Jedro

V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki, zaradi njihove bagatelnosti, racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve, v katerem ni mogoče uveljavljati pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (v I., II., III. in V. točki izreka) potrdi.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da ne obstoji terjatev tožene stranke do tožeče stranke v višini 1.701,80 EUR (I. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 79673/2014 z dne 12. 6. 2014 je v 1. odstavku izreka obdržalo v veljavi (II. točka izreka). Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104808/2014 z dne 2. 9. 2014 pa je v 1. in 3. odstavku izreka obdržalo v veljavi za glavnico 991,60 EUR in izvršilne stroške v znesku 29,48 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka). V preostalem delu 1. in 3. točke izreka je citiran sklep o izvršbi razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (IV. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 793,75 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (V. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz „vseh pritožbenih razlogov“ pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo v delu, v katerem tožena stranka ni zmagala v sporu (prvi odstavek 350. člena ZPP), torej v I., II., III. in V. točki izreka.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). V tovrstnih sporih veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki, zaradi njihove bagatelnosti, racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve. Tako se lahko sodba v takšnih sporih izpodbija samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati, na kar je bila tožena stranka opozorjena v pravnem pouku izpodbijane sodbe. Prav takšen pritožbeni razlog pa skuša uveljaviti z izpodbijanjem dokazne ocene sodišča prve stopnje v zvezi z okoliščino sklenitve dogovora med toženo stranko in zakonitim zastopnikom tožeče stranke o uskladitvi delovnih ur in povzemanjem dokaznih predlogov, ki jih je v zvezi s tem podala. Ker s tem uveljavlja nedovoljen pritožbeni razlog, se višje sodišče do navedenih trditev ni vsebinsko opredeljevalo.

6. Nadalje pritožba z navedbami, da iz izpodbijane sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče toženi stranki priznalo v pobot znesek vrednosti manj opravljenih ur za mesec maj, ne pa za ostale mesece, tej smiselno očita neobrazloženost. Ob tem napačno dodaja, da je dejstvo, da je tožeča stranka zaračunavala tudi neopravljene ure, potrebne za prevoz njenih delavcev do tožene stranke. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo ravno nasprotno – da tožeča stranka ur, ki jih je porabila za prevoz, ni obračunavala. To dejstvo spet predstavlja ugotovitev dejanskega stanja, ki ga s pritožbo ni mogoče izpodbiti. V posledici takšne ugotovitve pa ne morejo biti utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo (4. točko Podizvajalske pogodbe), ker je štelo, da cena za opravljeno uro velja tudi za ure, ki jih tožeča stranka porabi za prevoz. Kot neutemeljen pa se izkaže tudi očitek neobrazloženosti, saj je sodišče prve stopnje jasno in obširno pojasnilo, zakaj tožena stranka ni izkazala dogovora o znižanju plačila za mesece pred majem 2014, je pa ga izkazala za mesec maj (ključna razlika je v tem, da je obračun del za mesec maj, na katerem je število ur iz 220 popravljeno na 148, podpisan tudi s strani zakonitega zastopnika tožeče stranke).

7. Glede na navedeno uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje je materialnopravno pravilna, prav tako v postopku na prvi stopnji ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Višje sodišče je zato pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (I., II., III. in V. točka izreka) potrdilo (353. člen ZPP).

8. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Ker odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločitvi višjega sodišča, stroškovno ni bil potreben. Tudi tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali (155. člen ZPP).