Jedro

Kot državljan države članice EU tožnik ne more biti stranka v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, enako kot tudi ne državljani Republike Slovenije, saj je tudi Republika Slovenija, enako kot tožnikova izvorna država Češka republika, prav tako država članica EU, državljani obeh omenjenih držav pa imajo poleg svojega nacionalnega državljanstva istočasno tudi državljanstvo EU.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) v povezavi s 30. členom Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 11/11 in nadaljnji) ter 8. točko in 12. točko 3. člena ZMZ zavrgla vlogo tožnika - namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji, ki jo je dne 15. 10. 2014 vložil tožnik, sicer državljan Evropske unije in Češke republike, rojen ... 5. 1973 v kraju ..., in jo je podal preko Zavoda za prestajanje kazni zapora Ljubljana.

V obrazložitvi tožena stranka ugotavlja na podlagi tožnikovih jasnih navedb v njegovi lastnoročni izjavi, da želi zaprositi za mednarodno zaščito zaradi zahtevane izročitve tožnika Republiki Češki, saj meni, da bi bilo z njegovo izročitvijo Republiki Češki ogroženo njegovo svobodno življenje in sicer zaradi njegove poslovne in politične usmerjenosti, češ da naj bi pri tem obstajala resna možnost njegovega maltretiranja, ogrožanja svobodnega življenja, kot tudi izvajanja sodnega nasilja nad njim. Nadalje v obrazložitvi tožena stranka ugotavlja, da se je za ta postopek odločil šele po tem, ko je bil dne 29. 6. 2014 aretiran na podlagi Evropskega pripornega naloga, izdanega s strani pravosodnih organov Republike Češke dne 27. 6. 2014, ki naj bi bil po tožnikovem mnenju neutemeljen. Nadalje še navaja, da iz tožnikove lastnoročne izjave izhaja, da naj bi bila njegova matična država Gana, kjer naj bi imel tudi stalno bivališče ter diplomatski potni list, ter da je v izjavi še dodal, da naj za zahtevano izročitev ne bi bilo relevantnih dokumentov in da naj bi to bilo razvidno tudi iz sodnih dokumentov slovenskega sodišča. Tožnik naj bi se iz tega razloga tudi ne strinjal z izročitvijo.

Tožena stranka nadalje v obrazložitvi še ugotavlja, da iz dokumentacije v spisu ter iz podatkov uradnih evidenc tožene stranke izhaja, da se tožnik nahaja v priporu v Zavodu za prestajanje kazni zapora Ljubljana zaradi predaje Republiki Češki, njegova istovetnost pa je bila ugotovljena na podlagi potnega lista Češke republike št. ... in osebne izkaznice Republike Češke št. ...

V nadaljevanju povzema določila 1. odstavka 129. člena ZUP, ki se v postopku mednarodne zaščite subsidiarno uporablja v skladu s 30. členom ZMZ. Iz citiranih določil 1. odstavka 129. člena ZUP med drugim izhaja, da mora organ po prejemu zahteve za začetek upravnega postopka le-to najprej preizkusiti in med drugim vlogo s sklepom organ zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi, oziroma, če po zakonu ne more biti stranka (2. točka). ZMZ v 8. točki 3. člena določa, da je vlagatelj namere za mednarodno zaščito državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji in je pred uradnimi organi prvič izrazil namero podati prošnjo za mednarodno zaščito. V 12. točki 3. člena ZMZ je določeno, da je tretja država tista, ki ni članica Evropske unije. Ob ugotovitvi na podlagi tožnikovih podatkov v njegovih osebnih dokumentih, da je tožnik državljan Češke republike in ker je Republika Češka država članica Evropske unije tožena stranka zaključuje, da v skladu s citiranimi določbami ZMZ tožnik ne more biti stranka v postopku mednarodne zaščite, zato njegove prošnje ne bo vsebinsko obravnavala in je njegov zahtevek zavrgla na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP v povezavi s 30. členom ZMZ.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbeni ugovor nepravilne uporabe materialnega prava in navaja, da ima poleg državljanstva Češke republike tudi državljanstvo Gane in diplomatski potni list navedene države, v kateri naj bi bila tudi stalno prebivališče, kar naj bi tožena stranka lahko preverila. Po drugi stranki pa naj bi mu sodišče v Češki republiki tako kršilo določbe Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP), da naj bi mu preostala kot edino pravno sredstvo prošnja za zaščito v Republiki Sloveniji. Tožnik meni, da bi bil v primeru, če bi bil izročen Češki republiki, izpostavljen maščevalnemu, nepravičnemu in nečloveškemu ravnanju sodnih in represivnih organov, „saj je že Vrhovno sodišče R Češke ugotovilo nezakonitost njegove prvotne obsodbe“. Tožnik meni, da njegove prošnje tožena stranka ne bi smela zavreči, pač pa bi jo morala obravnavati po vsebini. Ker tega ni storila, tožnik predlaga sodišču, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka je po pozivu sodišča v skladu z določili 38. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji) predložila predmetni upravni spis in vložila odgovor na tožbo, v katerem prereka tožbene navedbe, pri čemer se sklicuje na obrazložitev izpodbijanega sklepa in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru je predmet spora uvodoma navedeni izpodbijani sklep tožene stranke o zavrženju zahtevka za priznanje mednarodne zaščite tožnika, ki ima državljanstvo Češke republike in s tem hkrati tudi državljanstvo Evropske unije, kar med strankama ni sporno. Sporno pa med strankama ostaja vprašanje glede pravilne uporabe prava v konkretnem primeru, in sicer določil 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP v povezavi s 30. členom ZMZ in 8. ter 12. točko 3. člena ZMZ, na katere se je po presoji sodišča pravilno oprla tožena stranka pri svoji odločitvi.

Po določbi 8. točke 3. člena ZMZ, v katerem so vsebovane temeljne opredelitve pojmov, ki se uporabljajo v tem zakonu, je „vlagatelj namere za podajo prošnje za mednarodno zaščito“ državljan tretje države ali oseba brez državljanstva, ki je v Republiki Sloveniji pred uradnimi organi prvič izrazil namen podati prošnjo za mednarodno zaščito. Definicija pojma „tretja država“ pa je vsebovana v 12. točki istega člena ZMZ, po kateri se za tretjo državo šteje država, ki ni članica Evropske unije.

Med strankama ni sporno, da je tožnik državljan Češke republike, kar je izkazano z osebnimi identifikacijskimi dokumenti, in sicer s fotokopijo njegove osebne izkaznice, ki jo je izdala Češka republika in ki se nahaja tudi med listinami predloženega upravnega spisa (št. ..., z veljavnostjo do 22. 9. 2018), kar obenem implicitno pomeni, da ima torej, ker je Češka republika država članica Evropske unije, hkrati tudi državljanstvo Evropske unije. Zato je tudi po presoji sodišča pravilna odločitev tožene stranke, ki je na podlagi 2. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ki se v skladu s 30. členom ZMZ uporablja subsidiarno, zavrgla tožnikovo zahtevo – namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito. Kot državljan države članice Evropske unije (v nadaljevanju: EU) namreč tožnik ne more biti stranka v postopku za pridobitev mednarodne zaščite, enako kot tudi ne državljani Republike Slovenije, saj je tudi Republika Slovenija, enako kot tožnikova izvorna država Češka republika, prav tako država članica EU, državljani obeh omenjenih držav pa imajo poleg svojega nacionalnega državljanstva istočasno tudi državljanstvo EU. Enako stališče, ki se je izoblikovalo in ustalilo v sodni praksi upravnega sodišča, je v primerljivih zadevah že večkrat zavzelo tudi že Vrhovno sodišče, med drugim v zadevah št. I Up 281/2009 in I Up 183/2014. Na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati niti zatrjevano tožnikovo dodatno državljanstvo Gane, ki ni prav z ničemer izkazano, saj tožnik za to svojo trditev ni predlagal in tudi ne ponudil, niti v tožbi, prav nobenega dokaza.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1.