Jedro

Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. čl. ZKP, ki jo pritožba vidi v tem, da se sodba opira samo na dokazno gradivo iz preiskave, glede katerega v nasprotju s 3. alinejo 1. odst. 29. čl. Ustave RS obdolžencu ni bila dana možnost izvajanja dokazov v svojo korist, saj pri preiskovalnih dejanjih ni sodeloval, ni podana. Načeli neposrednosti in kontradiktornosti glavne obravnave zahtevata, da se na njej zaslišijo tudi priče in izvedenci, ki so bili zaslišani že med preiskavo. V kolikor pa se pri ponovnem zaslišanju izpovedba priče ali izvedenca razlikuje od njune prejšnje izpovedbe - bodisi, da se kakšnega dejstva več ne spominjata, bodisi, da spremenita prejšnjo izpovedbo, kar se je v obravnavanem primeru zgodilo glede oškodovanca, mora sodišče glede na določilo 335. čl. ZKP pričo oziroma izvedenca opozoriti na prejšnjo izpovedbo in zahtevati, da pojasni, zakaj izpoveduje drugače, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. V kazenskem postopku pa ni nobenih formalnih dokaznih pravil, na katero izpovedbo naj v takem primeru sodišče opre svojo odločitev. Tako sodišče na podlagi danega pojasnila in v povezavi z drugimi dokazi po načelu proste presoje dokazov oceni, katera izpovedba je verodostojna.

Izrek

Pritožba zagovornikov obdolženega A.K. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženi A.K. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na 550,00 EUR odmerjeno povprečnino in to v 15-ih dneh od prejema te sodbe.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po 2. in 1. odst. 133. čl. KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen štirih mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi 1. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženec dolžan povrniti stroške kazenskega postopka in sicer povprečnino, odmerjeno na 100.000,00 SIT. Z isto sodbo pa je sodišče prve stopnje iz razloga po 2. točki 357. čl. ZKP zoper obdolženca zavrnilo obtožbo v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odst. 145. čl. KZ. Skladno z določbo 1. odst. 96. čl. ZKP obremenjujejo stroški zavrnilnega dela kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odst. 92. čl. ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki in nagrada zagovornikov proračun.

Zoper sodbo so se pritožili obdolženčevi zagovorniki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagali, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter obdolženega oprosti obtožbe.

V skladu z določilom 2. odst. 445. čl. ZKP je bil spis posredovan Višjemu državnemu tožilstvu RS, ki ga je vrnilo brez predloga.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevih zagovornikov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi prepričljive razloge. Res je sicer, da so vse zaslišane priče H.K., A.K., V.L., pa tudi oškodovani E.B. na glavni obravnavi, potrdile obdolženčev zagovor, da ga v kritičnem času ni bilo v lokalu tako, da oškodovanega B. ni mogel poškodovati, vendar je kljub temu sodišče prve stopnje na podlagi skrbne in natančne ocene vsakega dokaza posebej in v zvezi z drugimi dokazi v skladu z določilom 2. odst. 355. čl. ZKP sprejelo edino pravilen zaključek, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje s potrebno stopnjo gotovosti dokazano. Pri tem se je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanca, ki jo je podal v okviru preiskovalnih dejanj, pa čeprav jo je kasneje spremenil in obdolženca razbremenil. Razlogi, s katerimi oškodovanec pojasnjuje, zakaj je svojo prvotno izpovedbo spremenil, namreč tudi po oceni pritožbenega sodišča, niso prepričljivi in jih prvostopenjsko sodišče utemeljeno zavrača. Tako je oškodovanec že pri podajanju ustne kazenske ovadbe jasno in nedvoumno navedel, da ga je fizično napadel in s pištolo poškodoval lastnik lokala P. na tržnici Koseze, ki ga je poimenoval z imenom in priimkom A.K., to pa je ponovil tudi zaslišan na sodišču v okviru preiskovalnih dejanj. Takrat je tudi pojasnil, da obdolženca pozna že kakih 10 let, pred obravnavanim dogodkom pa z njim ni bil nikoli v konfliktu, kar je smiselno potrdil tudi sam obdolženec. V okviru preiskovalnih dejanj pa je oškodovanec tudi izjavil, da mu je obdolženec, ki ga je po obravnavanem dogodku prvič videl takrat na sodišču (obdolženec in oškodovanec sta bila vabljena na zaslišanje v okviru preiskovalnih dejanj istega dne 2.10.2003 in sicer obdolženec ob 12.30 uri, oškodovanec pa ob 12.45 uri in sta se očitno srečala na hodniku sodišča) rekel, da se vidita na pijači, ter da se obdolženca boji. Glede na to, da se obdolženec in oškodovanec poznata že dalj časa, ni nobene realne podlage, da bi se oškodovanec zmotil glede storilca dejanja, sicer pa oškodovanec v okviru preiskovalnih dejanj tako možnost ni niti z eno besedo dopustil oziroma nakazal, čeprav je neposredno pred zaslišanjem na sodišču ponovno srečal obdolženca. Glede na navedeno se oškodovančeva izjava, overjena pri notarju in to šele 3.1.2006, da se je zmotil glede osebe napadalca in pri tem vztrajal tudi na glavni obravnavi, ko je sicer dogodek potrdil, zanikal pa, da naj bi bil storilec obdolženec, izkaže kot povsem neprepričljiva. V prid taki oceni govorijo tudi okoliščine, v katerih je oškodovančeva overjena izjava prišla na sodišče in ki jih sodišče prve stopnje pravilno izpostavlja. V tem kontekstu sicer pritožba navaja, da te okoliščine eventuelno kažejo na to, da se je oškodovanec z zagovornikom dogovoril zgolj o načinu posredovanja te izjave sodišču, saj je oškodovanec pravni laik, vendar kljub temu ostaja dejstvo, da je oškodovanec navajal, da je to overjeno izjavo sodišču poslal sam, kar pa ne drži, saj je bila ta izjava poslana s strani takratnega obdolženčevega zagovornika M.M. iz Domžal, oškodovanec pa je kljub temu, da je doma iz Ljubljane, svojo izjavo overil pri notarki v Domžalah, kjer ima, kot rečeno, tudi sedež takratni zagovornik obdolženega. Na resnicoljubnost oškodovančeve izpovedbe v okviru preiskovalnih dejanj leta 2003 pa kaže tudi to, da je oškodovančev opis nastanka zadobljenih poškodb v celoti potrjen z izvedenskim mnenjem dr. D.S.. Iz njenega mnenja tako izhaja, da so poškodbe, ki jih je utrpel E.B. bile povzročene z večkratnim udarcem s tršim predmetom, le podplutba levega uhlja in udarnina leve roke pa bi lahko nastali pri udarcu teh delov telesa ob trši predmet oziroma pri padcu na levo roko, vendar je ta način manj verjeten, zelo verjetno pa je udarnina leve roke nastala zaradi obrambnega položaja oziroma drže roke poškodovanca pred morebitnimi udarci. Te ugotovitve pa se skladajo z izpovedbo oškodovanca v okviru preiskovalnih dejanj, da ga je obdolženec s pištolo, ki jo je potegnil izza pasu, večkrat udaril po čelu, glavi in predelu levega ušesa, pred njegovimi udarci pa se je obranil z levo roko, katero je imel tudi otečeno. Oškodovanec pa je ves čas postopka, ne glede na to, da je torej na glavni obravnavi obdolženca razbremenjeval, navajal, da ga je storilec udarjal s pištolo tako, da je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno zaključilo, da so bile oškodovancu prizadejane poškodbe prav s pištolo. Tega zaključka pa nikakor ne more omajati dejstvo, da obdolžencu pištola ni bila zasežena, saj je bila hišna preiskava opravljena štiri dni po obravnavanem dogodku. Enako velja tudi za ugotovitev izvedenke dr. S., ki je le glede udarnin prsnega koša dopustila, da so lahko nastale zaradi direktnih topih udarcev s tršim predmetom ali pestjo preko oblačila, kar izpostavlja pritožba.

Sodišče prve stopnje pa je tudi povsem pravilno ocenilo izpovedi prič H. K., A. K. in V.L. in sicer, da so vse tri imenovane priče obdolženčevi prijatelji, ki so se z obdolžencem očitno predhodno dogovorili, kako bodo izpovedovali pred sodiščem in tako poskušali vsak v enem delu potrditi njegov zagovor, vendar pa je med njihovimi izpovedbami in zagovorom obdolženega prišlo do bistvenega neskladja, zato jim sodišče ni verjelo. Takšno oceno je sodišče prve stopnje gradilo na "večplastni" analizi oziroma medsebojni primerjavi izpovedi imenovanih prič oziroma primerjavi le-teh z obdolženčevim zagovorom (sedma in osma stran izpodbijane sodbe), kateri se pritožbeno sodišče v celoti pridružuje, sicer pa je izvedenka dr. S. ocenila, da poškodbe, ki jih je utrpel B. nikakor niso mogle nastati na način, kot je to opisovala priča H. K. Zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odst. 371. čl. ZKP, ki jo pritožba vidi v tem, da se sodba opira samo na dokazno gradivo iz preiskave, glede katerega v nasprotju s 3. alinejo 1. odst. 29. čl. Ustave RS obdolžencu ni bila dana možnost izvajanja dokazov v svojo korist, saj pri preiskovalnih dejanjih, ni sodeloval, ni podana. Načeli neposrednosti in kontradiktornosti glavne obravnave zahtevata, da se na njej zaslišijo tudi priče in izvedenci, ki so bili zaslišani že med preiskavo. V kolikor pa se pri ponovnem zaslišanju izpovedba priče ali izvedenca razlikuje od njune prejšnje izpovedbe - bodisi, da se kakšnega dejstva več ne spominjata, bodisi, da spremenita prejšnjo izpovedbo, kar se je v obravnavanem primeru zgodilo glede oškodovanca, mora sodišče glede na določilo 335. čl. ZKP pričo oziroma izvedenca opozoriti na prejšnjo izpovedbo in zahtevati, da pojasni, zakaj izpoveduje drugače, kar je storilo tudi sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi. V kazenskem postopku pa ni nobenih formalnih dokaznih pravil, na katero izpovedbo naj v takem primeru sodišče opre svojo odločitev. Tako sodišče na podlagi danega pojasnila in v povezavi z drugimi dokazi po načelu proste presoje dokazov oceni, katera izpovedba je verodostojna. V obravnavani zadevi je tako sodišče prve stopnje po načelu proste presoje dokazov povsem pravilno ocenilo, o čemer je bilo govora že v predhodnem delu obrazložitve, da je verodostojna izpovedba oškodovanca, ki jo je podal v okviru preiskovalnih dejanj. Pripomniti pa je, da je bil obdolženec o zaslišanju oškodovanca v okviru preiskovalnih dejanj obveščen, sicer pa sta se obdolženec in oškodovanec neposredno pred zaslišanjem srečali na sodišču tako, da je imel obdolženec možnost prisostvovati zaslišanju oškodovanca v okviru preiskovalnih dejanj in mu tudi postavljati vprašanja.

Odločbo o kazenski sankciji je sodišče druge stopnje preizkusilo na podlagi določila 386. čl. ZKP in pri tem ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe ter upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, določilo primerno kazen zapora ter ustrezno dolgo preizkusno dobo.

Pritožbeno sodišče pa v izpodbijani sodbi in v postopku ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 183. čl. ZKP), zato je glede na vse navedeno pritožbo obdolženčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obdolženec dolžan plačati povprečnino kot strošek pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je višino povprečnine odmerilo glede na zapletenost pritožbenega postopka in obdolženčeve premoženjske razmere, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje. Pripomniti pa je, da v kolikor obdolženec povprečnine ne bo plačal v 15-ih dneh od prejema te sodbe, bodo po preteku tega roka začele teči zakonite zamudne obresti.