena, je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo o stroških in tudi odločitev o pritožbenih stroških pridržalo za končno odločbo (3. odst. 165. čl. ZPP).