Jedro

Ker toženka neutemeljeno ni upoštevala datuma prenehanja delovnega razmerja, ki ga je navedla tožnica v odpovedi in pri določitvi katerega je upoštevala dogovorjeno dolžino odpovednega roka, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 15 dni plačati stroške pritožbenega postopka v višini 279,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnici delovno razmerje ni zakonito prenehalo dne 25. 12. 2022, temveč je trajalo do vključno 31. 12. 2022 (I. točka izreka), toženki je naložilo, da tožnico za ta čas prijavi v vsa obvezna zavarovanja in ji prizna vse pravice iz delovnega razmerja (II. točka izreka), plača nadomestilo plače v višini 500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 1. 2023 dalje (III. točka izreka), zahtevek za plačilo davkov in prispevkov pa zavrnilo (IV. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnici povrne stroške postopka v višini 223,99 EUR (V. točka izreka) ter jo določilo kot zavezanca za plačilo sodne takse (VI. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno izpodbijani del) se pritožuje toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da ni soglašala z daljšim odpovednim rokom, kot je bil dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi, soglasje ni bilo doseženo niti glede koriščenja letnega dopusta in nadur. Odločba Vrhovnega sodišča RS, na katero se sklicuje sodišče, obravnava drugačno dejansko stanje. Tožnica ni bila na dopustu ali bolniški, niti ne zatrjuje, da je zato upravičena do daljšega odpovednega roka. Pogodbo o zaposlitvi je odpovedala z daljšim odpovednim rokom kot je bil določen, toženka pa s tem ni soglašala. Delavec lahko izkoristi situacijo tako, da pogodbo o zaposlitvi odpove še z daljšim, praktično poljubno dolgim odpovednim rokom, večmesečnim, polletnim, enoletnim, delodajalec pa mu vmes ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi, ker že učinkuje odpoved delavca. Tožnica je želela koristiti dopust in nadure, ki so ji po njenem mnenju pripadale, s čimer toženka ni soglašala. Sodišče je tudi kršilo določbe postopka in napačno ugotovilo dejansko stanje. Ko je pozvalo, ali se stranki odpovedujeta glavni obravnavi, ni pojasnilo, da bo pri odločanju upoštevalo okoliščine glede vročitve odpovedi, ki v konkretnem primeru niso bile problematične. Odločitev je najmanj preuranjena, saj bi moralo izvesti dokaz z zaslišanjem strank glede razlogov za podaljšanje odpovednega roka. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka navedbe toženke. Navaja, da je odpoved podala 26. 10. 2022, ker je sledil vikend, dva dneva praznika in kolektivni dopust, z delom bi nadaljevali šele 3. 11. 2022. Bala se je, da bosta direktor in njegova žena šla na dopust, zato ne bi mogla pravočasno vročiti odpovedi, da bi nastopila delovno razmerje pri novem delodajalcu s 1. 1. 2023. Opozarja, da so navedbe glede koriščenja dopusta in nadur nedovoljene novote in predlaga zavrnitev pritožbe ter priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov. Po uradni dolžnosti je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in da je na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je dne 26. 10. 2022 podala pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi, v kateri je navedla, da je njen zadnji delovni dan 31. 12. 2022. Med strankama navedeno dejstvo ni bilo sporno, prav tako ne dejstvo, da je bil za primer odpovedi pogodbe o zaposlitvi s strani tožnice dogovorjen 60-dnevni odpovedni rok. Toženka je tožnico odjavila iz obveznih zavarovanj z dnem 25. 12. 2022, ker je štela, da se je takrat iztekel odpovedni rok. Med strankama je bilo sporno, ali je toženka pravilno odjavila tožnico z dnem 25. 12. 2022, ali pa bi morala upoštevati v odpovedi določen datum prenehanja delovnega razmerja. Pravno relevantno dejansko stanje med strankama tako ni bilo sporno, odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je bila odvisna od materialnopravne presoje, zato je sodišče prve stopnje stranki utemeljeno pozvalo, ali se skladno z drugim odstavkom 24. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) odpovedujeta glavni obravnavi. Obe stranki sta izjavili, da se odpovedujeta glavni obravnavi, zato toženka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, ki je odločilo brez naroka za glavno obravnavo. Za odločitev o utemeljenosti zahtevka ni bilo potrebno zaslišanje strank, saj se nespornih dejstev ne dokazuje (prvi odstavek 214. člena ZPP), toženka pa zaslišanje strank ni predlagala v zvezi z razlogi za podaljšanje odpovednega roka, s tem v zvezi niti ni podala navedb.

7. Delavec lahko skladno s prvim odstavkom 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve, pri podaji odpovedi pa mora upoštevati v zakonu ali pogodbi določen odpovedni rok (93. člen ZDR-1). Med strankama ni sporno, da je morala tožnica v primeru odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovati 60-dnevni odpovedni rok, kar je tožnica upoštevala. Dne 26. 10. 2022 je podala odpoved, kjer je zapisala, da je njen zadnji delovni dan 31. 12. 2022. Kot je to pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, je Vrhovno sodišče RS v zadevi VIII Ips 32/2021 pojasnilo, da mora delodajalec, kadar delavec poda redno odpoved v kateri določi datum, s katerim mu naj preneha delovno razmerje, upoštevati tako določen datum prenehanja delovnega razmerja, če je delavec spoštoval minimalno dogovorjeni odpovedni rok. Le v primeru, če delavec v odpovedi ne navede datuma prenehanja delovnega razmerja se šteje, da mu delovno razmerje preneha, ko se izteče zakonski oziroma pogodbeno dogovorjeni odpovedni rok. Ker toženka neutemeljeno ni upoštevala datuma prenehanja delovnega razmerja, ki ga je navedla tožnica v odpovedi in pri določitvi katerega je upoštevala dogovorjeno dolžino odpovednega roka, je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožničinemu zahtevku.

8. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da odločitev Vrhovnega sodišča RS v zadevi VIII Ips 32/2021 ni uporabljiva v konkretni zadevi, ker naj bi bila sprejeta na podlagi drugačnega dejanskega stanja. V obeh zadevah je šlo za primer, ko je delavka podala odpoved, v kateri je navedla datum prenehanja delovnega razmerja, upoštevajoč minimalno dolžino dogovorjenega odpovednega roka, datum prenehanja pa je bil določen po izteku odpovednega roka. Pritožba neutemeljeno uveljavljala, da je tako omogočeno delavcu, da izkoristi poljubno dolg odpovedni rok, saj tožnica ni podala odpovedi eno leto ali več mesecev prej.

9. Toženka v pritožbi navaja, da je tožnica želela podaljšati odpovedni rok, da bi lahko koristila nadure in dopust, s čimer toženka ni soglašala, vendar se pritožbeno sodišče do teh navedb ne opredeljuje, saj gre za nedovoljene pritožbene novote (prvi odstavek 337. člena ZPP).

10. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške, tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici v okviru priglašenih stroškov, upoštevaje Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) in prvi odstavek 155. člena ZPP, priznalo 375 točk za sestavo odgovora na pritožbo in 7,5 točk materialnih stroškov, skupaj 382,5 točk, kar ob vrednosti točke 0,60 EUR znaša 229,50 EUR, povečano za 22 % DDV (50,49 EUR) pa 279,99 EUR. Ostalih priglašenih stroškov tožnici ni priznalo (študij sodbe in poročilo stranki o sodbi, nagrada za končno poročilo), saj so zajeti v že priznanih stroških in ni podlage za še ločeno priznanje teh stroškov. Navedene stroške mora toženka povrniti tožnici v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka dalje.