Up-106/03 - 6

7. 5. 2004

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. aprila 2004 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča št. Pdp 1156/02 z dne 5. 12. 2002 v zvezi s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, oddelka v Kranju, št. Pd 40/2000 z dne 19. 6. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnice zoper sodbo sodišča prve stopnje, s katero je to zavrnilo njen zahtevek za plačilo razlik v plači. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da so vtoževane terjatve zastarale, saj obvestila o upravičenosti do uslužbenskega certifikata ni mogoče šteti za pisno pripoznavo obveznosti iz naslova neizplačanih razlik plač, ki bi lahko skladno s 387. členom Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - v nadaljevanju ZOR) pretrgalo zastaranje. Plača zaposlenih v državnih organih namreč v spornem obdobju ni bila vezana na plačo iz Kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. - v nadaljevanju KPND), kar pa pomeni, da neizplačanih plač po KPND, na kar se nanaša sporno obvestilo, za te zaposlene sploh ni moglo biti.

2.Zoper sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zvezi s sodbo delovnega sodišča prve stopnje vlaga pritožnica ustavno pritožbo. Navaja, da ji je bila plača v spornem obdobju nezakonito znižana in da ji razlike v plači niso bile izplačane v denarju, temveč v obliki uslužbenskega certifikata. Zatrjuje kršitev 2. in 33. člena Ustave. Pritožnica meni, da pomeni izdaja uslužbenskega certifikata priznanje terjatve (podobno stališče naj bi v zadevi št. VIII Ips 122/99 z dne 12. 3. 2002 zavzelo tudi Vrhovno sodišče) in obliko nadomestne izpolnitve za neizplačane razlike v plači, kar pa naj bi izhajalo iz dopisa Državnega pravobranilstva z dne 25. 2. 1999. Pritožnica ob tem opozarja na prakso sodišč, ki so v podobnih zadevah odločala drugače kot v njenem, in se ob tem sklicuje na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi št. Pdp 1306/96 z dne 16. 4. 1998 in na sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. IV Pd 328/98 z dne 9. 4. 1999. Zatrjuje kršitev 14. in 22. člena Ustave. Ker sodišča niso upoštevala določenih dejstev in ker niso poskušala pridobiti relevantnih dokumentov, pomembnih za odločitev, naj bi kršila 23. člen Ustave. Ker Višje delovno in socialno sodišče ni upoštevalo njenih navedb v pritožbi, pa meni, da ji je bila kršena pravica iz 25. člena Ustave. Pritožnica tudi meni, da je stališče Ustavnega sodišča, zavzeto v odločbi št. U-I-200/99 z dne 17. 2. 2000 (Uradni list RS, št. 22/2000 in 31/2000-popr. ter OdlUS IX, 24), zmotno.

B.

3.Temeljno, kar pritožnica očita izpodbijanima sodbama, je, da pritožnici vročeno obvestilo o upravičenosti do certifikatov v določenih zneskih ne predstavlja potrdila o premalo izplačani plači, ki bi dajalo podlago za denarne zahtevke; da so bili izračuni razlik v plači le metoda ugotovitve zneska za sodelovanje posameznika pri lastninjenju in da zato ne pomenijo pripoznave denarne terjatve iz naslova plače niti ne njihovo nadomestno izpolnitev. Gre torej za vprašanje, o katerem je Ustavno sodišče že odločalo. O pravni naravi uslužbenskih certifikatov se je Ustavno sodišče opredelilo v odločbi št. U-I- 200/99. V sklepu št. U-I-61/98 z dne 17. 2. 2000 (OdlUS IX, 27) je Ustavno sodišče zavzelo stališče, da pri izdaji uslužbenskih certifikatov ni šlo za zakonsko določitev načina poplačila obveznosti (nadomestna izpolnitev), temveč za dodatno razdelitev družbenega premoženja med uslužbence v javnem sektorju. O podobnem primeru kot je pritožničin, pa je Ustavno sodišče odločilo v sklepu št. Up- 61/02 z dne 6. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 100/03 in OdlUS IX, 117). Ker pritožnica ne navaja ničesar, kar bi lahko vplivalo na drugačno odločitev od tiste, navedene v sklepu št. Up-61/02, se Ustavno sodišče v celoti sklicuje na ta sklep in iz istih razlogov zavrača očitke pritožnice o kršitvi 22. člena (pravica do enakega varstva pravic) in 33. člena Ustave (pravica do zasebne lastnine in dedovanja) kot neutemeljene. Ob tem Ustavno sodišče dodaja, da je očitek o odstopu od sodne prakse mogoče utemeljevati le z različnimi odločitvami višjega ali vrhovnega sodišča.

4.Tudi pritožničin očitek o kršitvi 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), ker pritožbeno sodišče ni upoštevalo njenih navedb v pritožbi, je neutemeljen. Tako sodišče prve stopnje kot tudi pritožbeno sodišče sta ustrezno pojasnili, zakaj spornega potrdila ni mogoče šteti za pripoznavo dolga, to pa je bila odločilna ugotovitev v tej zadevi. Zgolj nezadovoljstvo pritožnice z odločitvijo pa še ne pomeni kršitve prvega odstavka 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva).

5.Pritožničinega očitka o kršitvi 2. člena Ustave v okviru postopka z ustavno pritožbo ni mogoče ocenjevati. V postopku z ustavno pritožbo presoja Ustavno sodišče le morebitne kršitve določb o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah, omenjena določba pa to ni.

6.V obravnavani zadevi očitno niso bile kršene človekove pravice in temeljne svoboščine, kot jih zatrjuje pritožnica, zato Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 - popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata Milojka Modrijan