Jedro

Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja že z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja. Podan je utemeljen krivdni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica kljub predhodnima pisnima opozoriloma nadaljevala z istovrstnimi kršitvami.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za ugotovitev ničnosti, neučinkovitosti oziroma podredno nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 25. 10. 2021, reintegracijo, priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, reparacijo, prijavo v socialna zavarovanja, plačilo odškodnine v višini 8.888,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe ter povračilo pravdnih stroškov. V delu, v katerem se nanaša na ugotovitev ničnosti in neučinkovitosti oziroma podredno nezakonitosti: - vseh ustnih in/ali pisnih odredb toženke po odstranitvi tožnice z delovnega mesta in prepovedjo dela oziroma vstopa na delovno mesto, - pisnega opozorila z dne 19. 4. 2021, - pisnega opozorila z dne 15. 10. 2021, - organizacijskega navodila toženke št. ... (vse verzije, v kolikor se nanašajo na obveznost nošenja mask in izpolnjevanja PCT pogoja), - vseh drugih ustnih in/ali pisnih pozivov, obvestil, odredb delodajalca za testiranje (PCT) in nošenje mask, dopustitev opravljanja dela po veljavni pogodbi o zaposlitvi, brez pogojevanja s PCT, zagotavljanja varnega in zdravju neškodljivega okolja z namestitvijo ustreznih naprav za odvajanje izdihanega zraka v objektih, kjer opravlja delo tožnica, dopustitve opravljanja dela po pogodbi o zaposlitvi, brez pogojevanja z nošenjem mask, je tožbo zavrglo. Tožnici je naložilo, da toženki plača pravdne stroške v višini 1.214,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. V obsežni pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je tožnico odstranilo iz sodne dvorane, čeprav je bila ta dovolj velika, da je zagotavljala varnostno razdaljo med udeleženci. Poseglo je v njene ustavne pravice in storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v zadevi odločilo "na hitro". Ni izvedlo dokazov glede zatrjevane nesmiselnosti in neprimernosti testiranja na delovnem mestu in uporabe mask. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ker sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, predvsem dokaza s sodnim izvedencem, je podana kršitev 8. člena ZPP. Zmotno je uporabilo materialno pravo. Ni upoštevalo, da so bila sprejeta določena pravila, ki so bistveno vplivala na obligacijsko razmerje med pravdnima strankama. Stranki bi lahko uporabili institut razveze ali spremembe pogodbe, ne pa odpovedi, ki je OZ ne predvideva. Šele če stranka ne bi pristala na spremembo pogodbe, bi se pogodba razvezala. Pogodba o zaposlitvi se spremeni le s soglasjem, kar pomeni, da delodajalec ne more delavcu nalagati novih obveznosti. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da je toženka od tožnice zakonito zahtevala predložitev dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja, izpolnjevanje tega pogoja in nošenje mask, zgolj zato ker je bilo to predpisano. Spregledalo je določbe ZDR-1, ki ščitijo delavca pred enostranskimi posegi v pogodbo o zaposlitvi. Toženka bi morala najprej doseči spremembo pogodbe o zaposlitvi. Šele nato bi od tožnice lahko zahtevala izpolnjevanje dodatnih obveznosti. Če s spremembo ne bi soglašala, bi ji podala odpoved iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi. Takšna so že sprejeta stališča Vrhovnega sodišča RS (odločbe VSRS VIII Ips 297/2015, VIII Ips 318/2016, VIII Ips 477/2006, VIII Ips 218/2011). Sodišče prve stopnje te sodne prakse ni upoštevalo, ampak dejstvo, da bi bila toženka lahko podvržena inšpekcijskim nadzorom, če bi delavci opravljali delo, ne da bi izpolnjevali PCT pogoj ali nosili maske. S tem je ravnalo pristransko. Vtis neodvisnosti in nepristranskosti sodišča ni bil zagotovljen. Sodišče prve stopnje ima prostore nasproti toženke, kar sodnemu osebju omogoča, da pri toženki naroča gostinske in druge storitve. Pogodbeni odnos med sodiščem in stranko je razlog za delegacijo pristojnosti (sklep VSRS VIII Ips 7/2022). Tožnici je bila kršena pravica do naravnega sodnika; na sodišču prve stopnje sodi le ena sodnica. Zadeva ji ni bila dodeljena po abecednem redu. Sistem dodelitve spisov mora temeljiti na vnaprej znanih kriterijih (sodba ESČP Parlov - Tkalčić zoper Hrvaško, odločba US RS U-I-209/93). Toženka je tožnici nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tožnica je vse obveznosti po pogodbi izvrševala. V pogodbi ni bilo določeno, da mora predložiti dokazilo o izpolnjevanju PCT pogoja, izpolnjevati ta pogoj ali nositi maske. Toženka je tista, ki je obveznosti kršila, saj ji ni omogočila izvrševanja pogodbe o zaposlitvi niti vstopa v poslovne prostore. Delodajalec ne more nalagati kakršnihkoli obveznosti delavcu. Ne more zahtevati testiranja, saj tega zakonodaja ne ureja. Hitri testi niso namenjeni diagnostiki, sploh ne zdravih posameznikov. So nezanesljivi. Maske ne preprečujejo okužb; dolgotrajna uporaba je škodljiva. Tožnica je bila ves čas zdrava in ni nikogar ogrožala. Virusa ni širila. Toženka ji je bila kot delodajalec dolžna zagotoviti varno delovno okolje. To bi storila z namestitvijo sistemov za čiščenje in odvajanje izdihanega zraka. Zahteva po testiranju ni niti učinkovita niti razumna, o čemer priča obsežna strokovna literatura, ki jo je predložila tožnica. Neustavna bi bila zahteva po testiranju, če bi se nanašala na vse bolezni, saj bi močno posegla v integriteto posameznikov, zahteva po testiranju le na eno bolezen pa je diskriminatorna. Toženka je kršila določbe ZNB in Ustave RS, ker je od tožnice zahtevala ravnanja, ki nimajo nobenega učinka na prenos koronavirusne bolezni. Ta bolezen je podobna gripi in ni posebej nevarna. Z zakonom ni določena obveznost testiranja. Gre za poseg v integriteto posameznika, ki je prepovedan (sodbi ESČP Solomakhin proti Ukrajini, Vavrička in drugi proti Češki). Tožnica je skrbela za svoje zdravje, delodajalec pa je od nje zahteval, da spoštuje neučinkovite in škodljive ukrepe. Vrinjenje testne paličice v nosno votlino je neprijeten in resen medicinski poseg, ki, še posebej ob ponavljanju, lahko povzroči resno okvaro zdravja. Določba 39. člena ZNB je neustavna (odločba US RS U-I-79/20), kar pomeni neustavnost vseh na njej sprejetih ukrepov. Tožnico varujejo tudi določbe ZPacP. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno nanjo prevalilo trditveno in dokazno breme glede ukrepov, ki mu je sicer zadostila. Nerazumno je od zdravih posameznikov zahtevati, da to dokazujejo (sodba VSRS IV Ips 10/2021). S strani Ministrstva za zdravje in Nacionalnega inštituta za javno zdravje je tožnica prejela le odgovore, da informacije v povezavi z boleznijo in testi ne obstajajo. Ureditev preventivnih pregledov ne dopušča odstopanj. Ker zakon ne določa obveznosti testiranja na koronavirusno bolezen, je delodajalec od delavca ne sme zahtevati. Splošni akti toženke so v delu, v katerem določajo PCT pogoj, nezakoniti – nični. Na ničnost se lahko sklicuje tožnica v tem sporu. Tožnica vztraja pri odškodninskem zahtevku. Toženka je grobo posegla v njene pravice, podala ji je nezakonito odpoved, do nje je ravnala žaljivo, ni ji dopustila vstopa v poslovne prostore, čeprav je bila zdrava. Posegla je v pravico do svobode dela, osebnega dostojanstva in zasebnosti ter ji onemogočila preživljanje. Onemogočanje poklicnega razvoja je ob nesporni pomembnosti eksistenčne varnosti neločljiv element dostojanstva vsakega posameznika (odločba US RS Up-183/97). Povzročila ji je duševne bolečine. Šlo je za očitno diskriminacijo. Zdravstveno stanje posameznika je občutljiv osebni podatek, ki ga je prepovedano zbirati. Toženka bi takšen podatek lahko zbirala le z izrecnim pisnim soglasjem. Zakonske podlage nima. Tožnici je nezakonito odredila prepoved opravljanja dela, odpoved je povračilni ukrep. Ravnanje ima znake trpinčenja na delovnem mestu in nadlegovanja. Odpoved je bila nesorazmeren ukrep. Z delovnim razmerjem bi bilo mogoče nadaljevati. Ni okoliščin in interesov za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica ni nikogar ogrožala, toženka nasprotnega ni dokazala. Od cepljenih oseb ni zahtevala testiranja, čeprav tudi te osebe prenašajo virus. Ravnala je diskriminatorno. Tožnico pred okužbo ščiti imunski sistem. Gre za prepričanje. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni, tako da zahtevku ugodi, oziroma podredno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožničine navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri tem po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. O odločilnih dejstvih je pravilno ter popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejelo je materialnopravno pravilno odločitev o neutemeljenosti tožničinega zahtevka in jo ustrezno utemeljilo z jasnimi in prepričljivimi razlogi. Opredelilo se je do vseh bistvenih tožničinih navedb, neposredno ali posredno, pri čemer se do nebistvenih navedb (kot so navedbe o naravi koronavirusne bolezni, učinkovitosti ukrepov v zvezi s to boleznijo in podobno) niti ni bilo dolžno opredeljevati. Uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

6. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev iz 1. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je sodišče prve stopnje nepravilno sestavljeno ali če pri izdaji sodbe sodeluje sodnik, ki ni sodeloval na glavni obravnavi, in se ne nanaša na obrazložitev sodbe. Zahteve za izločitev sodnice tožnica do konca glavne obravnave (drugi odstavek 72. člena ZPP) ni podala, pa tudi sicer ne bi šlo za okoliščine, ki bi vzbujale dvom o njeni nepristranskosti.

7. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do naravnega sodnika, ki izhaja iz drugega odstavku 23. člena Ustave RS (Ur. l. RS, št. 33/91-I in nadalj.) in določa, da lahko sodi samo sodnik, ki je izbran po pravilih, vnaprej določenih z zakonom in s sodnim redom. Navedena pravica ni kršena, če je na določeni oddelek sodišča (konkretno Zunanji oddelek v Novi Gorici Delovnega sodišča v Kopru) razporejen le en sodnik, kot zmotno meni tožnica.

8. Očitana bistvena kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana, čeprav je sodišče prve stopnje tožnico odstranilo iz razpravne dvorane. Tako je ravnalo, ker se ni pokorila ukazom predsednice senata glede uporabe maske. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja, da bi bilo v razpravni dvorani mogoče zagotoviti varnostno razdaljo, saj ni bil to razlog, da si maske ni nadela, ampak, kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 22. 3. 2022, da z masko težko diha. Sodišče prve stopnje tožnice ni zaslišalo, ker jo je odstranilo iz razpravne dvorane, predvsem pa iz pravilnega razloga, ker so bila za odločitev bistvena dejstva med pravdnima strankama nesporna. Na naroku je bila zastopana po pooblaščencu, ki je podal številne navedbe in dokazne predloge. Kako bi sicer njena nenavzočnost, če bi se ugotovilo, da bi jo sodišče prve stopnje neutemeljeno odstranilo iz razpravne dvorane, vplivala na pravilnost izpodbijane odločitve, pa tožnica v pritožbi niti ne pojasni.

9. Očitana kršitev 8. člena ZPP, ki določa prosto oceno dokazov, ne more biti podana, če sodišče prve stopnje ne izvede določenega dokaza, kvečjemu gre za nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Tudi ta pritožbeni razlog v konkretnem primeru ni podan. Sodišče prve stopnje je predlaganega izvedenca ustrezne (medicinske) stroke utemeljeno zavrnilo, saj gre za dokaz, ki ni bil predlagan za ugotavljanje za odločitev bistvenih dejstev; sodišče ne presoja smiselnosti in primernosti (učinkovitosti) ukrepov, ampak ugotavlja, ali je tožnica z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja kršila obveznosti iz delovnega razmerja, kar je poleg nenošenja mask kot razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga (3. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) opredelila toženka.

10. V pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da je v zadevi odločilo "na hitro", saj je tožnica na naroku sama potrdila, da dejstva glede očitane kršitve med pravdnima strankama niso sporna, pri čemer se je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi izčrpno opredelilo do njenih pravnih naziranj, tudi glede zahtevanega testiranja oziroma predložitve dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja. V času, v katerem toženka tožnici očita kršitve, je veljal Odlok o načinu izpolnjevanja pogoja prebolevnosti, cepljenja in testiranja za zajezitev širjenja okužb z virusom SARS-CoV-2 (Ur. l. RS, št. 147/21 in nadalj.), ki je določal obveznost izpolnjevanja PCT pogoja za vse delavce in urejal preverjanje izpolnjevanja PCT pogoja. V tem delu odlok ni v neskladju z Ustavo RS (odločba št. U-I-793/21 in U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022). Toženka je bila določbe odloka dolžna upoštevati, saj bi se v nasprotnem primeru izpostavila možnosti inšpekcijskih ukrepov in globam v prekrškovnem postopku, kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, pri čemer s takšnim stališčem ni ravnalo pristransko, kot mu neutemeljeno očita pritožba.

11. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, je bila toženka dolžna spoštovati vladne odloke, pri čemer je v skladu z citiranim odlokom revidirala oceno tveganja in dopolnila organizacijsko navodilo z naslovom "Preventivni ukrepi in ravnanje zaposlenih za preprečevanje širjenja okužbe s SARS-CoV-2", tako da je predpisala obveznost predložitve dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja (in nošenje mask); pri tem ne gre za to, da bi se pogoji zaposlitve spremenili (podlaga za spremembo oziroma sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi; prvi odstavek 49. člena ZDR-1) niti ne za enostransko določanje obveznosti s strani delodajalca, ampak za obveznost delodajalca v okviru 17. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1; Ur. l. RS, št. 43/2011), da ustrezno popravi in dopolni oceno tveganja. Tožnica je bila kot delavka dolžna sprejete ukrepe s področja varnosti in zdravja pri delu upoštevati; tako ji nalagata tako ZDR-1 (35. člen ZDR-1) kot ZVZD-1 (prvi odstavek 12. člena ZVZD-1).

12. Tožnica v pritožbi neutemeljeno izpostavlja institut razveze ali spremembe pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin (112. do 115. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), saj se, kot določa prvi odstavek 13. člena ZDR-1, glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, le če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Odpoved pogodbe o zaposlitvi je kot civilna sankcija v primeru kršitev določena z ZDR-1, pri čemer niti ne gre za to, da bi se zaradi zahteve po izpolnjevanju PCT pogoja (oziroma predložitve dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja) spremenili pogoji, ki bi zahtevali spremembo obstoječe ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

13. Tožnica v pritožbi neutemeljeno vztraja pri stališču, da bi morala biti zahteva po izpolnjevanju PCT pogoja oziroma predložitvi dokazil s tem v zvezi določena s pogodbo o zaposlitvi; zahteve, ki se nanašajo na varno delovno okolje, je bila toženka kot delodajalec dolžna sprejeti; z njimi ni posegla v pravice tožnice niti ji ni nalagala dodatnih obveznosti iz delovnega razmerja, razen v okviru spoštovanja in izvajanja predpisov in ukrepov o varnosti in zdravju pri delu. Sodna praksa, ki se nanaša na odpoved s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo navaja tožnica v pritožbi (odločbe VSRS VIII Ips 297/2015, VIII Ips 318/2016, VIII Ips 477/2006, VIII Ips 218/2011), za odločitev ni relevantna, saj ne gre za enaka dejanska in pravna vprašanja, in je sodišče prve stopnje pri odločanju utemeljeno ni upoštevalo.

14. Kot je pravilno utemeljilo sodišče prve stopnje, je imela toženka podlago za obdelavo osebnih podatkov, konkretno podatkov o izpolnjevanju PCT pogoja, v prvem odstavku 48. člena ZDR-1 v povezavi z (b) točko drugega odstavka Uredbe (EU) 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (Splošna uredba o varstvu podatkov; (UL L 119, 4. 5. 2016), ki se nanaša prav na takšne (občutljive) podatke, kot je izpolnjevanje PCT pogoja.

15. Tožnica se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-79/20 z dne 13. 5. 2021, s katero sta bili 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB ugotovljeni za neskladni z Ustavo RS (sta se pa še naprej uporabljali; odločba U-I-793/21, U-I-822/21 z dne 17. 2. 2022), saj odlok, ki je relevanten v tem sporu, ni bil izdan na podlagi te določbe ZNB. Odloki, ki so bili zaradi neskladja z Ustavo RS razveljavljeni, so se vsebinsko nanašali na povsem drugo področje, tj. na prepoved gibanja in zbiranja ljudi na javnih mestih in izven občin. Na drugo področje (cepljenje) se nanašata tudi sodbi Evropskega sodišča za človekove pravice, ki jih v pritožbi navaja tožnica (Solomakhin proti Ukrajini, Vavrička in drugi proti Češki).

16. Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji v izpodbijani sodbi, da je tožnica kršila obveznosti iz delovnega razmerja že z nepredložitvijo dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja in se zato do navedb, ki se nanašajo na nošenje mask, v zvezi s katerimi je tudi izpostavljena sodba VSRS IV Ips 10/2021, podrobneje ne opredeljuje. Podan je utemeljen krivdni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožnica kljub predhodnima pisnima opozoriloma nadaljevala z istovrstnimi kršitvami.

17. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo tudi odškodninski zahtevek tožnice. Pravilno je presodilo, da toženka ni ravnala protipravno (diskriminatorno), saj z zahtevo po predložitvi dokazil o izpolnjevanju PCT pogoja ni posegla v njene (ustavne) pravice. Ravnanje toženke, ki je temeljilo na odloku Vlade RS, nima znakov trpinčenja na delovnem mestu ali nadlegovanja. Prav tako ne gre za nedopustno neenako obravnavo, saj v primeru odklonilnega odnosa do cepljenja oziroma testiranja (ali nošenja mask) ne gre niti za prepričanje niti za drugo osebno okoliščino v smislu prvega odstavka 6. člena ZDR-1. Osebne okoliščine so tiste osebne lastnosti, ki si jih posameznik ne izbere oziroma jih ne more spremeniti oziroma se jim zlahka odreči; izpolnjevanje PCT pogoja oziroma odklanjanje testiranja je stvar odločitve posameznika. Odklonilen odnos do nošenja mask (ali cepljenja ali testiranja) ne predstavlja niti prepričanja, saj zakonodajalec v okviru prepovedi diskriminacije ne varuje vsakega osebnega pregleda na katerokoli okoliščino.

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, deloma na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.), deloma pa na podlagi prvega odstavka 155. člena ZPP (priznavanje za pravdo potrebnih stroškov).