Jedro

SPZ jasno ločuje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Tudi če vpis v zemljiško knjigo ni bil mogoč, ker predmetna nepremičnina v njo še ni bila vpisana, to še ne pomeni, da je za prenos lastninske pravice dovolj zgolj zavezovalni pravni posel, ampak zgolj, da ni potreben vpis v zemljiško knjigo. V primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, nepremičnina v zemljiškoknjižnem dovolilu seveda ne more biti označena z zemljiškoknjižnimi podatki, kot to zahteva prvi odstavek 31. člena Zakona o zemljiški knjigi, in zadostuje, da je označena tako, da je določljiva.

Zahtevku prvega tožnika ne bi bilo mogoče ugoditi niti na originarni podlagi, tudi če bi bilo mogoče upoštevati ugotovitev, da je predmetno stanovanje skupno premoženje (kar pa ni mogoče, ker je tožba nesklepčna), in sicer zato, ker deleži na skupnem premoženju niso določeni; to pomeni, da prvi tožnik ne more zahtevati nedopustnosti izvršbe zgolj na solastniški delež. Prvi tožnik bi lahko zahteval, da se izvršba na celotno nepremičnino izreče za nedopustno, seveda ob predpostavki ustrezne trditvene podlage, pri čemer pa bi morala biti bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani (če ne bi želela nastopati kot tožnica) vključena tudi nekdanja žena prvega tožnika, ker gre za nujna sospornika.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi: „1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: “Ugotovi se, da sta A. Š. in S. Š., vsak do deleža ½, lastnika nepremičnine – stanovanja v III. nadstropju na naslovu ..., v stanovanjski zgradbi stoječi na parc. št. 331 k.o. ..., zaradi česar izvršba na to nepremičnino ni dopustna.“, zavrne v celoti, tožeča stranka pa je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 1.405,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka.

2. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.742,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku paricijskega roka.“ Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.958,72EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo in odločilo še o pravdnih stroških. Ugotovilo je, da sta prvi tožnik in dolžnica sklenila Sporazum o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju in delitvi skupnega premoženja v notarskem zapisu, s katerim sta ugotovila, da predmetno stanovanje predstavlja skupno premoženje, pridobljeno v času trajanja zakonske zveze, in da znaša delež vsakega od njiju do ½. Dolžnica pa je nato z darilno pogodbo z 18. 5. 2005 svoj delež na stanovanju podarila drugi tožnici. Zemljiškoknjižni prenos v zvezi z navedenima pravnima posloma ni bil izveden. Dolžnica podpisa na darilni pogodbi ni notarsko overila. Pravno podlago za pridobitev lastninske pravice prvega tožnika predstavljajo določbe o skupnem premoženju, ki je originarna pridobitev lastninske pravice in vpis v zemljiško knjigo ni potreben, zato je prvi tožnik veljavno pridobil solastninsko pravico. Prav tako je bil veljaven prenos solastniškega deleža na drugo tožnico, čeprav ni bil opravljen vpis v zemljiško knjigo, saj ta iz objektivih razlogov ni bil mogoč, ker glede celotne stavbe še poteka denacionalizacijski postopek in razmerja med lastniki še niso urejena. Upoštevati je potrebno tudi teorijo realizacije. Druga tožnica je izvrševala posest na stanovanju od sklenitve darilne pogodbe dalje, torej je bila pogodba izpolnjena, zato je druga tožnica kljub pomanjkljivostim glede oblike pridobila solastninsko pravico.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. V obrazložitvi se je strinjalo z razlogi sodišča prve stopnje. Navedlo je še, da ne držijo pritožbene navedbe, da je trditvena podlaga tožbe pomanjkljiva. Prvi tožnik je pridobil lastništvo na originaren način, zato ni potrebe, da bi tak sporazum vseboval zemljiškoknjižno dovolilo, darilna pogodba pa vsebuje zemljiškoknjižno dovolilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in spremeni sodba sodišča druge stopnje tako, da se pritožbi toženke v celoti ugodi. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno šteli, da ima sklenitev zavezovalnega pravnega posla stvarnopravne učinke. Za prenos lastninske pravice na nepremičnini je potrebno zemljiškoknjižno dovolilo, na katerem mora biti podpis odsvojitelja overjen. Na to ne more vplivati dejstvo, da nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo. V takšnih primerih se je razvila praksa, da se je lastninska pravica izkazovala z verigo originalnih in overjenih pogodbo o prenosu lastninske pravice oz. originalnih odločb. Veriga pogodb je morala biti ves čas taka, da je na njeni podlagi bil mogoč vpis v zemljiško knjigo. Prenos lastninske pravice se lahko izkaže zgolj z overjenim razpolagalnim delom pravnega posla, overitev pa tudi nesporno dokazuje čas prenosa lastninske pravice, zato druga tožnica zaradi odsotnosti overjenega zemljiškoknjižnega dovolila ni uspela izkazati, da je lastninsko pravico pridobila pred trenutkom izdaje sklepa o izvršbi na predmetno nepremičnino. Druga tožnica se tako v zemljiško knjigo ne bi mogla vpisati in razpolaga zgolj z obligacijskim zahtevkom proti dolžnici, da nanjo prenese svoj solastniški delež. Zmotno je tudi stališče sodišča druge stopnje, da ni potrebno, da bi sporazum vseboval zemljiškoknjižno dovolilo.

Na podlagi takšnega sporazuma pridobljen delež na skupnem premoženju ni originalno pridobljen, ampak gre za derivativno pridobitev. Preoblikovanje nedoločenega deleža na skupnem premoženju v solastniški delež predstavlja derivativno pridobitev lastninske pravice, zato je za spremembo zemljiškoknjižnega stanja potrebno zemljiškoknjižno dovolilo ali sodna odločba. Sodišče druge stopnje se do pritožbenih navedb sploh ni podrobno opredelilo, predvsem glede navedbe, da morajo biti pogodbe o prenosu lastninske pravice na nevpisanih nepremičninah overjene. Poleg tega pa je tožba nesklepčna, saj tožnika nista podala trditev o tem, da sta lastnika spornega stanovanja, kako sta postala lastnika in da sta pridobila lastninsko pravico še pred začetkom izvršilnega postopka. Tako je bila trditvena podlaga v sodbah sodišč prve in druge stopnje presežena.

4. Tožnika v odgovoru na revizijo nasprotujeta revizijskim razlogom in predlagata njeno zavrnitev. Navajata, da revizija v postopku izvršbe ni dovoljena, zato naj jo sodišče zavrže. Nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, zato zapis intabulacijske klavzule ni mogoč, saj še ne obstajajo podatki za pravilen zapis, zemljiškoknjižno dovolilo pa mora biti takšno, da omogoča vpis v zemljiško knjigo. Ker nepremičnina v zemljiškoknjižnem dovolilu še ne more biti označena z zemljiškoknjižnimi podatki, bo za izvedbo prenosa lastninske pravice v zemljiški knjigi potrebno izdati novo zemljiškoknjižno dovolilo, ki bo moralo biti tudi overjeno. Tudi če bi se štelo, da je darilna pogodba nepopolna in da ni sklenjena v predpisani obliki, ker ni bila overjena, pa je bila realizirana, zato je po 58. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) veljavna.

5. Revizija je utemeljena.

6. Neutemeljen je ugovor tožnikov, da revizija ni dovoljena, ker gre za izvršilno zadevo. Revizija v izvršilnem postopku res ni dovoljena, vendar se o tej zadevi vodi pravdni postopek. Končna odločitev v tej zadevi bo sicer res vplivala na konkretno izvršilno zadevo, vendar to ne pomeni, da se tudi v tej zadevi vodi izvršilni postopek.

7. Očitek toženke, da je tožba nesklepčna, je utemeljen. Toženka je konsistentno na vseh stopnjah sojenja na to opozarjala. Tožnika sta zatrjevala, da je prvi tožnik pridobil solastniški delež do ½ na podlagi Sporazuma o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju in delitvi skupnega premoženja v notarskem zapisu (v nadaljevanju Sporazum), druga tožnica pa naj bi pridobila solastniški delež do 1/2 na podlagi Darilne pogodbe. Ta Sporazum bi lahko predstavljal le pravno podlago za preoblikovanje skupnega premoženja v solastnino. Z Darilno pogodbo pa se je nadalje že razpolagalo s solastniškim deležem. Nista pa tožnika pojasnila, kako je pred tem sploh nastalo skupno premoženje. Tožnika bi morala v prvi vrsti zatrjevati, na kateri pravni podlagi sta prvi tožnik in njegova takratna žena, dolžnica iz izvršilne zadeve, N. S., postala lastnika stanovanja. Tako bi naprimer morala zatrjevati, da sta stanovanje pridobila na pravnoposlovni podlagi s kupoprodajno pogodbo ali na originaren način z gradnjo na tujem svetu ali s preureditvijo oz. nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši v trenutku uveljavitve Stanovanjskega zakona(1) (2) ali na drug način. Nadalje bi morala zatrjevati, da sta predmetno stanovanje pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze, zato spada (oz. je spadalo) v njuno skupno premoženje. Tožnika tako v trditveni podlagi, ki je po pravnomočno zaključenem postopku tudi ni več mogoče dopolnjevati, nista zaobjela vseh pravnorelevantnih dejstev, zato je tožba nesklepčna in je že iz tega razloga treba reviziji ugoditi in sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeniti, da se tožbeni zahtevek zavrne.

8. Glede na vsebino preostalih revizijskih navedb, ki jih toženka namenja problematiziranju materialnopravnih stališč, zavzetih v obrazložitvah sodb sodišč druge in prve stopnje, pa revizijsko sodišče še dodaja, da sta bila tako Sporazum kot Darilna pogodba sklenjena 18. 5. 2005, ko je že veljal Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ), ki jasno ločuje med zavezovalnim in razpolagalnim pravnim poslom. Tudi če vpis v zemljiško knjigo ni bil mogoč, ker predmetna nepremičnina v njo še ni bila vpisana, to še ne pomeni, da je za prenos lastninske pravice dovolj zgolj zavezovalni pravni posel, ampak zgolj, da ni potreben vpis v zemljiško knjigo. Z zavezovalnim pravnim poslom nastane zgolj obligacijska zaveza odsvojitelja, da prenese lastninsko pravico na pridobitelja, kar realizira z izdajo overjenega zemljiškoknjižnega dovolila. Lastninska pravica preide šele z zemljiškoknjižnim dovolilom, saj zavezovalni posel zaradi svoje relativne narave učinkuje zgolj med strankama, razpolagalni posel pa je absolutne narave in učinkuje tudi proti tretjim.(3) K takšnemu stališču pritrjuje tudi dejstvo, da sta v zakonodaji urejeni zgolj izvršba na nevpisano nepremičnino (211. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ)) in sporazumna ustanovitev hipoteke na nevpisani nepremičnini (254. člen ZIZ), ne pa tudi prenos lastninske pravice na nevpisani nepremičnini, zato se uporabljajo siceršnja pravila (zavezovalni in razpolagalni pravni posel, razpolagalna sposobnost), razen vpisa v zemljiško knjigo, ki ni možen. Stališče, da lastninska pravica v primeru nevpisanih nepremičnin veljavno preide zgolj z zavezovalnim pravnim poslom in izročitvijo v posest, je tako zmotno, saj izročitev v posest ni eden od pogojev za prenos lastninske pravice na nepremičnini s pravnim poslom (40. in 49. člen SPZ). Prav tako ni mogoče uporabiti teorije realizacije iz 58. člena OZ, s katero se lahko odpravi zgolj pomanjkljivost v obliki v primeru, da pogodba, torej zavezovalni pravni posel, ni sklenjena v pisni obliki (kar tukaj sploh ni primer), ni pa na njeni podlagi mogoče šteti, da je bilo izdano tudi veljavno zemljiškoknjižno dovolilo oziroma ne more nadomestiti odsotnosti overitve zemljiškoknjižnega dovolila. Ni utemeljena tudi navedba tožnikov, da zapis intabulacijske klavzule ni bil mogoč, saj še niso obstajali podatki za pravilen zapis, zemljiškoknjižno dovolilo pa mora biti takšno, da omogoča vpis v zemljiško knjigo.

V primeru, ko nepremičnina ni vpisana v zemljiško knjigo, nepremičnina v zemljiškoknjižnem dovolilu seveda ne more biti označena z zemljiškoknjižnimi podatki, kot to zahteva prvi odstavek 31. člena Zakona o zemljiški knjigi, in zadostuje, da je označena tako, da je določljiva. V primeru nevpisane nepremičnine mora zemljiškoknjižno sodišče po vpisu nepremičnine v zemljiško knjigo na predlog lastnika dovoliti vpis lastninske pravice, če lahko iz zemljiškoknjižnega dovolila nedvomno ugotovi, da gre za isto nepremičnino.(4)

9. Sporazum ne vsebuje zemljiškoknjižnega dovolila, zato prvi tožnik razpolaga zgolj z zavezovalnim pravnim poslom, zato še ni prišlo do veljavnega preoblikovanja skupnega premoženja v solastnino in zahtevku prvega tožnika na pravnoposlovni podlagi ne bi bilo mogoče ugoditi. Zahtevku prvega tožnika pa v nobenem primeru ne bi bilo mogoče ugoditi niti na originarni podlagi, tudi če bi bilo mogoče upoštevati ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, da je predmetno stanovanje skupno premoženje(5), in sicer zato, ker deleži na skupnem premoženju niso določeni(6), kar posledično pomeni, da prvi tožnik ne more zahtevati, da se izvršba na solastniški delež izreče za nedopustno. Prvi tožnik bi lahko zahteval, da se izvršba na celotno nepremičnino izreče za nedopustno, seveda ob predpostavki ustrezne trditvene podlage, pri čemer pa bi morala biti bodisi na aktivni bodisi na pasivni strani (če ne bi želela nastopati kot tožnica)(7) vključena tudi N. S., ker gre za nujna sospornika.

10. Tudi Darilna pogodba ne vsebuje veljavnega zemljiškoknjižnega dovolila v skladu s 23. členom SPZ (vsebuje sicer intabulacijsko klavzulo, vendar le-ta ni overjena), zato je tudi Darilna pogodba zgolj zavezovalni pravni posel. Glede na to, da do veljavne pretvorbe skupnega premoženja v solastnino še ni prišlo, pa N. S. tudi sicer še ni mogla prenesti solastniškega deleža na drugo tožnico. Zaradi navedenega tudi zahtevku druge tožnice v nobenem primeru ne bi bilo mogoče ugoditi.

11. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)).

12. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Zaradi ugoditve reviziji se je spremenil uspeh pravdnih strank. Toženka je v pravdi v celoti uspela, zato sta ji tožnika dolžna povrniti nastale pravdne stroške. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.405,09 EUR (Toženki pripada nagrada za odgovor na tožbo (1.000 točk), prvi narok za glavno obravnavo (1.000 točk), materialni stroški 2 %, 20 % DDV, povračilo sodne takse za odgovor na tožbo v višini 260,00 EUR, kilometrina v višini 21,46 EUR). Tožnika sta dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če tožnika v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bosta izpolnila, bosta prišla v zamudo (299. člen OZ) in bosta od zamude naprej dolžna toženki plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

13. Spremenil se je tudi pravdni uspeh v pritožbenem postopku, zato sta tožnika dolžna toženki povrniti nastale pritožbene stroške. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.742,99 EUR (Toženki pripada nagrada za pritožbo (1.250 točk), materialni stroški 2 %, 20 % DDV in povračilo sodne takse za pritožbo v višini 1.040,72 EUR). Tožnika sta dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP). Če tožnika v paricijskem roku svoje obveznosti plačila pravdnih stroškov ne bosta izpolnila, bosta prišla v zamudo (299. člen OZ) in bosta od zamude naprej dolžna toženki plačati še zakonske zamudne obresti (378. člen OZ).

14. Toženka je z revizijo uspela, zato sta ji tožnika dolžna povrniti njene revizijske stroške. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Odvetniško tarifo odmerilo na 1.958,72 EUR (Toženki pripada nagrada za izredno pravno sredstvo (1.500 točk), materialni stroški 2 %, 20 % DDV in povračilo sodne takse za revizijo v višini 1.116,00 EUR). Tožnika sta dolžna plačati odmerjene stroške v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Občani, ki so si svoje stanovanjsko vprašanje razrešili s preureditvijo ali nadzidavo skupnih prostorov v stanovanjski hiši, pa še niso pridobili lastninske pravice, postanejo z dnem uveljavitve tega zakona lastniki na tak način pridobljenih stanovanj (prvi odstavek 116. člena SZ).

Op. št. (2): Iz Sporazuma sicer izhaja, da sta zakonca v času trajanja zakonske zveze vlagala v predmetno stanovanje na temelju odločbe Samoupravne stanovanjske skupnosti Ljubljana, št.... z 07.07.1988, ter potrdil o priglasitvi del Občine Ljubljana Center, št. ... z 8. 6. 1988 in št. ... z 30. 10. 1992, ter da sta lastninsko pravico pridobila na podlagi 116. člena SZ z dnem uveljavitve SZ, vendar tožnika v pravdi tega nista zatrjevala, niti nista predložila navedenih odločb in potrdil. Op. št. (3): Primerjaj zadevo II Ips 209/2006, kjer se je prav tako odločalo o nedopustnosti izvršbe na nepremičnino, ki ni vpisana v zemljiško knjigo.

Op. št. (4): Primerjaj II Ips 211/2010, v kateri je Vrhovno sodišče že zavzelo stališče, da s stališča pravne varnosti ni sprejemljivo, če sodišče, kadar ni nobenega dvoma, da gre za isto nepremičnino, predlagatelju, ki je ob sklenitvi pravega posla spoštoval vse veljavne predpise, zgolj zaradi naknadne spremembe katastrskih podatkov o nepremičnini ne dovoli vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo.

Op. št. (5): Kar pa sicer ni mogoče, ker to dejstvo ni bilo ustrezno zatrjevano, kot navedeno pod 7. točko te sodbe.

Op. št. (6): Šele pri delitvi skupnega premoženja se šteje, da sta deleža enaka (prvi odstavek 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih), do veljavne delitve skupnega premoženja pa še ni prišlo.

Op. št. (7): N. Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2006, str. 256-257.