Jedro

Ker je materialnopravni položaj upnika in tretjega v razmerju do predmeta izvršbe lahko v posameznih zadevah različen in je posledično tudi odločitev o dopustnosti izvršbe v razmerju do posameznih upnikov lahko različna, upniki nepremičninske izvršbe niso enotni – in še manj nujni – sosporniki v postopku, ki teče na podlagi tožbe za ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi umika tožbe ustavilo postopek zoper prvotoženca, sicer pa ugotovilo, da izvršba v postopkih, ki tečejo pred Okrajnim sodiščem v Novem mestu na predlog upnikov J. G. in N. T. ter ml. E. P. in A. P. zaradi izterjave terjatev zoper A. A., na stanovanju ..., nedopustna do 1/3. V presežku in glede izvršilnih postopkov, ki tečejo na predlog upnikov družbe T. d. o. o. in R. S., je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločilo je, da tožnica ter drugotoženka, tretjetoženec in četrtotoženka nosijo vsak svoje stroške postopka, da sta petotoženka in šestotoženec dolžna tožnici povrniti šestino pravdnih stroškov in da je tožnica dolžna sedmotoženki povrniti njene stroške postopka.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbam drugotoženke, tretjetoženca in četrtotoženke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v delu, v katerem je ugotovilo nedopustnost izvršbe, in glede stroškov postopka tožnice ter drugo do šestotoženca spremenilo tako, da se tožbeni zahtevek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe zavrne in da je tožnica dolžna drugotoženki, tretjetožencu in četrtotoženki povrniti njihove stroške postopka ter da se tožničina zahteva za povrnitev pravdnih stroškov s strani petotoženke in šestotoženca zavrne. Tožničino pritožbo je zavrnilo in v izpodbijanem zavrnilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da so vsi upniki nepremičninske izvršbe upniki enega in edinega izvršilnega postopka in da so zato nujni sosporniki. Ker tožnica ni vložila tožbe zoper vse upnike, ni tožena prava stranka in je zato treba tožbeni zahtevek zavrniti.

3. Tožnica v reviziji uveljavlja razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Trdi, da je stališče o nujnem sosporništvu vseh upnikov nepremičninske izvršbe napačno. Tako sosporništvo je lahko podano le v primeru materialnega sosporništva, ko je po zakonu ali po naravi pravnega razmerja spor mogoče rešiti le na enak način za vse sospornike, določba 171. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) pa ne vzpostavlja niti enotnega niti nujnega sosporništva. Zmotno je tudi stališče, da s tožbo niso bili zajeti vsi upniki. B. P. namreč ni vložila predloga za izvršbo, pri A. P. pa gre le za pomoto v imenu. Pritožbeno sodišče ni odgovorilo na tožničino stališče v pritožbi, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je ugotavljalo njen delež na skupnem premoženju, prekoračilo tožbeni zahtevek. Tožnica predlaga, naj revizijsko sodišče reviziji ugodi ter sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencem, ki nanjo niso odgovorili.

5. Revizija je utemeljena.

6. Stališče sodišča druge stopnje, da so upniki v izvršbi na nepremičnino nujni sosporniki, je zmotno.

7. Za enotno sosporništvo gre, kadar je mogoče spor po zakonu ali po naravi pravnega razmerja rešiti samo na enak način za vse sospornike (prvi odstavek 196. člena ZPP). Nujno sosporništvo bo podano tedaj, kadar imajo vsi udeleženci materialnopravnega razmerja v postopku nedeljiv pravni interes.(1)

8. Sodišče druge stopnje svoje stališče opre na določbi 171. člena ZIZ, po kateri se vse izvršbe na nepremičnino vodijo v enem postopku, in petega odstavka 65. člena ZIZ, po kateri sodišče ustavi izvršbo, če se ugotovi, da izvršba na določen predmet ni dopustna. Revidentka ima prav, da določbi ne predstavljata potrebne materialnopravne podlage za ugotovitev o obstoju enotnega – in še manj nujnega – sosporništva. Gre za procesnopravno določbo, ki izvira iz procesne nujnosti, da se izvršilni postopki glede iste nepremičnine združijo v enotesn postopek. Prodaja nepremičnine, kar je cilj takega izvršilnega postopka, se namreč lahko izvrši le enkrat. To pa še ne pomeni, da so izvršilni upniki na podlagi vseh sklepov o izvršbi v taki materialnopravni skupnosti, da je možna le enaka odločitev za vse – in še manj – da ni tožena prava stranka, če niso zajeti vsi.

9. Da je sporno stališče sodišča druge stopnje nesprejemljivo, izhaja že iz določb ZIZ. Do zaznambe sklepa o izvršbi ima namreč vsak izvršilni postopek lastno usodo. Predpostavki za dopustnost tožbe za nedopustnost izvršbe sta vložitev ugovora s strani tretjega in nasprotovanju takemu ugovoru s strani upnika. Ni nujno, da bo tretji v vsakem izvršilnem postopku vložil ugovor tretjega. Prav tako ni nujno, da bo vsak upnik nasprotoval ugovoru tretjega. Poleg tega je ta tožba vezana na rok (tretji odstavek 65. člena ZIZ), tako da – verjetno celo praviloma – niti ne bo mogoče znotraj tega roka zajeti s tožbo vseh upnikov, ki bi morda ugovarjali pravici tretjega. Že iz ureditve položaja tretjega v ZIZ torej izhaja, da v primeru, da bi bilo izpodbijano stališče pravilno, ne bi mogel učinkovito zavarovati svojih pravic. Ključno za presojo pa je, da je materialnopravni položaj upnika in tretjega v razmerju do predmeta izvršbe lahko v posameznih zadevah različen. Tretji ima prednost pred upnikovo poplačilno pravico, pridobljeno z zaznambo sklepa o izvršbi, če verjetno izkaže, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ). Gre za presojo, čigav pravni položaj v razmerju do predmeta izvršbe je močnejši: položaj upnika ali položaj tretjega. Tretji je res v vsakem primeru v enakem razmerju do predmeta izvršbe. To pa ne velja tudi za upnike.(2) Posledično je lahko odločitev o dopustnosti izvršbe v razmerju do posameznih upnikov različna.

10. V presojo, ali so bili toženi vsi upniki ali ne, se glede na navedeno ni treba spuščati.

11. O vprašanju, ali je sodišče smelo v obravnavani zadevi ugotavljati delež tožnice na skupnem premoženju, se pritožbeno sodišče ni izreklo, ker to glede na stališče o sosporništvu ni bilo potrebno. To dolžnost bo imelo po prejemu revizijske odločitve.

12. Po navedenem je revizijsko sodišče tožničini reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje, da bo moglo odgovoriti na druge pritožbene očitke (drugi odstavek 380. člena ZPP).

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Zobec, Nekaj pogledov na enotno sosporništvo, Pravosodni bilten, št. 3/85, str. 155. Op. št. (2): Različna teža položaja posameznih upnikov se pokaže prav v primeru obremenitve nepremičnine v (nevknjiženi) skupni lasti zakoncev s strani enega zakonca. Če je upnik pridobil zastavno pravico s pogodbo, ima prednost pred nevknjiženim zakoncem; če je pridobil zastavno pravico z zaznambo sklepa o izvršbi, te prednosti nima. Prim. odločbo Ustavnega sodišča Up-128/03 z dne 27. 1. 2005 (Uradni list RS, št. 14/2005) ter sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 264/2005 z dne 15. 6. 2006 in sklep Ustavnega sodišča Up-453/02 z dne 30. 9. 2003.