Jedro

Razžalitev je vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. V razmerju med svobodo tiska in častjo posameznika sta pomembni pravica javnosti do informiranosti in pravica posameznika, da ostane njegov ugled nedotaknjen, varovan. Novinarska svoboda pokriva tudi možnost pretiravanja ali provokacij, vendar pri tem ne sme prestopati določenih mej, predvsem v zvezi z dobrim imenom in pravicami drugih. Javnost ima pravico, da je obveščena o osebi, ki je politično in gospodarsko dejavna v družbi, zato se mora osebnostna pravica te osebe izjemoma ukloniti pravno upravičenemu interesu javnosti. Vendar se novinar ne bo mogel sklicevati na demokratičen interes javnosti, če tega v resnici ne uresničuje, marveč izrablja medij kot tržno dobrino, katerega namen je izključno zaslužek. Glede na kontekst in širši okvir, v katerem so bile zapisane sporne trditve, ni mogoče zaključiti, da bi bil toženkin namen odpreti resno razpravo o zadevah javnega interesa, temveč poudarjanje tožnikovih (negativnih) osebnostnih lastnosti in trditev o (nedokazanih) kaznivih dejanjih, pri tem pa je zaničevalen namen jasen in neposreden.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna sklicati tiskovno konferenco, na katero mora pisno povabiti predstavnike naslednjih medijev: časopisa Delo, časopisa Dnevnik, časopisa Večer, časopisa Finance, TV Slovenija in televizije POT TV ter na tej tiskovni konferenci preklicati svoje navedbe, objavljene v knjigi D. R.in sicer: - da je M. J. „brezobzirna baraba“, - da „Z. od J. (V.) prejema nakazila“, - da „J. plačuje B.N., čeprav ta ničesar ne dela za V., ampak ga plačuje le zaradi sigurnosti, prejemanje denarja zaradi tega, da se izogneš morebitnemu tveganju linčev v javnosti“, - da M. J. „drugačen kot pokvarjen ne more biti“, - da je M. J. „cvikator“, - da bo M.J. „pobral ves denar zavarovancev V.“, - da je M. J. „zagrešil malomarno krajo“, - da se M.J. „bojda ukvarja s črno magijo“, - da „M. – Č. zelo rad grozi in počne vragolije“, - da je M. J. „grozil predsednikom vlade“, - da „naj bi imel M. J. prste vmes pri tem, ko je bil g. D. K. pošprican s sprejem in je bil na smrt prestrašen, da ga bodo celo ubili“, ter se opravičiti tožniku za protipravne posege v njegove osebnostne pravice, storjene s temi navedbami. Hkrati je odločilo, da se toženki prepoveduje z zgoraj navedenimi navedbami posegati v osebnostne pravice ter čast in dobro ime tožnika. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožniku denarno odškodnino v znesku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obresti od 18. 10. 2006 dalje ter povrniti pravdne stroške v znesku 10.467,42 EUR. V preostalem delu je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Toženka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja, kot navaja „vse pritožbene razloge“. Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa njeno spremembo. Navaja, da je dokazala, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega, prav tako pa je pri pisanju spornih navedb izkazala vso dolžno skrbnost, saj je svoje trditve in mnenje oblikovala na podlagi pogovora z različnimi verodostojnimi posamezniki in na podlagi objav v medijih, tožnika pa je tudi pozvala, da se glede posameznih navedb izreče. Izkazala je vso dolžno skrbnost glede vsebine sporne knjige, zaradi česar je izključena protipravnost njenega ravnanja. Poudarja, da je potrebno konkretni primer presojati v luči konflikta pravice tožnika na eni strani ter pravice do svobode izražanja tožene stranke in pravice javnosti do obveščenosti na drugi strani. Naloga sodišča v primeru kolezije dveh pravic je opraviti vrednostno tehtanje, ki naj pokaže, ali je v luči vseh okoliščin konkretnega primera izvrševanje ene pravice prekomerno omejilo izvrševanje druge. Toženec je absolutno javna oseba, saj je predstavnik zdravstvene zavarovalnice, katere ustanovitelj je javni zavod. Zaradi tega je dolžan trpeti večjo stopnjo kritike kot tudi neprijetne ocene, še zlasti, če so te povezane z opravljanjem njegove funkcije. Kot javni funkcionar je dolžan trpeti žaljiva, šokantna in vznemirljiva sporočila. Četudi je prvostopenjsko sodišče zavzelo stališče, da je tožena stranka s spornimi navedbami nedopustno posegla v človekove pravice tožnika, zaradi česar bi bilo potrebno njeno pravico do svobode izražanja zagotovljeno v 39. členu Ustave RS ter v 10. členu EKČP omejiti, je spregledalo dodaten kriterij, ki mora biti izpolnjen v primeru, ko se posega v svobodo izražanja, in sicer kriterij nujnosti takšnega posega v demokratični družbi. V nadaljevanju pritožba presoja stališče prvostopenjskega sodišča glede posameznih zapisov, ki so po mnenju omenjenega sodišča predstavljali poseg v tožnikove osebnostne pravice. Tako je glede zapisa, v katerem je tožnik označen kot „brezobzirna baraba“ navedla, da je v našem prostoru baraba ustrezen izraz za nekoga, ki ravna tako, kot je to opisala v knjigi. Oznaka brezobzirnost se nanaša na tožnikovo morebitno vlogo pri razkrivanju plače g. A. v času volilne kampanije, kar je izvedela od prič F. A. in F. K.. Meni, da je provokacija v takšnih primerih dopustna novinarska tehnika in način svobode izražanja zaradi namena pritegnitve javnosti, s končnim namenom njene osveščenosti o družbenopomembnih temah. Glede zapisa, da se tožnik „bojda ukvarja s črno magijo“, ter „da M. - Č. zelo rad grozi in počne vragolije“ je splošno znano dejstvo, da se je tožnik ukvarjal s čarovništvom, tožena stranka pa nikjer v knjigi ni zapisala, da je tožnik odgovoren za njene zdravstvene težave, kot je napačno zaključilo sodišče prve stopnje. Glede ostalih navedb se je sodišče postavilo na stališče, da tožena stranka ni dokazala njihove resničnosti oziroma da ni dokazala, da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost, ker naj bi take trditve očitno ustvarjala sama. Navaja, da so bile sporne navedbe iztrgane iz konteksta in pri tem citira odločbo Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 509/2004, po kateri je „ob razmejitvi med pravico do svobode izražanja in katero izmed pojavnih oblik splošne osebnostne pravice, treba upoštevati celovit, povprečen in osrednji pomen izjavljenega besedila“. Javnost je zainteresirana glede finančnih tokov V., podlago za njene navedbe pa je imela toženka v številnih časopisnih člankih ter v njenem pogovoru z g. B.. Sklicuje se tudi na pogovore z D. K. ter L. Č.. D. K. je na zaslišanju potrdil obstoj in vsebino kazenske ovadbe zoper tožnika in zoper V. ter vsebino glede Z. J., kar dokazuje, da je tožena stranka utemeljeno verjela v resničnost zapisanega. Iz njunih izpovedi izhaja, da je imela tožena stranka utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega. Glede trditev, da so neznane odgovorne osebe Vzajemne storile kaznivo dejanje goljufije in da so neznane odgovorne osebe V. njeno vodstvo oziroma M. J. ter glede trditve „ali bo tožnik zlezel iz luknje, kar naj bi se zgodilo najkasneje takrat, ko bodo sicer legalno poskušali pokrasti zavarovancem ves denar, navaja, da je dokazala, da je imela utemeljen razlog verjeti v resničnost spornih navedb s predložitvijo člankov, ki jih je predložila. Imela pa je utemeljen razlog verjeti v resničnost zapisanega glede na kazensko ovadbo. Toženka tudi noče namigovati, da je tožnik nasilen pri navedbi, da so tožnikovo ženo videli z modricami. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da je v konkretnem primeru prišlo do nedopustnega posega v pravice tožnika pa tožnik ni upravičen do plačila odškodnine, saj ni dokazana vzročna zveza med nastalo škodo in objavo njene knjige. Ugled tožnika je bil že pred izdajo knjige tožene stranke okrnjen. Napačen je tudi prepovedni zahtevek, saj so tovrstni zahtevki glede absolutnih oseb javnega prava že po svoji naravi izključeni. Prisoja plačila odškodnine ter prepovedni zahtevek, poleg javnega opravičila tožeči stranki, predstavljajo ogromen „chilling efect“ za svobodo izražanja v RS. Ni mogoče predvidevati, kaj bo tožnik v svojem življenju počel in ali ga tožena stranka ne bo mogla kdaj v prihodnosti označiti s temi izrazi povsem utemeljeno.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Sporni predmet v obravnavani zadevi je bila presoja, ali je toženka s svojim pisanjem v knjigi „D. r.“ razžalila čast in dobro ime tožnika in je zato nastala njena odškodninska obveznost za škodo, ki jo je pri tožniku pogojeval njen poseg. Razžalitev oziroma žaljivost je pravni standard, ki mu je zakonodajalec določil le okvir, določitev natančnejše vsebine pa prepustil tistemu, ki uporablja pravno normo, torej sodiščem. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da je razžalitev vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neopravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga seje sovraštvo, prezir, prepir ali ga smeši. Žalitve so izrazi omalovaževanja ali zaničevanja, žaljive vrednostne sodbe, obrekovanje, žaljive obdolžitve, očitanje kaznivega dejanja z namenom zaničevanja, pa tudi resnične trditve, če so izrečene na žaljiv način. Pritrditi je treba presoji sodišča prve stopnje, da so izjave, ki jih je v tožbi izpostavil tožnik objektivno žaljive, kot tudi njegovi presoji toženkinega pisanje v omenjeni knjigi o tožniku kot celoti, ki po navedbah prvostopenjskega sodišča izkazuje oseben napad na tožnika, poskus njegovega ponižanja in očrnitve, tako na osebnem kot na poklicnem nivoju.

Toženka se je tekom postopka upirala takemu zaključku oziroma očitku njene odškodninske odgovornosti, na katerem vztraja tudi v pritožbi, z mnenjem, da v njenem ravnanju ni protipravnosti, saj je z ravnanjem, ki naj bi bilo škodljivo, izvrševala pravico do svobode izražanja. Tožnikove pravice so z njo omejene, zato zagovarja stališče, da bi v konfliktu navedenih pravic prvostopenjsko sodišče moralo v obravnavanem primeru odločiti v prid svobode izražanja in posledično pravice javnosti do obveščenosti oziroma pravice, ki jo določa tako Ustava R Slovenije (39. člen Ustave) kot tudi Evropska konvencija o človekovih pravicah (10. člen EKČP).

Iz določila 15. člena Ustave izhaja, da so človekove pravice in temeljne svoboščine omejene samo s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa Ustava. Pravica posameznika namreč ne more biti absolutna. Je pravica znotraj pripadanja določeni družbi, zato je nujno omejena s pravicami ostalih pripadnikov iste družbe, pa tudi z interesi družbe kot celote. Pravica vedno obstoji znotraj nekih meja. Da bi bila lahko tudi zares pravica, morajo biti meje, do katerih sega, jasno določene. Meje vsake pravice so vedno odrejene negativno - so tam, kjer se začne možnost tujega poseganja, tudi poseganja v imenu splošne dobrobiti oziroma javnega interesa.

Toženka svoje trditve v knjigi ne opravičuje s svobodo umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave), ampak s svobodo novinarskega izražanja in obveščanja. Če je bistvo umetnosti v njeni subjektivnosti, je bistvo novinarstva v njegovi objektivnosti. Svoboda novinarskega izražanja ni le posameznikova pravica, saj se s tiskom uresničuje tudi demokratična pravica javnosti, da je obveščena. Naloga tiska je prenašanje idej in informacij o vseh zadevah javnega pomena, na način, ki je v skladu z njegovimi obveznostmi in odgovornostmi. Ko govorimo o svobodi tiska in njenem razmerju do časti posameznika, imamo v mislih dve vrsti pravic: pravico javnosti do informiranosti in pravico posameznika, da v okviru te informiranosti - če je vanjo vpleten – ostaja njegov ugled nedotaknjen, varovan. (1) Novinarska svoboda pokriva tudi možnost zatekanja k pretiravanju ali provokacijam, vendar pa pri tem ne sme prestopati določenih mej, predvsem v zvezi z dobrim imenom in pravicami drugih. Meje presoje, kdaj pravica do svobode izražanja poseže v druge osebnostne pravice, so različne. So ožje v primeru poseganja v politični govor, saj gre za vrsto izražanja, ki je bistvo demokracije in bi široko vmešavanje vanj pomenilo spodkopavanje demokracije. Po drugi strani pa pravica do ugleda, dostojanstva, časti, lahko prevlada nad svobodnim izražanjem. Te meje so drugačne tudi v primeru, ko gre za javno osebo, ki je dolžna dovoliti višjo stopnjo kritičnosti v zvezi s svojim delom. Vendar pa kritika ne sme biti žaljiva.

Glede na navedeno je tudi pravica javnosti, da je obveščena o osebi, ki je politično in gospodarsko dejavna v družbi, tisti vidik, ki utemeljuje, da se mora osebnostna pravica te osebe izjemoma ukloniti pravno upravičenemu interesu javnosti. Vendar pa po drugi strani prav ta demokratični interes javnosti pomeni tudi posebno odgovornost, ki se zahteva od novinarja. Deseti člen EKČP varuje pravice novinarjev do objave informacij o zadevah splošnega interesa, če ti delujejo v dobri veri in na osnovi točnih dejstev ter podajajo zanesljive in natančne informacije v skladu z novinarsko etiko. Zato se novinar, kadar bo trčil v osebnostno pravico druge osebe, ne bo mogel sklicevati na demokratičen interes javnosti, če tega v resnici ne uresničuje, marveč izrablja medij kot tržno dobrino, katerega namen je izključno zaslužek. (2) Prav to pa je mogoče očitati toženki. Kot je zaključilo sodišče prve stopnje, toženka ni dokazala resničnosti informacij, niti okoliščin, ki bi izkazovale, da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Ugotovilo je še, da je bila toženka sama generator govoric o tožniku, ki jih je posredovala kot informacije s strani pristojnih organov in da je z neresnicami, govoricami, namigovanji v obliki „preverjenih“ trditev, zasledovala cilj tožnikovega medijskega linča „na način najbolj senzacionalističnega rumenega tiska“. Ugotovilo je tudi, da predhodni članki, ki so obravnavali problematiko „V.“ niso dajali vrednostnih sodb o tožniku na način osebnega napada nanj in razvrednotenja, kot je to storila tožnica.

Pritožbene trditve takšnega zaključka sodišča prve stopnje ne izpodbijejo. Pritožba razpravlja z presojo sodišča prve stopnje glede posega vsake od zapisanih informacij v osebnostne pravice tožnika. Tako npr. toženka očitek žalitve z navedbo v knjigi „da je tožnik brezobzirna baraba“ opravičuje z argumenti iz iste knjige, enak očitek z navedbo „da se tožnik ukvarja s črno magijo“ pa opravičuje s člankom, v katerem je tožnik navedel, da se je v mladosti ukvarjal z čarovništvom, čeprav, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, iz članka jasno izhaja, da je mišljeno rokohitrstvo z različnimi triki. Pritožbeno sodišče presoji prvostopenjskega sodišča glede ostalih navedb pritrjuje in še zaključuje: Ob razčlenitvi konteksta ter oceni širšega okvirja, v katerem so bile zapisane sporne trditve in uporabe jezika, ni mogoče zaključiti, da bi bil toženkin namen odpreti resno razpravo o zadevah javnega interesa. V razmerju do tožnika se kot cilj knjige izkazuje poudarjanje njegovih (negativnih) osebnostnih lastnosti in trditev o (nedokazanih) kaznivih dejanjih, pri tem pa je zaničevalen namen jasen in neposreden. Kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje, toženka tudi ni dokazala dejstev, na katere je vezala svoje vrednostne sodbe o tožniku. Do njihove morebitne neresničnosti je bila brezbrižna (to navsezadnje izhaja že iz njenih navedb v sami knjigi). Dajanje in širjenje nepreverjenih informacij o drugem kot preverjeno resničnih, pa je v nasprotju s poštenostjo pri izvrševanju pravice do svobode izražanja. S svojim ravnanjem je tako toženka presegla meje svojega abstraktnega upravičenja oziroma pravice do svobode izražanja oziroma posegla v tožnikove osebnostne pravice, zato je podana njena odškodninska obveznost. Toženka v zvezi z denarno odškodnino za tožnikovo nepremoženjsko škodo navaja, da tožnik do nje ni upravičen, ker ni dokazal vzročne zveze med nastalo škodo in objavo knjige. Pri tem posebej izpostavlja, da je bil tožnikov ugled že pred izdajo knjige okrnjen. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe izčrpno navedlo vse pravno relevantne okoliščine, ki vplivajo na prisojo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo in ki so navedene v 179. členu Obligacijskega zakonika (OZ). Iz tožnikovega zaslišanja in iz zaslišanja njegove žene izhaja intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, ki jih je utrpel zaradi objave žaljivih obdolžitev v knjigi. Sodišče prve stopnje je tudi upoštevalo, da so bile žalitve izražene v mediju, katerega domet je bistveno drugačen od dometa izražanja v življenju ali v časopisih. Tako je vzročna zveza med to škodo in toženkinim ravnanjem očitna. Pritožbeni ugovor toženke, da naj bi bil ugled tožnika že pred izdajo knjige okrnjen, pa je pravzaprav nesklepčen, saj iz njega ne izhaja, da naj bi tožnik vse ugotovljene duševne bolečine utrpel zaradi predhodnih objav. Ne glede navedeno pa to toženke tudi ne bi moglo razbremeniti odškodninske obveznosti, saj takšne škode ne bi bilo mogoče razmejiti.

Čeprav toženka višine prisojene denarne odškodnine ne prereka pa je, v okviru materialnopravnega preizkusa izpodbijane odločitve po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP), mogoče zaključiti, da je ta v skladu z merili, ki so določena v 179. členu OZ, prisojena denarna odškodnina pa je tudi primerljiva z odškodninami za enako škodo (povprečne denarne odškodnine za posege v čast in dobro ime se gibljejo med 6 in 8 povprečnimi neto plačami v R Sloveniji, tožniku pa je prisojeno 6,45 neto plače).

Toženki je naloženo, da prekliče določene navedbe, objavljene v njeni knjigi in se tožencu opraviči za z navedbami storjene protipravne posege v njegove osebnostne pravice. Pritožba izreka navedene sankcije ne problematizira oziroma je sploh ne omenja, zato se tudi pritožbeno sodišče z njo ni posebej ukvarjalo. Gre za sankcijo z reparacijsko funkcijo (178. člen OZ), obseg preklica navedb pa sodi v meje tožnikove lastne presoje.

Toženka tudi neutemeljeno izpodbija odločitev o prepovedi poseganja v tožnikovo čast in dobro ime z omenjenimi navedbami iz njene knjige. Meni, da prepovedni zahtevek predstavlja „chilling efect“ za svobodo izražanja v državi. Navedeni efekt pomeni, da lahko ukrepi ali sankcije nacionalnih državnih organov privedejo do zastraševanja tiska in zlasti do tega, da tisk opusti udejstvovanje pri diskusijah o zadevah, ki so v legitimnem javnem interesu. Glede na takšno definicijo je toženkin strah odveč. Toženki se zgolj prepoveduje, da z navedbami, ki imajo, kot je bilo navedeno, jasen in neposreden zaničevalen namen, ne posega več v tožnikove osebnostne pravice oziroma njegovo čast in dobro ime. Gre za (kvazi)negatorni zahtevek (134. člen OZ), s katerim tožnik od toženke zahteva opustitev določenega ravnanja v prihodnosti. Namen odločitve sodišča je v prevenciji, toženkino ravnanje pa je tudi dovolj individualizirano. Sodišče prve stopnje je tudi navedlo razloge, ki izkazujejo ponovitveno nevarnost posegov v tožnikove osebnostne pravice, sicer pa že izkazana kršitev njegovih osebnostnih pravic zadostuje za obstoj ponovitvene nevarnosti (OZ s komentarjem, 1. knjiga, str. 790).

Iz navedenih razlogov je toženkina pritožba neutemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o stroških tožnikovega odgovora na pritožbo temelji na določilu 1. odstavka 155. člena v zvezi s 165. členom ZPP. Strošek odgovora na pritožbo ni bil potreben strošek, zato ga je tožnik dolžan kriti sam.

(1) Alenka Šelih v Temeljne pravice, str. 262. (2) Tomaž Pavčnik, O mejah svobode umetniškega ustvarjanja, PP 19/2007.