Jedro

Izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. To odločitev namreč vsebuje izvršilni naslov, to je odločba z dne 1. 3. 2010, s katero je bila tožeči stranki prepovedana uporaba spornega dela ceste. Izpodbijani sklep pa v te ugotovitve in obveznosti tožeče stranke ne posega in tudi ne more posegati, saj je njegov doseg glede na prvi odstavek 298. člena ZUP izključno ugotovitev, da je odločba, ki je izvršilni naslov, izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določitev načina izvršbe.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Inšpektorat RS za okolje in prostor, Območna enota Nova Gorica, ugotovil, da je odločba gradbenega inšpektorja z dne 1. 3. 2010, s katero je bilo tožeči stranki prepovedana uporaba 340 m dolgega dela regionalne ceste R2-444, odsek 0387 Obvoznica ..., postala izvršljiva 4. 3. 2010 in da se dovoljuje njena izvršba (1. točka izreka). Z istim sklepom je bila tožeči stranki zagrožena kazen v višini 125.000,00 EUR, če bo v nasprotju z navedeno odločbo tudi drugi dan po prejemu tega sklepa uporabljala navedeno cesto, ne da bi bilo zanjo izdano uporabno dovoljenje. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa upravni organ prve stopnje navaja, da je inšpektor s kontrolnimi pregledi ugotovil, da tožeča stranka cesto uporablja kljub prepovedi. Zato naj bi ji bilo treba v skladu z 298. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, in naslednji – v nadaljevanju ZUP) zagroziti, da bo uporabljen prisilni ukrep, če tudi po prejemu tega sklepa ne bo ravnala po izvršljivi odločbi. Višino denarne kazni je upravni organ določil na podlagi 1. točke prvega odstavka 148. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – uradno prečiščeno besedilo, 14/05 - popr., 126/07 in 108/09 – v nadaljevanju ZGO-1).

Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil, ker je ugotovil, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Kot protispisne je zavrnil trditve tožeče stranke, da je bil ukrep izvršen, kot neutemeljeno pa sklicevanje tožeče stranke na vloženo pritožbo zoper odločbo o inšpekcijskem ukrepu. Pritožbeni ugovor, da je ukrep nesorazmeren in preoster, je zavrnil kot neupošteven, kot neupoštevne je zavrnil tudi pritožbene navedbe, ki so se nanašale na izjavo inšpektorja za ceste, na dogovor o dopolnitvi projektne dokumentacije zaradi spremembe gradbenega dovoljenja.

Tožeča stranka v tožbi izpodbija navedeni sklep o dovolitvi izvršbe, ker naj način izvršbe ne bi bil določen skladno z načelom iz 285. člena ZUP, ker naj bi bil ukrep prepovedi uporabe obstoječe regionalne ceste nesorazmeren in preoster. Navaja, da je odločbo gradbenega inšpektorja izvršila, vendar pa je inšpektor za ceste 9. 3. 2010 opravil inšpekcijski pregled spornega odseka regionalne ceste. Meni, da je inšpektor za ceste z zapisnikom in z opozorilom, izdanim na podlagi 33. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, odpravil inšpekcijski ukrep gradbenega inšpektorja. Inšpektor za ceste naj bi tudi dal izjavo, da na izvedena dela, ki so bila predmet pregleda, nima pripomb in da navedeni cestni odsek izpolnjuje pogoje za varno odvijanje prometa.

Tožeča stranka navaja, da je sočasno pričela postopek izvedbe rekonstrukcije državne ceste, ker je bilo gradbeno dovoljenje izdano napačnemu vlagatelju. O zadevi naj bi odločala dva inšpekcijska organa, tožeča stranka in koncesionar pa naj bi njuni odločitvi v celoti izvršila. Prvostopenjski upravni organ naj bi bil seznanjen z izjavo o dokončanju del, spremenjenim gradbenim dovoljenjem in da je v teku postopek za izdajo dovoljenja za izročitev obnovljene ceste, cestnega odseka ali cestnega objekta v promet na podlagi opravljenega pregleda in prevzema izvedenih del. Dovoljenje naj bi bilo izdano 25. 3. 2010. Izvršitev odločbe naj bi povzročila nepopravljivo posledico, saj je navedena regionalna cesta edina povezava v tem delu Vipavske doline. Poleg tega naj bi bilo uporabno dovoljenje pridobljeno že leta 2000. Sodišču predlaga, naj izpodbijani upravni akt odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi, dodatnih razlogov pa ne navaja.

Tožba ni dovoljena.

V skladu s prvim odstavkom 2. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v tožnikov pravni položaj, o zakonitosti drugih aktov pa le, če tako določa zakon. V obravnavani zadevi je predmet upravnega spora presoja zakonitosti in pravilnosti sklepa o dovolitvi izvršbe, ki ga je prvostopenjski upravni organ izdal na podlagi 298. člena ZUP, ter z njim ugotovil, da je odločba, ki naj se izvrši (tj. Odločba Inšpektorata RS za okolje in prostor št. 06122-264/2010 z dne 1. 3. 2010) izvršljiva in kdaj je postala izvršljiva (4. 3. 2010) ter določen način njene izvršbe (z denarno kaznijo).

Po presoji sodišča izpodbijani sklep ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. To odločitev namreč vsebuje izvršilni naslov, to je odločba z dne 1. 3. 2010, s katero je bila tožeči stranki prepovedana uporaba spornega dela ceste. Izpodbijani sklep pa v te ugotovitve in obveznosti tožeče stranke ne posega in tudi ne more posegati, saj je njegov doseg glede na prvi odstavek 298. člena ZUP izključno ugotovitev, da je odločba, ki je izvršilni naslov, izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določitev načina izvršbe. S tega vidika je navedena določba ZUP konkretizacija prvega odstavka 290. člena ZUP za izvršbo nedenarne obveznosti s prisilitvijo, ker dejanja ne more opraviti nihče drug.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami ne izkaže, da bi akt, ki ga izpodbija, posegal v njen pravni položaj. Z zatrjevanjem, da je navedeno odločbo izvršila, tožeča stranka v obravnavanem primeru ne utemeljuje, da izpodbijani sklep posega v njen pravni položaj, saj gre za izvršitev odločitve o prepovedi uporabe. Tudi sicer tožeča stranka ne navaja, v katere njene pravice, obveznosti ali pravne koristi naj bi bilo poseženo z izpodbijanim sklepom, saj se tožbene navedbe vsebinsko nanašajo izključno na zakonitost in pravilnost inšpekcijske odločbe, ki je v tej zadevi izvršilni naslov.

Iz sodbe Upravnega sodišča št. I U 626/2010 z dne 9. 12. 2010, s katero je bila zavrnjena tožba tožeče stranke zoper odločbo o inšpekcijskem ukrepu z dne 1. 3. 2010, pa je razvidno, da je sodišče enake navedbe tožeče stranke o inšpekcijskem pregledu inšpektorja za ceste, spremembi gradbenega dovoljenja z dne 17. 3. 2010 in sklicevanje na uporabno dovoljenje z dne 4. 9. 2000, zavrnilo kot neupoštevne že pri presoji izvršilnega naslova. Da bi te okoliščine, ki ne morejo vplivati na izvršilni naslov, izkazovale, da izpodbijani sklep posega v pravni položaj tožeče stranke, pa iz tožbenih navedb ne izhaja. Z izpodbijanim sklepom torej ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe, ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

Iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sicer izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. V obravnavani zadevi pa tožeča stranka izpodbija sklep, ki ne sodi med te sklepe.

Ker z izpodbijanim sklepom ni bilo vsebinsko odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, ne gre za upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1 in ne za sklep, ki bi bil naveden v drugem odstavku 5. člena ZUS-1. To pomeni, da akt, ki se spodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se izpodbija v upravnem sporu. Zato je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep zavrglo (tako stališče je že zavzelo tudi Vrhovno sodišče v sklepu št. I Up 286/2009 z dne 1. 10. 2009).