Jedro

Zatrjevane tožnikove kasnejše težave z desnim ramenom po zaključenem zdravljenju poškodb v škodnem dogodku niso v vzročni povezavi z obravnavanim škodnim dogodkom. Zato pri ugotavljanju obsega škode pri posameznih oblikah nepremoženjske škode kot posledice obravnavanega škodnega dogodka utemeljeno ni moglo upoštevati po tožniku zatrjevanih kasnejših težav z desnim ramenom.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa mora v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo odškodninskemu tožbenemu zahtevku tožnika in toženi stranki v I. točki izreka v plačilo naložilo 7.000,00 EUR odškodnine, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 12. 2015 dalje do plačila, v II. točki izreka je odločilo o povrnitvi pravdnih stroškov tako, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 699,56 EUR, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V III. točki izreka je tožbeni zahtevek zavrnilo v presežku za plačilo nadaljnjih 6.000,00 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za zakonske zamudne obresti od prisojenih pravdnih stroškov za čas od 15. dne od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do izteka 15 dnevnega roka od prejema sodbe sodišča prve stopnje zavrnilo.

2. Zoper sodbo se tožnik (v nadaljevanju pritožnik) po pooblaščencu pravočasno pritožuje. Izpodbija zavrnilni del sodbe za zavrnjenih 6.000,00 EUR odškodnine s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka) in stroškovno odločitev (II. točka izreka). Uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloga iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Izpodbija odmerjeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo in meni, da je ta glede na intenzivnost nezgode in na posledice, ki jih je utrpel tožnik ter glede na sodno prakso ter upoštevaje v postopku izvedene dokaze prenizka, materialnopravno napačen pa je tudi izrek o stroških postopka. Višine odškodnine je po navedbi pritožnika prenizka. Povzema, da je sodišče prve stopnje za obseg nepremoženjske škode angažiralo dva sodna izvedenca, izvedenca medicinske stroke in izvedenko za klinično psihologijo. Navaja, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno zaključilo, da tožnikove težave z desnim ramenom niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom. Iz medicinske dokumentacije ne izhaja, da bi tožnik pred škodnim dogodkom imel težave z desnim ramenom, tudi izvedenec medicinske stroke je ugotovil, da tožnik pred poškodbo v medicinski dokumentaciji ni imel zabeleženih težav z desno ramo. Pri tožniku pred samim škodnim dogodku niso bile prisotne nikakršne težave, niti starostne spremembe, stanje tožnikove desne rame je bilo pred škodnim dogodkom dobro. Ker tožnik predhodno ni imel težav z desnim ramenom, je po navedbi pritožnika torej jasno, da so težave z desnim ramenom posledica obravnavanega škodnega dogodka, saj je praktično nemogoče, da bi se starostne spremembe in tako hude težave pojavile ravno po škodnem dogodku, pri čemer je potrebno upoštevati dejstvo, da je bil tožnik ob škodnem dogodku star komaj 40 let, ko torej do starostnih sprememb še ne prihaja. To pomeni, da je tako obravnavani škodni dogodek potrebno šteti za izključni vzrok celotne nastale škode. Pritožnik še navaja, da tudi v kolikor bi tožnik imel domnevne predhodne težave, ga je po teoriji o adekvatni vzročnosti potrebno obravnavati takšnega, kakršen je - njegovo morebitno predhodno zdravstveno stanje zato pri tem ne igra nobene vloge oziroma ni dopustno razmejevati vzrokov. Konkretno to pomeni, da zdravstveno oziroma osebno stanje tožnika, domnevne predhodne starostne spremembe v ramenu, ne morejo nikoli vplivati na presojo vzročnosti med škodnim dogodkom in nastalo škodo, ampak je potrebno vse nastale posledice pripisati škodnemu dogodku. V kolikor bi sodišče pravilno uporabilo materialno pravo in teorijo o adekvatni vzročnosti, bi moralo zaključiti, da je tožnik v posledici obravnavanega škodnega dogodka utrpel tudi poškodbo desnega ramena in da so vse kasnejše zatrjevane težave z desnim ramenom posledica obravnavanega škodnega dogodka. To pa bi posledično pomenilo večji obseg ugotovljene škode in tudi prisojo višje odškodnine. Glede odmere odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti pritožnik navaja, da mu je sodišče prve stopnje iz tega naslova z zneskom 2.500,00 EUR odmerilo bistveno prenizko odškodnino glede na intenziteto in trajanje bolečin ter neugodnosti. Telesne poškodbe, ki so pri tožniku zapustile tudi trajne telesne bolečine, že same po sebi na podlagi primerljive sodne prakse (načela objektivizacije višine odškodnine) utemeljujejo višji znesek odškodnine za nepremoženjsko škodo. Sodišče je prenizko vrednotilo izvedenski mnenji sodnih izvedencev, kot tudi samo izpovedbo tožnika. Po ugotovitvah izvedenca medicinske stroke je tožnik zaradi posledic utrpelih poškodb utrpel telesne bolečine naslednjih intenzitet: stalne srednje hude telesne bolečine v trajanju treh tednov, stalne lažje telesne bolečine v trajanju treh do štirih mesecev, izvedenka klinične psihologije pa je nadalje ugotovila, da se pri tožniku pojavljajo občasni glavoboli in vrtoglavice, predvsem pri večjih psihofizičnih obremenitvah, fizični aktivnosti, pri daljši in mentalni aktivnosti in pri spremembah vremena. Obravnavani škodni dogodek je torej tožniku zapustil trajne telesne bolečine, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo v zadostni meri in je premalo vrednotilo tudi samo izpovedbo tožnika glede trajanja in intenzitete telesnih bolečin. Prenizko je vrednotilo tudi številne neugodnosti, ki jih je tekom zdravljenja trpel in tudi zatrjeval tožnik. Izvedenec je med utrpelimi neugodnostmi izpostavil klinične preglede, slikovne diagnostike in druge diagnostične postopke ter fizikalno terapijo, pri čemer pa tožnik poudarja, da je prestal številne druge neugodnosti, katere je izpostavil v tožbi in katere potrjuje vsa predložena medicinska dokumentacija. Sodišče je navedene nevšečnosti povzelo, pri čemer pa slednjih ni primerno ovrednotilo. Sodišče bi moralo upoštevati tudi poškodbo ramena in vse kasnejše težave z njo kot izključno posledico obravnavanega škodnega dogodka in upoštevati tudi telesne bolečine in vse neugodnosti, ki jih je tožnik utrpel v zvezi s to poškodbo. Sodišče ni ustrezno vrednotilo ugotovitev izvedencev in izpovedbe tožnika in ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star komaj 40 let, popolnoma zdrav ter vitalen moški, brez vsakršnih bolečin in je bila posledično njegova dobrina zdravje, v katero je bilo poseženo, toliko bolj pomembna. Glede na navedeno bi moralo sodišče tožniku iz tega naslova prisoditi vseh zahtevanih 6.000,00 EUR. Tožnik je upravičen tudi do celotne odškodnine za prestani primarni in sekundarni strah. Pritožnik navaja, da je sodišče prve stopnje premalo vrednotilo izvedenska mnenja in izpovedbo tožnika in povzema ugotovitve izvedencev glede strahu. Tudi iz tega naslova bi mu morala biti odmerjena celotna zahtevana odškodnina. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku odmerjati tudi celotno zahtevano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Upoštevati bi moralo tudi poškodbo ramena in vse kasnejše težave z njim, v skladu s teorijo adekvatne vzročnosti bi moralo to poškodbo upoštevati kot izključno posledico obravnavanega škodnega dogodka ter upoštevati tudi zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki jih je tožnik utrpel v zvezi s to poškodbo. V posledici utrpelih poškodb je tožniku po navedbah pritožbe ostala zmanjšana življenjska aktivnost, saj mu je ostala omejena gibljivost vratnega dela hrbtenice in obhrbteničnih mišic v področju med lopaticami in je omejen pri aktivnostih, ki zahtevajo prisilno držo vratnega dela hrbtenice in obhrbteničnih mišic v področju med lopaticami, hitre, nenadne ter skrajne gibe ter pri aktivnosti, ki zahtevajo prisiljeno držo zgrnjenega dela telesa, kot trajna posledica poškodbe desne rame pa je tožniku ostala tudi omejena gibljivost pri aktivnostih, ki zahtevajo prisilno držo desne rame, hitre sunkovite in skrajne gibe z desno ramo za dvigovanje, potiskanje in prenašanje težjih bremen, za dvigovanje desne roke nad nivo desne rame in za ostale aktivnosti, ki zahtevajo prisilno držo desne roke. Pritožnik izpostavlja tudi ugotovitve izvedenke klinične psihologije, da iz njenega mnenja izhaja, da ima zaradi obravnavanega škodnega dogodka trajne posledice na duševnem, psihičnem področju, da se je po ugotovitvah izvedenke zaradi obravnavanega dogodka osebnostno spremenil, da je škodni dogodek vplival na njegovo vsakdanje življenje, medsebojne odnose in splošno kvaliteto življenja, da je v posledici škodnega dogodka izrazito osebnostno spremenjen in da je izvedenka posebej izpostavila, da navedenih psihičnih težav tožnik pred škodnim dogodkom ni imel. Škodni dogodek je po mnenju izvedenke zapustil tudi trajne posledice, ki se kažejo kot občutljivost na hrup, svetlobo, povečano občutljivost, nizko frustracijsko toleranco in nemir in da je prišlo pri tožniku tudi do trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti na področju telesnih sprememb, saj tožnik ne zmore toliko fizičnega napora, kot pred škodnim dogodkom (opustil je tek na dolge razdalje, fizično delo okoli hiše, določene vaje v fitnesu), na področju doživljanja strahu pri vožnji, saj se kot sopotnik počuti nelagodno, na področju družbenih aktivnosti, saj ima trajno zmanjšano zanimanje in željo po sodelovanju v dejavnostih, v katerih je prej užival, pojavljajo se mu občutki odmaknjenosti in odtujenosti, upadla je sposobnost in želja po socialni interakciji, na področju splošnih življenjskih aktivnosti se pri tožniku kaže preobčutljivost, jeza, razdraženost, težave z nespečnostjo in pretirana zaskrbljenost, kar vse vpliva na odnos do okolja, na področju kognitivnih sposobnosti pa je pri tožniku prisotna motnja koncentracije in spomina, ki se v primeru utrudljivosti povečajo, blage kognitivne motnje pa se kažejo tudi na področju delovne učinkovitosti. Po mnenju izvedenke je predmetni škodni dogodek izključni vzrok za vse zgoraj navedene posledice in zmanjšane življenjske aktivnosti. Potrdila je, da se pri tožniku pojavljajo občasni glavoboli in vrtoglavice, predvsem pri večjih psihofizičnih obremenitvah, fizični aktivnosti, pri daljši mentalni aktivnosti in pri spremembah vremena. Sodišče je vse to premalo vrednotilo in ni upoštevalo dejstva, da je bil tožnik v času škodnega dogodka star šele 40 let in je njegova škoda ogromna, saj je tožniku praktično onemogočeno normalno funkcioniranje in bo zelo intenzivne duševne bolečine zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti trpel še približno 37 let, kar je zelo dolga doba. Zato bi mu moralo sodišče prisoditi iz tega naslova ne le 4.000,00 EUR, ampak vseh zahtevanih 5.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku odmeriti tudi celotno zahtevano odškodnino iz naslova skaženosti, saj bi moralo poškodbo desnega ramena in vse kasnejše težave, tudi operativni poseg, šteti kot izključno posledico obravnavanega škodnega dogodka. Zato bi moralo tožniku prisoditi tudi celotno zahtevano odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti. Tožniku bi morala biti prisojena vsa zahtevana odškodnina tudi glede na primerljivo sodno prakso, pri čemer pritožnik izpostavlja tri primere, ki jih je obravnavalo Vrhovno sodišče in sicer primer opr. št. II Ips 605/2001, II Ips 181/2005 in II Ips 946/2006. Pritožnik kot napačno izpodbija tudi stroškovno odločitev. Po navedbi pritožnika je zmoten zaključek sodišča glede uspeha tožnika v pravdi. Sodišče bi moralo odmeriti stroške po metodi, po kateri sodišče ovrednoti uspeh strank ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa je rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov, pri čemer se sklicuje na dve odločbi VSL (II Cp 1770/2014 in II Cp 1972/2015). Upoštevati bi moralo, da tako znaša njegov skupni uspeh v tem postopku 76,9 %. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na prvi odstavek 155. člena ZPP stroške izvedenin upoštevati v celoti, ne glede na dosežen uspeh v pravdi, in sicer zato, ker so bili stroški za izvedenca potrebni pravdni stroški in neodvisni od uspeha in ker je bistvena okoliščina pri odločanju o obsegu povrnitve pravdnih stroškov, vključno s tekom zakonskih zamudnih obresti ta, da stranka postopka ne pričakuje, da ji bo pravno varstvo prineslo le zadoščenje v glavni stvari, temveč tudi tisti ekonomski položaj, v katerem bi bila, če sploh ne bi bilo škodnega dogodka. Pri tem izpostavlja odločbo VSL I Cp 1454/2014. Sodišče prve stopnje bi moralo tožniku skladno s 155. členom ZPP priznati tudi celoten znesek za potne stroške zaradi prihoda na obravnavo in zaradi pregleda pri izvedencu. Glede na to, da bi moralo sodišče prve stopnje pritožniku prisoditi celoten vtoževani znesek odškodnine, pa bi mu moralo prisoditi tudi celotne na prvi stopnji zaznamovane stroške pravdnega postopka. Sodišču druge stopnje pritožnik predlaga, naj pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da prisodi tožniku še nadaljnjo odškodnino 6.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in toženi stranki naloži v plačilo celotne stroške tega postopka, podredno pa, da izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Zahteva tudi povrnitev priglašenih pritožbenih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka po pooblaščeni odvetniški družbi obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam kot neutemeljenim in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter zahteva tudi povrnitev priglašenih stroškov odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po določbah prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče druge stopnje preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se s pritožbo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v pritožbi navedeni, pri tem pa po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., deloma 11. ter iz 12. in 14. točke 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Pritožbeno izpodbijan je zavrnilni del sodbe v III. točki izreka in stroškovna odločitev v II. točki izreka. V tem delu je izpodbijana sodba predmet pritožbenega preizkusa.

7. Sodišče prve stopnje je tožniku za nepremoženjsko škodo, za katero je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je nastala v posledici škodnega dogodka (prometne nesreče, ki se je zgodila 7. 8. 2014, v kateri je bil tožnik poškodovan kot sopotnik v avtomobilu), od zahtevanih 13.000,00 EUR prisodilo 7.000,00 EUR odškodnine, v presežku za še zahtevanih 6.000,00 EUR pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Za telesne bolečine in neugodnosti mu je od zahtevanih 6.000,00 EUR prisodilo 2.500,00 EUR odškodnine, za strah od zahtevanih 1.000,00 EUR, 500,00 EUR odškodnine, za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti od zahtevanih 5.000,00 EUR, 4.000,00 EUR odškodnine. V presežku do še zahtevanih zneskov in za zahtevano odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti v celoti (v višini 1.000,00 EUR), pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Višino odmerjene odškodnine za nepremoženjsko škodo je obrazložilo v točkah od 32 do 50 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je izhajalo iz pravilne materialnopravne podlage, ki jo predstavljata določbi 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika (OZ) in ju je v obrazložitvi sodbe1 tudi pravilno navedlo, pri tem pa je pravilno izpostavilo tudi obe temeljni načeli, načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki ju mora sodišče upoštevati pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo.

9. Obseg poškodb in škodnih posledic obravnavanega škodnega dogodka je ugotovilo na podlagi v dokaznem postopku izvedenih dokazov, pri čemer se je zlasti oprlo na izvedenski mnenji v pravdi določenih izvedencev, sodnega izvedenca medicinske stroke in sodne izvedenke klinične psihologije.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje materialnopravno napačno zaključilo, da tožnikove kot škodne posledice zatrjevane težave z desnim ramenom niso v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom.

11. Pri ugotovitvi obsega poškodb se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na strokovno izvedensko mnenje v pravdi določenega izvedenca medicinske stroke, ki je svoje pisno mnenje z dne 30. 12. 2018 dopolnil še z ustnim zaslišanjem na glavni obravnavi 14. 3. 2019, in tako ugotovilo, da je tožnik v škodnem dogodku od po tožniku zatrjevanih poškodb utrpel udarnino glave, udarnino desnega ramena in nateg vratnih mišic, vse kasnejše zdravljenje in zdravstvene težave tožnika z desno ramo (poškodba nadgrebenčnice desne rame, impingiment desne rame, operativni poseg 27. 10. 2017, artroskopija desnega ramena in natrganje tetive), pa so posledica bolezenskih sprememb in niso nastale v posledici obravnavanega škodnega dogodka2. 12. Podlaga takšnemu pravilnemu zaključku sodišča prve stopnje je torej strokovno mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, ki mu je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Izvedenec je že v pisnem mnenju3, nato pa še ustno zaslišan na glavni obravnavi4 jasno, nedvoumno in prepričljivo obrazložil in pojasnil razloge, čemu udarnina rame, ki jo je v škodnem dogodku utrpel tožnik, ne more povzročiti poškodbe mišice nadgrebenčnice, saj je ta dobro zavarovana v svojem poteku nad ramenskim sklepom, in da je poškodba mišice nadgrebenčnice posledica obrabnostnih sprememb mišice, pri kateri pride najprej do vnetja tetiv, kasneje pa se mišica trga in lahko tudi pretrga (brez zunanjih poškodb), kar v obravnavanem primeru dokazuje tudi vnetje sluznika v mišici, kar pomeni, da je bila mišica vneta, prišlo je do draženja sluznika in do manjšega pretrganja mišice. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje zato tudi utemeljeno zaključilo, da je zdravljenje poškodb potekalo od 7. 8. 2014 do 28. 11. 2014, ko je tožnik zaključil fizikalno terapijo, kasnejše zdravljenje, ki se prične s fizikalno terapijo 9. 11. 2015 (skoraj po enem letu) pa tako ne pomeni več zdravljenja poškodbe, ampak zdravljenje bolezenskih sprememb. Izvedenec je tudi pojasnil, da je takšne zaključke sprejel zaradi časovnega poteka, nadalje ker se diagnoze nanašajo na bolezenske spremembe in ker sta tudi zdravljenje in operacija potekala kot za bolezenske spremembe, prav tako pa so težave, ki jih navaja tožnik, bolezenskega tipa, kar po ugotovitvi sodišča prve stopnje potrjuje tudi medicinska dokumentacija5. 13. S strokovnim mnenjem in zaključki izvedenca, medicinskega strokovnjaka, je tudi po presoji pritožbenega sodišča povsem pojasnjen neobstoj tudi pravno relevantne vzročne zveze med škodnim dogodkom in nadaljnjimi zatrjevanimi težavami tožnika z desnim ramenom. Pritožba takšnega zaključka sodišča prve stopnje s pritožbenim poudarjanjem, da iz medicinske dokumentacije, pa tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ne izhaja, da bi imel tožnik pred poškodbo težave z desno ramo, ne more izpodbiti, kot tudi ne z neargumentiranim in laičnim sklepanjem, da je zato, ker tožnik predhodno ni imel težav z desno ramo in ker ob njegovi starosti (40. let ob škodnem dogodku) do starostnih sprememb še ne prihaja, jasno, da so težave z desnim ramenom posledica obravnavanega škodnega dogodka. Izvedenec medicinske stroke je namreč v izvedenskem mnenju, poleg zgoraj že povzetega, tudi pojasnil, da se opažajo obrabnostne spremembe na mišici že po 30 letu starosti, izraziteje pa po 40 letu starosti in je tako ″obrabnostno pretrganje″ zelo pogosto6. 14. V nadaljevanju tudi ni pritrditi pritožbenim navedbam, da tudi v kolikor bi tožnik imel domnevne predhodne težave, ga je po teoriji o adekvatni vzročnosti potrebno obravnavati takšnega, kakršen je in ni dopustno razmejevati vzrokov. Takšne navedbe so najprej v nasprotju z v pritožbi predhodno navedenimi trditvami, ki jih poudarja pritožnik, namreč, da pred obravnavanim škodnim dogodkom ni imel težav niti starostnih sprememb, poleg tega pa za takšne pritožbeno ponujene zaključke na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke ugotovljeno dejansko stanje v konkretnem primeru ne daje podlage.

15. Ob obrazloženem tako pritožba ne more izpodbiti pravilnosti zaključka sodišča prve stopnje, da zatrjevane tožnikove kasnejše težave z desnim ramenom po zaključenem zdravljenju poškodb v škodnem dogodku niso v vzročni povezavi z obravnavanim škodnim dogodkom. Že na tem mestu je tako poudariti, da sodišče prve stopnje ob takšnem pravilnem zaključku zato pri ugotavljanju obsega škode pri posameznih oblikah nepremoženjske škode kot posledice obravnavanega škodnega dogodka utemeljeno ni moglo upoštevati po tožniku zatrjevanih kasnejših težav z desnim ramenom, za kar se ob zgoraj že obrazloženem neutemeljeno zavzema v pritožbi.

16. Odmero odškodnine za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem je podrobno obrazložilo v točkah od 37 do 40 obrazložitve. Izpoved tožnika je pravilno objektiviziralo z mnenjem izvedenca medicinske stroke, ki predstavlja strokovno objektivizacijo praviloma sicer subjektivno naravnanih navedb in izpovedbe oškodovanca, ki posege v svojo telesno in tudi duševno celovitost, kar je življenjsko razumljivo, doživlja zase poudarjeno neugodno. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo dati večji poudarek izpovedi tožnika.

17. Sodišče prve stopnje je tako kot dejansko podlago za odmerjeno odškodnino iz tega odškodninskega naslova pravilno upoštevalo trajanje in intenziteto telesnih bolečin, kot jo je ugotovil izvedenec, kot tudi neugodnosti, ki so posledica poškodb, ki jih je tožnik utrpel v posledici urpelih poškodb v škodnem dogodku, kar vse je obrazložilo in opisalo v točkah 38, 39 in 40 obrazložitve izpodbijane sodbe7. Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o trajanju in intenziteti telesnih bolečin ter neugodnostih v času zdravljenja, ki so posledica poškodb v škodnem dogodku, utemeljujejo prisojo odškodnine v odmerjeni višini iz tega odškodninskega naslova. Pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati tudi telesne bolečine in tudi neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, ki so posledica nadaljnjega zdravljenja zaradi bolezenskih sprememb rame, je neutemeljeno, saj je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da te niso več posledica obravnavanega škodnega dogodka. Pritožbeno navedenih občasnih glavobolov, ki jih je ugotovila izvedenka klinična psihologinja, sicer pri tej obliki škode sodišče prve stopnje ni posebej navedlo, jih je pa upoštevalo v okviru odmere odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, kar pa ob tem, da odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo kot celota predstavlja pravično zadoščenje in ustrezno odmero odškodnine tožniku za nepremoženjsko škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka, tudi ne narekuje višje odmere odškodnine iz obravnavanega odškodninskega naslova.

18. Odmero odškodnine za strah je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah 41 in 42 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je izhajalo iz v sodbi navedenih pravilnih materialnopravnih izhodišč. Zaključke o trajanju in intenziteti strahu je sodišče prve stopnje pravilno objektiviziralo z mnenjema izvedencev, tako izvedenca medicinske stroke kot tudi upoštevaje ugotovitve izvedenke klinične psihologinje in pravilno upoštevalo, da je bil primarni strah kratkotrajen, vendar hud, sekundarni strah v opredeljenih intenzitetah pa je trajal v posledici poškodbe največ tri mesece. Odmerjena odškodnina za strah je tako tudi po presoji pritožbenega sodišča pravično in pravilno odmerjena in je pritožbeno zavzemanje za prisojo višje odškodnine iz tega odškodninskega naslova neutemeljeno.

19. Odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je sodišče prve stopnje obrazložilo v točkah od 43 do 47 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem je izhajalo iz v sodbi navedenih pravilnih materialnopravnih izhodišč. Ob predhodno že obrazloženem so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti upoštevati tudi tisto zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki ga tožnik zatrjuje v posledici težav z ramenom. Pri odmeri odškodnine iz tega odškodninskega naslova se je oprlo na izvedensko mnenje sodne izvedenke klinične psihologije, ki ga je najprej pisno izdela in dopolnila tudi ustno zaslišana na glavni obravnavi. Kot izhaja iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje v točkah od 44 do 47 obrazložitve, je sodišče prve stopnje upoštevalo vse bistvene ugotovitve, ki izhajajo iz mnenja izvedenke klinične psihologinje, ki jih tudi ponavlja in izpostavlja pritožnik. Tako je upoštevalo, da so tožniku ostale trajne posledice na psihičnem področju. Upoštevalo je tudi ugotovitev izvedenke, da psihičnih težav, ki jih je opisala izvedenka, tožnik pred škodnim dogodkom ni imel in da so tožniku ostale trajne posledice: občutljivosti na hrup, svetlobo, povečana občutljivost, nizka frustracijska toleranca, nemir. Upoštevalo je tudi vse nadaljnje pritožbeno izpostavljene ugotovitve izvedenke, ki jih povzema pritožba, in opisalo njihov vpliv na življenjske aktivnosti tožnika.8 Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine upoštevalo tudi ugotovitve izvedenke, da se je pri tožniku razvila posttravmatska ankciozna depresivna reakcija in posttravmatski cervikalni sindrom, kot tudi popoškodbeni glavobol. Ob ugotovljenem dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje v že izpostavljenih točkah obrazložitve, je odmerjena odškodnina, tudi upoštevaje tožnikovo starost ob škodnem dogodku, glede na materialno pravo ustrezna in je pritožbeno zavzemanje za višjo odškodnino iz tega naslova neutemeljeno.

20. Pravilno in utemeljeno je v celoti zavrnjen tožbeni zahtevek tožnika za odmero odškodnine za duševne bolečine zaradi skaženosti. Ob tudi v tej sodbi predhodno že obrazloženem in pritožbeno neprerekani ugotovitvi, da je tožnik odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti uveljavljal ob zatrjevanju, da so mu v posledici operativnega posega ostale trajne posledice, ki se kažejo v obliki treh brazgotin na desnem ramenu, je kot pravilnim pritrditi razlogom, navedenim v 48. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

21. Skupaj odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 7.000,00 EUR tudi po presoji pritožbenega sodišča predstavlja pravično denarno zadoščenje za tožniku nastalo nepremoženjsko škodo, ki je posledica obravnavanega škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo vse konkretnosti obravnavanega primera, pa tudi primerljivo sodno prakso, s čimer je v celoti zadostilo tudi načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine9, čemur pritožba neutemeljeno nasprotuje. V pritožbi navedeni trije primeri iz sodne prakse po oceni pritožbenega sodišča z obravnavanim primerom niso primerljivi do te mere, da bi narekovali odmero višje odškodnine, za katero se ob obrazloženem neutemeljeno zavzema pritožba10. Poleg tega so v pritožbi kot primerljivi ponujeni le primeri iz starejše sodne prakse, sodišče prve stopnje pa je navedlo primerljive primere iz novejše sodne prakse, s katerimi pa pritožba tudi ne polemizira kot za primerjavo neustreznimi.

22. Ob obrazloženem se tako pokaže, da je sodišče prve stopnje odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki je tožniku nastala v posledici škodnega dogodka, z zneskom 7.000,00 EUR pravilno in pravično odmerilo. Pri tem je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno zavzemanje za višjo odškodnino se je ob obrazloženem pokazalo za neutemeljeno.

23. Stroškovna odločitev je obrazložena v točkah od 53 do 62 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri odmeri potrebnih pravdnih stroškov obeh pravdnih strank je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz 155. člena ZPP, pri odmeri potrebnih stroškov stroškov odvetniškega zastopanja pa tudi iz veljavne Odvetniške tarife (OT).

24. Kot izhaja iz obrazložitve iz točkah 55 in 56 je sodišče prve stopnje kot potrebne pravdne stroške v skladu s prvim odstavkom 155. člena ZPP tožniku priznalo potne stroške prihoda na obravnave, kot tudi stroške zaradi pregleda pri izvedencih, vendar ne v celoti, kar pa je v 56. točki utemeljeno, sklicujoč se na Pravilnik o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku tudi obrazložilo. Le s pavšalno pritožbeno navedbo, da bi sodišče prve stopnje te stroške moralo tožeči stranki v celoti priznati, obrazložene odločitve sodišča prve stopnje v tem delu pritožba ne more uspešno izpodbiti.

25. V 55. točki obrazložitve je tudi obrazloženo, da je sodišče prve stopnje tožniku kot potrebne pravdne stroške skladno s prvim odstavkom 155. člena ZPP priznalo tudi izvedenske stroške, čemur pritožba vsebinsko ne nasprotuje, nasprotuje le odločitvi sodišča prve stopnje, da tudi za povrnitev teh stroškov velja načelo uspeha v pravdi. Ob tem je ob pritožbenih navedbah najprej pojasniti, da določilo 155. člena ZPP vsebuje pravila in kriterije za odmero potrebnih pravdnih stroškov pravdnim strankam. Potrebnost stroškov za pravdo je torej merilo za odmero pravdnih stroškov strank in je nujen pogoj za priznanje stroškov. Temeljni kriterij za povrnitev pravdnih stroškov pa je načelo uspeha v pravdi, ki je določeno v 154. členu ZPP. Pritrditi je sicer pritožbi, da so izvedenski stroški neodvisni od uspeha v pravdi, vendar je kriterij potrebnosti pravdnih stroškov kriterij za priznanje pravdnih stroškov, ne pa za odločitev o povrnitvi pravdnih stroškov. Zato ni pritrditi pritožbenim navedbam, da bi moralo sodišče tožniku, ki je le delno uspel z zahtevkom v pravdi, v povračilo priznati celotne stroške izdelave izvedenskih mnenj, ne glede na dosežen uspeh v pravdi, saj za takšno odločitev v določbi 154. člena ZPP ni podlage.

26. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi sodišče glede na določbo drugega odstavka 154. člena ZPP moralo uspeh v pravdi izračunati drugače, kot ga je izračunalo oziroma ocenilo. Glede na to, da sta bila v konkretni zadevi sporna temelj in višina tožbenega zahtevka, dokazi, tudi z izvedenci, pa so se izvajali tako glede temelja, kot tudi glede višine zahtevka, tudi okoliščine konkretnega primera ne utemeljujejo v pritožbi predlagane metode izračuna uspeha strank v pravdi, da bi se torej uspeh pravdnih strank moral ovrednotiti ločeno po temelju in po višini, končni uspeh pa kot rezultat izračuna aritmetične sredine obeh delnih rezultatov. Poleg tega pa ima vsak dajatveni zahtevek svojo podlago, torej temelj in tudi višino, zato ni razlogov za ločeno vrednotenje uspeha po temelju in po višini ravno v odškodninskih zadevah, kot je tudi predmetna11. Ob tem je ob pritožbenem sklicevanju na dve odločbi Višjega sodišča v Ljubljani pojasniti, da pritožbenega sodišča pri odločanju v konkretni zadevi ti odločbi ne vežeta. V konkretnem primeru je ob obrazloženem in ko tožnik s pritožbo glede glavne stvari tudi ni bil uspešen, uspeh pravdnih strank v pravdi pravilno ocenjen (izračunan).

27. Ob obrazloženem se tako pritožba tudi glede stroškovne odločitve pokaže za neutemeljeno.

28. Pritožba tožnika je tako v celoti neutemeljena. Pritožba bistvenih kršitev postopka ne konkretizira, sodišče druge stopnje pa kršitev postopka, na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, ni ugotovilo. Zato je pritožbo tožeče stranke zaradi neutemeljenosti zavrnilo in v izpodbijanem delu (to je v točkah II in III izreka), potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

29. Tožnik s pritožbo ni bil uspešen, zato mora na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP svoje priglašene pritožbene stroške kriti sam. Na podlagi istih zakonskih določb pa mora toženi stranki povrniti njene potrebne stroške odgovora na pritožbo. Te stroške predstavljajo upoštevaje, da je pritožbeno izpodbijan le zavrnilni del sodbe v vrednosti 6.000,00 EUR, odvetniški stroški za sestavo odgovora na pritožbo po tar. št. 21/I OT v zvezi s tar. št. 18 OT v višini 375 odvetniških točk, 2 % za materialne stroške po tretjem odstavku 11. člena OT, kar znaša 7,5 odvetniške točke, skupaj torej 382,50 odvetniških točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR predstavlja 229,50 EUR, skupaj s priznanim 22 % DDV pa znesek 279,99 EUR. To pa so potrebni stroški odgovora na pritožbo, ki jih mora tožnik toženi stranki povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude tudi z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhaja iz izreka12. 1 Primerjaj 33. točko obrazložitve izpodbijane sodbe. 2 Primerjaj zlasti točke 35, 36 in 40 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Primerjaj: Medicinsko izvedensko mnenje z dne 30. 12. 2018 - list. št. 230 do 238 v spisu. 4 Primerjaj: Prepis zvočnega posnetka zaslišanja izvedenca medicinske stroke z dne 14. 3. 2019 - list. št. 272 do 275 v spisu. 5 Primerjaj točko 36 obrazložitve izpodbijane sodbe. 6 Primerjaj pisno izvedensko mnenje izvedenca medicinske stroke z dne 30. 12. 2018 na strani 6. 7 Primerjaj točke 38, 39, 40 obrazložitve izpodbijane sodbe. 8 Primerjaj točko 44 obrazložitve izpodbijane sodbe. 9 Primerjaj obrazložitev v točki 49 izpodbijane sodbe. 10 Primer II Ips 605/2001 obravnava oškodovanko z deloma drugačno poškodbo in tudi z drugačnimi škodnimi posledicami, kot v primeru tožnika, v zadevi II Ips 181/2005 gre za večji obseg poškodb, drugačno intenziteto bolečin, v zadevi II Ips 946/2006 gre tudi za drugačen obseg poškodb in škodnih posledic. 11 O tem tako Vrhovno sodišče v odločbi II Ips 563/2008 z dne 7. 4. 2011. 12 Primerjaj: Načelno pravno mnenje, občna seja VS RS, 13. 12. 2006.