Jedro

Kljub temu, da pravica dosmrtnega uživanja stanovanja v korist tožnika ni bila vpisana v zemljiški knjigi, pa obstaja za toženca obligacijska zaveza iz sklenjene darilne pogodbe, da dovoli tožniku dosmrtno brezplačno uživanje navedenega stanovanja.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba s p r e m e n i tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je tožena stranka M.P. dolžna v osemdnevnem izpolnitvenem roku tožeči stranki V.R. izročiti ključe vhodnih vrat stanovanja v I., dvosobnega stanovanja, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše in obsega kuhinjsko nišo, dve sobi, kopalnico, predprostor in kletno shrambo v skupni izmeri 36,10 m2, ki stoji na parceli št. 910/1, k.o. I., v etažnem načrtu št. 2200/147 označeno s plavo barvo in je za v bodoče dolžan opustiti vsakršno, enako ali podobno dejanje, ki bi kakorkoli preprečevalo ali motilo izvrševanje tožnikove osebne služnosti, pravice dosmrtnega brezplačnega uživanja opisanega stanovanja, spremeni se tudi v odločitvi o stroških postopka tako, da vsaka stranka krije svoje stroške, v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu pa se pritožba tožene stranke zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka M.P. dolžan v osemdnevnem izpolnitvenem roku tožeči stranki V.R., izročiti ključe vhodnih vrat stanovanj v I.: - dovosobnega stanovanja, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše in obsega kuhinjsko nišo, dve sobi, kopalnico, predprostor in kletno shrambo v skupni izmeri 36,10 m2, ki stoji na parceli št. 910/1, k.o. I., v etažnem načrtu št. 2002/147 označeno s plavo barvo in -trisobnega stanovanja, ki se nahaja v prvem nadstropju stanovanjske hiše in obsega kuhinjo, tri sobe, kopalnico, stranišče, predsobo, loggio in kletno shrambo v skupni izmeri 76,55 m2, ki stoji na parceli št. 910/1 k.o. I. v etažnem načrtu št. 2200/147 označeno z rdečo barvo, in je v bodoče dolžan opustiti vsakršno, enako ali podobno dejanje, ki bi kakorkoli preprečevalo ali motilo izvrševanje tožnikove osebne služnosti, pravice dosmrtnega brezplačnega uživanja obeh zgoraj opisanih stanovanj. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v petnajstih dneh povrniti stroške postopka v višini 253.894 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe o stroških do plačila, vse pod izvršbo.

Proti tej sodbi se pravočasno pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu in jo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se pritožbi ugodi in napadeno sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz navedb v tožbi sledi, da uveljavlja tožnik v tej pravdi varstvo služnostne pravice. Da se na sodišču uspešno uveljavlja služnostna pravica se mora najprej dokazati, da je le ta nastala, da obstaja. Napadena sodba navaja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o postavljenem tožbenem zahtevku uporabilo pravna pravila ODZ in sodno prakso, kar bi bilo v redu, če bi držalo. Toda to ne drži. Sodišče prve stopnje namreč ni upoštevalo sodne prakse. Stvarnopravni zakonik je le uzakonil dolgoletno prakso sodišč v državi. Po tej praksi pa se za pridobitev užitka na nepremičnini zahteva zemljiškoknjižno dovolilo in vpis v zemljiško knjigo. Iz izvedenih dokazov sledi kot nesporno, da tožnik pravice užitka na toženčevih stanovanjih ni vpisal v zemljiški knjigi. Tega niti ni mogel storiti, ker pogodbi, na kateri se sklicuje, nista bili sposobni za vpis v zemljiško knjigo, saj sploh nista vsebovali zemljiškoknjižnih in katastrskih podatkov. Služnostna pravica oziroma pravica užitka na toženčevih stanovanjih, katere varstvo uveljavlja tožnik v tej pravdi, torej sploh ni nastala oziroma je tožnik ni pridobil. Če ni nastala, oziroma je ni pridobil, potem ni pravne podlage, da se zahteva njeno varstvo. Iz podatkov iz zemljiške knjige, ki jih je sodišče prebralo v dokazne namene, sledi, da se je toženec vpisal v zemljiško knjigo, ne le na podlagi darilnih pogodb, na katerih tožnik temelji svoj zahtevek, ampak tudi na podlagi aneksov k tej pogodbi, ki jih je sklenil z darovalko. S tem aneksom sta navedeni darilni pogodbi spremenjeni in v njih ni več zapisana pravica užitka za tožnika. Iz navedenih pogodb se kot nesporno ugotavlja, da tožnik ni bil pogodbena stranka v teh pogodbah. Njegova takratna žena - darovalka - je za njega izgovorila v navedenih pogodbah pravico užitka na spornih stanovanjih. Kavza temu je bila njena zakonska zveza s tožnikom. Toda ta zakonska zveza je bila potem razvezana in je ta kavza odpadla. Zato je darovalka z aneksom k pogodbam obe pogodbi spremenila tako, da je pravico užitka izgovorila le za sebe, za tožnika pa ne več. Tako je pravica užitka sedaj vpisana le za darovalko. Za tožnika ni vpisana in tožnik nima temelja za to tožbo. Tudi v primeru, če bi bili darilni pogodbi, na katerih temelji tožnik svoj zahtevek, še vedno taki, kot sta bili v trenutku podpisa in sposobni za vpis v zemljiško knjigo, bi bil tožnikov zahtevek neutemeljen in bi bilo njegov zahtevek zavrniti. To iz naslednjih razlogov. Ko sta bili navedeni darilni pogodbi sklenjeni, je bil toženec mladoleten. Darovalka, kot njegova mati in zakonita zastopnica, mu je lahko navedeni stanovanji podarila in prepisala na njegovo ime tudi z enostransko izjavo volje. Za obremenitev tako podarjenih stanovanj s služnostjo dosmrtnega užitka pa je potrebovala darovalka dovoljenje organa skrbstva. In ker takega dovoljenja nesporno ni imela, je ta del darilnih pogodb ničen in ne veže toženca. Ne drži zato trditev v napadeni sodbi, da sta pogodbi v tem delu le izpodbojni. A tudi, če bi to držalo, se toženec lahko tej obveznosti upre z opozicijskim ugovorom, kot je to navajal v odgovoru na tožbo. Ne glede na vse zgoraj navedeno pa toženec ni več lastnik enega od dveh navedenih stanovanj. Zato tudi v primeru, če ne bi veljalo vse kar je zgoraj navedeno, sodišče ne bi moglo tožencu naložiti, da tožniku izroči ključe tujega stanovanja in v bodoče opusti vsakršno enako ali podobno dejanje, ki bi preprečevalo ali motilo tožnika pri uporabi tega stanovanja, ki ga itak ni nikoli uporabljal, saj je bilo vedno dajano v najem. Poleg tega: Zmotno je stališče napadene sodbe, da je potrebno dokazati obstoj izrecnega dogovora med darovalko in tožnikom, da se tožnik preseli v hišo v K.. Darovalka in tožnik sta bila mož in žena. Normalno je, da je darovalka želela, da njen mož živi z njo v spornem stanovanju. Toda po razvezi njune zakonske zveze je postalo nevzdržno njuno skupno življenje v istem stanovanju. Tudi za toženca je postalo obremenjujoče dejstvo, da sta se onadva dnevno kregala in prepirala. Ker sta skupno adaptirala tudi hišo v K., se je bila pripravljena darovalka s tožencem preseliti v to hišo in pustiti tožnika v spornem stanovanju. Tožnik je izbral predlagano možnost in se je sam preselil v hišo v K.. Potem, ko je to izbral in je odnesel s seboj vse svoje stvari, je bilo normalno, da ne prihaja več v sporno stanovanje in posledica tega je zamenjava ključev na vhodnih vratih stanovanja.

Pritožba je deloma utemeljena.

V obravnavani pravdni zadevi je tožba vložena zaradi varstva služnostne pravice. Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ki ga je sodišče prve stopnje uporabilo v skladu z določbo 268. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), v 52. členu določa, da se stvarna služnost na podlagi pravnega posla pridobi z vpisom v javno knjigo ali na drug ustrezen način, ki ga določa zakon. Tudi za nastanek stvarne služnosti na podlagi pravnega posla je torej potreben pravni naslov in pridobitni način. V obravnavani pravdni zadevi je pridobitni način vpis v zemljiško knjigo in tu velja enako kot za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini. Darilni pogodbi (prilogi A 2 do A 5) z dne 26.1.1005 v 4. členu sicer vsebujeta dovolilo za vknjižbo lastninske pravice na nepremičninah, ki sta predmet tožbenega zahtevka, v korist tožene stranke in pravice dosmrtnega užitka v korist tožeče stranke, vendar zgolj na podlagi teh darilnih pogodb niti zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na toženo stranko niti pravice dosmrtnega užitka v korist tožeče stranke ni bil možen, saj etažna lastnina na navedenih nepremičninah v zemljiški knjigi ob sklenitvi navedenih pogodb ni bila vpisana. Glede na povedano je zaključek sodišča prve stopnje o obstoju stvarne služnosti - pravice dosmrtnega užitka stanovanja materialno pravno zgrešen.

Toženec nima prav, ko se v pritožbi sklicuje na odpadel vzrok ter ničnost pogodbe. O odpadlem vzroku, ker da je zakonska zveza razpadla, ni mogoče govoriti, saj je iz navedenih darilnih pogodb razvidno, da je predmet darilnih pogodb (tudi) skupno premoženje, pridobljeno v času zakonske zveze med darovalko in tožnikom (5. člen pogodb), pritožbeno sodišče pa se strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da sta navedeni darilni pogodbi, sklenjeni brez soglasja skrbstvenega organa, izpodbojni ne pa nični, strinja pa se tudi z razlogi, ki jih je v zvezi s tem navedlo. Ob tem le dodaja, da ne gre za primer obremenitve otrokovega premoženja v smislu 111. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR), niti za primer, ko bi bilo treba zavarovati mladoletnikove koristi zaradi navzkrižja s koristmi staršev (213. člen ZZZDR), saj gre za darilo in darovalka, kot zakonita zastopnica mladoletnega obdarjenca, ni obremenila nepremičnin, ki bi bile že pred tem v lasti toženca. Pač pa pritožba utemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje glede nepremičnine, dvosobnega stanovanja, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše v I., in obsega kuhinjsko nišo, dve sobi, kopalnico, predprostor in kletno shrambo v skupni izmeri 36,10 m2, ki stoji na parceli št. 910/1, k.o. I., v etažnem načrtu št. 2200/147 označeno s plavo barvo. Med pravdnima strankama ni sporno, da navedeno stanovanje ni več v njegovi lastnini, ker ga prodal in zato tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan v osmih dneh tožniku izročiti ključe vhodnih vrat stanovanja in je v bodoče dolžan opustiti vsakršno, enako ali podobno dejanje, ki bi kakorkoli preprečevalo ali motilo izvrševanje tožnikove osebne služnosti, pravice do dosmrtnega brezplačnega uživanja opisanega stanovanja, ni izvršljiv, saj obligacijsko razmerje med tožnikom in tožencem drugih ne zavezuje ter bi imel tožnik kvečjemu pravico do odškodnine (124. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, v zvezi s 1060. členom Obligacijskega zakonika - OZ ), vendar takšnega zahtevka ni postavil. Drugače pa je glede trisobnega stanovanja, ki se nahaja v prvem nadstropju stanovanjske hiše v I. in obsega kuhinjo, tri sobe, kopalnico, stranišče, predsobo, loggio in kletno shrambo v skupni izmeri 76,55 m2, ki stoji na parceli št. 910/1 k.o. I. v etažnem načrtu št. 2200/147 označeno z rdečo barvo, ki je v lasti toženca. Kljub temu, da pravica dosmrtnega uživanja stanovanja v korist tožnika ni bila vpisana v zemljiški knjigi, pa obstaja za toženca obligacijska zaveza iz sklenjene darilne pogodbe, da dovoli tožniku dosmrtno brezplačno uživanje navedenega stanovanja. Zato je tožbeni zahtevek tožnika v tem delu utemeljen (124. člen ZOR) in odločitev sodišča prve stopnje v tem delu pravilna.

Ker je tožeča stranka deloma uspela v pravdi, je bilo treba spremeniti izpodbijano sodbo tudi v odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, in sicer tako, da vsaka stranka krije svoje stroške. Glede na doseženi uspeh v pravdi, je pritožbeno sodišče tudi odločilo, da tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (2. odst. 165. člena ZPP).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče razsodilo kot je razvidno iz izreka sodbe (358. člen ZPP).