Jedro

Upoštevaje, da je tožnik vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma pa jih kljub temu je, da je šel na vlak, ki pelje v Italijo, ki je (bila) njegova ciljna država in cilj, dogovorjen s tihotapci, da po lastni izjavi iz prošnje, da ne misli počakati do konca postopka v Sloveniji, ker nima denarja, je presoja toženke, da obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil pred zaključkom postopka, pravilna.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi ugotovitev dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in v območju Centra za tujce v Postojni od 28. 9. 2022 od 14.10 ure do prenehanja razloga, vendar najdlje do 28. 12. 2022 do 14.10 ure, z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 22. 9. 2022 ob 14.14 ilegalno vstopil v Republiko Slovenijo peš čez zeleno mejo v bližini kraja Premogovce, Zelenjak iz smeri Republike Hrvaške, zato ga je obravnavala Policijska postaja Brežice (v nadaljevanju PP Brežice). Toženka je povzela tožnikovo izjavo, da je iz Indije v skupini sodržavljanov odletel avgusta 2022 proti Beogradu in nato organizirano, s pomočjo tihotapcev, preko Bosne in Hercegovine in Hrvaške, prišel v Slovenijo. Toženka je povzela, da je tožnik zapustil izvorno državo zaradi ekonomskih razlogov, s ciljno državo Italijo.

3. Iz obrazložitve izhaja, da tožnik ni počakal na podajo prošnje za mednarodno zaščito in je 26. 9. 2022 samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, s čimer je odstopil od namena podati prošnjo za mednarodno zaščito. Dne 26. 9. 2022 okoli 19.40 ure je bil obravnavan s strani Policijske postaje za izravnalne ukrepe Ljubljana, ker je bil prejet na vlaku v smeri Italije in ponovno podal namero za mednarodno zaščito. V prošnji za mednarodno zaščito, vloženi dne 28. 9. 2022 (v nadaljevanju prošnja), je tožnik kot razloge, zaradi katerih je zaprosil za mednarodno zaščito navedel, da v Indiji ni imel službe, da ima univerzitetno diplomo, službe pa ne more dobiti, da je v Indiji korupcija, da se je prijavil za službo v vojski, vendar neuspešno, da se je prijavil tudi za delo v restavracijah in hotelih, ampak tudi tam ni dobil službe, saj vsi zahtevajo denar od njega kot podkupnino.

4. Toženka je tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep. Povzela je, da je tožnik v Republiki Sloveniji dvakrat izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito, da je bil po prvi izraženi nameri s strani policistov seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar je potrdil tudi s podpisom na registracijskem listu. Sprejemne prostore azilnega doma je kljub temu, da mu je bilo pojasnjeno, da se v primeru, da sprejemne prostore azilnega doma zapusti pred vložitvijo prošnje šteje, da je svojo namero za vložitev prošnje umaknil in bo obravnavan po zakonu, ki ureja področje tujcev, sprejemne prostore zapustil. Po podani prvi nameri je zapustil sprejemne prostore azilnega doma in odšel s prijatelji na ogled mesta in na železniško postajo, da bi z vlakom odšli v kraj, ki se začne na G, da bi se tam srečal s prijatelji Indijci, ki so prišli iz Portugalske. Toženka je povzela, da tožnik v nobeni drugi državi ni podal ne namere niti vložil prošnje za podajo prošnje za mednarodno zaščito, bi pa po lastni izjavi v Republiki Sloveniji sam podal namero tudi, če ga ne bi prijela policija in bo ostal v Sloveniji, če tu pridobi status, sicer bo šel na Portugalsko, ker je tam lažje pridobiti dokumente.

5. Toženka je ocenila, da so podani razlogi za pridržanje, ker obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil, saj je predhodno že samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma in s svojim ravnanjem izkazal, da je očitno begosumen. S tem, ko je samovoljno zapustil sprejemne prostore azilnega doma, je svojo namero umaknil, potem jo ponovno izrazil, ko je bil drugič obravnavan s strani policijske patrulje, zato toženka utemeljeno sklepa, da je ponovno izrazil namero samo zato, da ne bi bil ponovno obravnavan po Zakonu o tujcih, pri čemer gre za očitno zlorabo instituta mednarodne zaščite, tožnikova ciljna država pa je Italija. Kot razlog za zapustitev izvorne države je navedel ekonomske razloge. Toženka poudari, da je tožnikova ciljna država Italija in tožnikovo izjavo, da v Sloveniji za zaščito sploh ne bi zaprosil, če ne bi bil prijet s strani policijske patrulje, prav tako pa izpostavi, da ni poskušal poiskati pomoči niti ni prošnje vložil takoj po prehodu meje. Toženka ocenjuje, da bi bilo malo verjetno, da svoje poti ne bi nadaljeval v smeri Italije, če ga policija ne bi prijela, glede na to, da je ciljna država Italija, razlog za odhod pa je ekonomske narave. Tožnik za mednarodno zaščito ni zaprosil ne v Srbiji, ne v Bosni in Hercegovini niti ne Hrvaškem. Po nezakonitem vstopu v Slovenijo pa ni sam poiskal policije, zato toženka ne verjame, da bo počakal v Sloveniji do odločitve o njegovi prošnji.

6. Toženka še navaja, da bo za tožnika razpisan osebni razgovor, na katerem bo imel možnost dodatno pojasniti zakaj zaproša za mednarodno zaščito in nato o njegovem primeru odločeno. Brez osebnega razgovora namreč ni mogoče vsebinska odločitev, saj izjeme v skladu z ZMZ v konkretnem primeru niso podane. Tožnikove izjave v prošnji za priznanje mednarodne zaščite so izrazito posplošene in pomanjkljive, zato jih mora pristojni organ, toženka na osebnem razgovoru razjasniti in podrobneje ugotoviti. Čeprav tožnik v postopku uveljavlja ekonomske razmere, ki načeloma ne zadostujejo za priznanje mednarodne zaščite, pa je treba ugotoviti, ali je njegova slaba ekonomska situacija morebiti namerno povzročena s strani določenih subjektov. Zato je po oceni toženke nujno treba izvesti osebni razgovor, saj bi le s pridobitvijo zadostnih podatkov, kar se lahko doseže zgolj s sodelovanjem prosilca, pristojni organ pridobil celostno sliko konkretnega primera in tudi lažje pripravil svojo odločitev.

7. Toženka meni, da je utemeljena verjetnost, da bo tožnik ozemlje Republike Slovenije samovoljno zapustil, preden bo z njim izveden osebni razgovor in ugotovljena dejstva, ki so pomembna za odločitev. Tožnik je enkrat že zapustil sprejemne prostore azilnega doma in se z vlakom namenil v Italijo, za mednarodno zaščito ni zaprosil nemudoma, njegova dejanja in izjave pa nakazujejo na to, da je nameraval oditi naprej v Italijo, ki je njegova ciljna država in v Sloveniji sploh ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija. Toženka je na podlagi navedenega ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Toženka se sklicuje še na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16 K proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie z dne 14. 9. 2017, v kateri je zavzelo stališče, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilca.

8. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma. Meni namreč, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrstni ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Toženka izpostavlja, da že iz ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da jih ne sme in da je njegova ciljna država Italija izhaja, da milejši ukrep ne bi zadoščal in zato tudi ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje centra za tujce.

_Povzetek tožnikovih navedb_

9. Tožnik izpodbija sklep iz vseh razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in navaja, da je ob podaji namere vložitve prošnje za mednarodno zaščito dne 22. 9. 2022 (v nadaljevanju namera 22-9-22) res povedal, da je njegova ciljna država Italija, vendar si je sedaj premislil in bi zelo rad ostal v Sloveniji do konca azilnega postopka. Želi bivati zopet v azilnem domu na Viču in nikakor ne v Centru za tujce Postojna. Poudarja, da sedaj, ko mu je bila natančno obrazložena veljavna zakonodaja Slovenije, nima več namena zapustiti Slovenijo. Navaja, da če bi mu bilo že 22. 9. 2022 na PP Brežice natančno obrazloženo v jeziku, ki bi ga dobro razumel, sam ne bi skušal sploh zapustiti Slovenije 26. 9. 2022 in z vlakom oditi v Italijo. Tožnik izpostavlja, da je bil na PP Brežice zaslišan s pomočjo prevajalca tolmača za hindi jezik in ne pandžabiabi jezik, ki ga govori in dobro razume.

10. Tožnik izpostavi, da je na razgovoru 28. 9. 2022 sicer dejal, da je razumel, da mora počakati v azilnem domu, da bo dobil kartico, vendar ni dobro razumel, kaj naj bi to pomenilo. Povedal je tudi, da sam nikoli ne bi zapustil azilnega doma, vendar so ga prepričali prijatelji iz tega doma, da gredo skupaj v mesto. Tudi vozovnice za vlak ni sam kupil, temveč so jo zanj kupili prijatelji, nato pa so se peljali z vlakom v Italijo. Niso pa se peljali z vlakom v Italijo, temveč v neko drugo mesto, ki se začne na G. Izpostavlja, da se je prvič zgodilo, da ga je prijela policija, da so ga zasliševali, da v nobeni drugi državi pred Slovenijo ni podal niti namere niti prošnje, zaradi česar ni bil seznanjen s tovrstnimi postopki, česar pa toženka ni raziskala ali upoštevala, temveč je izvedla zgolj površen ugotovitveni postopek.

11. Tožnik ni vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, dokler ne bo njegov postopek glede vložene namere zaključen, ne pozna slovenske zakonodaje in pravil, ki so mu bila ob vstopu v Slovenijo na PP Brežice zelo slabo obrazložene s strani tamkajšnje policije. Vsi ostali v skupini iz azilnega doma na Viču so namreč govorili, da ni nobenega problema, če se odpeljejo z vlakom v Italijo in vsi, tudi tožnik, je menil, da lahko prosto potuje znotraj schengenskega območja. Če bi se zavedal, da ga bo prijela policija na vlaku, vsekakor ne bi odšel odkrito s to veliko skupino na železniško postajo v center Ljubljane in na vlak, temveč bi skrivoma odšel sam po ilegalnih poteh skozi gozdove do meje z Italijo. To njegovo dejanje po mnenju tožnika ne utemeljuje njegove begosumnosti, ampak ravno nasprotno. Tožnik še navaja, da je po štirih dneh in ne skrivoma kupil vozovnice v centru Ljubljane in se odpeljal z vlakom proti Italiji, zato znatna nevarnost pobega ni podana. Vselej je verodostojno povedal, da je sicer razumel tolmača, ki mu je prevajal, vendar ni razumel, da ne sme legalno zapustiti Slovenije. Tožnik je prehajal državne meje na nedovoljen način od Srbije do Slovenije, pred tem legalno iz Indije bo Beograda, ker je hotel takoj po vstopu v Republiko Slovenijo podnevi in ne ponoči, zaprositi za mednarodno zaščito, vendar ga je že prej prijela policija. Tožnik ne bo pobegnil, saj tudi 26. 9. 2022 sploh ni imel namena pobegniti, ampak ni vedel, da ne sme Slovenije zapustiti do konca njegovega postopka o mednarodni zaščiti. Sedaj, ko to ve, pa je nima namena zapustiti.

12. Tožnik še navaja, da je ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce poseg do pravice do osebne svobode in ni v skladu z načelom sorazmernosti. Tožnik navaja, da se v Centru za tujce lahko giblje le po svoji sobi in hodniku do stranišča, pri čemer ga izven njegove sobe vseskozi nadzoruje policija, dostop do interneta ima omejen, prav tako do telefona in do gibanja na svežem zraku, odvzete so mu bile osebne stvari. Po veroizpovedi je hindu in zato večkrat v sporu z drugimi Indijci, ki so sikhi. Gre torej za poseg v pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave RSin omejitev gibanja iz 32. člena Ustave RS, zato je potrebno uporabiti sorazmernosti, ki ga je za omejitve osebne svobode prosilcev za azil postavilo Ustavno sodišče RS v zadevi Up 1116/09-22 z dne 3. 3. 2011 in tudi naslovno sodišče v odločbi I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014. 13. Toženka bi morala pri presoji sorazmernosti upoštevati tudi tožnikove osebne okoliščine, saj toženka prezre, da tožnik ni vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, kar je že bilo obrazloženo. Tožniku nastaja težko popravljiva škoda, saj mu dni, ko mu je odvzeta prostosti, ne bo mogel nihče povrniti, prav tako pa kršitev pravice do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave in 6. člena Listine o temeljnih pravicah, očitno predstavlja škodo že sama po sebi (tako naslovno sodišče I U 1289/2014 z dne 19. 8. 2014). Tožnik s sklicevanjem na prakso Evropskega pravica za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s 5. členom EKČP navaja, da je treba pri oceni ali gre za odvzem svobode upoštevati vrsto, trajanje ukrepa in ostale dejanske okoliščine o načinu izvajanja ukrepov v konkretnem primeru in da je razlika med ukrepom odvzema svobode in omejitvijo gibanja v intenziteti posega. Izpodbijani sklep je treba zato šteti kot ukrep, ki pomeni odvzem prostosti tožniku iz 6. člena Listine EU oziroma iz drugega odstavka 19. člena Ustave RS ali iz 5. člena točke F EKČP in ne za ukrep omejitve gibanja.

14. V tožnikovem primeru, bi po negotovem mnenju, sorazmeren ukrep bil odreditev obveznega zadrževanja na območju azilnega doma in povzema odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevah I Up 39/2015, I Up 15/2016, I Up 26/2016. Tožnik opozarja, da iz izpodbijanega sklepa ne izhaja tehtanje sorazmernosti izrečenega ukrepa. Sklicujoč na določilo člena 28/2 Uredbe EU št. 604/2013 opozarja na nepravilno uporabo standarda znatne begosumnosti.

15. Po tožnikovem mnenju se toženka ne more sklicevati na to, da dva varnostnika in receptor nista dovolj za varnost in na tak način nespoštovati zahtev EU. Toženka po njegovem mnenju ni preverila ali je ukrep pridržanja sorazmeren z namenom, razlog za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka ni podan, toženka pri ugotavljanju obstajanja nevarnosti pobega ni pravilno uporabila objektivnega kriterija nevarnosti pobega. Tožnik izpostavlja, da je prvič do sedaj in to zaradi očitnega nerazumevanja slovenske zakonodaje na področju mednarodne zaščite, samovoljno zapustil Slovenijo, zato je toženka napačno ugotovila, da v obravnavanem primeru obstoji utemeljena nevarnost, da bo tožnik spet pobegnil. Tožnik zato zahteva, da sodišče tožbi ugodi in sklep odpravi.

16. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da se do pravnomočne odločitve stanje uredi tako, da mora toženka takoj po prejemu sklepa prenehati izvajati ukrep pridržanja, navaja, da mu že nastaja težko popravljiva škoda. Tožnik se v Centru za tujce slabo počuti, kar vpliva na njegovo poslabšano psihično stanje. Če bi tožnik s predmetno tožbo uspel, pa mora toženka že na podlagi neposredne uporabe določil drugega pododstavka, člena 93 Recepcijske direktive nemudoma po prejemu sodne odločbe prenehati z izvajanjem ukrepa pridržanja tožnika v Center za tujce v Postojni.

17. Tožnik v vlogi še navaja, da na PP Brežice ni dobro razumel tolmača, ki je prevajal v hindi in ne pandžabi, ki ga govori in dobro razume tožnik. Hindi je drugačen jezik, ki ga tožnik razume, vendar slabše kot svoj materni jezik pandžabi, kot je razvidno iz registracijskega lista 22-9-22 in prošnje za mednarodno zaščito z dne 28. 9. 2022. Poudarja, da mu niso bile zagotovljene informacije o postopkih po ZMZ-1, o njegovih pravicah in dolžnostih ter možnih posledicah neupoštevanja obveznosti, saj mu s strani policistov ni bilo obrazloženo, da ne sme zapustiti Slovenije pred koncem azilnega postopka in zapustiti azilnega doma v Ljubljani, kot je to razvidno iz registracijskega lista 22-9-22. Tožnik ni razumel, kaj naj bi sploh pomenil stavek: "S svojim podpisom potrjujem, da sem v jeziku, ki ga razumem, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bom obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS". Tožnik navaja, da tega zadnjega dela ne more razumeti niti pravnik v Sloveniji, kaj šele tujec, ki je prvič prišel v Slovenijo in zaprosil za mednarodno zaščito. Po njegovem mnenju je nezakonit in zavajajoč del stavka: „... da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito...“, saj sklicujoč se na drugi odstavek 64. člena Zakona o nalogah in pooblastilih policije izhaja, da sme pridržanje trajati le nujno potreben čas, vendar največ 12 ur, pridržanje iz četrte alineje prejšnjega odstavka, pa največ 48 ur. Ukrep pridržanja na območju nadzorovanega dela azilnega doma je sicer manj prisilen od pridržanja v centru za tujce, samo drugačna verzija in še vedno pomeni odvzem prostosti.

18. Tožnik poudarja, da mu ob nastanitvi v azilnem domu na Viču dne 22. 9. 2022 vse do 26. 9. 2022, nobena uradna oseba ni zagotovila informacije o postopkih po ZMZ-1, o njegovih pravicah in dolžnostih ter možnih posledicah neupoštevanja obveznosti v njegovem materinem jeziku, ki je pandžabi ter mu tako v azilnem domu na Viču ni bilo obrazloženo, da ne sme zapustiti Slovenije pred koncem azilnega postopka. Navaja še, da je bil po prejetju s strani policije v stresu in šoku ter zelo utrujen od dolgega pešačenja. S tožnikom je bil opravljen osebni razgovor že 11. 10. 2022, zato podaja dokazni predlog v okviru podanih tožbenih navedb za izvedbo, da se ugotovi ali bodo še podani razlogi toženke za utemeljevanje kumulativnega pogoja omejitve osebne svobode. S tem bodo namreč izkazane konkretne okoliščine, ki bodo kazale na to, da ni nobene potrebe po omejitvi osebne svobode zaradi ugotavljanja še dodatnih določenih dejstev, katerih vsebina bo dokazno breme toženke. Tožnik zatrjuje, da se je po drugem prijetju s strani policije, ko je bil pravilno informiran o njegovih dolžnostih tujca, imel namenil vrniti nazaj v azilni dom.

_Povzetek navedb toženke_

19. Toženka je na naroku navedla, da vztraja pri izpodbijanem sklepu in izpostavila, da iz registracijskega lista 22-9-22 in uradnega zaznamka o izjavi tujca izhaja, da tožnik ni imel nobenih težav glede tolmačenja, da je navedeno, da tožnik govori in razume hindi, kar je potrdi tudi sam na prošnjo, ko je izjavil, da razume pandžabi, angleško in hindi.

**K I. točki izreka:**

20. Sodišče je v dokaznem postopku prebralo listine označene v sodnem spisu kot priloga A1 in A2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-4503/2022/8 (1222-02) in zaslišalo tožnika. Sodišče ni izvedlo vpogleda v internetne strani, navedene pod VII. vloge prejete 9. 10. 2022, kot je predlagal tožnik v dokaz razlike med pandžabi in hindi, ker to ni relevantno za konkretno zadevo.

Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

22. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

23. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84.a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I).

24. Neposredno odločilen razlog za odločitev toženke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja toženke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji zahtevek za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 25. Ni sporno, da je tožnik 22. 9. 2022 na PP Podlehnik izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju namera). Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-11 izpolnila registracijski list in tožnika po tolmaču v hindi seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec (v nadaljevanju opozorilo). Ni sporno, da je bil postopek (tudi opozorilo) prevajan v hindi.

26. Neutemeljene so po presoji sodišča tožbene navedbe, da tožnik ni vedel, da ne sme zapustiti azilnega doma, kot je mogoče povzeti, tudi zato, ker je bil postopek na PP Brežice prevajan v hindi, ki ga tožnik sicer razume, vendar slabše kot svoj materni jezik pandžabi. Po presoji sodišča je bistveno (le) ali je tožnik razumel jezik, v katerega se je prevajalo, in ne, ali se je prevajalo v materin jezik, saj take procesne garancije tožniku ne daje nobena pravna podlaga. To, da tožnik razume hindi, je sam navedel v prošnji (kjer navede, da je materin jezik pandžabi, da so drugi jeziki: angleški in hindi) in izrecno potrdi zaslišan na naroku, ko je izpovedal: “...da malo razume hindi, da ga razume zelo malo..“. Iz registracijskega lista 22-9-22 in uradnega zaznamka o izjavi tujca z dne 22. 9. 2022 (v nadaljevanju izjava 22-9-22) izhaja, da je tožnik potrdil, da hindi govori, in razume, da mu je bil uradni zaznamek prebran in, da se z vsebino uradnega zaznamka strinja. Da hindi razume, po presoji sodišča posredno izhaja tudi iz vsebine izjave 22-9-22 iz katere izhaja, da je tožnik opisal svojo pot tako, kot jo je povzel v kasnejšem postopku, torej je prevod njegove izjave očitno pravi, saj v kasnejšem postopku tožnik vsebine izjave 22-9-22 glede poti ne spreminja, ne navaja, da bi bila njegova pot drugačna od opisane v izjavi 22-9-22, torej je tolmača za hindi razumel, kar je sicer potrdil tudi s svojim podpisom na registracijskim listu 22-9-22. Da tolmača tožnik naj ne bi razumel, ko je prevajal v hindi le opozorilo (ostalo del postopka pa ja), tožnik niti ne trdi. Sodišče je torej prepričano, da tožnik razume hindi tako, da je razumel prevod upravnega postopka na PP Brežice, kar je tudi lastnoročno potrdil s podpisom na izjavi 22-9-22 in tudi, da je razumel prevod opozorila.

27. Po presoji sodišča ni utemeljen nadaljnji tožbeni ugovor, da tožnik ni razumel vsebine opozorila in s tem v zvezi izpostavljena po mnenju tožnika nejasnost in pravna zahtevnost oziroma pravna nejasnost stavka iz registracijskega lista 22-9-22: „S svojim podpisom potrjujem, da sem v jeziku, ki ga razumem, seznanjen s tem, da zapustitev sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito pomeni, da bom obravnavan po zakonu, ki ureja vstop, zapustitev in bivanje tujcev v RS.“ Opozorilo, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma na registracijskem listu 22-9-22, ki je bilo torej prevedeno v hindi, kar je tožnik razumel, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku, ne glede na to, iz katerega kulturnega okolja prihaja. Jasno je namreč zapisano, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti. Po presoji sodišča je utemeljeno pričakovanje, da bi v primeru nejasnosti tožnik moral z aktivnim ravnanjem v postopku te nejasnosti razrešiti.

28. Sodišče poudarja, da je za presojo begosumnosti v konkretnem primeru bistveno ali je tožnik vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma ali ne, ne pa poznavanje zakonov na splošno. Pravilna je presoja toženke, da je tožnik vedel, da sprejemnih prostorov azilnega doma ne sme zapustiti, kar izhaja ne le iz tožnikovega podpisa registracijskega lista 22-9-22, s katerim je to izrecno potrdil, ampak po presoji sodišča tudi drugih okoliščin, kot bo obrazloženo. Sodišče namreč ni spregledalo, da je namero 22-9-2022 tožnik napisal lastnoročno v angleškem jeziku, ki ga po lastni izjavi razume, in da je opozorilo na registracijskem listu 22-9-22, ki ga je podpisal tožnik, napisano tudi v angleškem jeziku. Da je tožnik vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, izhaja tudi iz drugih izvedenih dokazov, pri čemer sodišče tožnikovo izpoved ocenjuje v določenih delih kot neprepričljivo in je v nasprotju s tožnikovimi izjavami v upravnem postopku in mu zato sodišče v teh delih ne verjame. Nelogično je namreč, da bi tožnik, ki v tožbi navaja, da je mislil, da se lahko prosto giblje v schengenskem območju, šel na vlak, ki je peljal v Italijo in nato zaradi strahu, da ga ne bi prijela policija, kot pove sam, rekel sopotniku, da izstopita iz vlaka. Če je mislil, da se lahko prosto giblje po schengenskem območju, namreč ni logično, da bi se bal policije, pri čemer ne navede, da bi se policije bal zaradi česar drugega. Zato mu sodišče v tem delu ne verjame. Sodišče tožniku ne verjame niti, kot izpove sicer na naroku, da bo počakal do zaključka postopka v Sloveniji, upoštevajoč, da je v prošnji izjavil, da ne bo počakal v Sloveniji do konca postopka in to zato, ker nima denarja. Tožnik je bil nekonsistenten tudi v izjavi, kaj bo naredil, če v Sloveniji ne bo dobil azila. Zaslišan pove, da nima denarja in ne ve kam bo šel, v upravnem postopku pa, da bo živel v Sloveniji, če bo dobil status, če ne, pa gre naprej na Portugalsko, ker tam lažje dobi dokumente. Po presoji sodišča je ocena toženke, da obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil pred zaključkom postopka, pravilna, upoštevaje predvsem tudi, da je izpovedal, da je bil iz Indije namenjen v Italijo, ki jo je označil kot ciljno državo tudi v upravnem postopku, nato pa na isto vprašanje odgovoril, da ni vedel kam bo šel, ko je šel iz Indije, v prošnji pa je navedel ciljno državo Portugalsko. Tožnik je izjavil, da je bilo s tihotapci iz Srbije dogovorjeno, da jih spravijo v Italijo. Ni pa sporno, da je bil tožnik na vlaku, ki pelje v Italijo. Glede na vse navedeno je pravilna presoja toženke, da je tožnikova ciljna država Italija. Sodišče še pripominja, da nenazadnje dejstvo, da je 26. 9. 2022 tožnik ponovno zaprosil za mednarodno zaščito nakazuje, da se je tožnik zavedal, ne le da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti, ampak se je zavedal tudi posledic samovoljne zapustitve, torej tudi tega, da je zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, saj v nasprotnem primeru nova (druga) vložitev namere ne bi bila potrebna.

29. Upoštevaje obrazloženo, predvsem, da je tožnik vedel, da ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma pa jih kljub temu je, da je šel na vlak, ki pelje v Italijo, ki je (bila) njegova ciljna država in cilj, dogovorjen s tihotapci, da po lastni izjavi iz prošnje, da ne misli počakati do konca postopka v Sloveniji, ker nima denarja, je presoja toženke, da obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil pred zaključkom postopka, pravilna. Dokazna ocena toženke glede tožnikove begosumnosti je po oceni sodišča vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene2 in s tožbenimi navedbami ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. 30. Po presoji sodišča niso utemeljene na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe3, da je toženka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma (povzetek je razviden iz 7. in 8. točke obrazložitve te sodbe), tožnik pa ob tem ne navaja konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bi bilo tudi z njim mogoče doseči cilj — ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren.

31. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, zavrnilo.

**K II. točki izreka:** Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

32. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

33. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

34. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.

35. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

36. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 2 Določa jo 10. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, ki se glasi: „O tem, katera dejstva je šteti za dokazana, presodi uradna oseba, pooblaščena za vodenje postopka oziroma odločanje v upravni zadevi po svojem prepričanju, na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka.“ 3 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.