Jedro

Pritožba zagovornika neutemeljeno navaja, da se obdolžencu očitano kaznivo dejanje ne more preganjati na javno obtožbo, torej po obtožbi državnega tožilca, s čimer očitno nakazuje na to, da v obravnavani zadevi pregon na javno obtožbo ni dopusten, ampak le na zasebno tožbo. Zagovornik namreč prezre spremembo KZ-1, z dne 20. 10. 2015, po kateri se je tretji odstavek 135. člena KZ-1 spremenil tako, da se pregon za dejanje iz prvega in drugega odstavka tega člena začne na predlog, torej ne velja več prejšnji tretji odstavek, po katerem je bil pregon mogoč le na zasebno tožbo. Obravnavano kaznivo dejanje je bilo storjeno dne 30. 3. 2016, torej po navedeni spremembi KZ-1. Zato pritožba zagovornika, ki meni, da ni zahteve upravičenega tožilca, ne more biti uspešna.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega M.T. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse.

Obrazložitev

1. Z obsodilnim delom napadene sodbe pod točko I je sodišče prve stopnje obdolženega M.T. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grožnje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter mu izreklo kazen tri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče prve stopnje obdolženega oprostilo plačila stroškov tega dela kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, naložilo pa mu je plačilo stroškov pooblaščenca oškodovanke, odvetnika J.K., ki jih bo odmerilo naknadno s posebnim sklepom. Oškodovanko A.M. je sodišče prve stopnje s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 3.056,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2016 do plačila v skladu z določbo drugega odstavka 105. člena ZKP napotilo na pravdo.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženega zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitev kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pregled zadeve pred pritožbenim sodiščem je pokazal naslednje:

4. Zagovornik obdolženega uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP, ko navaja, da napadena sodba nima ustreznih razlogov o odločilnih dejstvih, te, ki pa jih ima, pa so v nasprotju z vsebino listin. Pritožba opozarja na neverodostojnost izpovedbe priče A.M., ko opozarja na njene različne izpovedbe, ki jih je sodišče prve stopnje spregledalo in jim je neutemeljeno sledilo, saj oškodovanka pri zdravniku ni povedala enako kot na sodišču, kot to sicer navaja sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe, ki je prav tako nasprotju z izpovedbo priče M.G., navaja, da je ta potrdila izpovedbi obeh oškodovancev, neutemeljeno pa sodišče prve stopnje ni sledilo izpovedbi priče B.K.. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik v bistvu graja dejansko stanje, ki ga je v obravnavani zadevi ugotovilo sodišče prve stopnje. Napadena sodba ima namreč ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, tudi o oceni zagovora obdolženca in izvedenih dokazih. S temi razlogi pa zagovornik očitno ne soglaša, saj podaja njihovo lastno oceno, ki je drugačna od tiste, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje. Zato se v pritožbi uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz člena 371/I-11 ZKP pokaže kot neutemeljena.

5. Zagovornik obdolženca v pritožbi navaja, da izhajajoč iz krivdoreka in glede na ugotovljeno dejansko stanje, obdolžencu očitano kaznivo dejanje ustreza kvalifikaciji iz prvega odstavka 135. člena KZ-1, za katerega pa pregon ni dopusten po javni obtožbi glede na določilo tretjega odstavka 135. člena KZ-1. S takšnimi pritožbenimi navedbami zagovornik uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP.

6. Opis kaznivega dejanja predstavlja okvir za ugotavljanje dejanskega stanja, kot ga zatrjuje obtožni akt in mora biti konkretiziran do te mere, da omogoča pravno vrednotenje oziroma sklepanje o obstoju ali neobstoju kaznivega dejanja in hkrati s tem uresničevanje obdolženčeve pravice do obrambe. Po oceni pritožbenega sodišča ima opis obdolžencu očitanega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe, vse zakonske znake kaznivega dejanja iz drugega v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Po drugem odstavku 135. člena KZ-1 stori navedeno kaznivo dejanje med drugim tisti, ki z namenom, da bi koga ustrahoval in vznemiril, mu resno zagrozi, da bo napadel njegovo življenje in telo, dejanje pa stori z grdim ravnanjem, kar dejanje obdolženega, ko je oškodovanko z odprto dlanjo dvakrat udaril po obrazu ter ji zagrozil, da jo bo ubil in jo še s plastičnim podstavkom za čevlje udaril po glavi, vsekakor je, zaradi takšnega dejanja obdolženega pa se je oškodovanka počutila prestrašeno in ogroženo. Za tak očitek, kot izhaja tudi iz izreka napadene sodbe, pa ima napadena sodba tudi tehtne in prepričljive razloge, iz katerih brez vsakega dvoma izhaja, da je obdolženi storil kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 135. člena KZ-1. Sicer pa zagovornik v pritožbi ne obrazloži, zaradi česar opisano kaznivo dejanje, kot izhaja iz izreka, nima vseh njegovih zakonskih znakov, pritožbene navedbe, da obdolženemu ni dokazana "uporaba palice", zaradi česar niso podani vsi znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja, pa ne morejo biti uspešne. Pritožnik namreč prezre očitek oziroma opis kaznivega dejanja, kot izhaja iz izreka napadene sodbe pod točko I, s katerim se obdolžencu niti ne očita uporaba palice, zaradi česar pritožba zagovornika tudi zaradi tega ni utemeljena. Zato uveljavljana kršitev po oceni pritožbenega sodišča ni podana.

7. Pritožba zagovornika neutemeljeno navaja, da se obdolžencu očitano kaznivo dejanje ne more preganjati na javno obtožbo, torej po obtožbi državnega tožilca, s čimer očitno nakazuje na to, da v obravnavani zadevi pregon na javno obtožbo ni dopusten, ampak le na zasebno tožbo. Zagovornik namreč prezre spremembo KZ-1, z dne 20. 10. 2015, po kateri se je tretji odstavek 135. člena KZ-1 spremenil tako, da se pregon za dejanje iz prvega in drugega odstavka tega člena začne na predlog, torej ne velja več prejšnji tretji odstavek, po katerem je bil pregon mogoč le na zasebno tožbo. Obravnavano kaznivo dejanje je bilo storjeno dne 30. 3. 2016, torej po navedeni spremembi KZ-1. Zato pritožba zagovornika, ki meni, da ni zahteve upravičenega tožilca, ne more biti uspešna.

8. Neutemeljena je pritožba zagovornika iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavani zadevi dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno. Razjasnilo je vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženega in izvedene dokaze je pravilno ocenilo ter na tej osnovi obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega, kar je v napadeni sodbi tudi tehtno obrazložilo. Zato pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki napadene sodbe ter le še glede na pritožbene navedbe zagovornika obdolženega dodaja:

9. Bistvo pritožbe je v ponavljanju obdolženčevega zagovora in v trditvi, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno sledilo izpovedbam oškodovancev, saj izpovedba A.M., glede na njene različne izpovedbe, ni verodostojna, prav tako pa izpovedbi oškodovanec ni potrdila priča M.G., neutemeljeno pa sodišče ni sledilo izpovedbi priče B.K., saj obdolžencu uporaba palice ni dokazana.

10. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni slediti. Sodišče prve stopnje je namreč utemeljeno sledilo izpovedbi oškodovanke, ki je povedala, da jo je obdolženi, ko mu je rekla, da bo poklicala policijo, z odprto dlanjo dvakrat udaril po obrazu ter ji zagrozil, da jo bo ubil, nato pa jo je še s plastičnim podstavkom za čevlje udaril po glavi, zaradi česar se je počutila prestrašeno in ogroženo. Da je od obdolženca prejela dva udarca v predel obraza, ter da jo je udaril tudi s plastičnim predmetom po glavi, je oškodovanka povedala tudi, ko je bila pregledana v UKC M., kot to izhaja iz ambulantnega kartona in kar pravilno navaja tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe. Zato pritožba, ki želi omajati verodostojnost oškodovankine izpovedbe s tem, da trdi, da oškodovanka pri zdravniku ni navajala takšnih udarcev, ne more biti uspešna. Smiselno enako kot oškodovanka je povedal tudi njen sin V.M., ki je videl, da jo je obdolženi dvakrat udaril v glavo, ni pa videl udarca s plastičnim podstavkom, kar pa nikakor ne dela njegove izpovedbe neverodostojne, saj je očitno izpovedal le tisto, kar je sam videl. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ocenilo izpovedbo priče M.G., zato pritožba, ki opozarja, da je sodišče prve stopnje napačno ocenilo izpovedbo navedene priče, ne more omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o njeni izpovedbi, saj tudi sodišče prve stopnje v razlogih napadene sodbe navede, da ta priča samega dogodka ni videla, saj je prišla na kraj dogodka kasneje, ko je slišala kričanje oškodovanke, ter videla, da je bil obdolženi v hiši. S tem delom svoje izpovedbe pa je potrdila izpovedbo oškodovanke in ovrgla izpovedbo priče B.K.. Zato, in tudi zaradi drugih razlogov, ki jih sodišče prve stopnje navaja v točki 11 napadene sodbe, sodišče ni sledilo izpovedbi priče B.K., s temi razlogi pa soglaša tudi pritožbeno sodišče in se v izogib ponavljanju nanje tudi v celoti sklicuje. Zato pritožba, ki se sklicuje na izpovedbo priče B.K. in jo skuša prikazati kot verodostojno, ni utemeljena, saj je ta delno celo v nasprotju z zagovorom obdolženca. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno spoznalo za krivega očitanega mu kaznivega dejanja na škodo A.M., ki ga je pritožbeno sodišče okvalificiralo po prvem odstavku 135. člena KZ-1, pravilno je ugotovilo tudi krivdo obdolženca, in sicer direktni naklep, ki ga je tehtno in prepričljivo obrazložilo v točki 14 napadene sodbe. Zato zagovornik, ki neuspešno skuša prikazati drugačen potek dogodkov in s tem ovreči krivdo obdolženca, ne more biti uspešen, saj je oškodovanka ves čas kazenskega postopka o odločilnih okoliščinah obdolženca skladno obremenjevala, okoliščina, ali je dobila udarec s plastičnim predpražnikom ali ploščo za čevlje ni bistvena, saj gre očitno za dva podobna izraza za isti predmet, ki pa je razviden tudi iz priloženih fotografij na CD-ju. Zato so vsi pomisleki zagovornika v tej smeri, kakor tudi ostali, neutemeljeni in ne morejo omajati pravilnih zaključkov sodišča prve stopnje o tem, da je obdolženi storil kaznivo dejanje na škodo A.M., za katerega je tudi kazensko odgovoren. Ostale pritožbene navedbe, s katerimi se zagovornik sklicuje na dogodke med obdolženim in V.M., sodišče prve stopnje ni prezrlo, kot to izhaja iz razlogov napadene sodbe, pri čemer pa nimajo takšne teže, kot ji pripisuje pritožba, saj zadevajo zavrnilni del sodbe.

11. Iz navedenih razlogov, in ker zagovornik v pritožbi niti v preostalem ne navaja nič takšnega, kar bi lahko omajalo prvostopni obsodilni izrek, je pritožbeno sodišče o njegovi pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

12. Zagovornik sicer ne graja odločbe o kazenski sankciji, vendar je pritožbeno sodišče glede na uveljavljana pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja skladno z določilom člena 386 ZKP napadeno sodbo preizkusilo tudi v njeni odločbi o kazenski sankciji. Ta preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi ugotovilo in tudi pravilno ocenilo vse tiste okoliščine, ki vplivajo na vrsto in višino kazenske sankcije ter obdolženemu utemeljeno izreklo zaporno kazen v trajanju treh mesecev. Takšno kazen je namreč narekovala predkaznovanost obdolženca, tudi zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, ko niti predhodno izrečene kazni, tudi pogojne obsodbe, na obdolženega niso vplivale tako, da bi ga odvračale od ponavljanja kaznivih dejanj. Ker pritožbeno sodišče na strani obdolženca ni našlo nobenih takšnih okoliščin, ki bi jih sodišče prve stopnje prezrlo in bi govorile obdolžencu v prid, tudi ni bilo nobenih razlogov za spremembo na prvi stopnji izrečene kazenske sankcije. Glede na navedeno bo po oceni pritožbenega sodišča le izrečena zaporna kazen treh mesecev tako vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

13. Glede na navedeno, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe ni ugotovilo drugih kršitev, na katere je dolžno paziti skladno z določilom člena 383/I ZKP, je pritožbi zagovornika obdolženca ugodilo in napadeno sodbo delno spremenilo, v preostalem pa pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Iz enakih razlogov kot sodišče prve stopnje je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila strokov pritožbenega postopka, in sicer sodne takse (člen 95/IV v zvezi s členom 98/I ZKP).