Jedro

V postopku denacionalizacije ni mogoče presojati zakonitosti razlastitvenega postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 285/2000-8 z dne 19.9.2001.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 12.1.2000. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo in odločila, da se odpravi 1. točko odločbe Upravne enote L., Izpostava B. z dne 3.6.1999 in se nadomesti z novo 1. točko, ki se glasi: "1. Zavrne se zahteva O.J. za vrnitev dela stanovanjske hiše ..., ki je v času nacionalizacije stala na parc. št. 576, vl.št. 1016 k.o. P.p., in sicer tistega dela, ki je bil izvzet iz nacionalizacije in je bil predmet razlastitvenega postopka" ter da v ostalem delu ostane odločba organa prve stopnje v veljavi. Prvostopni upravni organ je z navedeno odločbo odločil, da se zavrne tožnikov zahtevek za denacionalizacijo v obliki nadomestnih nepremičnin (1. točka izreka), da se upravičencu (tožniku) za nacionalizirano enosobno stanovanje in eno ločeno sobo v stavbi T., L., na parc. št. 576, vl.št. 1016 k.o. P.p. (v času nacionalizacije), določi odškodnina v obliki obveznic Slovenskega odškodninskega sklada v višini 56.004,65 DEM (2. točka izreka), da je zavezanec za odškodnino Slovenski odškodninski sklad (3. točka izreka), da je zavezanec dolžan izročiti obveznice upravičencu v roku 6 mesecev od pravnomočnosti odločbe (4. točka izreka) in, da je upravičenec dolžan plačati stroške cenitve v postopku denacionalizacije v znesku 20.925,00 SIT v roku 15 dni od prejema odločbe (5. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe navaja, da je v zadevi sporna upravičenost do denacionalizacije dela premoženja, katerega vračilo zahteva tožnik. Stavba na T., katere lastnik je bil tožnik v deležu do ene polovice, je bila nacionalizirana na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (v nadaljevanju ZNNZ). Z odločbama Komisije za nacionalizacijo občinskega ljudskega odbora L.B. z dne 26.1.1960 in Sveta komisije za nacionalizacijo pri Izvršnem svetu Ljudske skupščine L. z dne 16.4.1962 so bila tožniku iz nacionalizacije izvzeta vsa stanovanja, razen enega enosobnega v pritličju in ene ločene sobe v kleti. Za ta del podržavljenega premoženja se, kot je pravilno odločil upravni organ, tožniku prizna odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada (sedaj Slovenska odškodninska družba d.o.o., v nadaljevanju SOD). Na podlagi Zakona o razlastitvi in prisilnem prenosu pravice uporabe (Uradni list SRS, št. 27/72, 19/76) je bil preostali del stanovanjske stavbe v deležu , kot je bil tožnik lastnik, kasneje odvzet z odločbo Oddelka za urbanizem in gradbene zadeve SO L.B. z dne 28.2.1977. Za to premoženje tožnik ni upravičen do denacionalizacije, ker ta del premoženja ni bil odvzet na podlagi predpisa, navedenega v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) in tudi ne predpisa, izdanega v časovnem okviru iz 4. člena ZDen (do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zavrnila tožnikove ugovore zoper postopke razlastitve in rušenje sporne stavbe ter pravilno pojasnila, da v postopku denacionalizacije ni mogoče presojati zakonitosti razlastitvenega postopka. Tožnik bi nezakonitost postopkov razlastitve in rušenja stavbe moral izpodbijati v samih navedenih postopkih.

Tožnik v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo njegovo tožbo zoper izpodbijano odločbo tožene stranke. V tožbi, ki jo je dal na zapisnik pri Upravnem sodišču v Ljubljani dne 18.2.2000, je bilo tudi nekaj nepravilnih navedb, na katere je sodišče prve stopnje opozoril v "urgenci" dne 24.1.2001. Predlaga, da pritožbeno sodišče natančno prebere vse dokumente in po potrebi razpiše ogled, da bo tam, kjer je stala nezakonito porušena hiša, dokazal resnico. Vlom v hišo T. in "krvavo nasilje" je bilo izvršeno v noči 29.2.1980. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pri preizkusu pritožbe v okviru pritožbenih navedb je pritožbeno sodišče ugotovilo, da pritožnik ne navaja ničesar, kar bi utemeljevalo njegovo zatrjevanje, da je sodišče prve stopnje neupravičeno zavrnilo njegovo tožbo. Zato je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo glede kršitev in napak, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Pri tem je ugotovilo, da do takšnih kršitev in napak ni prišlo in da je izpodbijana sodba pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe in jih zato ponovno ne navaja.

Glede pritožnikovih navedb o nezakonito porušeni hiši in o vlomu v hišo, pa pritožbeno sodišče pripominja, da te ne morejo biti predmet tega upravnega spora, v katerem se odloča o denacionalizaciji, zato so te navedbe v tem upravnem sporu neupoštevne.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.