Jedro

V kooperacijski pogodbi cena za opravljene prevoze med strankama ni bila točno dogovorjena. Zaradi tega je na podlagi 301. člena (prečiščeno besedilo 267. člen), 277. člena (247. člen) in 126. člena (92. člen) Zakona o združenem delu treba ugotoviti, da je imel kooperant pravico do tolikšne cene za prevozno uro, kolikor je prejela organizacija od naročnika dela.

Tožnik ni izpodbijal kooperacijske pogodbe in tudi ni zahteval njene razveze po 133. členu ZOR, zato ne more uspešno trditi, da mu je bila v škodo določena določba kooperacijske pogodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožniku, ki je bil kooperant tožene stranke, kot razliko za premalo izplačane prevoze z avtomešalcem ("hruško") za avgust in september 1987 prisodilo znesek 1,480.033,00 SIT z obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje. Odmerilo mu je tudi stroške postopka. Prevoze je tožnik opravil za DO G. M., TOZD N. . Ugotovilo je, da so nekatera dejstva med strankama nesporna (čeprav tega ni ugotovilo tako, kot določa 221. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90, v nadaljevanju: ZPP), med drugim, da je znašala višja cena za prevoz 28.960,00 takratnih dinarjev za uro, nižja cena pa 20.108,00 takratnih din. Tožnik je kooperacijsko pogodbo št. 1-1457/84 sklenil dne 6.9.1984 (listina B2). V II. točki pogodbe je določeno, da kooperant izjavlja, da je seznanjen s pogodbenimi določili med zadrugo in kupcem - naročnikom in prevzema vse obveznosti in odgovornosti iz osnovne pogodbe ali naročila med zadrugo in kupcem - naročnikom. Tožena stranka je z G. dne 12.2.1987 sklenila pogodbo št. 1-18/87 (B3) z aneksom št. 1 z dne 28.6.1988 (pri C1) za prevoze raznih materialov in strojne storitve. Tožnik je imel pravico vnaprej izvedeti za ceno, kar izhaja iz izpovedb priče M. Z. in tožnika. Tožena stranka je najprej tožniku plačala višjo ceno, ko pa ji je G. račune za višjo ceno zavrnil, mu je plačala nižjo ceno. Sporazum med strankama o ceni je bil dosežen za višjo ceno, po kateri je tožena stranka začela izplačevati prevoze, tožnik pa je na takšno ceno pristal. Tožena stranka ni vedela za dejansko ceno. Tožnik je izpovedal, da je vedel, da so cene za prevoz betona na gradbišče G., TOZD N., nižje, ni pa vedel za koliko so nižje.

Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na drugi odstavek 266. člena in na 267. člen Zakona o združenem delu (Uradni list SFRJ, št. 53/76 do 11/88, v nadaljevanju: ZZD), ki ureja kooperacijska pravna razmerja (op.: novela ZZD, Ur. l. SFRJ, št. 11/88 takrat še ni veljala), in na drugi odstavek 651. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85, 57/89, v nadaljevanju: ZOR), ki ureja višino plačila za prevoz.

Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. točke 373. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrnilo. Ugotovilo je, da je pravice tožnika presojati po podlagi 301. in z njim povezanimi 275. do 284. členom ZZD (op.: navedeni so členi številčeni pred novelo ZZD št. 11/88). V 301. členu ZZD so bila urejena kooperacijska razmerja. Ta člen je določal, da so imeli kooperanti dejansko enak položaj, kot združeni kmetje v kmetijski zadrugi. Iz določbe 277. člena ZZD je izhajalo, da je imel tožnik v načelu enake pravice kot delavec v združenem delu. Iz dokaznega postopka na sodišču prve stopnje izhaja, da je tožena stranka za meseca avgust in september 1987 izplačala tožniku prevoze po enakih cenah, kot jih je plačal G. Tožnik ni upravičen do višjega plačila, kot ga je prejel, ker ne more zahtevati več, kot je tožena stranka prejela od G. Zaradi določbe II. točke kooperacijske pogodbe ni pomembno, da je bil tožnik s ceno prevoza seznanjen šele pozneje. Zaradi vsebine te določbe pogodbe, se je bil tožnik dolžan sam pozanimati za pogodbeno vrednost del. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je pogodbeno razmerje med strankama nastalo na podlagi določb ZOR. Upoštevati je treba določila ZZD, po katerih tožnik kot kooperant od tožene stanke ni imel pravice do večjega pačila, kot ga je sam prispeval. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in ji odmeri stroške postopka. Navajala je, da je iz dokaznega postopka sklepati, da se je tožnik s toženo stranko dogovoril za višjo ceno prevozov. Tožena stranka je tožniku zagotovila višjo ceno, kot je pozneje priznala. Tožnik je zato bil v dobri veri, da je takšna - višja - cena dejansko dogovorjena med toženo stranko in naročnikom prevozov. Točka II. kooperacijske pogodbe je v škodo tožniku. Znižanje cene pri Gradisu je pripisati malomarnemu ravnanju tožene stranke, ki ni bila dovolj skrbna. Sodišče druge stopnje se neutemeljeno sklicuje na 284. člen ZZD, ker ta določba med strankama ni bila nikoli uveljavljena. Tožena stranka je odškodninsko odgovorna, ker je tožnika zavedla z višjo ceno.

Revizija je bila na podlagi 390. člena ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne odločbe sodišč druge stopnje. Zaradi tega jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji in zaradi razlogov, ki so v 382. in 385. členu ZPP izrecno določeni. Po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi, ali ni morda podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pri preizkusu izpodbijane sodbe revizijsko sodišče kršitve iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP ni ugotovilo. Ker revizija ne uveljavlja revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka, revizijsko sodišče glede morebitnih drugih procesnih kršitev izpodbijane sodbe ni dodatno preizkušalo.

Po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. To pomeni, da je revizijsko sodišče vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in kot ga je potrdilo sodišče druge stopnje. Zaradi tega revizijsko sodišče ni smelo obravnavati tistega dela revizije, ki se nanaša na izpodbijanje dejanskega stanja. To so navedbe v reviziji, ki se nanašajo na ceno, ki je bila (bi naj bila) dogovorjena, ali se je tožnik pozanimal za vrednost dela in zakaj je prišlo pozneje do znižanja cene prevozov.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Pravdni stranki sta sklenili dne 6.9.1984 kooperacijsko pogodbo št. 1-1457/84. Vsebino te pogodbe je presojati po določbah takrat veljavnega ZZD in sicer besedila, ki je veljalo pred zadnjo novelo z dne 10. februarja 1988 (kar pomeni, da je pravilno številčenje v sodbi sodišča druge stopnje, sodišče prve stopnje pa navaja številke členov, ki so začeli veljati z navedeno novelo). V 301. členu (prečiščeno besedilo - 267. člen) ZZD so bili urejeni temelji pravic in obveznosti strank kooperacijskih razmerij. Ta člen je urejal tudi kooperacijska razmerja, ki so nastala v obrtnih dejavnostih, torej v dejavnosti, kakršno je opravljala tožena stranka. Za pravice in obveznosti kooperantov je bilo treba po tej določbi ZZD uporabiti tista določila navedenega zakona, ki so urejala položaj, pravice in obveznosti kmetov v kmetijski zadrugi. Pravice zadružnikov pa je bilo na podlagi 277. člena presojati na enak način kot pravice delavcev v združenem delu. Plačilo za delo, ki ga je opravil tožnik za toženo stranko, je zato presojati po določbah 125. in naslednjih členov ZZD, torej oddelka, v katerem je bila urejena delitev sredstev za osebne dohodke delavcev. (Določba drugega odstavka I. točke kooperacijske pogodbe, kjer ni točno določena cena za opravljeno uro dela, ni jasna.) Po določbi prvega odstavka 126. člena ZZD je bil osebni dohodek delavca odvisen od rezultatov dela in osebnega prispevka delavca. Ta določba torej pomeni, da tožnik nima - kot je pravilno sklepalo sodišče druge stopnje - pravice do višjega plačila za opravljeno uro dela, kot ga je tožena stranka prejela od podjetja G. Sodišče druge stopnje je zato pravilno oprlo svojo odločitev na navedene določbe ZZD in je na osnovi 4. točke 373. člena ZPP lahko spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

Trditev v reviziji, da je (bi naj) bila II. točka kooperacijske pogodbe v škodo tožnika, za odločitev ni pomembna. Tožnik je pogodbo podpisal, kar pomeni, da se je z njo strinjal. Tožnik pozneje kooperacijske pogodbe tudi ni izpodbijal, čeprav bi lahko zahteval njeno razvezo na podlagi 133. člena ZOR, če je menil, da pogodbe zaradi okoliščin, ki so oteževale izpolnitev, ne more več izpolnjevati.

Sodišče druge stopnje je svojo odločitev oprlo le na 301. in na z njim povezani 277. člen ZZD, 284. člen je navedlo samo takrat, ko je navajalo člene v poglavju, v katerem je bil urejen položaj združenih kmetov. Zato navedbe v reviziji, ki se nanašajo na 284. člen ZZD, za odločitev ne morejo biti pomembne.

Sodišče je določbe ZOR, ZPP in ZZD smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije na podlagi prvega odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).