Jedro

Po ZNISESČP je bistveno to, da je Republika Slovenija za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali, s tem zakonom prevzela poplačilo obveznosti banke do upravičencev oziroma obveznost izpolniti terjatev fizične osebe, ki jo ima do Glavne podružnice Sarajevo (2. člen ZNISESČP). Kadar je prišlo do prenosa sredstev na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo. Zato po presoji sodišča v tem primeru ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi Republika Slovenija odgovarjala za obstoj in izplačilo tega premoženja.

Prenos sredstev ni bil avtomatičen, ampak odvisen od varčevalcev, saj je po predpisih FBiH obstajala možnost izbire med devizno vlogo ali certifikatom.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Sklad Republike Slovenije za nasledstvo (v nadaljevanju toženka) zavrnil zahtevo za verifikacijo, ki jo je vložil tožnik glede neizplačanih starih deviznih vlog št. knjižice ali računa ..., odločeno pa je tudi bilo, da v postopku niso nastali posebni stroški. V obrazložitvi izpodbijane odločbe je toženka navedla, da je dne 29. 2. 2016 prejela zahtevo za verifikacijo tožnika A.A., ki ga na podlagi pooblastila za zastopanje z dne 29. 9. 2015 zastopa B.B. (v nadaljevanju pooblaščenec). K zahtevi ni bila predložena devizna knjižica Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo, ampak potrdilo o stanju na stari devizni vlogi št. ..., ki ga je izdalo Skrbništvo Ljubljanske banke. d.d., Ljubljana, Glavna podružnica Sarajevo dne 11. 2. 2016. Iz potrdila je razvidno, da naj bi bil tožnik imetnik predmetne devizne vloge in da naj bi stanje na njej na dan 31. 12. 1991 znašalo 2.054,88 FRF, 3.766,32 DEM in 319,77 CHF in da po tem datumu naj ne bi bilo izplačil s te devizne vloge.

2. Na podlagi podatkov, ki jih je toženka pridobila skladno s četrtim odstavkom 9. člena Zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08 (v nadaljevanju ZNISESČP) je bilo ugotovljeno, da je tožnik predmetno devizno vlogo v protivrednosti 4.764,64 BAM prenesel na posebni privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BIH, ki se glasi na ime stranke.

3. V skladu z drugim odstavkom 2. člena ZNISESČP neizplačana stara devizna vloga ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov države delovanja podružnice prenesena na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Ljubljanske banke d.d. Ljubljana, Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.

4. Toženka je na podlagi četrtega odstavka 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ki se v postopku verifikacije v skladu s četrtim odstavkom 7. člena ZNISESČP, razen če ni v tem zakonu določeno drugače, uporabljajo določbe ZUP, tožnika po njegovem pooblaščencu dne 4. 4. 2017 pisno seznanila, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik devizno vlogo št. ... prenesel na svoj poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo v Federaciji BiH. Toženka še pojasni, da prihaja do neskladja pri EMŠO številkah, ki se nahajata na privatizacijskem računu in na pooblastilu, saj je datum rojstva enak, različna je zgolj letnica rojstva. Pooblaščenec je bil pozvan, da pojasni razliko v EMŠO številki, da posreduje fotokopijo devizne knjižice, če z njo razpolaga ter da naj posreduje podatek o stalnem prebivališču tožnika, fotokopijo veljavnega osebnega dokumenta, na podlagi katerega je bila narejena identifikacija stranke ob overovitvi njenega podpisa na pooblastilu za zastopanje z dne 29. 9. 2015, kot tudi pooblastilo, ki ga pooblašča za zastopanje stranke v postopku verifikacije pred Skladom. Poziv je bil tožnikovemu pooblaščencu vročen dne 10. 4. 2017. 5. V odgovoru z dne 25. 4. 2017 se pooblaščenec tožnika ni strinjal z ugotovitvijo toženke, da so bila vsa sredstva prenesena na privatizacijski račun, o čemer toženka tudi nima nobenega dokaza. Tudi Agencija za privatizacijo v Federaciji BiH (v nadaljevanju Agencija) je potrdila, da devizna sredstva z devizne vloge tožnika naj ne bi bila nikoli prenesena na Agencijo. Hkrati je pooblaščenec zaprosil za vse kopije listin, s katerimi toženka razpolaga in kopijo Memoranduma sklenjenega med Vlado RS in Svetom ministrov Bosne in Hercegovine. Toženka je pojasnila, da je Memorandum objavljen v Uradnem listu RS in na spletni strani Sklada za nasledstvo in pooblaščencu tožnika poslala kopijo potrdila, ki se nanaša na prenos sredstev z devizne vloge št. ... na posebni privatizacijski račun tožnika pri Agenciji, ki se glasi na ime in priimek tožnika ter njegov EMŠO ..., ter pooblaščenca tožnika ponovno pozvala, da se izjasni v zvezi z ugotovitvami toženke in dostavi potrebne podatke glede identitete tožnika. Poziv je bil pooblaščencu vročen dne 9. 6. 2017. Pooblaščenec tožnika je v odgovoru z dne 3. 7. 2017 vztrajal pri svojih navedbah ter je dodal, da je plačilo obveznosti glede starih deviznih vlog izključno na strani Republike Slovenije. Dodal je tudi, da naj bi Republika Slovenija zlorabljala osebne podatke stranke, za uporabo katerih le-ta ni dala soglasja.

6. Ker pooblaščenec tožnika za svoje navedbe ni predložil nobenega dokazila ali potrdila in tudi ni podal navedb, ki bi lahko prispevale k drugačni odločitvi, toženka v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je utemeljen zaključek, da je tožnik sredstva iz devizne vloge št. ... v celoti prenesel na svoj posebni privatizacijski račun, zato je bilo treba zahtevo na podlagi drugega odstavka 2. člena ZNISESČP zavrniti kot neutemeljeno.

7. Tožnik vlaga tožbo, ker se z odločitvijo ne strinja. V tožbi navaja, da je v 1. členu ZNISESČP navedeno, da ta zakon določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji št. 60642/08 (v nadaljevanju: Zadeva Ališić in ostali). Sklicuje se na njen 147. odstavek in prilaga potrdilo Agencije za privatizacijo z dne 2. 2. 2016, iz katerega je razvidno stanje na računu 2.437,70 EUR, iz česar jasno izhaja, da je toženka neupravičeno zavrnila zahtevo za verifikacijo. Ne glede na popolnoma jasno situacijo in vsakomur razumljivo odločitev ESČP, v izogib zavlačevanju dodaja še druge argumente. Prenesene stare devizne vloge imajo po mnenju tožnika pravno naravo pogodbe o pristopu k dolgu. Agencija za privatizacijo je pristopila z zavezo, da bo poravnala dolg toženke, kar pomeni, da toženka ni prosta svojih obveznosti, saj je skladno s 395. členom Obligacijskega zakonika (OZ) solidarno zavezana k plačilu svoje obveznosti. Tožnik predlaga, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, da odločbo odpravi in zadevo vrne v novo odločanje. Zahteva tudi povračilo sodnih stroškov.

8. V odgovoru na tožbo je toženka uvodoma poudarila, da je bistvena pravna podlaga za predmetno zadevo drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. V nadaljevanju je obširno povzela konkretne ugotovitve postopka v obravnavanem primeru. Poudarila je, da je tožnik tožbi priložil še potrdilo Agencije za privatizacijo BiH z dne 2. 2. 2016, ki potrjuje, da je iz baze podatkov Agencije razvidno, da je bil dne 14. 4. 1999 (pravilno 15. 2. 2000) na posebni privatizacijski račun, ki se glasi na ime in priimek tožnika ter njegov EMŠO dostavljen oz. prenesen znesek 4.764,64 KM (BAM) iz Ljubljanske banke Sarajevo, kar se v celoti sklada s podatki, ki jih je pridobila toženka. Po prenosu vloge na privatizacijski račun, tožnik ni bil več v razmerju s tedanjo Ljubljansko banko. d.d. Sarajevo, temveč s Federacijo Bosne in Hercegovine, kar izhaja tudi iz odločbe Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) v zadevi Suljagić proti Bosni in Hercegovini. ESČP je tudi v celoti potrdilo ustreznost določb ZNISESČP in sheme za poplačila varčevalcev tudi z vidika vprašanja ali verifikacijski postopek izpolnjuje merila, ki izhajajo iz sodbe Ališić in skladnost določb ZNISESČP s to sodbo. Zato je toženka skladno z načelom zakonitosti, po povedanem in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja vlogo tožnika zavrnila. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

9. Tožnik v pripravljalni vlogi ponovno opozarja na 147. odstavek sodbe ESČP v Zadevi Ališić in ostali. Predmetna sodba jasno določa, da je Republika Slovenija dolžna izplačati devizne vloge vsem varčevalcem Ljubljanske banke ne glede na državljanstvo ali mesto podružnice te banke. Edini pogoj je, da takšna devizna vloga ni bila porabljena v postopku privatizacije, ali plačana na neki drugi podlagi. Tožnik je s potrdilom Agencije za privatizacijo dokazal, da znašajo neporabljena sredstva na tem računu toliko kot znesek, ki ga v zahtevi za verifikacijo navaja. Toženka na ta dejstva in dokaze ni odgovorila. Toženka se je očitno odločila, da bo določbe pilotske sodbe v Zadevi Ališić in ostali ignorirala s sklicevanjem na drugi odstavek 2. člena ZNISESČP. Ker ZNISESČP določa način izvršitve te sodbe, pa je dolžnost vseh organov v Republiki Sloveniji, da jo spoštujejo in izvršijo. Sodba ESČP jasno pove, da je toženka prosta svoje obveznosti le v primeru, če so bila sredstva z devizne vloge porabljena v privatizaciji ali izplačana s strani BiH. Če toženka zatrjuje, da je Agencija prevzela dolg, pa naj predloži pogodbo o prevzemu dolga, ki ne obstaja, saj je tožnik ni nikdar podpisal. 10. Nadalje navaja, da ni nikoli osebno izvršil prenosa svojih deviznih sredstev, ki jih je imel pri Glavni podružnici Sarajevo na poseben privatizacijski račun pri Agenciji za privatizacijo. Toženka ne more dokazati, da je tožnik svoja devizna sredstva prenesel na Agencijo za privatizacijo na podlagi predpisov BiH. Na njegovem privatizacijskem računu so se znašla na nezakonit in neustaven način. Privatizacijski račun je Zavod za plačilni promet odprl po uradni dolžnosti vsem polnoletnim državljanom FBiH. Na podlagi Uputstva o evidenciji i realizaciji potraživanja građana sa jedinstvenog računa (v nadaljevanju Navodilo), so bile banke dolžne dostaviti Zavodu za plačilni promet (v nadaljevanju Zavod) podatke o deviznih vlogah varčevalcev, Zavod pa je na privatizacijskem računu te podatke prikazal kot terjatev. Glavna podružnica Sarajevo, ki ni bila predmet privatizacije, Zavodu ni bila dolžna dostaviti teh podatkov. Zakaj jih je dostavila in zakaj jih je Zavod izkazal na privatizacijskem računu ni problem tožeče stranke. Bistveno je, da tožnik ni tisti, ki bi podatke dostavil oziroma prenesel sredstva na privatizacijski račun. Ker je bilo navedeno ravnanje storjeno brez pristanka varčevalca, je Ustavno sodišče FBiH dne 8. 1. 2001 sprejelo odločitev, s katero je razveljavilo navedene določbe. Sicer pa tudi 2. člen ZNISESČP izrecno določa, da stare devizne vloge niso stare devizne vloge, ki so jih na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije prenesli varčevalci.

11. Tožba ni utemeljena.

12. V zadevi gre za odločanje o pravicah in obveznostih, ki so uvedene z določbami ZNISESČP, v obsegu in pod pogoji, ki jih določa ta zakon. Sodba ESČP v Zadevi Ališić in ostali, oziroma njen 147. odstavek ne predstavlja neposredne podlage za odločanje o posamičnih pravicah nekdanjih varčevalcev Glavne podružnice Sarajevo. Republika Slovenija je bila po sodbi ESČP dolžna sprejeti ukrepe, na podlagi katerih bi dobili vloge izplačane varčevalci, ki so v enakem položaju, kot so bili ti pritožniki. To obveznost je Republika Slovenija izpolnila s sprejemom ZNISESČP in posamičnim upravnim odločanjem na njegovi podlagi.

13. Po presoji sodišča je ugotovitev toženke, da so bila sredstva s hranilne vloge tožnika prenesena na posebni privatizacijski račun, pravilna. Tožnik k zahtevku za verifikacijo ni priložil kopije hranilne knjižice. K tožbi je tožnik sam predložil potrdilo Agencije za privatizacijo, iz katerega izhaja, da je na „Jedinstvenem računu građana“, v nadaljevanju JRG, št. računa JRG ... znesek 4.764,64 KM, ki je bil na podlagi starega deviznega varčevanja dostavljen iz Glavne podružnice Sarajevo in registriran dne 15. 2. 2000. 14. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da med strankama ni spora o tem, da je prišlo do prenosa sredstev s hranilnih vlog Glavne podružnice Sarajevo na tožnikov JRG, sporen pa je pravni pomen tega dejstva. Tožnik trdi, da prenos na JRG ne vpliva na obveznost Republike Slovenije, da povrne sredstva, ki jih je imel tožnik pred prenosom na deviznih vlogah pri Glavni podružnici Sarajevo, in da prenos ne šteje za uporabo sredstev v takem smislu kot je ta pojem v Zadevi Ališić in ostali, uporabilo ESČP. Toženka nasprotno trdi, da v primeru prenosa sredstev na JRG, varčevalec ni več v razmerju z Banko, ampak je v razmerju s FBiH.

15. Po ZNISESČP je bistveno to, da je Republika Slovenija za namen izvršitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali, s tem zakonom prevzela poplačilo obveznosti Banke do upravičencev (5. člen ZNISESČP) oziroma obveznost izpolniti terjatev fizične osebe, ki jo ima do Glavne podružnice Sarajevo (2. člen ZNISESČP). Kadar je prišlo do prenosa sredstev na račune pri drugih pravnih osebah in do transformacije deviznih vlog v premoženje druge vrste (certifikat), pa ne gre več za devizno vlogo pri Banki oziroma (njeni) Glavni podružnici Sarajevo. Zato po presoji sodišča v tem primeru ne obstaja pravna podlaga, po kateri bi Republika Slovenija odgovarjala za obstoj in izplačilo tega premoženja. V zvezi s samim dejanjem prenosa zakonodajalec kot relevantno okoliščino upošteva, ali je do njega prišlo na podlagi predpisa države, v kateri je delovala podružnica. Takšna razlaga je skladna tudi z namenom zakonodajalca, ki izhaja iz obrazložitve Predloga zakona o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08 ( EVA: 2015-1611-0074 z dne 28. 5. 2015), v kateri se kot podlaga, po kateri so varčevalci sarajevske podružnice devizne vloge prenesli na privatizacijske račune, primeroma navaja Zakon FBiH/971. Drugi stavek drugega odstavka 2. člena ZNISESČP je določba pojasnjevalne narave, ki ne posega v prvi stavek, ampak ga dopolnjuje s tem, ko primeroma določa, da so iz poplačila med drugim izključene tudi stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi BiH prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije. Zakon torej na splošno iz prevzetih obveznosti Republike Slovenije izključuje vse tiste nekdanje devizne vloge pri podružnicah Banke, ki so bile na podlagi predpisov držav delovanja njenih podružnic prenesene na drugo osebo ali druge račune. Glede na to, da je imela tožeča stranka v času odločanja sredstva na JRG in so bila tja prenesena iz Glavne podružnice Sarajevo, je do prenosa lahko prišlo le na podlagi Zakona FBiH/97, torej predpisa delovanja podružnice.

16. Slediti tudi ni tožbenemu stališču, da je FBiH s prenosom deviznih sredstev na privatizacijski račun le pristopila k dolgu Glavne podružnice Sarajevo. To po mnenju tožnika pomeni, da toženka ni prosta svojih obveznosti, ampak je po 395. členu OZ zavezana k plačilu svoje obveznosti. Devizna vloga tožnika pri Glavni podružnici Sarajevo, je bila na JRG prenesena na podlagi Zakona FBiH/97. Gre za zakonski in ne za pogodbeni prenos sredstev na račun, ki je bil po Zakonu FBiH/97 določen kot certifikat državljana2. Pogodba o pristopu k dolgu (ali o prevzemu dolga) je pogodba, torej pogodbeni odnos dveh oseb, od katerih je ena dolžnik. Taka pogodba ni bila sklenjena. Sodišče v zvezi s tem tudi opozarja, da ni pristojno za odločanje o sporih iz obligacijskih razmerij, ampak za odločanje o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika (2. člen Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Z upravnimi akti pa se odloča o upravnih zadevah to je o pravici, obveznosti ali pravni koristi fizične ali pravne osebe oziroma druge stranke na področju upravnega prava (prvi odstavek 2. člena ZUP).

17. Sodišče je že pojasnilo, da sodba v Zadevi Ališić in ostali, ni neposredna podlaga za odločitev v tej zadevi, ampak je to ZNISESČP, toženka pa je po presoji sodišča odločbo izdala v skladu s tem predpisom. Vendar je moralo v zvezi s tožbenimi ugovori v zvezi z Zadevo Ališić in ostali presoditi, ali je Republika Slovenija z zakonsko ureditvijo po ZNISESČP tožniku in osebam, ki so v enakem položaju kot tožnik, kršila pravico do zasebne lastnine oziroma pravice, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP) kot jo v Zadevi Ališić in ostali razlaga ESČP. 18. Republika Slovenija je bila dolžna izvršiti sodbo v Zadevi Ališić in ostali na podlagi 46. člena EKČP. Kar zadeva ostale varčevalce pa je ESČP v 146. odstavku te sodbe Republiki Sloveniji naložilo obveznost, da mora pod nadzorom Odbora ministrov sprejeti potrebne ukrepe na nacionalni ravni, vključno s spremembami zakonodaje, da bodo lahko Ališićeva, Sadžak in vsi drugi, ki so v enakem položaju kakor onadva dobili izplačane "stare devizne vloge" pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank.

19. Položaj pritožnikov v Zadevi Ališić in ostali je razviden iz 79., 80. in 10. odstavka sodbe ESČP v tej zadevi, pa tudi iz 97. odstavka in se v bistvenem razlikuje od položaja tožnika v tem upravnem sporu. Iz 79. odstavka sodbe izhaja, da je v dokumentu, ki ga je izdala Agencija za privatizacijo, navedeno, da pritožniki niso uporabili svojih starih deviznih vlog v privatizacijskem procesu. V nadaljnjem 80. odstavku se ugotavlja, da je bilo nedvomno dokazano, da imajo pritožniki (še vedno - dostavek sodišča) stare devizne vloge v zneskih, navedenih v 10. odstavku sodbe. V 10. odstavku pa so zneski na njihovih deviznih računih tudi navedeni. Nadalje ESČP v 97. odstavku poudari, da kot je ugotovilo že v 80. odstavku zgoraj, so premoženje v smislu 1. člena Protokola št. 1 devizne vloge, ki so predmet pritožb pritožnikov. To, da so pritožniki v Zadevi Ališič in ostali imeli stare devizne vloge na deviznih računih pri Glavni podružnici Sarajevo in ta sredstva niso bila prenesena na JRG (in s tem preoblikovana v druge vrste premoženje – certifikat namenjen uporabi v postopku privatizacije), izhaja tudi iz nadaljevanja sodbe (odstavki 112 do 125), v katerih ESČP presodi, na čem temelji odgovornost Republike Slovenije za kršitev 1. člena Protokola št. 1 h Konvenciji. ESČP v odstavkih 112 in 125 preuči razmerje med Banko in Republiko Slovenijo kot lastnico te Banke in zaradi ugotovljenega vpliva države na delovanje Banke v 125. odstavku zaključi, da je Republika Slovenija kršila 1. člen Protokola št.1 v zvezi z Ališićevo in Sadžakom. Prav tako je kršila 13. člen Konvencije, saj ni zagotovila učinkovitega pravnega sredstva. Kljub sodbam civilnih sodišč, ki Banki nalagajo izplačilo starih deviznih vlog, namreč ni izkazano, da bo to sredstvo tožnikom zagotovilo primerno in zadostno zadoščenje (132. odstavek).

20. Glede na navedeno sodišče ugotavlja, da je ESČP štelo, da je Republika Slovenija odgovorna za dolgove, ki jih ima Banka do svojih varčevalcev. V tej zadevi je toženka pravilno ugotovila, da Glavna podružnica Sarajevo po stanju na dan odločanja ni imela obveznosti do tožeče stranke. Sredstva tožnika so prenesena na JRG, zato jih sodišče po stanju na dan odločanja ne more obravnavati kot devizne vloge pri Banki, tožeče stranke pa ne kot varčevalca Banke.

21. ESČP je v 147. odstavku obrazložitve sodbe v Zadevi Ališić in ostali poudarilo, da v 146. odstavku odrejeni ukrepi ne veljajo za tiste stare devizne vloge, ki so jim bile – čeprav so v enakem položaju kot pritožniki že v celoti izplačane, kot na primer za tiste, ki so jih lahko dvignili iz humanitarnih razlogov (glej 25. in 44. odstavek zgoraj) ali so jih uporabili v procesu privatizacije v FBiH (glej 32. odstavek zgoraj). Ker je po razumevanju tega sodišča s sodbo v Zadevi Ališič in ostali, Republika Slovenija spoznana kot odgovorna za obveznosti Glavne podružnice Sarajevo do varčevalcev iz naslova neizplačanih deviznih vlog, so v smislu sodbe v Zadevi Ališić in ostali, neizplačane stare devizne vloge “uporabljene“ v procesu privatizacije FBiH takrat, ko je prenehala obveznost Banke, da vloge izplača. Prenehala pa je tedaj, ko so bila sredstva z deviznih vlog prenesena na račune drugih pravnih oseb, ki niso bili v upravljanju Banke.

22. Določba drugega odstavka 2. člena ZNISESČP, ki prihranke, prenesene na privatizacijske račune, ki jih upravljajo pristojni organi FBiH, izključuje iz poplačilne sheme, je zato po presoji sodišča skladna z obsegom odgovornosti Republike Slovenije za ugotovljene kršitve, ki jo je v sodbi v Zadevi Ališić in ostali določilo ESČP. 23. Sodišče tako razume tudi sklepa ESČP v zadevi Hodžić proti Sloveniji (št. 3461/08) in Zeljković proti Sloveniji (št. 33805/17). V zadevi Hodžić je bilo v okviru pravno relevantnih okoliščin zadeve ugotovljeno, da pritožnikovi prihranki (enako kot v zadevi Ališić) niso bili preneseni na privatizacijski račun (točka A, tretji odstavek), v zadevi Zeljković proti Sloveniji pa, da so bili (drugače kot v zadevi Ališić in enako kot v primeru tožnika v tem upravnem sporu) pritožnikovi prihranki preneseni na privatizacijski račun (točka A, tretji odstavek). V obeh sklepih, sprejetih na podlagi pritožb dveh pritožnikov, od katerih je eden glede na določbe ZNISESČP imetnik neizplačane stare devizne vloge (Hodžić), drugi pa ne (Zeljković), ESČP ugotavlja, da določbe ZNISESČP izpolnjujejo merila, določena v pilotni sodbi (20. odstavek zadeve Hodžić, 16. odstavek zadeve Zeljković). Ustreznost sheme potrjuje tudi Končna resolucija Odbora ministrov Sveta Evrope z dne 15. 3. 2018, iz katere izhaja, da je Republika Slovenija sprejela vse potrebne ukrepe in s tem spoštovala sodbo ESČP v zadevi Ališić in ostali, v smislu 46. člena Konvencije.

24. Sodišče se mora opredeliti še do ugovora tožeče stranke, da je do prenosa sredstev z deviznih knjižic na JRG prišlo brez njene vednosti in volje, in da tožena stranka ne more dokazati, da je tožeča stranka prenesla sredstva na Agencijo za privatizacijo na podlagi predpisov BiH.

25. Sodišče ugotavlja, da je v FBiH do prenosov sredstev s hranilnih vlog pri Glavni podružnici Sarajevo (in ostalih bankah) prišlo na podlagi Zakona FBiH/97. Na podlagi tega zakona so morale vse banke v FBiH po 12. členu Navodil3 do 28. 4. 1998 dostaviti Zavodu za plačilni promet podatke o deviznih vlogah. Podatki o deviznih vlogah so morali vsebovati ime in priimek, ime in priimek enega od staršev, EMŠO in znesek devizne vloge na dan 31. 12. 1997. Po 52. členu Navodil pa so bile banke dolžne v roku 15 dni od uveljavitve, javno pozvati varčevalce, da jim v roku 90 dni dostavijo podatke o matični številki in izvršijo verifikacijo zneska devizne vloge na računu, kar torej predpostavlja sodelovanje varčevalca. Ob tem so izvršile saldacijo vloge, kar pomeni, da sredstev na tej vlogi ni več. Hkrati je bila saldacija podlaga za prenos sredstev na JRG. Vse to pa predpostavlja sodelovanje varčevalca v tem postopku. V letu 2001 je Ustavno sodišče FBiH ugotovilo, da tiste določbe Zakona FBiH/97, po katerih se terjatve do bank prenesejo na JRG, niso v skladu z Ustavo FBiH. Zato je FBiH v letu 2003 sprejela Zakon o izmjenama i dopunama zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postupku privatizacije4, ki je določal, da se JRG na podlagi starih deviznih vlog odpre na zahtevo varčevalca (2. člen) in da bo Agencija za privatizacijo neporabljeni del sredstev iz naslova deviznih vlog, ki so bila prenesena na JRG vrnila na račun imetnika v roku 30 dni od dneva, ko bo to zahteval (4. člen). Tudi ta predpis, na katerega vsebino in učinkovanje sicer Republika Slovenija ni imela nobenega vpliva, je torej omogočal nekdanjemu varčevalcu, da je v primeru, če je bil izvršen prenos sredstev na devizni vlogi z banke na JRG, zahteval vračilo sredstev iz JRG in prenos na hranilno vlogo pri Banki. Da posedovanje deviznih vlog ni bilo neodvisno od volje oziroma razpolaganja varčevalcev, pa nenazadnje dokazuje že Zadeva Ališić in ostali, saj so bili pritožniki imetniki deviznih vlog, ki niso bile prenesene na JRG. Če bi bil prenos sredstev po predpisih BiH povsem neodvisen od njihove volje, teh sredstev v času, ko je ESČP odločalo o njihovi pritožbi, ne bi (več) imeli. Tudi iz javno dostopnih podatkov, objavljeni na spletni strani Sveta Evrope, Odbora ministrov5 izhaja, da pri veliki večini varčevalcev Glavne podružnice Sarajevo prenos deviznih sredstev ni bil opravljen. Prenos sredstev torej glede na opisano ureditev ni bil avtomatičen, ampak odvisen od varčevalcev, saj je po naštetih predpisih FBiH obstajala možnost izbire med devizno vlogo ali certifikatom.

26. Tožnik sodišču ni predložil hranilnih knjižic oziroma drugih listin, iz katerih bi bila razvidna saldacija. Glede na opisani postopek, pa sodišče sklepa, da je bila opravljena. Poleg tega tožnik ni navedel nobenih konkretnih dejstev in predložil dokazov, iz katerih bi izhajalo, da je bil v njegovem primeru prenos sredstev na račun Agencije za privatizacijo opravljen mimo njegove volje oziroma sodelovanja in s tem na drug način kot pri večini varčevalcev. Tožnik zmotno trdi, da je trditveno in dokazno breme o tem na strani toženke. Glede na določbe ZNISESČP in opisano ureditev, veljavno v FBiH, je namreč zgolj tožnik tisti, ki bi lahko pojasnil dejstva, iz katerih bi izhajalo, da ni mogel obdržati deviznih vlog tako, kot sta to lahko storila Ališić, Sadžakova in večina varčevalcev Glavne podružnice Sarajevo. Zato sodišče ni imelo razlogov, da bi dvomilo v pravilnost zaključka toženke, da je bil prenos tožnikovih sredstev na JRG izvršen na podlagi predpisov delovanja države Glavne podružnice Sarajevo. Kot je že pojasnilo, pa iz teh predpisov izhaja možnost svobodnega razpolaganja s prihranki oziroma izbire med obema vrstama premoženja.

27. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Ker dejansko stanje, v delu, ki je relevantno za odločitev, ni sporno, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.

28. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Zakon o utvrđicanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije, Sl. novine FBiH, br. 27/97 2 11. člen Zakona o utvrđivanju i realizaciji potraživanja građana u postopku privatizacije 3 Uputstvo o evidenciji i realizaciji potraživanja građana sa jedinstvenog računa, Sl. Novine FBiH, br. 1/98 4 Službene novine FBiH, broj 57/03 5 https://www.coe.int/en/web/cm/home?desktop=true