Jedro

Pri okoliščinah, ki same zase ne bi bile podlaga za odškodnino po pravičnosti (slab socialni in premoženjski položaj toženca, tožnikovo ravnanje ob škodnem dogodku in prej), je odločilen obseg tožnikove nepremoženjske škode. Bistvena je tudi ugotovitev, da bo toženec prisojeno odškodnino zmogel plačati in da to ne bo ogrozilo njegove elementarne eksistence.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek druge tožnice L. M., delno pa je ugodilo zahtevku prvega tožnika in razsodilo, da mu mora toženec plačati odškodnino v znesku 460.000,00 SIT. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino iz pravičnosti po 1. odst. 169.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljnjem ZOR). Toženec, ki je hudo poškodoval tožnika, namreč ni bil zmožen razsojati in zato za škodo ni odgovoren (1. odst. 159. čl. ZOR). Podrobno je ugotovilo premoženjske in socialne razmere obeh pravdnih strank in ugotovilo, da so te ugodnejše na strani tožeče stranke. Upoštevalo je tudi okoliščine, ki so pripeljale do škodnega dogodka in ugotovilo, da so bili odnosi med pravdnima strankama trajno in nepopravljivo skaljeni po krivdi obeh strank. Dne 27.6.1986, ko je toženec poškodoval tožnika, se je ta samoiniciativno vpletel v toženčev spor z bratom in takrat prvič po sklenitvi sodne poravnave v predhodnem sporu zaradi gnojišča, prestopil mejo med svojim in toženčevim zemljiščem.

Upoštevalo je zelo hude poškodbe, ki jih je toženec prizadejal tožniku in mu prisodilo na podlagi načela pravičnosti odškodnino za nepremoženjsko škodo in sicer za telesne bolečine 100.000,00 SIT, za strah 30.000,00 SIT, za skaženost 30.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti 300.000,00 SIT.

Zahtevek za plačilo premoženjske škode je zavrnilo, prav tako zahtevek druge tožnice za strah, ki ga je prestala za moža, prvega tožnika.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je zavrnilo obe pritožbi in potrdilo sodbo prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga revizijo toženec. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sklicuje se na prvo odločitev pritožbenega sodišča, po kateri bi bilo treba raziskati vse okoliščine primera, ki se nanašajo na škodni dogodek. Pri drugem odločanju pa pritožbeno sodišče ni upoštevalo tega svojega pravnega stališča. Ni namreč ugotovljeno, kakšna je bila udeležba oškodovanca v škodnem dogodku. Zaradi take kršitve materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (3. odst. 390.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Ni v skladu z dejstvi revizijski očitek, da v nadaljevanju postopka po razveljavitvi prve prvostopne sodbe niso bili upoštevani napotki pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju postopka podrobno ugotovilo vse okoliščine, na podlagi katerih je mogoče določiti odškodnino po pravičnosti v skladu z določbo 1. odst. 169. čl. ZOR. Natančno je ugotovilo premoženjsko in socialno stanje obeh pravdnih strank. Pri tem se je izkazalo, da je to pri tožencu slabše kot pri tožeči stranki. Toženec je sicer solastnik enote stanovanjskega dvojčka ter pripadajoče parcele, vendar tam živi njegova družina in mu to premoženje ne daje dohodkov. Zaradi izvajanja varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu, toženec sam tega premoženja ne uporablja. Prejema pokojnino v znesku 35.000,00 SIT mesečno. Tožnik je lastnik kmetije, kjer redi živino in se preživlja s prodajo mleka. To mu omogoča solidno preživljanje. Zaradi posledic poškodbe za fizično delo ni sposoben, sposoben pa je za vodenje kmetije.

Konflikti med strankama segajo daleč že v leto 1955. V teh je imel tudi tožnik aktivno vlogo. Bil je celo kazensko obsojen zaradi poškodbe toženčeve žene. V toženčev spor z bratom se je vpletel samoiniciativno. Vse te ugotovitve se nanašajo na okoliščine, ki so pomembne za odločitev o odškodnini na podlagi 169. čl. ZOR. Že ta kratek povzetek sicer izčrpnih in argumentiranih ugotovitev sodbe kaže, da je sodišče prve stopnje v nadaljevanju postopka v celoti sledilo napotkom pritožbenega sodišča in da je posvetilo pozornost vsem okoliščinam, od katerih je odvisna odločitev o odškodnini na podlagi pravičnosti.

Pravno pravilno je stališče, da je pri okoliščinah, ki same zase ne bi bile podlaga za odškodnino po pravičnosti (slab socialni in premoženjski položaj toženca, tožnikovo ravnanje ob škodnem dogodku in prej), odločilen obseg tožnikove nepremoženjske škode. Bistvena je tudi ugotovitev, da bo toženec prisojeno odškodnino zmogel plačati in da to ne bo ogrozilo njegove elementarne eksistence.

Sodišče prve stopnje je nepremoženjsko škodo ugotovilo na podlagi razpoložljivih podatkov, ki pa so zadostni za določitev odškodnine v okviru določbe 1. odst. 169. čl. ZOR. Ker mora biti tudi odškodnina za nepremoženjsko škodo iz pravičnosti tolikšna, da pomeni za oškodovanca vsaj delno satisfakcijo, je odločitev sodišč prve in druge stopnje o višini odškodnine pravilna. Upoštevane so bile vse okoliščine primera. Med temi so prevladujoča merila premoženjskega in socialnega stanja obeh pravdnih strank, teža poškodb in obseg nepremoženjske škode ter ravnanje obeh pravdnih strank ob škodnem dogodku in pred njim. Po presoji revizijskega sodišča so bila ta merila pravilno upoštevana. Zato prisojena odškodnina ustreza vsebini in namenu določbe 1. odst. 169. čl. ZOR in predstavlja pravično odškodnino glede na premoženjsko stanje strank in vse okoliščine primera.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386.čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo tožene stranke (393.čl. ZPP).