Jedro

Odlok in pravilnik, ki ju je ustavno sodišče razveljavilo, se ne uporablja za razmerje, ki je nastalo pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njem ni bilo pravnomočno odločeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. I 98/00305 z dne 6.2.1998 ostane v celoti v veljavi in je zato tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku osmih dni plačati glavnico v znesku 47.420,00 SIT, zakonite zamudne obresti od tega zneska ter ji povrniti nadaljnje pravdne stroške v znesku 15.295,00 SIT. Dolžni znesek se nanaša na stroške v zvezi z lisicami na toženčevem avtomobilu zaradi nepravilnega parkiranja.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da tožeče stranke ni zastopala pooblaščena oseba, v čemer vidi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V sodbi ni ugotovljen natančen datum predmetnega dogodka, pač pa le na dveh mestih obrazložitve omenja parkiranje v mesecu februarju 1997. Sodišče bi že iz teh razlogov moralo upoštevati razveljavitveno odločbo Ustavnega sodišča, vendar je niti ne omenja. Nadalje navaja, da je Pravilnik o priklenitvi in odstranitvi lisic, na katerega se sklicuje sodba, v nasprotju z Zakonom o varnosti cestnega prometa, ki predvideva kot edini ukrep na takem področju le odvoz nepravilno parkiranih vozil. Ravnanje toženca ni bilo v nasprotju s sicer neveljavnim Pravilnikom o priklenitvi in odstranitvi lisic, tožeča stranka pa je sama odgovorna za nastalo škodo, ker je opustila obveznosti po tem pravilniku, saj bi morala po enem dnevu priklenitve vozila le-to odstraniti s prostora, kjer je bilo priklenjeno. V tem primeru bi morala odstraniti kolo z lisicami, katerega je toženec pustil na mestu priklenitve. Toženec tudi ni ravnal v nasprotju z 11. členom pravilnika, saj tožeči stranki ni odtujil lisic. Nikjer v pravilniku ni določena dolžnost vračila lisic. Lisice so ostale tam, kjer jih je toženec pustil, in kjer so bile že od začetka. Tako toženi stranki krivda pri povzročitvi škode ni dokazana. Iz nezakonitega ravnanja tožeče stranke ne more nastati odškodninska obveznost za toženo stranko. Sklicuje se na dovoljeno samopomoč po 162. čl. ZOR - Zakona o obligacijskih razmerjih. Tožeča stranka je tudi zaračunala odstranitev lisic, čeprav jih je samo priklenila. Tožena stranka predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da sklep o izvršbi v celoti razveljavi, tožeči stranki pa naloži v plačilo nastale pravdne stroške oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožba sicer nima prav, ko trdi, da tožeče stranke na glavni obravnavi dne 28.4.1999 ni zastopala pooblaščena oseba. V postopku je bilo predloženo substitucijsko pooblastilo (list. št. 29), pa tudi sicer bi šlo za bistveno kršitev določb postopka po čl. 354/2 točka 10 ZPP v zvezi s čl. 98 le v primeru, če bi pooblastila res ne bilo in če bi se ta pomanjkljivost ne dala odpraviti.

Pritožba pa ima prav v delu, ko se sklicuje na odločbo ustavnega sodišča št. U-I-348/96 z dne 27.2.1997. S to odločbo je ustavno sodišče razveljavilo del Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o ureditvi cestnega prometa Mestne občine Ljubljana, razveljavilo pa je tudi pravilnik iste občine o priklenitvi in odstranitvi lisic, oboje objavljeno v Uradnem listu RS št. 24/96. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo na podlagi 3. odst. 45. čl. Zakona o ustavnem sodišču - ZUstS. Po določbah tega člena med drugim razveljavitev podzakonskega predpisa ali splošnega akta učinkuje za naprej, vendar pa se v primeru razveljavitve smiselno uporablja 44. čl. istega zakona. Ta pa pravi, da se zakon ali del zakona (v obravnavanem primeru torej odlok in pravilnik), ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje se v zvezi z zahtevkom tožeče stranke ni opredelilo do veljavnosti predpisov, na katere je oprlo svojo odločitev.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o zahtevku odločati upoštevaje zgoraj navedene predpise, prav tako pa trditve ene in druge stranke o tem, zakaj obstaja podlaga zahtevka oz. zakaj te podlage ni. Tožena stranka namreč v pritožbi v zvezi s plačilom lisic navaja, da toženec lisic ni odstranil, sklicuje pa se tudi na dovoljeno samopomoč. Tudi do teh trditev se bo v ponovljenem postopku sodišče prve stopnje moralo opredeliti in v zvezi s tem izvesti dokazni postopek, po potrebi z zaslišanjem predstavnika tožeče stranke in z dodatnim zaslišanjem toženca. Po tako dopolnjenem postopku bo moralo o stvari ponovno odločiti.

Tako je bilo torej treba pritožbi ugoditi in sodbo razveljaviti (čl. 370/1 ZPP). Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določilu čl. 166/3 ZPP.

Določbe ZPP/77 so v tem sklepu uporabljene glede na člen 498 ZPP/99.