Jedro

Ker prvotožena stranka kot imetnik tekočega računa in trasant ni imela kritja na svojem tekočem računu, je tožeči stranki z izkupom čekov nesporno nastala škoda. Za obstoj odškodninske odgovornosti pa ne zadostuje zgolj dejstvo nastanka škode, pač pa mora biti njen nastanek v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem povzročitelja. Po teoriji pravnorelevantne vzročnosti pridejo v pravu v upoštev le tisti vzroki, ki so obenem kršitve pravne norme in jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzroke. Po 2. odst. 4. čl. ZČ mora trasant, ki izda nepokrit ček, imetniku čeka dati popolno odškodnino. Imetnik čekov je po njihovem izkupu postala tožeča stranka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi bila drugotožena stranka Ljubljanska zavarovalnica dolžna tožeči stranki plačati znesek 152.246,40 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje do plačila ter povrniti pravdne stroške. Tožeči stranki je še naložilo, da mora drugotoženi stranki povrniti pravdne stroške v znesku 72.105,00 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi. Zoper navedeno sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku zoper obe toženi stranki, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena drugotoženi stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. Sodišče z vmesno sodbo (315. čl. ZPP) lahko odloči, kadar je zahtevek sporen tako glede podlage, kot glede višine zahtevka, pa je glede podlage stvar zrela za odločitev. Tedaj izda sodišče najprej sodbo o podlagi. Delno sodbo (314. čl. ZPP) pa sodišče izda, ko odloča o kvantitativnem delu tožbenega zahtevka. Ta sodba je dopustna le v nekaterih primerih, navedenih v zakonu: pri objektivni komulaciji, pri subjektivni kumulaciji, kadar gre za deljiv enotni zahtevek, pa je del tega zahtevka zrel za odločbo. Delna sodba je samostojna sodba. Prvostopno sodišče je o tožbenem zahtevku tožeče stranke torej pravilno odločilo z delno sodbo, saj sta na strani tožene stranke nastopala dva subjekta (subjektivna kumulacija). Gre namreč za primer materialnega sosporništva (1.tč. 191. čl. ZPP), ko je več oseb lahko toženih z isto tožbo, če so glede na sporni predmet v pravni skupnosti ali če se opirajo njihove pravice oziroma obveznosti na isto dejansko in pravno podlago ter če gre za solidarne terjatve ali solidarne obveznosti. V obravnavanem primeru pa ne gre za primer enotnega sosporništva (196. čl. ZPP), kot napačno zatrjuje pritožnik, temveč za primer navadnega sosporništva (195. čl. ZPP), saj po naravi pravnega razmerja spora ni mogoče rešiti samo na enak način za vse sospornike, temveč je vsak od sospornikov v tej pravdi samostojna stranka. Po obrazloženem jasno izhaja, da je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno z delno sodbo odločilo le o delu tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na drugotoženo stranko ter pri tem ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje pritožnik. O zahtevku zoper prvotoženo stranko bo odločalo v nadaljevanju postopka. Pritožnik zatrjuje, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ko ni ugotovilo odškodninske odgovornosti drugotožene stranke. To tožeča stranka utemeljuje z dejstvom, da je drugotožena stranka od prvotožene stranke kot trasanta prejela bianco čekovni blanket v nasprotju z Zakonom o čeku, ki ne dopušča, da ob izdaji čeka ta ne bi vseboval vseh predpisanih sestavin, saj vsaj datum izdaje na njih ni bil vpisan. Tega je drugotožena stranka vpisala kasneje, ko je bila čekovna kartica prvotoženi stranki že vzeta, zaradi česar ob izdaji čeka ni mogla preveriti identitete izdajatelja čeka. Pritrditi je prvostopenjskemu sodišču, da zakon ne določa, kdo lahko izpolni ček, zato ga je v vseh obveznih sestavinah iz 1. čl. Zakona o čeku (v nadaljevanju ZČ), razen podpisa trasanta, lahko izpolnila tudi drugotožena stranka. Razmerje med prvotoženo stranko in drugotoženo stranko glede izpolnitve čeka je namreč treba presojati kot naročilo (prim. 1. in 2. odst. 749. čl. in 1. in 3. odst. 751. čl. ZOR). Tožeča stranka zato ne more posegati v nujno pogodbeno (mandatno) razmerje. V naraciji tožbe sama navaja, da so bili v vnovčenje predloženi čeki brezhibni, zato je njihovo vsoto drugotoženi stranki tudi plačala. Ker prvotožena stranka kot imetnik tekočega računa in trasant ni imela kritja na svojem tekočem računu, je tožeči stranki z izkupom čekov nesporno nastala škoda. Za obstoj odškodninske odgovornosti pa ne zadostuje zgolj dejstvo nastanka škode, pač pa mora biti njen nastanek v vzročni zvezi z nedopustnim ravnanjem povzročitelja. Po teoriji pravnorelevantne vzročnosti pridejo v pravu v upoštev le tisti vzroki, ki so obenem kršitve pravne norme in jih pravne norme glede na svoj namen štejejo za vzroke. Po 2. odst. 4. čl. ZČ mora trasant, ki izda nepokrit ček, imetniku čeka dati popolno odškodnino. Imetnik čekov je po njihovem izkupu postala tožeča stranka. Iz povedanega izhaja, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da drugotožena stranka ni odškodninsko odgovorna za nastalo škodo. Ni namreč podana vzročna zveza med očitano kršitvijo drugotožene stranke in nastalo posledico. Na ugotovljeno dejansko stanje (zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja namreč ni dopusten pritožbeni razlog v sporih majhne vrednosti - prim. 1. odst. 458. čl. ZPP) je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo. Ker tudi ni zagrešilo nobene bistvene postopkovne kršitve (niti izrecno uveljavljane, niti po 2. odst. 350. čl. ZPP uradno upoštevne), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP). Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbne stroške.