Jedro

V konkretnem primeru je bila drugotožena stranka (le) investitor in naročnik gradnje, ki je storitve gradnje prenesla na druge izvajalce (prvotoženo stranko in druge izvajalce), zato v razmerju do tožnika ni mogla predstavljati delodajalca. Zato delovno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine zoper drugotoženo stranko kot investitorja oziroma naročnika.

Tožnik je pripravljal teren za polaganje kulir plošč tako, da je ravnal površino z grabljami, pri čemer je hodil vzvratno, kar je bilo glede na naravo dela tudi edini možen način izvedbe. Tožnik je vedel, da so se na gradbišču jaški vsakodnevno odkrivali in prekrivali, in so bili torej jaški včasih odkriti, včasih pa pokriti. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, ker naj od njega ne bi bilo mogoče pričakovati, da se bo za vsak korak obrnil nazaj in preverjal, ali je določen jašek pokrit ali ne. Tožnik je delno prispeval k nastanku nezgode, saj bi ob zavedanju, da so na gradbišču jaški včasih odkriti, moral ravnati previdneje in se pri vzvratni hoji vsake toliko časa prepričati, ali stopa proti odprtemu ali zaprtemu jašku. Pritožbeno sodišče tožnikov soprispevek k nastanku nezgode zato ocenjuje na 10 %.

Izrek

I. Pritožbi drugotožene stranke se ugodi, izpodbijani del sodbe se delno razveljavi v prvem odstavku I. točke ter v II. in III. točki izreka sodbe v delih, ki se nanašajo na drugotoženo stranko, in se zadeva v tem obsegu odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Krškem v novo sojenje.

II. Pritožbi prvotožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe delno spremeni - v prvem odstavku I. točke izreka tako, da se znesek odškodnine, ki ga je prvotožena stranka dolžna plačati tožeči stranki, zniža na znesek 17.100,00 EUR, v presežku (do zneska 20.059,40 EUR s pp) pa se tožbeni zahtevek zoper prvotoženo stranko zavrne; - v II. točki izreka tako, da je prvotožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 598,92 EUR v 15 dneh od vročitve te sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

III. V preostalem se pritožba prvotožene stranke zavrne in se potrdi nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

V. Odločitev o stroških pritožbenega postopka drugotožene stranke se pridrži za končno odločbo v postopku pred Okrožnim sodiščem v Krškem.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sta toženi stranki v roku 15 dni dolžni tožniku nerazdelno plačati znesek 20.059,40 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2013 dalje do plačila, kar je tožnik zahteval več ali drugače, pa je zavrnilo (I. točka izreka). Toženima strankama je naložilo, da sta v roku 15 dni dolžni tožniku plačati stroške tega spora v znesku 394,31 EUR, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi (od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila) (II. točka izreka), in plačati sodno takso v višini 494,00 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe v prvem odstavku I. točke izreka in odločitev o stroških postopka v II. in III. točki izreka vlagata pritožbi obe toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijani del sodbe spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Prvotožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje tožnikovo izpoved zmotno označilo za verodostojno, predvsem glede tega, kakšno delo so mu odredili. Tožniku je bilo izrecno naročeno, kakšna dela na gradbišču lahko opravlja, prvotožena stranka mu je dala jasna navodila, da lahko opravlja lažja tesarska dela v okviru svojega delovnega mesta, npr. montaža, demontaža opaža. Teh navodil pa tožnik očitno samovoljno ni upošteval, ravnal je zavestno malomarno in v nasprotju z navodili, zato je za nastalo poškodbo kriv sam. Naloge, ki so bile tožniku dodeljene, niso bile povezane z jaškom, v katerega je padel tožnik. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da so v jašek vstopali delavci prvotožene stranke, saj so priče izpovedale drugače. Zmoten je tudi zaključek, da ni pomembno, kdo je odstranil plohe z jaška. Prvotožena stranka za nastalo škodo ne odgovarja ne krivdno in ne objektivno. Poskrbela je za varnost delovnega okolja in izvedla vse predpisane ukrepe, tožnik je tudi opravil usposabljanje in preizkus znanja iz varstva in zdravja pri delu. Priča A.A. je izpovedal, da bi za zaščito jaška moral poskrbeti tisti, ki je zaščito odstranil. Nezavarovan jašek sicer ni nevarna stvar, tožnik pa je na področje gradbišča, kjer se je nahajal jašek, odšel samovoljno, hodil vzvratno in zanemaril skrb za lastno varnost. Sodišče je ugotovilo, da je tožnik vedel, da so jaški na gradbišču včasih odkriti, a je nelogično zaključilo, da je od tožnika nemogoče pričakovati, da se bo za vsak korak obrnil in preverjal, ali je jašek pokrit. Tožnik je ravnal malomarno, zato je zmoten zaključek, da ni prispeval k nastanku škodnega primera. Sodišče je tudi prisodilo previsoko odškodnino (po vseh postavkah), saj je ta v neskladju s sodno prakso in medicinsko dokumentacijo.

4. Drugotožena stranka navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 2. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj bi moralo upoštevati njen ugovor stvarne pristojnosti. Zmotno je stališče prvostopenjskega sodišča, da gre za atrakcijo pristojnosti, saj ne gre za materialno sosporništvo. Med tožnikom in drugotoženo stranko ni obstajalo delovno razmerje, zato je lahko pristojno le sodišče splošne pristojnosti. Drugotožena stranka tožniku kot investitor ni odškodninsko odgovorna, saj tožnik do nje ni bil niti v položaju tretje osebe. Tožnik niti ni zatrjeval oziroma dokazal temelja odškodninske odgovornosti drugotožene stranke in drugih elementov odškodninske odgovornosti, o čemer tudi izpodbijana sodba nima razlogov. Za varnost in zdravje pri delu so bili dolžni poskrbeti izvajalci in delodajalci. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo določbe Zakona o varnosti in zdravju pri delu in na podlagi le-tega (predvsem 39. člena tega zakona) utemeljilo odgovornost drugotožene stranke, saj ta člen velja le za delodajalce in ne za investitorje. Skladno z Uredbo o zagotavljanju varnosti in zdravja pri delu na začasnih in premičnih gradbiščih, na katero se sklicuje prvostopenjsko sodišče, mora investitor določiti koordinatorja, katerega navodila morajo spoštovati izvajalci in delodajalci. To obveznost je drugotožena stranka izpolnila, ker je za koordinatorja določila B. A.A. s. p., ki je svoje delo opravljal skrbno in pravilno. Za ustrezno zaščito jaškov je bila dolžna poskrbeti prvotožena stranka kot izvajalec. Odgovornost investitorja je urejena v 187. členu Obligacijskega zakonika, ki ga sodišče prve stopnje ni uporabilo, hkrati pa je zanemarilo tudi sodno prakso glede odgovornosti investitorjev in se do tega v sodbi ni opredelilo. Drugotožena stranka je s sklenitvijo gradbene pogodbe z izvajalcem le-temu izročila posest celotnega gradbišča, na katerem sama ni imela več pristojnosti, zato ne more biti odgovorna za škodo, ki jo je tožnik utrpel v zvezi z delom. Sodišče se ni opredelilo do tega, da bi drugotožena stranka kot investitor lahko odgovarjala le nasproti tretjim osebam. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov glede tega, kdaj je potrebno uporabiti pravila o krivdni odgovornosti, prav tako pa tudi ne glede soprispevka tožnika, ki je ravnal zelo malomarno. Sodišče prve stopnje bi moralo postaviti sodnega izvedenca iz varstva pri delu, drugotožena stranka pa se ne strinja z obrazložitvijo zavrnitve tega dokaznega predloga. Sodišče prve stopnje je tudi priznalo previsoko odškodnino, ki ni skladna s sodno prakso, in napačno razlogovalo, da je vsa škoda posledica poškodbe v obravnavanem škodnem dogodku, saj je iz odločbe ZPIZ in izvedenskega mnenja je razvidno, da je invalidnost pri tožniku v 25 % posledica bolezni in v 75 % posledica poškodbe pri delu, kar bi sodišče moralo upoštevati pri odmeri odškodnine. Priglaša stroške pritožbe.

5. Tožnik je podal odgovor na obe pritožbi, v katerem je prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi zavrne. Priglaša stroške obeh odgovorov na pritožbo.

6. Drugotožena stranka je na tožnikov odgovor podala še dodaten odgovor in priglasila stroške postopka.

7. Pritožba drugotožene stranke je utemeljena, pritožba prvotožene stranke pa je delno utemeljena.

8. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti.

K pritožbi drugotožene stranke

9. Sodišče prve stopnje pa je v zvezi z odločanjem o zahtevku zoper drugotoženo stranko storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj za odločanje o tožbenem zahtevku tožnika zoper drugotoženo stranko ni stvarno pristojno delovno sodišče, ampak sodišče splošne pristojnosti. V zvezi s tem so utemeljene pritožbene navedbe drugotožene stranke, ki je ves čas postopka na prvi stopnji ugovarjala stvarni pristojnosti delovnega sodišča. Skladno s 5. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in spremembe; ZDSS-1) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki, pri čemer je v drugem odstavku istega člena posebej izpostavljeno, da je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona, kot sospornik tožena zavarovalnica. V konkretnem primeru je bila drugotožena stranka (le) investitor in naročnik gradnje, ki je storitve gradnje prenesla na druge izvajalce (prvotoženo stranko in druge izvajalce), zato v razmerju do tožnika ni mogla predstavljati delodajalca. V primeru, da bi bila drugotožena stranka hkrati tudi glavni izvajalec, tožnik pa bi bil delavec podizvajalca, bi drugotoženo stranko lahko šteli za tožnikovega delodajalca, saj bi se v tem primeru dejavnost prvotožene stranke izvajala gospodarskem interesu drugotožene stranke1. 10. Glede na navedeno delovno sodišče ni bilo stvarno pristojno za odločanje o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine zoper drugotoženo stranko kot investitorja oziroma naročnika. Skladno z 19. členom ZPP mora vsako sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti na svojo stvarno pristojnost. Sodišče prve stopnje te določbe ZPP ni upoštevalo niti na izrecni ugovor drugotožene stranke, zato je potrebno odločitev v prvem odstavku I. točke ter v II. in III. točki izreka, ki se nanaša na drugotoženo stranko (na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP) razveljaviti in zadevo v tem obsegu odstopiti stvarno in krajevno pristojnemu sodišču prve stopnje (Okrožnemu sodišču v Krškem) v nov postopek oziroma novo sojenje. Zaradi razveljavitve izpodbijanega dela sodbe v delu, ki se nanaša na drugotoženo stranko, sodišče ni presojalo preostalih pritožbenih navedb drugotožene stranke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi prvotožene stranke

11. V tem individualnem delovnem sporu tožnik zahteva plačilo odškodnine za škodo, ki jo je dne 24. 5. 2012 utrpel na delovnem mestu, ko se je v okviru polaganja kulir plošč gibal vzvratno, stopil v odprtino jaška in padel vanj.

12. Pravna podlaga za odločanje je podana v 184. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), ki določa, da mora delodajalec v primeru, če je delavcu pri delu ali v zvezi z delom povzročena škoda, delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava, to je po določbah Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji). V 131. členu OZ je določeno, da je dolžan povzročitelj škode škodo povrniti, razen če dokaže, da je nastala brez njegove krivde (prvi odstavek), za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, pa se odgovarja ne glede na krivdo (drugi odstavek).

13. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je podana tako krivdna kot objektivna odškodninska odgovornost toženih strank. Objektivna zato, ker je delo na gradbišču, na katerem se nahajajo nezavarovani jaški, delo, pri katerem obstaja večja nevarnost za nastanek škode od običajne, krivdno pa zato, ker dela na gradbišču ni bilo organizirano tako, da bi bilo varno za vse delavce in ker toženi stranki nista upoštevali vseh predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu ter nista ustrezno zavarovali jaškov. Tožniku je prisodilo 20.000,00 EUR odškodnine (3.500,00 EUR iz naslova pretrpljenega strahu, 6.500,00 EUR iz naslova pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ter 10.000,00 EUR iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti), višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

14. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, a zmotno uporabilo materialno pravo (pri presoji tožnikovega prispevka k nastanku škodnega dogodka), zato je sprejeta odločitev, v kolikor se nanaša na prvotoženo stranko, delno nepravilna.

15. Prvotožena stranka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za to, da je bilo tožniku naročeno opravljanje lažjih tesarskih del, ki niso bile povezane z jaškom, v katerega je padel, zaradi česar tožniku tudi ni odgovorna za škodo, nastalo pri padcu. Po stališču pritožbenega sodišča je bistveno, da je tožnik spornega dne delo opravljal za prvotoženo stranko, ki mu kot delodajalec odgovarja za škodo, ki je delavcu nastala pri delu ali v zvezi z delom. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, je delo na gradbišču, na katerem se nahajajo nezavarovani jaški, delo, pri katerem obstaja večja nevarnost za nastanek škode od običajne, zato prvotožena stranka tožniku odgovarja objektivno2. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno zaključilo, da prvotožena stranka dela ni organizirala tako, da bi se nezavarovane jaške ustrezno zaščitilo (z varovalno ogrado ali vrvico), s čimer je kršila predpise o varnosti in zdravju pri delu in tožniku odgovarja tudi krivdno.

16. Tožnik je pripravljal teren za polaganje kulir plošč tako, da je ravnal površino z grabljami, pri čemer je hodil vzvratno, kar je bilo glede na naravo dela tudi edini možen način izvedbe. Kot nadalje izhaja iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, je tožnik vedel, da so se na gradbišču jaški vsakodnevno odkrivali in prekrivali, in so bili torej jaški včasih odkriti, včasih pa pokriti. Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da tožniku ni mogoče očitati malomarnega ravnanja, ker naj od njega ne bi bilo mogoče pričakovati, da se bo za vsak korak obrnil nazaj in preverjal, ali je določen jašek pokrit ali ne. Utemeljena je pritožbena navedba, da je tožnik delno prispeval k nastanku nezgode, saj bi ob zavedanju, da so na gradbišču jaški včasih odkriti, moral ravnati previdneje in se pri vzvratni hoji vsake toliko časa prepričati, ali stopa proti odprtemu ali zaprtemu jašku. Pritožbeno sodišče glede na vse navedeno tožnikov soprispevek k nastanku nezgode zato ocenjuje na 10 %.

17. Pri presoji višine odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je glede na določbo drugega odstavka 179. člena OZ odvisna od pomena prizadete dobrine in namena odškodnine, je sodišče prve stopnje upoštevalo mnenje sodnega izvedenca za travmatologijo, prof. dr. C.C., dr. med., svétnik, zaslišalo pa je tudi tožnika.

18. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je glede na stopnjo in trajanje pretrpljenega strahu pravična odškodnina iz tega naslova 3.500,00 EUR. Pritožba prvotožene stranke utemeljeno (sicer le pavšalno) navaja, da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka. Kot izhaja iz ugotovitev izvedenca, se je tožnik ob nepričakovanem padcu v globino pri hoji nazaj hudo ustrašil, nato pa ga je bilo strah zaradi hipno nastalih bolečin v levi rami in levi peti. Nadalje je tožnik utrpel tudi sekundarni strah v smislu zaskrbljenosti pred operativnim posegom, ki je bil prisoten 24 ur in je povezan s strahom po prebolelem miokardnem infarktu in stentiranju koronarnih žil 3. 7. 2011. Ta zaskrbljenost za potek in izid zdravljenja je bila prisotna prve tri mesece, nato pa je bil tožnik ves čas zdravljenja zaskrbljen za svojo nadaljnjo pridobitno sposobnost zaradi svoje invalidnosti po prebolelem miokardnem infarktu in zaradi stentiranih koronarnih žil. Tožnik je ob zaslišanju pojasnil, da se mu je ob padcu stemnilo pred očmi, zato se je ustrašil, da ga je ponovno infarkt, sámo operacijo pa so mu predstavili kot rizično, ker ga niso smeli uspavati. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je primerna odškodnina iz tega naslova 2.500,00 EUR. Gre za znesek, ki je sicer na zgornji meji odškodnin, ki se prisojajo za pretrpljeni strah v podobnih škodnih primerih, a je po stališču pritožbenega sodišča za presojo bistveno, da način padca, kot je bil v tožnikovem primeru, v človeku vzbudi hud strah, ker (nepričakovano) pada nazaj. Potrebno je upoštevati tudi dejstvo, da je bil tožnik v stanju po prebolelem miokardnem infarktu in je minilo manj kot leto dni od stentiranja koronarnih žil, bil je relativno mlad in zato toliko bolj zaskrbljen za svojo nadaljnjo pridobitno sposobnost, saj je bil v času poškodbe zaradi svoje bolezni že invalid III. kategorije.

19. Primerna pa je prisojena odškodnina iz naslova pretrpljenih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, v višini 6.500,00 EUR. Prvotožena stranka neutemeljeno (sicer le pavšalno) navaja, da je prisojena odškodnina iz tega naslova previsoka zato, ker naj bi zdravljenje potekalo hitro in brez zapletov. Po oceni pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče na podlagi izvedenčevih ugotovitev ter tožnikove izpovedbe ter ob upoštevanju vseh listinskih dokazov in sodne prakse v podobnih primerih3 tožniku prisodilo pravično odškodnino.

20. Pritožba prvotožene stranke pa neutemeljeno in zopet le pavšalno navaja, da je previsoka tudi prisojena odškodnina iz naslova zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Sodišče je pri presoji utemeljeno upoštevalo ugotovitev izvedenca, da je pri tožniku pričakovati stopnjevanje bolečin pri hoji pri obremenjevanju v spodnjem skočnem sklepu, kar bi se lahko končalo čez 5 ali 10 let s potrebo po subtalarni zatrditvi. Pri rami ima tožnik bolečo in omejeno gibljivost, pri čemer izboljšanja ni pričakovati oziroma prej nasprotno - pričakovati je postopno slabšanje, postopno pa bo postalo problematično tudi stoječe delo, dlje časa trajajoča stoja ali hoja, tožnik pa zaradi vsega navedenega trpi tudi velike psihične bolečine. Zato je odškodnina v višini 10.000,00 EUR iz tega naslova primerna in zakonita.

21. Glede na vse navedeno je primerna odškodnina v skupnem znesku 19.000,00 EUR, ki je primerljiva z odškodninami, ki se v sodni praksi prisojajo v podobnih primerih. Ob upoštevanju tožnikovega 10 % soprispevka k nastanku nezgode pa pravična in primerna odškodnina, do katere je upravičen tožnik, znaša 17.100,00 EUR.

22. Ker so delno podani uveljavljani pritožbeni razlogi oziroma razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi prvotožene stranke delno ugodilo ter na podlagi 5. alineje 358. člena ter prvega odstavka 351. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje tako, da je prisojeno odškodnino znižalo za 2.959,40 EUR in prvotoženi stranki naložilo, da je tožniku dolžna plačati znesek 17.100,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2013. 23. Posledično je pritožbeno sodišče spremenilo tudi odločitev o stroških postopka. Tožnik je uspel s 60,75 % svojega zahtevka, prvotožena stranka pa z 39,25 %, zato sta stranki upravičeni do povrnitve stroškov v takem obsegu. Ob ugotovljenih pravdnih stroških tožnika, ki jih je izračunalo sodišče prve stopnje, v znesku 2.299,01 EUR, mu je prvotožena stranka dolžna povrniti 1.396,65 EUR. Tožnik je dolžan prvotoženi stranki povrniti 39,25 % od ugotovljenih pravdnih stroškov, kot jih je izračunalo sodišče prve stopnje (v znesku 2.032,43 EUR), kar znaša 797,73 EUR. Po medsebojnem poračunu mora tako prvotožena stranka tožniku povrniti 598,92 EUR pravdnih stroškov v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega izpolnitvenega roka do plačila. Odločitev o stroških drugotožene stranke pa se pridrži za končno odločitev v sporu pred pristojnim sodiščem.

24. Ker v preostalem delu niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavlja pritožba prvotožene stranke, niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo prvotožene stranke v preostalem delu ter potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi četrtega odstavka 165. člena ZPP. Prvotožena stranka stroškov pritožbe, s katero je delno uspela, ni priglasila. Tožnik sam krije stroške obeh odgovorov na pritožbo, ker z njima ni bistveno pripomogel k reševanju pritožbe (prvi odstavek 155. člena ZPP).

26. Odločitev o stroških pritožbenega postopka drugotožene stranke pa se pridrži za končno odločitev v sporu pred pristojnim sodiščem.

1 Kakor je bilo odločeno v zadevi Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 490/2015. 2 Tako je pritožbeno sodišče odločilo že v zadevi, opr. št. Pdp 501/2009. 3 Kot npr. odškodnina v primeru z evidenčno številko VS002449, v katerem je oškodovanec padel v pritličje in utrpel kompliciran zlom petnice.