Jedro

Za priznanje statusa begunca, ki je pobegnil pred prisilno izselitvijo, mora stranka izkazati, da je bil pobeg potreben zaradi neposrednega in konkretnega nasilja okupatorja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, opr. št. U 719/2000-6 z dne 11.6.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 28.3.2000. Z njo je bila zavrnjena tožničina pritožba proti odločbi Upravne enote K. z dne 27.8.1997, s katero je bil zavrnjen njen zahtevek za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke za čas od 1.7.1941 do 22.7.1945. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje med drugim navedlo, da je treba v smislu 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN) med begunce šteti le tiste osebe, pri katerih je ukrep oziroma nasilno dejanje nemških, italijanskih oziroma madžarskih okupacijskih sil povzročilo neposredno individualno ogroženost. Takšno razlago narekuje že ustavna podlaga zakona (50. člen Ustave RS), da se žrtvam vojnega nasilja zagotavlja posebno varstvo. Glede na vojne razmere, ki so pomenile spremembo življenjskih okoliščin za vse prebivalstvo, pa takšnega posebnega varstva ni mogoče zagotavljati vsem, temveč le tistim, katerim so nasilna dejanja oziroma prisilni ukrepi neposredno grozili oziroma so jim bili izpostavljeni. S H. "Smernicami za izselitev tujerodnih elementov iz S.Š." z dne 18.4.1941 je bila sicer izselitev prebivalstva iz izselitvenega pasu ob S. in S. predvidena. Neposredna izpostavljenost prisilni izselitvi pa je po mnenju sodišča prve stopnje za prebivalstvo navedenega območja nastala šele z Razglasom o državno političnih ukrepih v obmejnem ozemlju z dne 20.10.1941, v katerem so bile naštete politične občine določene za izselitev. Zato se strinja s presojo tožene stranke, da tožničin odhod iz J. v Srbijo 1.7.1941, ni neposredna posledica okupatorjevega nasilnega dejanja oziroma prisilnega ukrepa, temveč so tožnico k temu prisilile osebne okoliščine - nosečnost, ločenost od moža, v katerih se je znašla v negotovih vojnih razmerah. Te okoliščine pa niso zadostne za izpolnjevanje zakonskih pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - begunke.

Tožnica vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Navaja, da zavrnilna (neugodna) odločitev v njenem primeru izhaja predvsem iz neupoštevanja bistva nemškega okupacijskega sistema na zasedbenem območju Slovenije v letih 1941-1945, ki je zasledoval raznarodovanje in nasilno ponemčevanje Slovencev, in je bil v tem okviru predviden v prvi fazi izgon 220.000 do 260.000 Slovencev.

Predvsem ponavlja že tožbene navedbe, da predstavljajo pravno podlago za nasilna dejanja in prisilne ukrepe, ki jih je izvedel nemški okupator nad slovenskim prebivalstvom, Smernice za izselitev tujerodnih elementov iz S.Š. z dne 18.4.1941 in ne šele Razglas o državno političnih ukrepih v obmejnem ozemlju z 20.10.1941. Vse kar se je po njihovem sprejemu dogajalo (rasno-politični pregledi prebivalstva s hkratnim razvrščanjem na rasno politične vrednostne razrede, izgoni slovenskega izobraženstva itd.) je temeljilo in izhajalo iz njihove podlage. Zato je zmotna presoja prvostopenjskega sodišča, da je v njenem primeru nevarnost prisilne izselitve nastala šele z objavo navedenega razglasa. Dodaja še, da je bila v naslednjih mesecih po njenem odhodu prisilno izseljena tudi njena družina, njihovo premoženje pa zaplenjeno. Zato predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in se ji prizna uveljavljani status žrtve vojnega nasilja - begunke.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je izpodbijana sodba pravilna in temelji na pravilni pravni in dejanski podlagi. Sodišče prve stopnje je sodbo pravilno oprlo na določbo 2. člena ZZVN, po kateri je žrtev vojnega nasilja - begunec ob pogojih iz 1. člena istega zakona, oseba, ki je v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 pobegnila pred vojnim nasiljem nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil, katerega so te izvajale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ali oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je potrebno za izpolnjevanje navedenih zakonskih pogojev v postopku dokazati, da je bil pobeg potreben zaradi neposrednega in konkretnega nasilja okupatorja. Na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku, je zato sodišče prve stopnje pravilno sledilo odločitvi tožene stranke, da tožnica ni uspela dokazati, da je morala pobegniti pred neposredno grozečim nasiljem, in sicer pred takšnim, ki bi imelo podlago v 2. členu ZZVN. Tožena stranka je ugotovila, da so tožnico k odhodu iz domačega kraja prisilile osebne okoliščine (nosečnost, ločenost od moža), v katerih se je znašla v negotovih vojnih razmerah. Ni dvoma o tem, da je tožnica med okupacijo preživela strah pred okupatorjem oziroma težko življenjsko obdobje, vendar pa navedeno dejansko stanje ne daje podlage za zaključek, da je v njenem primeru pobeg (čeprav iz strahu) mogoče oceniti za takšnega, ki ga določbe ZZVN zahtevajo za priznanje uveljavljanega statusa (begunke). Prvostopno sodišče je pravilno zavrnilo tudi v tožbi uveljavljene ugovore, ki jih tožnica ponavlja v pritožbi.

Pravilna je presoja prvostopenjskega sodišča, da je neposredna izpostavljenost prisilne izselitve, ki je bila s Smernicami za izselitev tujerodnih elementov z območja S.Š. za P. in P. že predvidena, za prebivalstvo tega območja nastala šele z razglasom z dne 20.10.1941, v katerem so bile konkretno navedene politične občine, določene za izselitev.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.