Jedro

Po določilu 219. čl. ZPP/77 je vsaka stranka tista, ki mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Zato ni dolžnost prvostopnega sodišča naštevati primerov, ki predstavljalo vsebinsko zapolnitev abstraktne norme iz 1. odst. 54. čl. ZIP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z delno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na nedopustnost izvršbe, ki je v teku pri Okrajnem sodišču v Radovljici pod opr. št. In 27/97 in tožeči stranki naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

Proti sodbi je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 353. čl. ZPP in predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Svojo odločitev je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na določilo 1. odst. 54. čl. Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIP) in to odločitev jasno, kratko in popolno obrazložilo. Po tem določilu napoti sodišče dolžnika k vložitvi tožbe na nedopustnost izvršbe takrat, kadar so med strankama sporna tista dejstva, ki se nanašajo na samo terjatev in povzročijo njeno prenehanje, če se izkažejo za resnična. Ker je tožeča stranka tista, ki bi morala taka dejstva zatrjevati, v predmetnem postopku pa jih ni, je neutemeljen pritožbeni očitek, da je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek iz formalnih razlogov in da se ni spuščalo v zatrjevano dejansko stanje. Po določilu 219. čl. ZPP/77 je vsaka stranka tista, ki mora navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek. Zato ni dolžnost prvostopnega sodišča naštevati primerov, ki predstavljalo vsebinsko zapolnitev abstraktne norme iz 1. odst. 54. čl. ZIP. Tako se izkaže, da je neutemeljen pritožbeni očitek, da po stališču izpodbijane sodbe tožeča stranka nima nobenih pravnih instrumentov zoper uveljavljano terjatev tožene stranke iz podpisane najemne pogodbe, s čimer naj bi tožeči stranki oporekala možnost ugovora iz 50. čl. ZIP.

Neizpodbijano je odločilno pravno dejstvo, da je bil predlog za izvršbo vložen na podlagi notarskega zapisa, ki ima lastnosti neposrednega izvršilnega naslova (4. čl. Zakona o notariatu, Ur.l. RS, št 13/94...41/95 in 3. tč. 2. odst. ZIZ). Da bi s svojim zahtevkom tožeča stranka uspela, bi morala zatrjevati in dokazovati taka dejstva, ki pomenijo (kot ugovorni razlogi) prenehanje ali omejitev judikatne terjatve, zatrjevala pa je dejstva, za katera je ob podpisu notarskega zapisa vedela ali bi morala vedeti in dejstva, s katerimi je utemeljevala nastanek nasprotne terjatve (ki je predmet tistega dela tožbenega zahtevka, o katerem prvostopno sodišče še ni odločalo). Ker pa v pravdi na nedopustnost izvršbe niti dokazana trditev, da dejansko stanje ob podpisu notarskega zapisa ni bilo takšno, kot izhaja iz listine same, ne zadošča za prenehanje izvršilnega naslova, pritožba napačno ocenjuje, da je v predmetni pravdi tožeča stranka dokazuje neobstoj terjatve tožene stranke.

Eventuelna nasprotna terjatev, ki nastane po pravnomočnosti izvršilnega naslova, pa sama po sebi nima za posledico prenehanja ali omejitve terjatve iz izvršilnega naslova. Zato je zmotna pritožbena trditev, da v predmetni pravdi tožeča stranka uveljavlja razloge, ki preprečujejo izvršbo.

Pravilno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da je ugovor sočasne izpolnitve možno uveljavljati le v pravdnem postopku, ne pa (več) v izvršbi. Tak ugovor se lahko nanaša, kot izhaja iz določila 2. odst. 122. čl. ZOR le na vzajemne pravice in obveznosti iz iste pogodbe.

Tožeča stranka pa kot razlog za prenehaje obveznosti iz notarskega zapisa zatrjuje nastanek kasnejših terjatev do tožene stranke. Zato je nepravilno pritožbeno stališče, da je v pravdi na nedopustnost izvršbe na podlagi izvršilnega naslova možno uspeti z ugovorom neizpolnitve (eventuelne) obveznosti, nastalih po pravnomočnosti izvršilnega naslova. Da posledic nezapisanih ali pa napačno zapisanih obveznosti v notarskem zapisu ni mogoče uveljavljati v pravdi na nedopustnost izvršbe, pa je bilo že obrazloženo.

Ker torej pritožbeni razlogi niso podani, v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe pa pritožbeno sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnoti (2. odst. 365. čl. ZPP), je pritožbo kot neutemljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (368.čl. ZPP).

Oločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 1. odst. 166. čl. ZPP, v v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.