Jedro

Dokazno breme, da je predvajala glasbo, ki je prosta plačil kolektivnim organizacijam, je na toženi stranki kot uporabniku.

Na dan uveljavitve ZASB-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, tožeča stranka pa je Pravilnik 2006 sprejela enostransko. Ker akt, ki ga je sprejela tožeča stranka, ni bil sprejet po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del.

Izrek

I. Pritožbama tožeče in tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se: - v 1. alineji I. točke izreka znesek 708,34 EUR nadomesti z zneskom 707,09 EUR, - v 2. alineji I. točke izreka znesek 1.135,76 EUR nadomesti z zneskom 1.104,76 EUR, - v 3. alineji I. točke izreka znesek 950,76 EUR nadomesti z zneskom 981,26 EUR, - v 4. alineji I. točke izreka znesek 1.030,59 EUR nadomesti z zneskom 1.082,73 EUR, - v III. točki izreka stroški postopka v znesku 417,41 EUR, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zvišajo za 61,74 EUR (na 479,15 EUR).

II. V preostalem delu se pritožbi tožeče in tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da ostanejo v veljavi prvi odstavki sklepov o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, in sicer opr. št. VL 77227/2010 z dne 6.6.2010 za znesek 708,34 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 14.5.2008 dalje, opr. št. VL 123788/2010 z dne 8.9.2010 za znesek 1.135,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13.8.2009 dalje, opr. št. VL 95535/2010 z dne 11.7.2010 za znesek 950,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13.12.2008 dalje, opr. št. VL 12989/2010 z dne 6.9.2010 za znesek 1.030,59 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13.8.2009 dalje (I. točka izreka). Predmetne sklepe o izvršbi je v preostalem delu razveljavilo in zaradi delnega umika tožbe postopek ustavilo za zneska 30,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13.8.2009 in 30,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 13.12.2008, glede preostalega razveljavljenega dela sklepov pa je tožbene zahtevke zavrnilo nad zneski, navedenimi v I. točki izreka, zmanjšanimi za umaknjeni del tožbe (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške postopka v znesku 417,41 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo uporabo Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 2006 (Ur. l. RS, št. 138/2006, v nadaljevanju Pravilnik 2006), materialnopravno napačno. Ta pravilnik ne določa nove tarife, temveč le valorizira tarife iz Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del iz leta 1998 (Ur. l. RS, št. 29/1998, v nadaljevanju Pravilnik 1998). Sodišče prve stopnje ni upravičeno presojati ustavnosti in zakonitosti Pravilnika 2006, saj je za to izključno pristojno Ustavno sodišče RS. Sodišče prve stopnje je protiustavno in arbitrarno odklonilo uporabo Pravilnika 2006 in uporabilo Pravilnik 1998. Pravilnik 1998 je v 11. členu določal, da se vrednost tarife letno usklajuje skladno z uradno objavljenimi podatki o indeksu rasti cen na drobno. Na podlagi javno objavljenih podatkov o indeksu rasti cen na drobno in Pravilnika 1998 bi si lahko vsakdo izračunal vrednost tarife za vsako posamezno leto. Odobritev Urada RS za intelektualno lastnino se ni nanašala samo na tarifno prilogo, pač pa tudi na vse določbe normativnega dela, ki določajo tarifo, vključno z 11. členom. ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004) je dal moč skupnega sporazuma celotnemu Pravilniku 1998, torej tudi njegovemu 11. členu. Takšno stališče izhaja tudi iz odločb Ustavnega sodišča RS št. U-I-149/98 ter odločb Višjega sodišča I Cp 4292/2009 in I Cp 2471/2010. Pravno podlago za rast tarifnih vrednosti zato predstavlja 11. člen Pravilnika 1998, ki bi ga sodišče prve stopnje moralo upoštevati. Za revalorizacijo zneskov v skladu z 11. členom Pravilnika 1998 ni potrebno dodatno soglasje Urada RS za intelektualno lastnino, niti njihova javna objava. Tudi sicer je sodišče prve stopnje napačno uporabilo tarifo Pravilnika 1998. Izračunov nadomestila ni obrazložilo, saj ni navedlo posameznih postavk, ki jih je upoštevalo, in formule, ki ji je sledilo, zato je v tem delu sodba sodišča prve stopnje obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na nesporne podatke o velikosti poslovalnic oziroma možnemu številu obiskovalcev je ob pravilnem sklicevanju na tarifo III-C/1 oziroma III-A/2 napravilo napačen izračun. Pravilen izračun za poslovalnico v velikosti 1.360 m2 pod 106. točko obrazložitve znaša 40,31 EUR. Za pretežni del poslovalnic je nadomestilo izračunano v prenizkem znesku. Glede poslovalnice X. je napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Bistveno je, kdo predvaja glasbo v poslovnem prostoru oziroma čigava glasba se sliši. Med poslovalnico tožene stranke ter hodniki ni stene in vrat, gre za odprt prostor, zato se zvok lahko prenaša tudi na hodnike in parkirišče. Dejstvo, da v skupnih prostorih predvaja glasbo M., s. p., ne izključuje, da se v skupnih prostorih sliši tudi glasba, predvajana s strani tožene stranke, ki lahko nedvomno vpliva na jakost predvajanja glasbe. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati 165. člen ZASP. Napačna je tudi stroškovna odločitev. Sodišče prve stopnje ji neutemeljeno in neobrazloženo ni priznalo potnih stroškov in stroškov parkirnine. Poleg tega je napačno izračunalo njen uspeh. Ta ne znaša le 60%, saj je treba upoštevati, da je po temelju v celoti uspela.

3. V odgovoru na pritožbo tožeče stranke tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe sodišča prve stopnje se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu tako spremeni, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga, da jo razveljavi in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo pomena repertoarjev kolektivnih organizacij in posledice s strani tožene stranke zatrjevanega dejstva o predvajanju zgolj takšnih glasbenih del, ki niso v repertoarjih kolektivnih organizacij (ki je ostalo neprerekano), ter namena in vsebine recipročnih sporazumov. Poenostavljeno in pavšalno je zaključilo, da je dokazno breme, da so se avtorji odpovedali svojim avtorskim pravicam, na toženi stranki ter da slednja tega ni uspela dokazati. Z novelo ZASP v letu 2004 se je obseg upravljanja avtorskih pravic omejil glede na to, ali avtorsko delo sodi v repertoar kolektivne organizacije. Stališče sodišča prve stopnje, da je obseg repertoarja tožeče stranke določen v 2. členu Pravilnika 1998 in da so predmet varovanja tožeče stranke vsa že objavljena domača in tuja glasbena dela, izjeme pa izhajajo iz ZASP, je napačno in v nasprotju s stališčem Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu II Cp 3402/2011 z dne 14.3.2012 in v sodbi II Cp 2010/2012 z dne 9.1.2013. Dokument Evropske komisije MEMO/08/511 in stališče UILRS potrjujeta, da lahko tožeča stranka ščiti glasbena dela tujih avtorjev le, če so zajeta v repertoarju tuje kolektivne organizacije, s katero ima sklenjen recipročni sporazum. Kolektivno upravljanje za tuja dela tako velja zgolj na podlagi osebnih pooblastil avtorjev ali podpisanih recipročnih sporazumov. Za širše varstvo ne obstaja pravna podlaga. Sklenjeni recipročni sporazumi predstavljajo avtonomno materialno pravo, ki ga sodišče prve stopnje ni vpogledalo, čeprav je v zvezi s tem podala dokazni predlog. Tožeča stranka, na kateri je dokazno breme, ni predložila sklenjenih recipročnih sporazumov, niti osebnih pooblastil tujih avtorjev. Sodišče prve stopnje se ni enolično opredelilo do ključnega pravnega vprašanja glede pomena in vpliva sklenjenih recipročnih sporazumov in repertoarjev tujih kolektivnih organizacij na pravico tožeče stranke, da upravlja z avtorskimi pravicami tujih avtorjev, ki so ali pa niso državljani držav članic Evropske unije. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožeča stranka ni obrazloženo ugovarjala njenim navedbam, da predvajana glasbena dela niso avtorska dela slovenskih avtorjev in niso zajeta v repertoarju nobene kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum, zato se ta dejstva štejejo za priznana. Poleg tega gre za negativna dejstva, ki jih po naravi stvari ni mogoče dokazati. V zvezi s tem je predložila številne dokaze, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Dokazno breme, ali je uporabljeno glasbeno delo vsebovano v repertoarju kakšne kolektivne organizacije, je na strani kolektivne organizacije in ne uporabnika. Nerazumno je zahtevati od uporabnika, da dokazuje, kaj vse je v repertoarju varovanih del, saj je tožeča stranka edina, ki ima te podatke. Tožeča stranka o tem ni predložila nobenih dokazov. Svojemu dokaznemu bremenu je tožena stranka zadostila že s predložitvijo seznamov, v katerih so navedena predvajana dela po naslovih ter njihovi avtorji. Tožeča stranka lahko že na podlagi naslova glasbenega dela ter imena in priimka avtorja ugotovi, ali je slednji vsebovan v podatkovni bazi, ki obsega repertoarje kolektivnih organizacij, s katerimi ima sklenjene recipročne sporazume. Navedeno izhaja iz zapisnika z dne 14.3.2012, do katerega se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do dopisa T. N. iz družbe R., dopisa družbe R., dopisa družbe O. z dne 13.7.2011 ter potrdil A. z dne 10.10.2012 in 14.11.2012, s katerimi je dokazovala svoje trditve, da avtorji, katerih glasbena dela je predvajala, niso člani nobene tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum, in da predvajana glasbena dela niso zajeta v nobenem repertoarju tuje kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Če glasbeno delo tujega avtorja, ki se je odpovedal materialnim avtorskim pravicam, ni navedeno v repertoarju kolektivne organizacije, s katero ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum, ni več potrebno dokazovati odpoved materialnim avtorskim pravicam tega avtorja. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava (neupoštevanja 146. člena ZASP) in neupoštevanja pomena repertoarjev in recipročnih sporazumov sodišče prve stopnje ni ugotavljalo relevantnega dejanskega stanja in ni pravilno uporabilo pravil o dokaznem bremenu. V svojih prostorih je v vtoževanem obdobju predvajala izključno glasbo, ki jo preko satelita predvaja avstrijska družba R. Gre za poseben glasbeni program, sestavljen iz del, ki niso navedena v nobenem repertoarju kolektivnih organizacij, saj so se njihovi avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam. Predvajanje zgolj tistih glasbenih del, ki jih tožeča stranka ne varuje, je dokazovala s potrdili družbe R. in M., dopisom družbe O. z dne 13.7.2011, potrdili A. z dne 10.10.2012 in 14.11.2012 ter dejstvom, da predmetna glasbena dela in njihovi avtorji niso navedeni niti v repertoarju tožeče stranke, niti v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjen recipročni sporazum. Do teh dokazov se sodišče prve stopnje ni opredelilo in ni navedlo, zakaj jim ne poklanja verodostojnosti. Iz navedenih dopisov izhaja, da A. šteje glasbo iz repertoarja družbe R. za avtorsko nevarovano glasbo. Dopisi avstrijskega S. in A. pa izkazujejo ureditev medsebojnih odnosov med avstrijsko kolektivno organizacijo in avstrijskimi oziroma tujimi uporabniki. Ni se opredelilo niti do dejstva, da tuja (avstrijska) kolektivna organizacija od tujega (avstrijskega) uporabnika za predvajanje istih glasbenih del, ki jih v svojih poslovalnicah predvaja tožena stranka, ne zahteva plačila avtorskega honorarja, čeprav je bistvenega pomena. Ni pravilno stališče, da v konkretnem primeru ni podlage za uporabo 182. člena ZASP. Omenjeni člen določa, kdaj imajo avtorji in imetniki pravic v primeru posredovanja vsebine preko satelita zaščito v skladu z ZASP. V primerih, ko v njem navedeni pogoji niso izpolnjeni in ko hkrati ne velja splošni del ZASP, so avtorji in imetniki pravic zaščiteni v skladu z zakonodajo države, kjer se je vsebina posredovala v komunikacijsko verigo. Ker v konkretnem primeru ti pogoji niso izpolnjeni, je treba uporabiti avstrijsko pravo. Glasbe ni predvajala preko svojih naprav, temveč prek naprave v lasti družbe R., ki v njih posreduje satelitski signal. Sama ne opravlja sekundarne radiotransmisije s predvajanjem po zvočnikih, saj so zvočniki le tehnični pripomoček, da se satelitsko predvajana glasba v satelitski sprejemnik sploh sliši. Prereka znesek avtorskega honorarja, ki ji ga je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo pod 107. točko za B., pod 113. točko za L., pod 116. točko za R., pod 118. točko za P., pod 126. točko za T., pod 127. točko za C., pod 130. točko za J., pod 131. točko za I., pod 140. točko za N., pod 146. točko za M., pod 148. točko za B., pod 158. točko za M., pod 160. točko za B., pod 167. točko za L., pod 170. točko za R., pod 172. točko za Z., pod 176. točko za V., pod 178. točko za H., pod 183. točko za E. in pod 192. točko za O. Ob upoštevanju velikosti poslovalnic in tarife III-C/3 so izračunani zneski previsoki, s prisojo zneska 26,29 EUR pod 170. točko obrazložitve pa je sodišče prve stopnje celo prekoračilo tožbeni zahtevek, saj je tožeča stranka zahtevala le 19,36 EUR.

5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

6. Izpodbijana sodba ni obremenjena z očitanimi absolutnimi bistvenimi kršitvami določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ima v nasprotju s pritožbenimi navedbami tožeče in tožene stranke zadostne in razumljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih.

7. Tožeča stranka kot kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic je v obravnavani zadevi zahtevala plačilo avtorskega honorarja za priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del javnosti v poslovalnicah tožene stranke v Sloveniji. Tožena stranka se je pred tožbenim zahtevkom branila z navedbami, da je predvajala le glasbena dela, ki jih tožeča stranka ne varuje, ker gre za glasbena dela tujih avtorjev, ki so se odpovedali materialnim avtorskim pravicam in njihova dela niso del repertoarja tujih kolektivnih organizacij, s katerimi ima tožeča stranka sklenjene recipročne sporazume.

8. ZASP predpisuje obvezno kolektivno upravljanje avtorskih pravic za javno priobčitev že objavljenih neodrskih glasbenih del (male pravice), pri čemer kolektivna organizacija male avtorske pravice upravlja tudi brez pogodbe z avtorjem (tretji odstavek 151. člena ZASP). Repertoar varovanih del kolektivne organizacije v smislu 1. točke prvega odstavka 146. člena ZASP predstavljajo poleg avtorskih del, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi pogodbe z avtorjem, tudi tista že objavljena avtorska dela, ki jih kolektivna organizacija upravlja na podlagi zakona (147. člen ZASP). Novela ZASP iz leta 2004 na tem področju ni prinesla nobenih sprememb. V Republiki Sloveniji ima tožeča stranka, ki kot kolektivna organizacija upravlja z malimi avtorskimi pravicami na glasbenih delih, zakonski monopol. Varstvo avtorske pravice po določbah ZASP uživajo tudi tuji avtorji. To je v skladu s prvim in drugim odstavkom 176. člena ZASP v zvezi z Bernsko konvencijo za varstvo književnih in umetniških del, kjer je uzakonjeno načelo enakega obravnavanja domačih in tujih avtorjev. Posledično tožeča stranka, ki ima zakonski monopol, varuje tudi male pravice tujih avtorjev. Njen repertoar tako v primeru, ko gre za male pravice, sestavljajo vsa že objavljena glasbena dela, ne glede na to, ali gre za domačega ali tujega avtorja. Pritožbeno stališče tožene stranke, da je tožeča stranka upravičena upravljati z malimi avtorskimi pravicami na delih tujih avtorjev le v obsegu, v katerem jo za to pooblastijo tuje kolektivne organizacije, ali na podlagi osebnih pooblastil tujih avtorjev, je v nasprotju s sedanjo ureditvijo in napačno. Memorandum Evropske komisije in stališče UILRS, na kateri se sklicuje tožena stranka v pritožbi, nista pravno zavezujoča vira in ne posegata v domačo pravno ureditev. Tako je sodišče prve stopnje v zvezi z vprašanjem aktivne legitimacije tožeče stranke pravilno uporabilo materialno pravo, ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva in svojo odločitev v sodbi ustrezno obrazložilo.

9. Glede na zgoraj pojasnjeno je dokazno breme, da je predvajala glasbo, ki je prosta plačil kolektivnim organizacijam, na toženi stranki kot uporabniku, saj gre za izjemo. Takšno je tudi ustaljeno stališče sodne prakse. Avtor se sicer lahko odpove materialnim avtorskim pravicam, vendar se pritožbeno sodišče strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da bi v svojih poslovalnicah predvajala le dela avtorjev, ki so se odpovedali materialnim avtorskim pravicam. Zatrjevano dejstvo, da predvajana glasbena dela niso zajeta v repertoarju tujih kolektivnih organizacij, in da tuje kolektivne organizacije za predvajanje istih glasbenih del ne zahtevajo plačila avtorskega honorarja, še ne pove, da so se avtorji teh glasbenih del odpovedali materialnim avtorskih pravicam. Iz dejstva, da tuj avtor ni pooblastil tuje kolektivne organizacije za uveljavljanje njegovih materialnih avtorskih pravic, ni mogoče sklepati, da se je odpovedal materialnim avtorskim pravicam, saj je možno tudi, da se je avtor odločil, da bo pravice uveljavljal sam, v nacionalnih sistemih, kjer je to mogoče. Dokaz s pregledom repertoarja (določenih) tujih kolektivnih organizacij tako ni primeren za dokazovanje pravno relevantnih dejstev, zato ga sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvesti. Tudi listine, na katere se sklicuje tožena stranka v pritožbi, po pojasnjenem ne dokazujejo zatrjevanega pravno odločilnega dejstva, da so se avtorji odpovedali materialnim avtorskim pravicam. Dokazujejo le posamezna indična dejstva, katerih upoštevanje spada v polje proste dokazne ocene. Sodišče prve stopnje tako ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se do njih ni posebej opredelilo. Sklop indičnih dejstev, ki izhajajo iz navedenih listinskih dokazov, ne zadošča za dosego dokaznega standarda, ki velja v pravdnem postopku.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločanju pravilno uporabilo slovensko pravo na podlagi Uredbe ES 864/2007 z dne 11.7.2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (Rim II). Po 8. členu te uredbe se za nepogodbene obveznosti, nastale s kršitvijo pravic intelektualne lastnine, uporablja pravo države, za katero se zahteva zaščita oziroma, če gre za kršitev enotne pravice intelektualne lastnine skupnosti, pravo države, v kateri je kršitev storjena. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje v skladu s 182. členom ZASP uporabiti avstrijsko pravo. Sklicevanje na 182. člen ZASP uporabe prava ne spremeni. Priobčitev javnosti po satelitu pomeni dejanje pod nadzorom in odgovornostjo RTV organizacije, s katerim pošlje signale kot nosilce programa, ki so namenjeni javnemu sprejemu, v neprekinjeno komunikacijsko verigo, ki vodi k satelitu in nazaj na zemljo. Določba 182. člena ZASP tako ureja oddajanje satelitskih programov preko RTV organizacij, ki dela priobčujejo javnosti, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre.

11. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno legitimirana za plačilo avtorskega honorarja za predvajanje glasbe na hodniku in parkirišču trgovinskega centra v X. Obveznost plačila uporabnika nastane le v primeru javne priobčitve glasbenega dela (1). Po prepričljivi dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje pa glasbe na hodniku in parkirišču ne predvaja tožena stranka, temveč to počne najemnik M., s. p. Tožeča stranka zato ne more uspeti z navedbami, da takšna dejanska ugotovitev ne izključuje, da se na hodniku in parkirišču sliši tudi glasba, predvajana s strani tožene stranke. Ker tožena stranka tako ni kršila pravic iz ZASP, pogoji za uporabo drugega odstavka 165. člena ZASP, za katero se zavzema tožeča stranka v pritožbi, niso podani.

12. Sodišče prve stopnje je ravnalo prav, ko se je pri odločanju o višini zahtevkov oprlo na tarifno prilogo iz Pravilnika 1998 in tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo uporabiti tarifno prilogo iz Pravilnika 2006. V Zakonu o avtorskih in sorodnih pravicah (ZASP-UPB-2, Ur. l. RS, št. 44/2006), ki je veljal v trenutku objave Pravilnika 2006, je določeno, da kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov skupne sporazume o pogojih in načinih uporabe teh del ter višini nadomestil za njihovo uporabo, za primer nesklenitve skupnega sporazuma pa je ob soglasju obeh strank predvidena odločitev arbitraže. Za prehodno obdobje do sprejema zgoraj navedenega skupnega sporazuma je ZASP-B v prehodnih določbah (26. člen) določal, da se tarife organizacij, ki veljajo na dan uveljavitve tega zakona, obravnavajo kot veljavni skupni sporazumi o tarifi. Na dan uveljavitve ZASB-B je bil v uporabi Pravilnik 1998 in njegova tarifa, ki se je štela za veljavni skupni sporazum, sklenjen z reprezentativnimi združenji uporabnikov. Za veljavno sprejetje Pravilnika 2006 skupaj s tarifnim delom bi bilo potrebno soglasje reprezentativnih združenj, tožeča stranka pa je Pravilnik 2006 sprejela enostransko. Ker akt, ki ga je sprejela tožeča stranka, ni bil sprejet po postopku, predvidenim s tedaj veljavnim zakonom, ne more imeti učinka skupnega sporazuma, ki je bil po tedaj veljavni zakonski ureditvi podlaga za zaračunavanje nadomestila za uporabo avtorskih del (enako izhaja tudi iz razlogov odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011). Sodišče prve stopnje je torej ravnalo pravilno, ker je uporabo Pravilnika 2006 zavrnilo. S tem ni poseglo v pristojnost Ustavnega sodišča RS, kot zmotno meni tožeča stranka v pritožbi. Pravilnik ni bil sprejet na zakonit način, zato ga sodišče ni smelo uporabiti.

13. Določbe 11. člena Pravilnika 1998, ki je predvidevala valorizacijo tarifnih vrednosti, ni mogoče uporabiti. 11. člen Pravilnika 1998 spada v normativni del pravilnika, ki ni bil sestavni del veljavne tarife, zato z uveljavitvijo ZASP-B ni postal sestavni del skupnega sporazuma. Takšno stališče je v sodbi II Ips 160/2011 z dne 15.9.2011 sprejelo Vrhovno sodišče in s tem pritrdilo večinski sodni praksi, ki je možnost uporabe navedene določbe zavračala, v nasprotju z manjšinsko sodno prakso, ki je njeno uporabo dopuščala.

14. Prav tako ni mogoče slediti tožeči stranki, ko se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-149/98 iz leta 2001, iz katere naj bi izhajala nepravilnost takšnega stališča sodne prakse. V točki 37 obrazložitve odločbe U-I-149/98 je namreč jasno zapisano, da »pogoji, ki so prva vsebina Pravilnika II in ki jih, vsaj deloma, ne bi bilo mogoče zajeti v pojem splošnih tarif« niso bili predmet soglasja Urada. Okoliščina, da je Ustavno sodišče v času veljavnosti tega pravilnika (citirana odločba je bila izdana leta 2001) štelo, da takšne določbe niso neustavne in nezakonite, v ničemer ne vpliva na vprašanje, ali so takšne določbe z uveljavitvijo ZASP-B dobile tudi veljavo t.i. skupnega sporazuma, ki je od tedaj dalje, tj. od leta 2004, veljal kot podlaga za veljavno zaračunavanje nadomestil. Ker je zakonodajalec z uveljavitvijo ZASP-B takšno naravo določil zgolj tarifnemu delu Pravilnika-98 (tako kot je bilo pojasnjeno že zgoraj), je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožeče stranke za plačilo zneskov, ki presegajo v tarifi določena nadomestila.

15. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe so razvidna vsa pravno odločilna dejstva oziroma vsi podatki, ki so potrebni za določitev višine nadomestila, zato ni obremenjena z očitano absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje povzelo trditve tožeče stranke o pravno odločilnih dejstvih, to je površini poslovalnic in možnem številu obiskovalcev oziroma številu sedežev, ki jih tožena stranka ni konkretizirano prerekala, navedlo pa je tudi pravno podlago oziroma tar. št. Pravilnika 1998, ki jo je pri izračunu upoštevalo. Zato ne drži pritožbeni očitek tožeče stranke, da izračunov sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti. Utemeljeno pa tožeča in tožena stranka (2) v pritožbah nasprotujeta materialnopravni pravilnosti izračunov. Tudi sicer gre pri uporabi tarife Pravilnika 1998 za pravilno uporabo materialnega prava, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pritožbeno sodišče je ponovno izračunalo višino avtorskega honorarja po zgoraj navedenih tarifnih številkah na podlagi pojasnjenih pravno odločilnih dejstev oziroma parametrov. Pri izračunu avtorskega honorarja po tar. št. III-C/1 je upoštevalo postopni izračun. Pri poslovnih prostorih nad 600m2 je poleg osnovne postavke po tarifi 29,79 EUR (ki velja za velikost od 501 m2 do 600m2) obračunalo dodatni avtorski honorar nad to površino tako, da je upoštevalo po vrsti pribitek za kvadraturo od 601 do 1000 m2 (1,75 EUR za vsakih doseženih 100 m2), nato od 1001 m2 do 2000 m2 (1,75 EUR za vsakih doseženih 200m2) nato od 2001 m2 do 5000 m2 (1,75 EUR za vsakih doseženih 500 m2) ter nad 5001 m2 (0,88 EUR za vsakih doseženih 500 m2). Primeroma znaša izračun za poslovalnico tožene stranke s površino 1.360 m2: 29,79 EUR + 4×1,75 EUR+1×1,75 EUR= 38,54 EUR. Za površino nad 1.200 m2, to je dodatnih 160 m2, se ne obračuna dodatnih 1,75 EUR, ker preostanek površine ne dosega polnih 200 m2. Za drugačno stališče ni podlage v tar. št. III-C/1, poleg tega je takšen način izračuna tudi v skladu s sodno prakso.

16. V zvezi s sklepom o izvršbi VL 77227/2010 oziroma II P 2508/2010 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila po preračunu pritožbenega sodišča tožeča stranka ob upoštevanju tar. št. III-C/1 (tam, kjer bo to v nadaljevanju pri izračunu izrecno navedeno, pa tar. št. III-A/4/1 ali tar. št. III-A/2) prikrajšana za avtorski honorar v višini: - pod 106. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Č. s površino 1360 m2) 38,54 EUR, - pod 107. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za B. s površino 860 m2) 33,29 EUR, - pod 108. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za A. s površino 1260 m2) 38,54 EUR, - pod 109. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Y s površino 1325 m2) 38,54 EUR, - pod 110. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. X. s površino 749 m2) 31,54 EUR, - pod 111. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za D. s površino 779 m2) 31,54 EUR, - pod 112. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Ž. s površino 1255 m2) 38,54 EUR, - pod 113. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za L. s površino 1077 m2) 36,79 EUR, - pod 114. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za K s površino 1282 m2) 38,54 EUR, - pod 116. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Š 2 z 220 sedeži) 12,27 EUR (3) in (za F s površino 4056 m2) 52,54 EUR, skupno 64,81 EUR, - pod 117. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za G s površino 1060 m2) 36,79 EUR, (za R s površino 6247 m2) 57,80 EUR in za I. V. z 39 sedeži) 21,03 EUR (4), skupno 115,62 EUR, - pod 118. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Z. s površino 1349 m2) 38,54 EUR, - pod 119. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za P. s površino 1284 m2) 38,54 EUR, - pod 120. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Q. s površino 584 m2) 29,79 EUR (5), - pod 121. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. J. s površino 1315 m2) 38,54 EUR.

17. V pravdni zadevi II P 2508/2010 dolguje tožena stranka ob upoštevanju zgoraj navedenih zneskov tožeči stranki 651,70 EUR, povečano za 8,5% DDV pa 707,09 EUR (in ne 708,34 EUR, kot je v 123. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno izračunalo sodišče prve stopnje). Odločitev sodišča prve stopnje je zato treba spremeniti tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77227/2010 v veljavi za znesek 707,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.5.2008, v preostalem delu pa se razveljavi in se višji tožbeni zahtevek zavrne.

18. V zvezi s sklepom o izvršbi VL 123788/2010 oziroma II P 3089/2010 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila po izračunu pritožbenega sodišča tožeča stranka ob upoštevanju tar. št. III-C/1 (tam, kjer bo to v nadaljevanju izrecno navedeno pa ob upoštevanju tar. št. III-A/2), prikrajšana za avtorski honorar v višini: - pod 125. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. V. s površino 1288 m2) 38,54 EUR, - pod 126. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za T. s površino 854 m2) 33,29 EUR, - pod 127. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za C. pri pošti s površino 750 m2) 31,54 EUR, - pod 128. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za H. V. s površino 1167 m2) 36,79 EUR, - pod 129. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za M. C. s površino 4800 m2) 54,29 EUR in (za T. C. s površino 40 m2) 7,01 EUR (6), skupaj 61,30 EUR, - pod 130. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za I. P. s površino 3340 m2) 49,04 EUR, - pod 131. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. R. s površino 1285 m2) 38,54 EUR, - pod 132. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. R. s površino 1075 m2) 36,79 EUR, - pod 133. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za H. M. s površino 1060 m2) 36,79 EUR, - pod 134. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. P. s površino 965 m2) 35,04 EUR, - pod 135. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. K. s površino 820 m2) 33,29 EUR, - pod 136. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za R. S. s površino 1031 m2) 36,79 EUR, - pod 137. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. O. s površino 1342 m2) 38,54 EUR, - pod 138. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. R. s površino 1267 m2) 38,54 EUR, - pod 139. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za I. L. s površino 4753 m2) 54,29 EUR, - pod 140. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za N. s površino 1407 m2) 40,29 EUR, - pod 141. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. G. s površino 2049 m2) 45,54 EUR, - pod 143. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za R. K. z 213 sedeži) 47,74 EUR (7), - pod 144. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. B. s površino 580 m2) 29,79 EUR, - pod 145. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. Z. s površino 762 m2) 31,54 EUR, - pod 146. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za M. M. s površino 3995 m2) tri krat 50,79 EUR, skupno 152,37 EUR, - pod 147. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Č. s površino 1360 m2) 38,54 EUR, - pod 148. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za B. s površino 860 m2) 33,29 EUR.

19. V pravdni zadevi II P 3089/2010 dolguje tožena stranka ob upoštevanju zgoraj navedenih zneskov tožeči stranki 1.018,21 EUR, povečano za 8,5% DDV, pa 1.104,76 EUR (in ne 1.135,76 EUR, kot je v 150. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno izračunalo sodišče prve stopnje). Odločitev sodišča prve stopnje je zato treba spremeniti tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 123788/2010 v veljavi za znesek 1.104,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.2009, v preostalem delu pa se razveljavi in se višji tožbeni zahtevek zavrne.

20. V zvezi s sklepom o izvršbi VL 95535/2010 oziroma II P 126/2011 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila po izračunu pritožbenega sodišča tožeča stranka ob upoštevanju tar. št. III-C/1 (tam, kjer bo to v nadaljevanju pri izračunu izrecno navedeno, pa tar. št. III-A/2 ali III-A/4/1) prikrajšana za avtorski honorar v višini: - pod 152. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za N. v velikosti 1407 m2) 40,29 EUR, - pod 153. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. G. v velikosti 2049 m2) 45,54 EUR, - pod 154. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. Y. v velikosti 1150 m2) 36,79 EUR, - pod 155. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za R. K. z 213 sedeži) 47,74 EUR (8), - pod 156. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. B. v velikosti 580 m2) 29,79 EUR, - pod 157. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. Z. v velikosti 762 m2) 31,54 EUR, - pod 158. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za M. M. v velikosti 3995 m2) 50,79 EUR, - pod 159. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Č. v velikosti 1360 m2) 38,54 EUR, - pod 160. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. B. v velikosti 860 m2) 33,29 EUR, - pod 161. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za A. v velikosti 1260 m2) 38,54 EUR, - pod 162. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Y. v velikosti 1325 m2) 38,54 EUR, - pod 163. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za P. K. v velikosti 1340 m2) 38,54 EUR, - pod 164. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. B. v velikosti 749 m2) 31,54 EUR, - pod 165. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za D. v velikosti 779 m2) 31,54 EUR, - pod 166. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Ž. v velikosti 1255 m2) 38,54 EUR, - pod 167. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za L. v velikosti 1077 m2) 36,79 EUR, - pod 168. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za K. 1282 m2) 38,54 EUR, - pod 170. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Š. z 220 sedeži) 12,27 EUR (9) in (za F. v velikosti 4065 m2) 52,54 EUR, skupaj 64,81 EUR, - pod 171. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za G. v velikosti 1060 m2) 36,79 EUR, (za R. v velikosti 6247 m2) 57,80 EUR, (za I. V. – bife z 39 sedeži) 21,03 EUR (10) in (za S. Ž. v velikosti 1255 m2) 38,54 EUR, skupaj 154,16 EUR, - pod 172. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Z. v velikosti 1349 m2) 38,54 EUR.

21. V pravdni zadevi II P 126/2011 dolguje tožena stranka ob upoštevanju zgoraj navedenih zneskov tožeči stranki 904,39 EUR, povečano za 8,5% DDV, pa 981,26 EUR (in ne 950,76 EUR, kot je v 173. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno izračunalo sodišče prve stopnje). Odločitev sodišča prve stopnje je zato treba spremeniti tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 95535/2010 v veljavi za znesek 981,26 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.12.2008, v preostalem delu pa se razveljavi in se višji tožbeni zahtevek zavrne.

22. V zvezi s sklepom o izvršbi VL 121989/2010 oziroma II P 3092/2011 pritožbeno sodišče ugotavlja, da je po izračunu pritožbenega sodišča tožeča stranka ob upoštevanju tar. št. III-C/1 (tam, kjer je to v nadaljevanju pri izračunu izrecno navedeno, pa tar. št. III-A/2 ali III-A/4/1) prikrajšana za avtorski honorar v višini: - pod 175. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za R. v velikosti 6247 m2) 57,80 EUR, - pod 176. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za V. v velikosti 735 m2) 31,54 EUR, - pod 177. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za I. Š. v velikosti 6814 m2) 58,68 EUR, - pod 178. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za H. v velikosti 842 m2) 33,29 EUR, - pod 179. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. Š. v velikosti 933 m2) 35,04 EUR, - pod 180. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za M. L. v velikosti 910 m2) 35,04 EUR, - pod 181. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. V. v velikosti 870 m2) 33,29 EUR, - pod 182. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za M. P. v velikosti 695 m2) 29,79 EUR, - pod 183. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za R. K. v velikosti 895 m2) 33,29 EUR, - pod 184. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. T. v velikosti 910 m2) 35,04 EUR, - pod 185. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. I. v velikosti 1305 m2) 38,54 EUR, - pod 186. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za Z. D. v velikosti 812 m2) 33,29 EUR, - pod 187. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za C. v velikosti 773 m2) 31,54 EUR, - pod 188. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za H. Š. v velikosti 1180 m2) 36,79 EUR, - pod 190. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za I. X. v velikosti 4024 m2) 52,54 EUR, (za R. X. – restavracija z 218 sedeži) 47,74 EUR (11), (za T. X. – trafika v velikosti 40 m2) 7,01 EUR, skupaj 107,29 EUR, - pod 191. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. Y. v velikosti 750 m2) 31,54 EUR, - pod 192. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. S. v velikosti 732 m2) 31,54 EUR, - pod 193. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. L. v velikosti 1341 m2) 38,54 EUR, - pod 195. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za R. C. s 373 sedeži) 83,25 EUR (12), vendar pa je pritožbeno sodišče upoštevalo, da tožena stranka iz tega naslova zahteva le 61,95 EUR (13), (za I. C. – bife z 76 sedeži) 30,67 EUR (14), skupaj 92,62 EUR, - pod 196. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za S. K. v velikosti 1238 m2) 38,54 EUR, - pod 197. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za A. B. v velikosti 1372 m2) 38,54 EUR in (za A. C. - trafika v velikosti 40 m2) 7,01 EUR, skupaj 45,55 EUR, - pod 198. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za A. S. v velikosti 1075 m2) 36,79 EUR, - pod 199. točko obrazložitve izpodbijane sodbe (za A. K. v velikosti 4150 m2) 52,54 EUR.

23. V pravdni zadevi II P 3092/2011 tako tožena stranka dolguje tožeči stranki (ob upoštevanju zgoraj navedenih zneskov) 997,91 EUR, povečano za 8,5% DDV pa 1.082,73 EUR (in ne 1.030,59 EUR, kot je v 201. točki obrazložitve izpodbijane sodbe zmotno izračunalo sodišče prve stopnje). Odločitev sodišča prve stopnje je zato treba spremeniti tako, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 121989/2010 v veljavi za znesek 1.082,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.8.2009, v preostalem delu pa se razveljavi in se višji tožbeni zahtevek zavrne.

24. Po spremembi sodbe je uspeh tožeče stranke v postopku približno 61 % (od glavnice v znesku 6.321,86 EUR je tožeča stranka uspela z zneskom 3.875,84 EUR), uspeh tožene stranke je posledično približno 39%. Tožeča stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je treba pri izračunu uspeha tožeče stranke v pravdi upoštevati uspeh po temelju in uspeh po višini. Posebno upoštevanje uspeha po temelju in po višini pride v poštev le v primerih, ko nastanejo relevantni in posebni pravdni stroški pri obravnavanju tako temelja kot višine zahtevka, kar v obravnavanem primeru ni podano. Utemeljeno pa opozarja, da je v okviru odvetniških stroškov upravičena tudi do povračila 44,40 EUR potnih stroškov (60 km (Kranj – Ljubljana. – Kranj) krat 0,37 EUR krat 2 (v zadevi sta bila razpisana dva naroka)) in stroška parkirnine v znesku 2,40 EUR, kar ob upoštevanju 20% DDV znaša skupno 56,16 EUR. Ob upoštevanju navedenega zneska znašajo odvetniški stroški tožeče stranke skupno 890,04 EUR (in ne le 833,88 EUR), celotni pravdni stroški tožeče stranke pa 1.572,84 EUR (in ne le 1.516,68 EUR, kolikor jih je priznalo sodišče prve stopnje). Odmere pravdnih stroškov tožene stranke, ki jih je sodišče prve stopnje odmerilo v znesku 1.231,48 EUR, pritožbi pravdnih strank ne grajata. Upoštevajoč uspeh pravdnih strank v postopku je tožeča stranka upravičena do povračila 959,43 EUR, tožena stranka pa do povračila 480,28 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP). Po medsebojnem delnem pobotanju je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 479,15 EUR pravdnih stroškov, v določenem roku, sicer pa z ustreznimi obrestmi.

25. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbama tožeče in tožene stranke delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka predmetne sodbe (5. alineja 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbi pravdnih strank zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je tožeča stranka glede glavne stvari uspela v zanemarljivem znesku glede na celoto (njen uspeh s pritožbo je 2%), sama krije svoje pritožbene stroške. Glede na to, da je tožena stranka dolžna po spremembi sodbe s strani pritožbenega sodišča plačati več kot prej (50,39 EUR več), tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Enako velja glede stroškov, ki jih je z odgovorom na pritožbo imela tožeča stranka.

(1) Primerjaj VSL sodba I Cp 4181/2011. (2) Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava tožena stranka v pritožbi napačno konkretizira, saj iz ponujenih izračunov izhaja, da obračuna dodatnih 1,75 EUR tudi, če dodatna površina ne dosega 100m2, 200m2 ali 500m2, za kar pa v tar. št. ni podlage. Očitno je torej, da tožena stranka v pritožbi navaja višje zneske nadomestila, kot jih v resnici dolguje, zaradi napačne uporabe materialnega prava. Glede na navedeno in ob upoštevanju, da izpodbija ugodilni del sodbe v celoti, je pritožbeno sodišče upoštevalo materialnopravno pravilno izračunane nižje zneske, kjer obstajajo razhajanja.

(3) Ob upoštevanju tar. št. III-A/4/1 je višina avtorskega honorarja za Š, kot jo je izračunalo sodišče prve stopnje, pravilna.

(4) Ob upoštevanju tar. št. III-A/2 je višina avtorskega honorarja, izračunana s strani sodišča prve stopnje, pravilna.

(5) Višino avtorskega honorarja je pravilno izračunalo že sodišče prve stopnje.

(6) Višino avtorskega honorarja je pravilno izračunalo že sodišče prve stopnje.

(7) Ob upoštevanju tar. št. III-A/2. (8) Po tar. št. III-A/2. (9) Po tar. št. III-A/4/1. (10) Po tar. št. III-A/2. (11) Po tar. št. III-A/2. (12) Po tar. št. III-A/2. (13) In 8,5% DDV, ki bo upoštevan v nadaljevanju.

(14) Po tar. št. III-A/2.