Jedro

Terjatev za izplačilo dobička je s sprejetjem sklepa skupščine, da se bo bilančni dobiček delil med družbenike, postala del družbenikovega premoženja, zato družba v to obligacijsko pravico družbenika ne more enostransko posegati z razveljavitvijo sklepa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišče prve stopnje.

Tožena stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo skupščinski sklep z dne 10. 1. 2008, s katerim je skupščina družbe (tožene stranke) razveljavila svoj predhodni sklep z dne 30. 8. 2007, s katerim je 70 % bilančnega dobička za leto 2006 namenila za izplačilo dividend družbenikom in s katerim je odločila, da se izplačilo izvede najkasneje do dne 21. 12. 2007. S skupščinskim sklepom z dne 10. 1. 2008 je bilo odločeno še, da se bilančni dobiček ne razdeli, temveč ostane nerazporejen kot preneseni dobiček (1.tč. izreka). Z izpodbijano sodbo je toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 11.173,30 EUR (2.tč. Izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zavrne tako primarni (izpodbojni) kot tudi podrejeni (ničnostni) zahtevek s stroškovno posledico oz. da sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek sodišču prve stopnje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Na pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, št. Su 72/2009-10 z dne 9. 2. 2010, prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče pravilno presodilo, da je podan izpodbojni razlog po 1.tč. 1.odst. 395.čl. ZGD-1 (Zakon o gospodarskih družbah; Ur. l. RS, št. 42/2006 s kasnejšimi spremembami) in na tej podlagi razveljavilo izpodbijani skupščinski sklep.

7. Pritožnik navaja, da izpodbijani sklep družbe, da se bilančni dobiček ne deli med družbenike, ni v nasprotju z nobeno kogentno določbo ZGD-1 ali določbo statuta družbe. Po mnenju pritožnika je odločilno, da je bilo razmerje med družbo in družbenikom ustvarjeno s sklepom skupščine – korporacijskim pravnim aktom, ki ga lahko skupščina kadarkoli spremeni ali razveljavi, saj ZGD-1 tega izrecno ne prepoveduje.

8. Po presoji pritožbenega sodišča takšna materialnopravna naziranja pritožnika niso pravilna. Skupščina družbe po tem, ko je že sprejela odločitev, da se dobiček nameni za izplačilo dividende, take odločitve ne more več razveljaviti. Nasprotne odločitve, da se dobiček ne bo delil, ne more kasneje sprejeti niti s sklicevanjem na spremenjene okoliščine oz. slabo finančno stanje družbe (1).

9. Pravica družbenika do udeležbe v bilančnem dobičku na podlagi 1. odst. 494. čl. ZGD-1 je korporacijsko upravičenje, na podlagi katerega družbenik še ne more zahtevati, da mu družba izplača ustrezni del dobička, čeprav ga je v preteklem poslovnem letu ustvarila. Vendar pa se, ko je sprejet sklep skupščine, da se bo bilančni dobiček delil med družbenike, iz korporacijskega upravičenja izloči oz. pravno osamosvoji samostojna obligacijska terjatev (2). Terjatev družbenika na izplačilo dividende zapade v plačilo z dnem, ki ga v sklepu določi skupščina (presečni dan) (3).

10. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da so pravilni zaključki prvostopenjskega sodišča, da je tožeča stranka (družbenik) nasproti toženi stranki (družbi) pridobila obligacijsko terjatev. To je tožeča stranka namreč pridobila na podlagi skupščinskega sklepa z dne 30. 8. 2007, s katerim je skupščina del bilančnega dobička namenila za izplačilo dividende.

11. Pritožnik svoje materialnopravno stališče utemeljuje s primerom, da bi skupščina lahko spremenila t. i. negativni sklep (sklep, s katerim ne bi bil izglasovan predlog o delitvi bilančnega dobička) in navaja, da ta sklep ne bi bil ovira za ponovno odločanje o uporabi bilančnega dobička.

12. Po presoji pritožbenega sodišča predstavlja tak primer bistveno drugačno situacijo. Če družbeniki sprejmejo sklep, da se bilančni dobiček ne razdeli, ampak se prenese v naslednje poslovno leto ali pa se odvede v druge rezerve iz dobička, ga lahko družbeniki naknadno razveljavijo (4). V tem primeru družbeniki lahko ponovno odločajo o uporabi bilančnega dobička, ker ta še ni bil razdeljen, s tem pa tudi obligacijska pravica družbenikov še ni nastala (primerjaj besedilo 7.odst. 230.čl. ZGD-1, ki določa, da imajo delničarji pravico do deleža v bilančnem dobičku, razen če skupščina s sklepom o uporabi dobička odloči, da se bilančni dobiček ne razdeli med delničarje). Ko je enkrat bilančni dobiček razdeljen, pa skupščina o njem ne more ponovno odločati. Terjatev na izplačilo dobička je s trenutkom sprejetja sklepa že postala sestavni del družbenikovega premoženja, zato je drugi družbeniki ne morejo več odpraviti z razveljavitvijo sklepa (5).

13. Ob pojasnjenem se izkaže, da je izpodbijani sklep v nasprotju z določbami ZGD-1 o pristojnostih skupščine družbe z omejeno odgovornostjo. V skladu z določbo 505.čl. ZGD-1 družbeniki odločajo o uporabi bilančnega dobička (o korporacijski pravici družbenika do deleža dobička). Z izpodbijanim sklepom pa je skupščina odločala o obligacijskopravni terjatvi družbenika, saj bilančni dobiček v trenutku sprejemanja tega sklepa ni več obstajal. Skupščina je tako enostransko in s tem nedopustno posegla v pridobljene obligacijske pravice tožeče stranke, za kar pa ji določbe ZGD-1 ne dajejo pristojnosti.

14. Na ostale pritožbene očitke, s katerimi tožena stranke izpodbija določena materialnopravna naziranja prvostopenjskega sodišča (pod kakšnimi pogoji je mogoče spremeniti skupščinski sklep, ničnost sklepa, ipd.), pa pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, saj izpodbijani argumenti sodišča niso pravnorelevantni za odločitev o utemeljenosti predmetnega tožbenega zahtevka (1.odst. 360.čl. ZPP).

15. Pritožbeno sodišče tudi ugotavlja, da izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevanimi absolutno bistvenimi kršitvami določb postopka. Izostanek navedbe zakonske določbe, ki predstavlja razlog za izpodbojnost sklepa skupščine po 1.tč. 395.čl. ZGD-1, pa ne predstavlja kršitve iz 14.tč. 2.odst. 339.čl. ZPP. Kršitev te določbe se nanaša na bistvene pomanjkljivosti v izreku izpodbijane odločbe in v ugotovitvah glede relevantne dejanske podlage sodbe, ne pa na navedbo predpisov (zakonskih določb), na katere je sodišče oprlo svojo odločitev. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih. Ključni argumenti sodišča prve stopnje, ki jih je povzelo tudi pritožbeno sodišče, so utemeljeni tako v pravni teoriji kot praksi. Sodba sodišča prve stopnje je torej sposobna preizkusa, tako da tudi ta pritožbeni očitek ni utemeljen.

16. Ker pritožbeni očitki niso utemeljeni, pritožbeno sodišče pa tudi v okviru uradnega preizkusa ni zasledilo kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl. ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. ZPP).

17. Pritožnik ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov, saj s pritožbo ni uspel (1.odst. 154.čl. ZPP in 1.odst. 165.čl. ZPP).

(1) Primerjaj Barbić, Pravo društava, Knjiga 2 – Društva kapitala, Zagreb, Organizator 2005, str. 399; kjer avtor citira odločitev Višjega trgovinskega sodišča Republike Hrvaške v zadevi Pž 3123/01. (2) Primerjaj Kocbek, Veliki komentar zakona o gospodarskih družbah, 2.knjiga, str. 210/211; Podgorelec v Prelič, Zabel, Ivanjko, Podgorelec, Kobal, Družba z omejeno odgovornostjo, GV Založba, 2009, str. 161. (3) Primerjaj Kocbek, str. 214. (4) Podgorelec, str. 162. (5)Podgorelec, str. 162.