Jedro

Od poteka izpolnitvenega roka je odvisen odgovor na vprašanje, kdaj zavarovalnica pride v dolžniško zamudo, katere posledica je tek zamudnih obresti. Uporaba 3. odstavka 943. člena OZ glede na to, da je tožena stranka obstoj in višino svoje obveznosti ugotovila, saj je dala poravnalno ponudbo, ne pride v poštev. Zgolj dejstvo, da se tožeča stranka ni strinjala z ugotovljeno višino škode, ne pomeni, da obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice ni bil ugotovljen.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 2 spremeni tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še zakonske zamudne obresti od glavnice 7.054,04 EUR za čas od 14.7.2005 do 9.2.2008, v roku 15 dni.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 342,04 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude s plačilom z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 7.054,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.2.2008 dalje do plačila (točka 1 izreka). V presežku, in sicer za zakonite zamudne obresti od glavnice 7.054,04 EUR za čas od 14.7.2005 do 9.2.2008, pa je zahtevek zavrnilo (točka 2 izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 1.503,47 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.

(2.) Zoper zavrnilni del sodbe (točka 2 izreka) vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožeči stranki prizna zakonite zamudne obresti od 14.7.2005 dalje. Priglaša pritožbene stroške. V bistvenem navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri odločitvi glede teka zakonskih zamudnih obresti uporabiti 2. odst. 943. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki zavarovalnici nalaga, da izplačilo opravi, ko ugotovi obstoj obveznosti in njenega zneska. Tožena stranka je zavarovalni primer rešila, ko je ugotovila obstoj obveznosti in njeno višino in to vnesla v zaključni sporazum z dne 24.5.2005, ki ga je poslala tožeči stranki. Najkasneje 24.5.2005 je tako ugotovila obstoj in znesek obveznosti. 3. odstavek 943. člena OZ, ki ga je uporabilo sodišče, se nanaša na primer, ko zavarovalnica še ugotavlja obstoj obveznosti ali njene višine. Ko to enkrat ugotovi, upravičencu ni potrebno ničesar več zahtevati. Tožena stranka je v zamudi najkasneje od 24.5.2005 dalje. Ker je tožeča stranka zamudne obresti zahtevala šele od 14.7.2005 dalje, torej je zahtevala manj kot ji pripada, je potrebno njenemu zahtevku v celoti ugoditi tudi v obrestnem delu.

(3.) Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje postala pravnomočna v točkah 1 in 3, saj tožena stranka pritožbe ni vložila, tožeča stranka pa izrecno izpodbija odločitev zgolj v točki 2. (6.) Pritožbeni očitek, da bi sodišče pri presoji utemeljenosti obrestnega dela zahtevka moralo uporabiti 2. odst. 943. člena OZ, je utemeljen.

(7.) Izpolnitveni rok, v katerem mora zavarovalnica izpolniti svojo obveznost, namreč določata 1. in 2. odstavek 943. člena OZ. Od poteka izpolnitvenega roka pa je odvisen tudi odgovor na vprašanje, kdaj zavarovalnica pride v dolžniško zamudo (299. člen OZ), katere posledica je tek zamudnih obresti (378. člen OZ). Tako je v 1. odstavku 943. člena OZ določeno, da mora zavarovalnica, če nastane zavarovalni primer, izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot 14 dni, šteto od dneva, ko je obvestilo, da je zavarovalni primer nastal, dobila. V 2. odstavku pa je določeno, da začne ta rok v primeru, če je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, teči od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti.

(8.) Iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje in predloženih listin (predvsem priloge B4) izhaja, da je tožena stranka za ugotovitev obstoja obveznosti in njene višine potrebovala več kot 14 dni od dneva, ko je dobila obvestilo tožeče stranke o škodnem dogodku, saj je tožeča stranka šele 21. 4. 2005 toženi stranki v celoti dostavila vso dokumentacijo, ki jo je slednja v zvezi s tem potrebovala. Da je bilo nato obveznost in njeno višino možno ugotoviti, izkazuje poravnalna ponudba, ki jo je 24.5.2005 tožena stranka poslala tožeči stranki. Kot pravilno opozarja pritožba, je najkasneje takrat vedela za obstoj in znesek svoje obveznosti. 14-dnevni rok za izplačilo zavarovalnine se je torej iztekel 7.6.2005. S tem dnem je prišla tudi v zamudo. Ker pa je tožeča stranka zakonske zamudne obresti zahtevala šele od 14.7.2005 dalje, je posledično njen zahtevek v tem delu v celoti utemeljen in bi mu moralo sodišče prve stopnje ugoditi. Uporaba 3. odstavka 943. člena OZ glede na ugotovljena dejstva, ki se nanašajo na to, kdaj je tožena stranka ugotovila obstoj in znesek svoje obveznosti, tudi po mnenju pritožbenega sodišča ne pride v poštev. Zgolj dejstvo, da se tožeča stranka ni strinjala z ugotovljeno višino škode, namreč ne pomeni, da obstoj in znesek obveznosti zavarovalnice ni bil ugotovljen.

(9.) Pritožbi je bilo glede na navedeno potrebno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v točki 2 spremeniti tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki še preostale zahtevane zakonske zamudne obresti, kot izhaja iz izreka te sodbe. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi pooblastila iz 358. člena ZPP.

(10.) Ker je tožeča stranka s pritožbo uspela, je na podlagi 165. v zvezi s 154. členom ZPP upravičena do povračila pritožbenih stroškov. Tožeči stranki je pritožbeno sodišče priznalo stroške, upoštevajoč pri tem zgolj višino spornega dela obresti in sicer za sestavo pritožbe 375 točk, materialne stroške v višini 2 %, 20 % DDV ter plačano takso za pritožbo v višini 131,36 EUR, skupaj 342,04 EUR. Te stroške je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje. V primeru, da bi zamudila s plačilom, pa bo dolgovala tudi zakonske zamudne obresti, ki v tem primeru tečejo od poteka 15-dnevnega roka dalje do plačila.