Jedro

Zgolj dejstvo, da se bodo obdolžencu očitana kazniva dejanja dokazovala z zaslišanji prič, za sklepanje o danosti pripornega razloga koluzijske nevarnosti ne zadošča.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kranju je s sklepom I Kpd 85640/2010 z dne 11. 11. 2010 zoper osumljenega F. G., ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve petih kaznivih dejanj jemanja podkupnine po prvem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in petih kaznivih dejanj ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1, odredila pripor iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Senat Okrožnega sodišča v Kranju je pritožbo osumljenčeve zagovornice s sklepom I Ks 85640/2010 z dne 12. 11. 2010 zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uvodoma navedel, da jo vlaga zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve 20. člena Ustave Republike Slovenije. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in pripor, odrejen zoper osumljenega F. G., odpravi ter odredi njegovo izpustitev.

3. Vrhovna državna tožilka v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da sklep o odreditvi pripora temelji na podatkih, zbranih v času odločanja sodišča o odreditvi pripora, razlogi sodišča niso v nasprotju s podatki v spisu, nestrinjanje z njimi pa vsebinsko pomeni očitek zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. O odgovoru se je izjavil le zagovornik, ki meni, da so navedbe vrhovne državne tožilke pravno zgrešene, zato vztraja pri razlogih zahteve.

B.

5. Po določbi 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP je priporni razlog ponovitvene nevarnosti podan, če teža, način storitve ali okoliščine, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno in obdolženčeve osebne lastnosti, njegovo prejšnje življenje, okolje in razmere, v katerih živi ali kakšne druge posebne okoliščine kažejo na nevarnosti, da bo obdolženi ponovil kaznivo dejanje, dokončal poskušeno kaznivo dejanje ali storil dejanje s katerim grozi. Kot pravilno izpostavlja vložnik zahteve morata biti za sklepanje o obstoju ponovitvene nevarnosti podani najmanj ena okoliščina objektivne narave, ki zadeva kaznivo dejanje in najmanj ena okoliščina subjektivne narave, ki se nanaša na storilca, ki v medsebojni povezavi razumno utemeljujeta realno nevarnost ponovitve določenega, specifičnega kaznivega dejanja.

6. Vložnik zahteve trdi, da upoštevaje obdolženčeve osebne lastnosti kot tudi dejstvo, da je delodajalec obdolžencu za čas trajanja kazenskega postopka prepovedal opravljanje dela, v konkretnem primeru niso podane okoliščine, ki bi utemeljevale obstoj ponovitvene nevarnosti. Preiskovalna sodnica je zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti oprla na dejstvo, da je obdolženec trenutno še zaposlen v A. d. d., kot vodja tehničnih pregledov, zaradi česar bi z vrnitvijo na svoje delo lahko nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj so mu na ta način pridobljena sredstva predstavljala dodaten zaslužek. Zunajobravnavni senat je ob reševanju pritožbe pritrdil obdolženčevi zagovornici, da je zoper obdolženca v teku odpoved delovnega razmerja in zaključil, da je do pravnomočnosti sklepa o odpovedi delovnega razmerja obdolženec še vedno zaposlen na A., kamor bi se lahko vrnil na delo in nadaljeval s kaznivimi dejanji. Vrhovno sodišče sledeč spisovnim podatkom ugotavlja, da je obdolženčev delodajalec dne 10. 11. 2010 v okviru postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi obdolžencu na podlagi tretjega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih za čas postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi prepovedal opravljanje dela. Iz navedene prepovedi nadalje izhaja, da delavec v času prepovedi opravljanja dela, nima pravice dostopa v delodajalčeve prostore. To dejstvo je v svoji pritožbi izpostavila že obdolženčeva zagovornica, kar pomeni, da je bil zunajobravnavni senat z njim seznanjen, zato mu ni moč pritrditi, ko ugotavlja, da se obdolženec do pravnomočnosti sklepa o odpovedi pogodbe o zaposlitvi lahko vrne na delo in nadaljuje z izvrševanjem kaznivih dejanj, saj mu vrnitev na delovno mesto onemogoča s strani delodajalca izdana prepoved opravljanja dela. Upoštevaje, da naj bi obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja pri opravljanju svojega dela, da se trenutno ne more vrniti na svoje delovno mesto, saj mu je delodajalec prepovedal opravljanje dela, kar vključuje tudi prepoved vstopa v delodajalčeve prostore, kot tudi dejstvo, da še ni bil kaznovan, kar ugotavlja že izpodbijani sklep ter premoženjsko korist, ki naj bi si jo pridobil z očitanimi kaznivimi dejanji, Vrhovno sodišče zaključuje, da ni podana konkretna in realna nevarnost, da bi obdolženi F. G. na prostosti nadaljeval z izvrševanjem kaznivih dejanj.

7. Kot že uvodoma navedeno, je bil z izpodbijanim sklepom zoper obdolženega F. G. odrejen pripor tudi iz pripornega razloga koluzijske nevarnosti po 2. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Ta priporni razlog je podan, če je opravičena bojazen, da bo osumljenec uničil sledove kaznivega dejanja, ali če posebne okoliščine kažejo, da bo oviral potek kazenskega postopka s tem, da bo vplival na priče, udeležence ali prikrivalce. Vrhovno sodišče je v več odločbah določbo 2. točke prvega odstavka 201. člena ZKP razlagalo tako, da ne zadošča zgolj abstraktna možnost vplivanja, ki je podana v vsaki zadevi, v kateri je potrebno zaslišati navedene procesne udeležence, ampak mora biti izkazana konkretna nevarnost vplivanja ali okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da je obdolženec že začel vplivati na pričo ali udeleženca v postopku oziroma so zaznane določene aktivnosti obdolženca ali druge posebne okoliščine primera, ki omogočajo realno oceno o nameravanem vplivanju na pričo ali drugega udeleženca v postopku.

8. V konkretni zadevi obdolženi F. G. ničesar takega ni storil niti sodišče ne navaja dejstev ali okoliščin, ki bi utemeljevale konkretno nevarnost vplivanja. O obstoju koluzijske nevarnosti sklepa sodišče na podlagi tega, da je obdolženec trenutno še zaposlen v A. d. d., kot vodja tehničnih pregledov in da se v tej zadevi obravnavajo kazniva dejanja, ki so težko dokazljiva, saj se listinski delikti dokazujejo le z izjavami prič, in sicer oseb, ki naj bi mu podkupnino dale, in oseb zaposlenih v A. d. d., med katerimi je tudi obdolženčeva žena, ki bi vedele pojasniti, kako so bili postopki glede tehničnih pregledov izvajani. Upoštevaje, da navedene priče doslej še niso bile zaslišane, sodišče zaključuje, da bi imel obdolženec, če bi bil spuščen na prostost, vso možnost, da bi nanje vplival. Iz takšne obrazložitve izpodbijanega sklepa v ničemer ne izhaja, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni kriteriji, sprejeti v sodni praksi, glede presoje nevarnosti vplivanja na priče. V spisu tudi ni podatkov, da bi obdolženec že kaj storil ali nakazal, da bo storil kaj takšnega, s čimer bi na prostosti vplival na navedene. Zgolj dejstvo, da gre za delikte, ki se bodo dokazovali z zaslišanji obdolženčeve žene in njegovih sodelavcev ter oseb, ki naj bi dajale podkupnino, pri čemer ne gre prezreti dejstva, na katerega opozarja tudi vložnik zahteve, in sicer da naj bi v treh primerih podkupnino dajal tajni policijski delavec, glede katerega ni realno pričakovati, da bi obdolženec lahko vplival nanj, kot tudi že zgoraj izpostavljene okoliščine, da je delodajalec obdolžencu prepovedal opravljanje dela, za sklepanje o danosti tega pripornega razloga ne zadošča. Ob navedenem je treba pritrditi zahtevi, da pri obdolženem F. G. priporni razlog koluzijske nevarnosti ni podan.

9. Ker je Vrhovno sodišče iz navedenih razlogov zahtevi obdolženčevega zagovornika za varstvo zakonitosti ugodilo in izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora v zvezi s sklepom zunajobravnavnega senata v skladu s prvim odstavkom 426. člena ZKP razveljavilo, se z ostalimi zatrjevanimi kršitvami v zahtevi ni ukvarjalo.