Jedro

Skladno z 2. odst. 90. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), je možnost toženca, da zahteva od tožnika varščino za pravdne stroške, časovno omejena, in sicer lahko toženec takšno zahtevo poda najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari.

Narok za glavno obravnavo je časovno in krajevno opredeljen sestanek sodišča in strank, namenjen opravljanju procesnih dejanj. Pri vprašanju, kdaj gre za prvi narok za glavno obravnavo, gre za objektivno dejstvo, ki ga ne more spremeniti niti okoliščina, da ga pač sodišče prve stopnje iz določenih razlogov ni štelo kot takšnega.

Izrek

Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da mora v roku 15 dni na tam navedeni TRR pri B.S., plačati varščino za pravdne stroške druge tožene stranke v znesku 700.000,00 SIT. V obrazložitvi je med drugim navedlo, da je druga tožena stranka zahtevo za položitev varščine podala pravočasno, ker se je narok dne 30.6.2005 še vedno štel kot prvi narok, stranka pa se tudi še ni spustila v obravnavanje glavne stvari.

Proti navedenemu sklepu je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz razloga, ker je bil predlog tožene stranke prepozen in ker odredba ni skladna z zakoni in mednarodnimi pogodbami.

Pritožba tožeče stranke je utemeljena.

Skladno z 2. odst. 90. čl. Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP), je možnost toženca, da zahteva od tožnika varščino za pravdne stroške, časovno omejena, in sicer lahko toženec takšno zahtevo poda najpozneje na prvem naroku za glavno obravnavo, preden se spusti v obravnavanje glavne stvari. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo v obravnavani zadevi razpisanih in opravljenih že pet narokov za glavno obravnavo (15.5.2002; 14.1.2004; 19.3.2004; 28.5.2004; 30.6.2005), druga tožena stranka pa je zahtevo za varščino podala šele na naroku dne 30.6.2005, katerega je sodišče prve stopnje štelo kot prvi narok za glavno obravnavo.

Drugotožena stranka je odgovor na tožbo, v katerem je nasprotovala tožbenemu zahtevku, podala že 12.1.2000, zatem je 17.3.2004 vložila pripravljalno vlogo, s katero je odgovorila na navedbe tožeče stranke in kopija te vloge je bila vročena ostalim strankam v postopku (tj. tožeči in prvotoženi stranki) na glavni obravnavi dne 19.3.2004, katere se je udeležil zakoniti zastopnik drugotožene stranke, tako kot tudi vseh zgoraj navedenih preostalih narokov za glavno obravnavo; poleg tega je drugotožena stranka na naroku za glavno obravnavo dne 28.5.2004 predložila sodišču prevode dela listin, na katere se je sklicevala v svojih vlogah. Po mnenju pritožbenega sodišča se je drugotožena stranka že pred narokom za glavno obravnavo z dne 30.6.2005 spustila v obravnavanje glavne stvari, vročitev njene vloge, s katero je izpodbijala tožbeni zahtevek, ostalim strankam v postopku, na samem naroku za glavno obravnavo dne 19.3.2004 pomeni, da se je spustila v obravnavanje glavne stvari, četudi vsebine svoje vloge ni hkrati ustno podala na naroku samem. Narok za glavno obravnavo je časovno in krajevno opredeljen sestanek sodišča in strank, namenjen opravljanju procesnih dejanj. Pri vprašanju, kdaj gre za prvi narok za glavno obravnavo, gre za objektivno dejstvo, ki ga ne more spremeniti niti okoliščina, da ga pač sodišče prve stopnje iz določenih razlogov ni štelo kot takšnega, ampak je vse naroke štelo kot prve naroke za glavno obravnavo (napr. zato, ker prvotožena stranka ni bila pripravljena nadaljevati postopka o glavni stvari, dokler ni bilo pravnomočno odločeno o njeni zahtevi za plačilo varščine, pri čemer pa obe toženi stranki niti nista enotna sospornika). Vsaka drugačna razlaga 2. odst. 90. čl. ZMZPP o pravočasnosti uveljavitve zahteve za varščino, bi bila po mnenju pritožbenega sodišča v nasprotju z namenom zakona, ki je očitno v tem, da mora toženec varščino zahtevati čimprej.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 3. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbi tožeče stranke ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje odločanje, pri čemer ostalih pritožbenih razlogov ni presojalo, ker za odločitev to ni bilo potrebno.